VSRS Sodba X Ips 11/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-1217/2017-1 z dne 16. 12. 2017, s katero je bila tožniku odmerjena in v plačilo naložena dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v znesku 26.615,30 EUR in obresti za čas od poteka rokov za vložitev napovedi za odmero dohodnine do vložitve davčne napovedi po 3 % letni obrestni meri. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, nesuspenzivnosti pritožbe, stroških postopka ter, da se izračunana in plačana dohodnina šteje kot dokončen davek. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-05-23/2018-2 z dne 28. 2. 2019 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je pritrdilo stališču in razlogom davčnih organov tožene stranke, da se v zvezi z določitvijo davčne osnove za odmero dohodnine od dobička iz kapitala na podlagi drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) kot vrednost kapitala ob pridobitvi upošteva vrednost kapitala, ki je navedena v pogodbi o ustanovitvi nakupne opcije z dne 18. 6. 2017, tj. 20.221,30 EUR. Tožnik je namreč trdil, da je za določitev davčne osnove relevantna tržna cena kapitala v času uveljavitve nakupne opcije.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 195/2020 z dne 16. 9. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, "Ali je nabavna vrednost kapitala (poslovnega deleža) določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije, ali pa se davčno osnovo oziroma nabavno vrednost kapitala (poslovnega deleža) ob njegovi pridobitvi, to je ob učinkovanju nakupne opcije, določa z ugotovitvijo njegove tržne vrednosti?"

4Tožnik (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ali pa naj vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe revidenta in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6Revizija ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in sodišča prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8S tega vidika se revizijska presoja opira na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe revidentu in je med strankama nesporno. Med revidentom in odsvojiteljem A. A. je bila 18. 6. 2007 sklenjena opcijska pogodba (pogodba pod odložnim pogojem), s katero je bilo dogovorjeno, da bo lahko revident uveljavljal nakupno opcijo za 38,70 % poslovni delež družbe B., d. o. o., za kupnino 20.221,30 EUR. Kupnino je revident poravnal ob sklenitve te pogodbe, kot predujem. Opcijo je uveljavil z izjavo dne 25. 10. 2011, s tem pa je bila sklenjena glavna pogodba, na podlagi katere je bil poslovni delež tudi pridobljen. Revident je 12. 1. 2012 s pogodbo o izstopu družbenika iz družbe in odplačnem prevzemu njegovega deleža pridobljeni poslovni delež odsvojil za kupnino 150.000,00 EUR.

9Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je revident kapital v smislu ZDoh-2 (predmetni 38,70 % poslovni delež v družbi B., d.o.o.) pridobil 25. 10. 2011, ko je izjavil, da uveljavlja nakupno opcijo. Upravno sodišče je presodilo, da na dan sklenitve opcijske pogodbe 18. 6. 2007 revident ni pridobil poslovnega deleža (kapitala) v navedeni družbi, marveč le izvedeni finančni instrument - nakupno opcijo. Kapital je bil torej pridobljen na podlagi glavne pogodbe o pridobitvi poslovnega deleža, ki je bila sklenjena v letu 2011, skladno z opcijsko pogodbo, s katero se je leta 2007 dogovoril za možnost odkupa poslovnega deleža v prihodnosti in ceno, ki jo je za uveljavitev te opcije treba plačati. V zadevi skladno z dopuščenim revizijskim vprašanjem tako ostaja sporno, kakšna je bila vrednost navedenega kapitala ob pridobitvi, saj to vpliva na določitev davčne osnove v obravnavani zadevi.

10Iz 92. člena ZDoh-2 izhaja, da je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala.¹ Davčna osnova od dobička od kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Pri tem se upošteva tudi zakonsko predpisani način izračuna te davčne osnove glede na upoštevanje normiranih stroškov in drugih predpisanih vidikov pomembnih za obdavčenje (97. člen ZDoh-2). Ker vrednost kapitala ob odsvojitvi ni sporna, je osrednje revizijsko vprašanje usmerjeno v ugotavljanje vrednosti kapitala ob pridobitvi.

Presoja Vrhovnega sodišča

11Za odločitev v obravnavani zadevi je ključna razlaga drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki določa, da se za na nabavno vrednost kapitala (iz prvega odstavka tega člena) šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili.

12Po stališču revidenta je treba navedeno določbo razlagati tako, da vrednost poslovnega deleža, ki je določena v opcijski pogodbi, ne pomeni tudi pogodbeno določene vrednosti kapitala ob pridobitvi, saj je s tem določena le vrednost nakupne opcije. Za določitev nabavne vrednosti poslovnega deleža pri odmeri dohodnine iz naslova kapitalskega dobička torej ni relevantna višina kupnine, ki je določena v pogodbi o ustanovitvi opcije. Zato meni, da je treba vrednost kapitala ugotavljati po njegovi tržni vrednosti v trenutku pridobitve, tudi zato, ker se lahko obe vrednosti, tudi zaradi časovne razlike med sklenitvijo opcijske pogodbe in uveljavitvijo opcije, bistveno razlikujeta. Revident dodaja, da pri taki vrsti pogodb ostaja določeno tveganje za obe pogodbeni stranki, saj ne vesta, kakšen bo tečaj osnovnega instrumenta (npr. poslovnega deleža) ob izvršitvi opcij. Vrednost poslovnega deleža je tako lahko ob uresničitvi opcije bistveno večja od vrednosti v nakupni opciji, kar nujno pomeni, da slednja ne more nuditi opore za določitev nabavne vrednosti kapitala.

