UPRS Sodba IV U 112/2018-9

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožeča stranka v letu 2014 predčasno prenehala izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšala petletno obveznost izvajanja posameznih podukrepov KOP (kmetijsko okoljska plačila), zato mora vrniti sredstva, izplačana na podlagi odločb št. 33101-2532/2013/6 z dne 24. 6. 2014, št. 33101-18647/2012/4 z dne 25. 4. 2013, št. 33101-52894/2011/4 z dne 23. 4. 2012, št. 33101-58305/2010/5 z dne 11. 5. 2011, v skupnem znesku 1.954,17 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe, da pritožba ne zadrži njene izvršitve ter da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 13.05.2010 in 23.03.2012 podpisala vlogo za vstop v podukrep(e) KOP, s katero se je obvezala, da bo na kmetijskem gospodarstvu (KMG) še pet let izvajala izbrane podukrepe KOP, in sicer: S50, V40, S35. Za KOP podukrepe so ji bila dodeljena sredstva za leto 2013 na podlagi odločbe, št. 33101-2532/2013/6 z dne 24.06.2014, za leto 2012 na podlagi št. odločbe, št. 33101-18647/2012/4 z dne 25.04.2013, za leto 2011 na podlagi odločbe, št. 33101-52894/2011/4 z dne 23.04.2012 in za leto 2010 na podlagi odločbe, št. 33101-58305/2010/5 z dne 11.05.2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred potekom petletnega obdobja obveznosti izvajanja posameznega podukrepa KOP prekinila izvajanje oziroma je nedovoljeno zmanjšala obveznosti za več kot 10 % v primerjavi z vstopno površino ali pa ni izpolnila pogojev za petletne obveznosti podukrepa KOP, zaradi česar je na podlagi tretjega odstavka 44. člena Uredbe 1974/2006/ES in štirinajstega oziroma petnajstega odstavka točke B. Priloge 4 Uredbe KOP 2012 v zvezi s točko 3. poglavja A. Priloge 1 Uredbe KOP 2012 dolžna povrniti znesek, ki ustreza vsoti neupravičenih delov že izplačanih plačil za podukrepe KOP.

3Tožničina pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da so odločbe o izplačilih za leta 2010 – 2014 ter odločbi o vstopnih površinah pravnomočne in je organ pri odločanju vezan nanje. Stranka je predčasno zmanjšala površine za več kot 10 %, pri čemer ugotovljena manjša površina od prijavljene temelji na pravnomočni odločbi za leto 2014, št. 33101-52760/2014/10 z dne 3. 6. 2015, zato mora sredstva vrniti. Težave pri obdelovanju niso opravičljiv razlog, prav tako ni nikoli javila izredne situacije ali višje sile. Ker v pritožbi uveljavljanih razlogov pri organu prve stopnje ni navajala in tudi ni odgovorila na poziv, ki ga je prejela 15. 12. 2016, gre za nedovoljene pritožbene novote.

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ali jo nadomesti s svojo sodbo, s katero ugotovi pravilno dejansko stanje.

5V tožbi navaja, da do očitanega zmanjšanja obdelanosti površin, predvsem površine vinograda, za katerega je bila v letu 2010 prijavljena površina 1,29 ha in v naslednjem letu popravljena na 1,11 ha, ni prišlo, ampak je bil popravek površine narejen zaradi novih orto-foto posnetkov, saj je bilo ugotovljeno, da je pravilna izmera 1,11 ha in ne 1,29 ha. V tožbi zatrjuje, da so bile parcele, predvsem vinograd, na katerega se nanaša ukrep V40, obdelane tudi v letu 2014. Od sklenitve pogodbe za izvajanje V40 je skušala ohraniti obdelano enako površino, čeprav so se po sklenitvi pogodbe zgodile spremembe glede obdelave, ki so vplivale na kasnejše izvajanje tega ukrepa KOP in ob podpisu pogodbe še niso bile znane.

