VSC Sodba II Kp 37324/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi I. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen sedmih mesecev zapora. Po 48. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena KZ-1 mu je sodišče prve stopnje izreko še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe, čas prestajanja kazni zapora pa se ne všteva v čas trajanja stranske kazni. Po šestem odstavku 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se v izrečeno stransko kazen všteje čas, ko je bilo obtožencu odvzeto vozniško dovoljenje od 4. 7. 2020 dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 1.125,22 EUR in plačilo sodne takse v najnižji vrednosti.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če pa tem primarnim pritožbenim predlogom ne bi sledilo, pa naj pritožbeno sodišče obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako ni podana pritožbeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

7Zmotno je pravno naziranje zagovornice, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh njegovih zakonskih znakov in sicer okoliščin, ki bi opredeljevale obtoženčev krivdni odnos do izvršitvenih oblik temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1. Konkretni del opisa jasno opredeljuje obtoženčevo zavestno kršitev pravil varnosti v cestnem prometu v očitku, da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo druge osebe s tem, da je vozil pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, ko je 4. 7. 2020 okoli 19.45 ure izven naselja ...vozil osebni avtomobil Subaru, tip Justy, registrske številke ... po lokalni cesti iz smeri ... proti ..., pod vplivom alkohola z najmanj 1,43 grama alkohola na kilogram krvi. Takšen opis ne dopušča drugačnega sklepa, kot da gre za obtoženčevo naklepno ravnanje. Sodišče prve stopnje ga je kot krivdno obliko eventualnega naklepa neoporečno obrazložilo pod točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 pa je kaznivo zgolj, če je izvršeno naklepno, medtem ko je edina mogoča oblika krivde glede hujše posledice iz četrtega odstavka istega člena (oškodovančeva huda telesna poškodba) malomarnost. Sodišče prve stopnje jo je ustrezno opredelilo kot zavestno malomarnost. Očitana oblika krivde izhaja že iz pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in je niti ni treba izrecno navajati v izreku sodbe¹. Kazenski zakon tako ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, glede katerega je bil obtoženi spoznan za krivega, kaznivo dejanje (pritožbeni razlog po 1. točki 372. člena ZKP).

8Pritožnica meni, da ni podana vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, saj naj mu v predmetnem kazenskem postopku ne bi bilo dokazano, da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu vozil z več kot 1,10 grama na kilogram alkohola v krvi oziroma konkretno z 1,43 grama na kilogram alkohola v krvi. Zato naj bi bili neutemeljeni zaključki o tem, da v času nesreče ni imel zmanjšane pozornosti, motenj v vidnem zaznavanju, neustreznega reagiranja v nepredvidenih okoliščinah, da ni imel motene koordinacije gibov in podaljšanega reakcijskega časa, kar bi lahko bilo vzrok za nastanek prometne nesreče. Te pritožbene trditve pritožnica gradi na pripombi izvedenca medicinske stroke dr. P. K., da v poročilu o strokovnem pregledu obtoženca zaradi ugotavljanja vpliva alkohola ni navedena vrsta razkužila, ki je bila uporabljena pri odvzemu krvi.

9Na zgoraj izpostavljeno vprašanje je sodišče prve stopnje ustrezno in z neomajnimi argumenti odgovorilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Najprej je treba poudariti, da je izvedenec ugotovil, da je bil pri odvzemu obtoženčeve krvi uporabljen predpisani komplet, ki vsebuje tampon z nealkoholnim razkužilom, na podlagi česar izvedenec z veliko verjetnostjo sklepa, da je bilo takšno razkužilo uporabljeno tudi za razkuženje obtoženčeve kože pred odvzemom krvi. Na glavni obravnavi 20. 5. 2021 je izvedenec poudaril, da bi morebitna uporaba alkoholnega razkužila pomenila le za okoli 0,05 grama višji rezultat alkohola na kilogram krvi. Obenem pa je izvedenec zanesljivo ugotovil, da je rezultat koncentracije alkohola v obtoženčevi krvi skladen z rezultatom merjenja po izdihanem zraku (0,65 miligrama na liter izdihanega zraka) in z analizo urina. Na rezultat preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki je neposredno po obravnavani prometni nesreči pokazal rezultat 0,65 miligrama alkohola v izdihanem zraku (mejna vrednost po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je 0,52 miligrama) obtoženec ni imel pripomb kot to izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (list. št. 11). Na podlagi navedenega sodišča druge stopnje ugotavlja, da pritožnici ni uspelo izpodbiti dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča o stopnji obtoženčeve alkoholiziranosti v času obravnavane prometne nesreče. Na pravilnost teh ne more vplivati po obrambi izpostavljen zapis zdravnice Zdravstvenega doma ... na poročilu z dne 4. 7. 2020, ko je obtoženca ocenila kot „lahko vinjenega“, saj objektivno ugotovljeni rezultati govorijo drugače, splošno znano dejstvo pa je, da so ljudje različno tolerantni na zaužit alkohol. Zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča, ki ga je sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, da je bil obtoženec zaradi visoke stopnje koncentracije alkohola v krvi v času obravnavane prometne nesreče popolnoma nesposoben za varno vožnjo. Zmanjšana je bila njegova pozornost, slabše je bilo njegovo vidno zaznavanje, motene koordinacije gibov in neustrezno reagiranje v nepredvidenih okoliščinah, kar je posledično vplivalo na nastanek prometne nesreče.

