VSRS Sodba II Ips 356/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na posameznem etažnem delu iden. št. ... – stanovanju ... v Ljubljani, ki stoji na parc. št. ... k.o. ..., in da sodišče ugotovi tožničino obveznost do toženke obročno plačati 2.077.731,25 SIT (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek na ugotovitev tožničine obveznosti plačila v višini 4.961.161 SIT (II. točka izreka) in drugi podredni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za navedeno enoinpolsobno stanovanje za kupnino 2.077.731,25 SIT in posledično za izstavitev zemljiškoknjižne listine (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3To sodbo tožnica izpodbija z revizijo le deloma, in sicer v kolikor sta nižji sodišči v I. točki izreka zavrnili primarni tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine in v II. točki izreka zavrnili prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev kupnine v višini 4.961.161 SIT, ne vztraja pa več pri ostalem delu primarnega zahtevka (glede ugotovitve, da znaša kupnina 2.077.731,25 SIT). Ker meni, da so poglavitna dejstva ugotovljena, predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevkoma ugodi. Med strankama je bilo s korespondenco doseženo soglasje volj o bistvenih sestavinah prodaje nadomestnega stanovanja. Zahtevo tožnice z dne 29. 1. 1999 je treba kvalificirati kot ponudbo, odgovor toženke z dne 30. 4. 1999 pa za sprejem ponudbe, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo, saj je odgovor toženke kvalificiralo kot sprejem ponudbe s predlogom, naj se ta spremeni, v smislu 41. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR). Pritožbeno sodišče je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo in z argumentacijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Tožnica je kot imetnica stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju uveljavljala pravico do nadomestne privatizacije v smislu drugega odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ) po III. modelu – pri občini je uveljavljala pravico do odkupa enakovrednega stanovanja pod pogoji iz 117. člena SZ. Revidentka pri tem opozarja, da je v spis vložila tudi korespondenco med MOP in toženko iz leta 1998. Iz dopisa toženke z dne 30. 4. 1999 izhaja, da je ta pristala na prodajo nadomestnega stanovanja pod pogoji iz I. modela 125. člena SZ. V odgovoru se je sicer res sklicevala na pogoje iz kupoprodajne pogodbe št. 8240/99-JV, ki jo je sama pripravila, vendar določila pogodbe predstavljajo prav realizacijo izbranega modela. Ne drži argument pritožbenega sodišča, da je toženka zahtevala, da se tožnica odpove popustom, pripadajočim po 117. členu SZ. Določilo III. pogodbe je namreč posledica dejstva, da je nadomestno stanovanje za več kot 30 % odstopalo od prvotnega denacionaliziranega stanovanja, prav to pa je vsebina I. modela 125. člena SZ. Bistveno je, da je tožnica zahtevala prodajo nadomestnega stanovanja po I. modelu 125. člena SZ, toženka pa je z dopisom z dne 30. 4. 1999 pristala prav na takšno prodajo in temu prilagodila določila v priloženi kupoprodajni pogodbi. Na tako ugotovljena dejstva je pritožbeno sodišče napačno uporabilo 41. člen ZOR, saj niso podani pogoji za njegovo uporabo. Poleg tega tožnica meni, da iz dopisa toženke in kupoprodajne pogodbe ne izhaja, da je toženka zavrnila tožničino zahtevo za prodajo. Zaradi nasprotja med listinami v spisu in navedbami pritožbenega sodišča revidentka sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Neupoštevno je sklicevanje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta ni konkretizirana. Tožnica namreč ni navedla, v čem obstoji nasprotje med navedbami pritožbenega sodišča in listinami v spisu. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato bi tožnica morala očitek procesne kršitve obrazložiti.

7Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožničine pritožbe je materialnopravno pravilna. Dejstvo, da je toženka pristala prav na prodajo nadomestnega stanovanja po I. modelu 125. člena SZ, kot je zahtevala tožnica, nikakor ne pomeni, da je bila s tem sklenjena prodajna pogodba. Toženka je namreč na tožničino zahtevo z dne 29. 1. 1999 za odkup nadomestnega stanovanja po 125. členu oziroma 129. členu SZ z dopisom z dne 30. 4. 1999 odgovorila, da „je pripravljena odprodati nadomestno stanovanje po I. modelu 125. člena SZ pod pogoji, navedenimi v priloženem predlogu kupoprodajne pogodbe“, zraven pa priložila kupoprodajno pogodbo, v kateri je I. model po 125. členu SZ modificirala tako, da se kupec odpove uveljavljanju popusta po 117. členu, 119. členu in 120. členu SZ, hkrati pa prispeva ½ razlike do polne cene, izračunane na podlagi 125. člena SZ, kupnino za stanovanje, ki jo je dolžna plačati tožnica, pa določila v višini 4.961.161 SIT. Ko pa je tako, da je toženka pripravila prodajno pogodbo v pisni obliki in v njej „I. model po 125. člena SZ“ kot način izračuna kupnine opredelila s konkretnimi določbami in izračunala konkreten znesek kupnine, ni mogoče zaključiti, da gre za vsebinsko istovetnost tožničine ponudbe in toženkine izjave o sprejemu ponudbe. Odgovor toženke na ponudbo sicer res izraža sprejem ponudbe, ampak vsebuje tudi dopolnitve, ki ponudbo bistveno spreminjajo. Ali povedano drugače: toženka je s pripravo prodajne pogodbe, v kateri je „I. model po 125. členu SZ“ opredelila vsebinsko, tako kot ga razume ona, in v kateri je celo izračunala znesek kupnine, ki bi ga bila dolžna plačati tožnica, svoj sprejem ponudbe spremenila do te mere, da predstavlja že novo ponudbo. Navedeno pomeni, da se v skladu z 41. členom ZOR šteje, da je naslovnica (toženka) ponudbo zavrnila in sama dala drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku (tožnici). Ker pa tožnica sprejema nove ponudbe oziroma sklenitve pogodbe na podlagi te nove ponudbe v postopku ni niti zatrjevala, je že zato pravilen zaključek, da prodajna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in s tem tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).