6Za izvajanje podukrepa KOP V40 leta 2010 je imela sklenjeno petletno pogodbo s sosedom B.B., ki je vinograd obdeloval. Zaradi zdravstvenih razlogov je v letu 2011 želel pogodbo prekiniti oz. je sporočil, da vinograda ne bo več obdeloval. Kljub temu je v letu 2011 še zagotovil osnovno obdelanost vinograda v smislu rezitve, košnje in dvakratnega škropljenja. Iskala je še druge rešitve in skušala vinograd prodati, podariti ali dati v brezplačen najem, zaradi zavedanja, da sama dolgoročno ne bo mogla zagotavljati njegove obdelanosti. Vinograda ni uspela prenesti na ustreznega upravljalca. Minimalno obdelanost vinograda je uspela ohraniti do leta 2014 (vsakoletna rezitev, košnja, škropljenje, da se zemljišče ne zaraste). Pri tem ni imela nobenega pridelka ali dohodka, delo rezačev in koscev je lahko plačala le, ker je prejela subvencije za ukrep KOP V40. Brez subvencij vinograda ne bi mogla obdelovati in ohraniti v stanju, kot je prikazan na fotografijah iz leta 2014. Ker se preživlja s skromno pokojnino, s katero ne more več zagotavljati obdelanosti vinograda, ki ga nihče ni želel kupiti ali vzeti brezplačno v obdelavo, prosi, da se vračila subvencij ne zahteva. Prejetega denarja ni hranila, temveč ga je porabila v skladu z namenom njegove pridobitve in ga sedaj ne more vrniti.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Ob tem še navaja, da je bilo dejansko stanje za posamezno leto izvajanja ukrepa KOP ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami in jih tožnica v postopku izvajanja obveznosti ne more več izpodbijati.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10Predmet presoje v tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba, s katero je upravni organ tožeči stranki naložil vračilo sredstev v skupni višini 1.954,17 EUR, izplačanih v letih 2011, 2012, 2013 in 2014, ker je v letu 2014 prenehala izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšala petletno obveznost izvajanja posameznih podukrepov KOP (S35, S50 in V40) za več kot deset odstotkov v primerjavi z vstopnimi površinami posameznih ukrepov.

11Pravna podlaga za odločitev je v Uredbi o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010 – 2014, ki v Prilogi 5: Katalog kršitev in sankcij, v odstavku 16 točke B (Kršitve in sankcije pri podukrepih KOP-a) določa, da če se površine zemljišč, ki jih je KMG v tekočem letu vključil v podukrep KOP-a, glede na leto vstopa v ta podukrep zmanjšajo za več kot 10 odstotkov, mora upravičenec vrniti znesek, ki ustreza vsoti neupravičenih delov že izplačanih plačil. Ne glede na določbo prejšnjega stavka upravičencu ni treba vrniti tistih delov izplačanih plačil za površine, ki so zaradi sprememb uradnih evidenc območij grbinastih travnikov, osrednjega območja pojavljanja velikih zveri, ekološko pomembnih območij, osrednjih območij pojavljanja ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na Naturi 2000 in najožjih vodovarstvenih območij, v celoti ali delno izpadle iz teh evidenc, in v primeru zmanjšanja površin zaradi priznanega pojava koruznega hrošča.

12Med strankama niso sporne ugotovitve, da sta odločbi prvostopenjskega organa, št. 33107-6163/2009/3 z dne 24.01.2012, in št. 33107-6163/2009/5 z dne 03.10.2013, s katerimi je odločeno o vstopu tožnice v podukrepe V40, S50 in S35 s tam določenimi vstopnimi površinami za vsak posamezen podukrep (V40 1,29 ha, V50 0,09 ha, V35 0,23 ha) pravnomočne in da so pravnomočne odločbe prvostopenjskega organa glede prejetih izplačil v letih 2011 (za leto 2010), 2012 (za leto 2011), 2013 (za leto 2012) in 2014 (za leto 2013) za prevzete površine posameznih podukrepov, navedene v izreku izpodbijane odločbe. Prav tako ni sporna ugotovitev, da je s pravnomočno odločbo prvostopenjskega organa, št. 33101-52760/2014/10 z dne 3. 6. 2015, bil zavrnjen zahtevek za izplačilo podukrepov KOP za leto 2014, saj je bila ugotovljena čezmerna prijava površine skupine kmetijskih rastlin zahtevka KOP in je tako predstavljala obdelana površina za podukrepe v letu 2014 za podukrep V40 0,56 ha, za podukrep S35 0,19 ha in za podukrep S50 0,07 ha, kar je manj kot minimalna dovoljena površina glede na vstopne površine.