10V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjska dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke mag. S. H. neoporečna. Ta je vzrok nastanka prometne nesreče pripisal obtoženčevi vožnji po makadamski bankini in njegovo nenadno zavijanje preko vozišča, zaradi česar je obtoženčevo vozilo zaprlo pot oškodovancu kot vozniku kolesa z motorjem. Posledično je voznik kolesa z motorjem trčil v desni bok obtoženčevega osebnega avtomobila in nato še padel po vozišču. Dejstvo je torej, da je obtoženec izgubil oblast nad vozilom potem, ko je najprej z desnima kolesoma zapeljal na makadamsko bankino, nato pa zavil levo. Zaradi takšnega manevra je obtoženčevo vozilo zaneslo levo preko vozišča in je zaprlo pot oškodovancu kot vozniku kolesa z motorjem. Res je sicer, da izvedenec ni v mnenju zapisal, da je bilo zavijanje z desne bankine v levo nazaj na vozišče sunkovito in na tak način mnenja ni povzemalo niti prvo sodišče. Tak očitek je naveden v opisu kaznivega dejanja, a glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče, po prepričanju sodišča druge stopnje ni sporen. Obtoženec je oblast nad upravljanjem vozila lahko izgubil le z neustreznim torej sunkovitim reagiranjem v levo. Takšno neustrezno reagiranje v prometu pa je bilo v vzročni zvezi z ugotovljeno visoko stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti, ko je bil popolnoma nesposoben za varno vožnjo. Kot pravilno navaja sodišče druge stopnje pod točko 11 obrazložitve, bi povprečen voznik v enakih okoliščinah vozilo lahko obvladal in ga varno vrnil z desne bankine nazaj na vozišče. Pritožnica izvedenčevo navedbo na glavni obravnavi, da bi se takšen manever lahko zgodil vsakemu vozniku in da takšno reagiranje ni nič nenavadnega, povzema izven konteksta v katerem jo je izvedenec podal. Izvedenec je govoril o tem, da je treba pri tem upoštevati izkušenost voznika in njegovo sposobnost v danih okoliščinah obvladovati vozilo v smeri vožnje kot jo narekuje vozišče. V obravnavanem primeru pa je bil obtoženec zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti, ki je bila zanesljivo ugotovljena v dokaznem postopku, kot voznik motornega vozila popolnoma nesposoben za varno vožnjo, tudi za ustrezno reagiranje v nepredvidenih okoliščinah. Obrambno tezo, da je bil obtoženec neizkušen voznik, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je izpostavilo, da obtoženec poseduje vozniško dovoljenje že od leta 1976 in da iz dopisa njegovega delodajalca izhaja, da je bilo njegovo delo terensko pri čemer je vsakodnevno uporabljal vozilo.