13Tožena stranka temu nasprotuje in meni, da je vrednost pridobljenega kapitala tista, ki je določena v opcijski pogodbi in ki je tako glede vrste kot tudi glede cene kapitala zavezujoča za obe pogodbeni stranki. Tudi revident se ni z opcijsko pogodbo dogovoril, da ima pravico kadarkoli v prihodnosti kupiti poslovni delež v družbi B., d. o. o., po takratni tržni ceni, pač pa, da ima pravico kupiti poslovni delež po ceni 20.221,30 EUR. Ta ustreza plačani prodajni ceni, torej kupnini po pogodbi. Zato je po mnenju toženke v zadevi treba 98. člen ZDoh-2 uporabiti tako, da se šteje, da je treba za obdavčitev kot vrednost kapitala ob pridobitvi uporabiti tisto vrednost, ki je bila določena v opcijski pogodbi in je bila podlaga za obveznost plačila opcijskega upravičenca za pridobitev tega kapitala.

14Za odgovor na revizijsko vprašanje je treba izhajati iz razlage drugega odstavka 98. člena ZDoh2, ki jo narekujejo temeljna načela obdavčenja. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,² da je temeljni namen zakonske ureditve v določbah 92. in naslednjih členov ZDoh-2, ki se nanašajo na dobiček iz kapitala, v obdavčitvi tega dobička, ki ga ob pridobitvi in odsvojitvi kapitala v določenem obdobju ustvari fizična oseba. Ta dobiček pomeni njen dohodek, ki ji povečuje premoženje, s čimer se vključuje v sistematiko obdavčitve za dohodnino na podlagi ZDoh-2 (5. točka 18. člena tega zakona). Za obdavčitev dobička iz kapitala tako veljajo v temelju enaka načela kot za obdavčitev drugih dohodkov fizičnih oseb na podlagi ZDoh-2. Z vidika načela davčne pravičnosti kot enega od vidikov ustavnega načela enakosti pred zakonom pa je namen obdavčenja dohodka od kapitala v njegovem dejanskem, ekonomskem povečanju.³

15Zato je po stališču Vrhovnega sodišča pravilna razlaga, ki sta jo v obravnavani zadevi sprejela Upravno sodišče in tožena stranka. Z vidika pridobitve kapitala se z opcijskim upravičenjem, kot je bilo določeno in uporabljeno v obravnavani zadevi, zagotovi le kasnejšo pridobitev kapitala, medtem ko je vrednost kapitala ob pridobitvi skladno z 98. členom ZDoh-2 tista pogodbena vrednost, ki je podlaga za plačilo za pridobitev tega kapitala ob uveljavitvi nakupne opcije. Glede vsebine glavne pogodbe v tem delu ni nobene negotovosti, kot to pravilno poudari Upravno sodišče v izpodbijani sodbi. Glavna pogodba ima tako vnaprej določeno vrednost kapitala, ki nastopi z izjavo volje opcijskega upravičenca, da bo v določenem trenutku kapital kupil po določeni ceni. Tako dogovorjena vrednost v razmerju do vrednosti ob odsvojitvi tega kapitala da dejansko, ekonomsko vrednost in vsebino ustvarjenemu dobičku od kapitala skladno z ZDoh-2 in je zato tudi pravilna podlaga za izračun davčne osnove za obdavčitev tega dobička. Tržna vrednost kapitala ob pridobitvi je lahko sicer podlaga za odločitev opcijskega upravičenca (davčnega zavezanca) za uveljavitev odkupne opcije, ni pa upoštevna za obdavčenje, saj na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti ekonomsko ustvarjenega dobička ob odsvojitvi tako pridobljenega kapitala.

16Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je torej, da je nabavna vrednost kapitala v primerih, kot je obravnavani, določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije in se ne ugotavlja po tržni vrednosti kapitala ob učinkovanju nakupne opcije.

Uporaba v obravnavanem primeru

17Revident je v letu 2012 ustvaril dobiček na podlagi razlike med vrednostjo kapitala (poslovnega deleža) po v opcijski pogodbi določeni in plačani vrednosti 20.221,30 EUR⁴ ter prodajo tega kapitala v vrednosti 150.000,00 EUR, kar predstavlja tudi zakonito podlago za določanje davčne osnove. Seveda ima prav revident s tem, ko uveljavlja, da je z vidika opcijskega upravičenca racionalno uveljavljati nakupno opcijo tedaj, ko je pogodbena cena po nakupni opciji nižja od tržne vrednosti kapitala. Tak ekonomski interes se uresniči prek svobodne volje pogodbenih strank, ki se izrazi tudi ob naknadni prodaji takega kapitala po ustrezni ceni. To pa vse v končni fazi pripelje do ustvarjenega dobička, ki ga je treba ugotavljati glede na dejanske, ekonomske vidike. V tem delu pa ima prav tožena stranka, ki poudarja, da bi bilo z vidika zakonodajalca nelogično, da ne bi imel namena obdavčiti dejansko doseženega dobička pri takih transakcijah.

18Glede na navedeno je pravilna in zakonita odločitev Upravnega sodišča, da je tožena stranka pravilno odmerila davek od dobička od kapitala s tem, ko je upoštevala vrednost, določeno v opcijski pogodbi kot vrednost kapitala ob pridobitvi in na tej podlagi odmerila davek v izpodbijani odločbi.

19Glede na navedeno in ker niti ostale revizijske navedbe niso bistvene, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

20Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

21Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Za kapital se po tem poglavju štejejo tudi vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja (2. točka 93. člena ZDoh-2).
² Npr. v sodbah v zadevah X Ips 16/2017 z dne 3. 4. 2019, X Ips 42/2019 z dne 20. 5. 2020 in drugih.
³ Tako Vrhovno sodišče na primer tudi v sodbah v zadevah X Ips 93/2020 z dne 13. 1. 2021 in X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017.
⁴ To, da sta stranki v pogodbi plačilo opredelili kot predujem, za odločitev v zadevi ni bistveno.