13Tožnica namreč ugotovitvam glede pravnomočnosti vseh citiranih odločb tožbeno ne nasprotuje, sicer pa navedeno izhaja iz upravnega spisa zadeve. To pomeni, da je organ v tem postopku, ki se nanaša zgolj na vračilo sredstev, vezan na citirane pravnomočne odločbe, s katerimi so ugotovljene vstopne površine, ki predstavljajo obseg strankine obveznosti petletnega izvajanja posameznih podukrepov KOP, in manjša obdelana površina v letu 2014 (leto sledenja), ki pomeni nedovoljeno zmanjšanje te obveznosti pred potekom petih let. Na podlagi ugotovljenega razmerja med njimi je upravni organ ugotovil del prejetih sredstev, ki jih mora tožnica zato vrniti.

14Glede tožbenega ugovora, da ni prišlo do očitanega zmanjšanja obdelanosti površine vinograda, za katerega je bila v letu 2010 prijavljena površina 1,29 ha in v naslednjem letu popravljena na 1,11 ha zaradi novih orto-foto posnetkov, je pojasniti, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi vrnitev sredstev temeljila na zmanjšanju površine iz 1,29 ha na 1,11 ha, temveč je vračilo sredstev ugotovljeno za vsako leto posebej s primerjavo (vstopne) površine, ki predstavlja obveznost izvajanja podukrepa KOP v posameznem letu, glede na leto sledenja (2014), v katerem je bilo ugotovljeno nedovoljeno zmanjšanje prevzete obveznosti.

15Glede nadaljnjih tožbenih navedb o obdelanosti parcel vinograda v letu 2014, ki se nanaša na podukrep V40 in o aktivnostih za ohranitev obdelanosti enake površine, ter s tem predlaganih predloženih listinskih dokaznih predlogov, ki predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb in dokaznih predlogov, tožnica ne pojasni, zakaj jih tekom upravnega postopka ni imela možnosti navajati oz. predlagati pred izdajo izpodbijane odločbe. Glede na to, da tožnica tudi ne prereka, da ji je organ prve stopnje pred izdajo odločbe posredoval poziv – prošnjo za pojasnitev v skladu z drugim odstavkom 141. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, na katerega ni odgovorila in da so te navedbe tožnice bile kot nedopustne novote utemeljeno zavrnjene že v pritožbenem postopku, jih tožnica tudi v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati.

16Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnica pa v tožbi ne navede razlogov, zaradi katerih navedb in dokazov ni uveljavljala oziroma predložila že v postopku izdaje upravnega akta. Navedb in dokazov, ki jih tožnica prvič navaja v upravnem sporu, sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna.

17Ker so relevantne površine prevzetih petletnih obveznosti izvajanja podukrepov KOP pri tožnici v smislu predčasnega prenehanja izvajanja oz. nedovoljenega zmanjšanja petletne obveznosti izdajanja posameznih podukrepov KOP ugotovljene s pravnomočnimi odločbami ter sta nanje upravna organa obeh stopenj in tudi sodišče vezani, tožbene navedbe pa predstavljajo predvsem tudi nedovoljeno navajanje dejstev in predlaganje dokazov v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki jih sodišče ne sme upoštevati, je zaključek v izpodbijani odločbi, da mora tožnica vrniti znesek, ki ustreza vsoti neupravičenih delov že izplačanih plačil, pravilen.

18Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.