VSL sodba I Cpg 578/2006

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2003 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 249.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2006 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe ureja Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji – v nadaljevanju ZPP) v 318. členu. V skladu s to določbo sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bila tožencu tožba pravilno vročena dne 10.6.2003 z opozorilom na odgovor na tožbo, pri čemer toženec v odmerjenemu roku na tožbo ni odgovoril. Ob pravnomočno zavrnjenem predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je pravilno postopanje prvostopenjskega sodišča, ko v smislu odgovora na tožbo ni upoštevalo navedb tožene stranke v sami vlogi, vloženi dne 5.8.2003. Nevložitev odgovora na tožbo pa ima v smislu afirmativne litiskontestacije učinek domneve, da toženec priznava dejanske navedbe tožnika v tožbi. Iz te domneve pa izhaja tudi pravilo, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). V tem okviru so torej neupoštevne pritožbene trditve, ki se nanašajo na zatrjevanje drugačnih dejanskih okoliščin, kot jih je zatrjevala tožeča stranka v tožbi in sicer glede obstoja pogodbe o poslovodenju tožeče stranke z družbo P. d.o.o., s katero pritožnik izpodbija pasivno legitimacijo v sporu. Domneva o toženčevem priznavanju zatrjevanih dejstev v tožbi pa ima za posledico tudi, da se prvostopenjskemu sodišču z ugotavljanjem obstoja relevantnega dejanskega stanja ni potrebno ukvarjati, saj kot dejansko podlago sodbe povzame zatrjevana dejstva v tožbi. V tem smislu so tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo relevantno dejansko stanje ugotoviti šele z izvedbo vseh potrebnih dokazov.

Od obstoja dejanske podlage v tožbi pa je potrebno ločiti vprašanje ali zatrjevana dejanska podlaga v tožbi zadostuje za utemeljitev tožbenega zahtevka oziroma ali je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je upoštevalo in na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev. Na ta način je mogoče preizkusiti pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba tovrstnim kriterijem materialnopravnega preizkusa zadostuje.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 19. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 – v nadaljevanju ZFPPod), ki ureja posebno obliko odškodninske odgovornosti, ki se glede obstoja predpostavk deloma razlikuje od splošnih načel odškodninske odgovornosti v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika. V smislu določbe 19. člena ZFPPod je prvostopenjsko sodišče kot dejansko podlago upoštevalo:

- da je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek

- da je bil toženec ob uvedbi stečaja direktor tožeče stranke

- da je toženec kršil prepoved iz 15. člena ZFPPod s tem, da je poslovanje prenesel in opravljal preko družbe I. d.o.o., K. in opravil vrsto pravnih dejanj, ki so izpodbojna po 125. oziroma 126. členu ZPPSL.

S takšnimi dejanski trditvami je tožeča stranka utemeljila poleg obstoja stečajnega postopka tudi protipravnost ravnanja tožene stranke kot predpostavko odškodninske odgovornosti, za katero je trditveno in dokazno breme na njeni strani.

Drugi odstavek 19. člena ZFPPod ureja zakonsko domnevo glede obstoja višine škode, ki je upnikom nastala v stečajnem postopku in sicer v višini dela terjatev, ki jih iz stečajne mase ni mogoče poplačati. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah zatrjevala, da je bilo v stečajno maso priglašenih cca 450.000.000,00 SIT terjatev, premoženje družbe pa naj bi znašalo največ 150.000.000,00 SIT. Iz takšnih trditev torej izhaja pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je nastala škoda upnikom najmanj v vtoževani višini, katero je tožeča stranka opredelila v okviru limita iz 3. točke 1. odstavka 21. člena ZFPPod. Ker tožena stranka zaradi neodgovora na tožbo ni uspela izpodbiti zakonske domneve glede obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo upnikom, se s tem izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožbena dejanska podlaga utemeljuje tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na podlagi 1. odstavka 19. člena ZFPPod. Kot nerelevantne pa se izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v utemeljitvi izpodbijane sodbe zavzelo drugačno stališče, kot ga je podalo v (kasneje razveljavljenjem) sklepu z dne 6.10.2005. Pravno zmotna pa je tudi pritožnikova razlaga napotkov Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa z dne 10.2.2006 glede potrebnosti izvajanja dokazov za ugotavljanje dejanskega stanja.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi tožbene dejanske podlage pravilno sklepalo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj v odgovoru na pritožbo razen nasprotovanju pritožbenim navedbam ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča.