UPRS sodba I U 2143/2009

Tožba se zavrne.

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo toženi stranki naložila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta za oglaševanje – dvokrilnega reklamnega panoja na zemljišču s parc. št. 958/2 k.o. ... (1. točka izreka), da mora v roku 15 dni po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti navedeni objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), opozorila tožečo stranko, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka) in za navedeni objekt izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi te odločbe navaja, da je bil obstoj obravnavanega objekta ugotovljen na inšpekcijskem pregledu, lastnica zemljišča, na katerem je objekt postavljen, pa je izjavila, da je investitorica objekta tožeča stranka, ki za postavitev objekta nima njenega soglasja. Zastopnik tožeče stranke je na zaslišanju povedal, da so za predmetno zemljišče sklenili najemno pogodbo z A.A., objekt pa so postavili v sredini avgusta 2007, na podlagi lokacijske informacije. Prvostopenjski upravni organ je nato po podatkih iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotovil, da je zemljiškoknjižna lastnica predmetnega zemljišča B.B., iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urejanja BS 2/5 Nove Stožice (Uradni list RS, št. 37/00, dalje PUP) pa izhaja, da je na predmetnem zemljišču dovoljeno urejanje odprtih površin, kot so zelenice, otroška igrišča, peš poti in ploščadi, skupaj z urbano opremo, ki pa je v PUP mišljena le kot klopi, koši za smeti in podobno. Prvostopenjski upravni organ se sklicuje tudi na Odlok o oglaševanju (Uradni list RS, št. 87/99 in 69/04) in na Pravilnik o merilih za določitev lokacij in lokacijah za oglaševanje (Uradni list RS, št. 75/00 in 82/01), ki na predmetnem zemljišču ne predvidevata možnosti postavitve objekta za oglaševanje. Obravnavani objekt zato ne izpolnjuje temeljnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, 130/04 in 100/05, dalje Pravilnik). Po 19. členu Pravilnika je namreč enostaven objekt lahko zgrajen brez gradbenega dovoljenja, če ima investitor za zemljišče, na katerem se tak objekt gradi, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču in če so (poleg ostalih) izpolnjeni tudi lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt. Ker niso podani pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, tožeča stranka pa za obravnavani objekt gradbenega dovoljenja ni pridobila, gre po mnenju prvostopenjskega upravnega organa za nelegalno gradnjo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0612-306/2009-2 z dne 20. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da gre pri obravnavanem objektu v skladu z določbami Pravilnika za enostaven objekt, ki je uvrščen med urbano opremo. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da postavitev objektov za oglaševanje na zemljišču s parc. št. 958/2 k.o. ... ni predvidena in pripominja, da pojem javne površine v tej zvezi ne označuje lastninskih razmerij, temveč namensko rabo prostora, določeno s prostorskim aktom za obravnavano območje. Poleg tega je kot lastnica navedene nepremičnine v zemljiško knjigo vpisana B.B., tožeča stranka pa za gradnjo nima njenega soglasja. To, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, za odločitev ni relevantno, saj je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom po določbi 49. člena Stvarnopravnega zakonika potreben vpis v zemljiško knjigo, s tem vpisom pa se izkazuje tudi lastništvo nepremičnine. Zato tudi po mnenju drugostopenjskega organa niso izpolnjeni pogoji za gradnjo obravnavanega objekta brez gradbenega dovoljenja, tako da gre za nelegalno gradnjo.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je nesporno, da je postavila reklamni pano brez gradbenega dovoljenja, vendar pa meni, da za postavitev takšnega panoja gradbeno dovoljenje ni potrebno. Res je sicer, da tožeča stranka nima soglasja zemljiškoknjižne lastnice B.B., vendar pa ima veljavno sklenjeno najemno pogodbo z dne 13. 4. 2007 z dejanskim lastnikom zemljišča, A.A., ki je na podlagi veljavnega pravnega naslova podal tudi predlog za vpis lastninske pravice na predmetnem zemljišču na svoje ime. S sklenitvijo najemne pogodbe je tožeča stranka torej pridobila pravico graditi obravnavani objekt na tem zemljišču. Tožena stranka se pri ugotavljanju te pravice ne more opreti le na podatke o zemljiškoknjižnem lastniku, pač pa bi bilo potrebno glede na navedbe tožeče stranke izvesti dokazni postopek oziroma v zvezi z razpolagalno pravico zaslišati B.B. in A.A.

Po mnenju tožeče stranke je nepravilna tudi odločitev tožene stranke, da je obravnavani objekt postavljen v nasprotju s predpisano prostorsko rabo oziroma na lokaciji, ki ni predvidena za postavitev objekta za oglaševanje. Iz lokacijske informacije, ki jo je tožeča stranka pridobila pred postavitvijo objekta, izhaja, da gre za dovoljen poseg v prostor in da zato predhodna pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna. Po pridobljeni lokacijski informaciji je dopustna postavitev urbane opreme, med katero sodijo tudi objekti za oglaševanje. Grafična priloga Pravilnika o lokacijah za oglaševanje se nanaša na postavitev objektov za oglaševanje na javnih in ne na zasebnih površinah. Ustavno sodišče RS je v več dosedanjih odločbah, s katerimi je odločalo v zadevah, povezanih z oglaševanjem, jasno razmejilo pojem javne in zasebne površine. V obravnavani zadevi gre za zasebno površino, zato uporaba grafične priloge navedenega Odloka ni utemeljena. Tožeča stranka iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ustavi inšpekcijski postopek, poleg tega pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni, od takrat naprej skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v tej zadevi ni sporno, na kateri objekt se nanaša izpodbijana odločba, na katerem zemljišču stoji ta objekt, kateri prostorski akt ureja gradnje na tem zemljišču in da tožeča stranka za obravnavani objekt ni pridobila gradbenega dovoljenja. Prav tako ni sporen čas graditve obravnavanega objekta ter to, da je ob uporabi prehodne določbe 1. odstavka 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, dalje ZGO-1B) za presojo, ali objekt izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, treba uporabiti določbe takrat veljavnega Pravilnika, s čimer se strinja tudi sodišče.

Pravilnik določa temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja v 19. členu, ti pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme. Med strankama je sporno, ali obravnavani objekt izpolnjuje pogoj, da ima investitor za zemljišče, na katerem naj bi se takšen objekt zgradil, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču (torej pravico graditi) in pogoj, da so pri gradnji takšnega objekta izpolnjeni lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt.

Na področju uporabe ZGO-1 je dokazovanje pravice graditi urejeno avtonomno in sicer v 56. členu tega zakona. Po 1. odstavku tega člena za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Tožeča stranka je kot takšno dokazilo v inšpekcijskem postopku predložila najemno pogodbo za predmetno zemljišče z A.A., ki pa po podatkih iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je pridobila tožena stranka, ni zemljiškoknjižni lastnik tega zemljišča.

S pogodbo ni mogoče na drugega prenesti pravice, ki je sklenitelj pogodbe nima. Tožena stranka je zato tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je svojo odločitev o tem, ali ima tožeča stranka pravico graditi na predmetnem zemljišču, oprla na ugotovitve o tem, ali ima tako pravico na tem zemljišču oseba, od katere naj bi tožeča stranka to pravico pridobila s predloženo najemno pogodbo. Pri tem se je pravilno oprla na dokazilo, ki ga predpisuje zgoraj povzeta določba 1. odstavka 56. člena ZGO-1, namreč na izpisek iz zemljiške knjige, ki se je ujemal tudi z izjavo zemljiškoknjižne lastnice zemljišča. Nasprotne tožbene navedbe tožeče stranke so povsem pavšalne („ima veljavni pravni naslov in pridobitni način za vpis svoje lastninske pravice na zadevnem zemljišču“), tožeča stranka pa v njihovem okviru ne navaja prav nobene konkretne okoliščine o drugačnem lastništvu predmetne nepremičnine, npr. podatkov o pogodbi ali odločbi. Nič obsežnejše ali konkretnejše niso bile niti navedbe tožeče stranke v upravnem postopku. Tožena stranka zato po presoji sodišča ni imela nobenega razloga oziroma podlage za to, da bi o obstoju pravice graditi na predmetnem zemljišču poleg pridobitve podatkov iz javne evidence in izjave zemljiškoknjižne lastnice izvajala še nadaljnje dokaze, njene ugotovitve v tem smislu pa so zanesljive in ustrezno obrazložene.

Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da ni bil izpolnjen eden izmed temeljnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 19. člena Pravilnika. Kot že rečeno, morajo biti ti pogoji izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme, v nasprotnem primeru pa je bilo treba v času gradnje obravnavanega objekta po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 v takrat veljavnem besedilu pridobiti gradbeno dovoljenje. Tega tožeča stranka ni storila, tako da tudi po presoji sodišča obravnavani objekt predstavlja nelegalno gradnjo. Te ugotovitve ne more v ničemer spremeniti niti morebitna skladnost obravnavanega objekta s prostorskim izvedbenim aktom, zato sodišče tožbenih ugovorov v tej smeri ni obravnavalo.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.