11Do obtoženčevega zagovora in obrambne teze, da naj bi pravzaprav obravnavano prometno nesrečo zakrivilo neznano črno vozilo, ki se mu je moral obtoženec s svojim vozilom umikati skrajno desno, zaradi česar naj bi bila pretrgana vzročna zveza med obtoženčevo vožnjo in nastankom prometne nesreče, se je prvo sodišče s prepričljivo argumentacijo opredelilo pod točko 12 obrazložitve. Pri tem je izhajalo iz izpovedb oškodovanca in obeh policistov Postaje prometne policije Celje, ki sta na samem kraju obravnavala predmetno prometno nesrečo. Oškodovanec je na glavni obravnavi 26. 10. 2020, kot to ugotavlja prvo sodišče, precej negotovo izpovedoval o tem neznanem vozilu. Tako je npr. navajal: „Ker on mene ni videl dejansko, on je videl verjetno neki avto, ko mu je vzel prednost ali nekaj takega“; „“Samo jaz se ga spomnim samo toliko zadnjih, zadnjih par sto metrov pred nesrečo, da je bil pred menoj, ne vem, toliko je bil pred menoj, da je on, ko se je izognil, da sva midva glih treščila skupaj“; „Lejte jaz ga niti nisem v redu zaznal, ampak ko smo se pogovarjal, se je potem meni prikazalo, da je bil neki avto, da je bil neki avto“; „Ko smo se menili ja, sem začel potem študirat, da je res, da je neki avto bil ne“. Iz povzetega jasno izhaja, da je oškodovanec o neznanem vozilu začel izpovedovati na podlagi pogovorov z obtožencem in sugestij z njegove strani. Iz izpovedb obeh prometnih policistov pa na drugi strani izhaja, da ne obtoženec ne oškodovanec tik po prometni nesreči nista omenjala takšnega neznanega vozila, kar bi bilo logično, če bi bila vožnja slednjega poglavitni vzrok nastanku prometne nesreče. Glede na navedeno sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je vzrok obravnavane prometne nesreče izključno v ugotovljeni stopnji obtoženčeve alkoholiziranosti, zaradi katere ni bil sposoben varne vožnje z osebnim avtomobilom v cestnem prometu.

12Obravnavano prometno nesrečo so na njenem kraju obravnavali za to usposobljeni policisti Postaje prometne policije iz ...in v tej vlogi bi bili zagotovo seznanjeni s tem, če bi kdo od udeležencev omenjal protipredpisno vožnjo neznanega črnega avtomobila. Zaslišana policista sta skladno izpovedala, da bi v tem primeru iskali ustrezne sledi na samem kraju in tudi v tej smeri zbirali obvestila. Zato prvo sodišče ni kršilo pravice do obtoženčeve obrambe, ko ni zaslišalo tudi policistov Policijske postaje ...kot mu to pritožbeno očita pritožnica. Razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je prvo sodišče z razumnimi razlogi argumentiralo pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje v smislu, da naj bi do oškodovančevih telesnih poškodb ne prišlo na način kot je opisan v izreku in sicer, da je najprej trčil v desni bočni del osebnega avtomobila in nato padel po vozišču. Pritožnica meni, da obstaja dvom v verodostojnost oškodovančevih izpovedb, saj naj bi neskladno opisoval mesto trčenja obeh vozil, njegove izpovedbe pa naj bi se bistveno razlikovale od izvedenčevih ugotovitev. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom prvega sodišča, da ni nobenega dvoma o tem, da je do oškodovančeve hude telesne poškodbe kot hujše posledice prišlo zato, ker je vozilo, ki ga je protipredpisno upravljal obtoženec, zaprlo pot oškodovancu kot vozniku kolesa z motorjem, nakar je slednji trčil v bočni desni del obtoženčevega vozila in nato padel po vozišču. Takšno oceno dogajanja je podal izvedenec in skladna je navedbam oškodovanca, ki je smiselno govoril o zadetju v avtomobil, ki ga je bočno zaneslo proti njemu.

14Glede na pravilno dokazno oceno, da je obtoženec kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo oškodovanca z vožnjo pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi in da je takšno njegovo ravnanje imelo za posledico hudo telesno poškodbo oškodovanca, so neutemeljena pritožbena izvajanja, da naj bi njegovo ravnanje ostalo zgolj na ravni prekrška.

15Sicer pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena niti v tistem delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo dovolj poudarka olajševalnim okoliščinam, torej da doslej še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj niti obravnavan zaradi prekrškov, da ni uživalec alkohola, da je po dogodku obiskal oškodovanca ter da ni nevaren udeleženec v cestnem prometu in se zavzema izrek pogojne obsodbe. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazni primerno upoštevalo vse olajševalne okoliščine, ki jih pritožbeno navaja pritožnica, razen trditve, da obtoženec ni uživalec alkoholnih pijač, ki z ničemer ni objektivno izkazana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na težo dejanja in storilčevo krivdo obtožencu utemeljeno izreklo prostostno kazen. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da pogojna obsodba, za katero se neutemeljeno zavzema pritožba, ne bi bila primerna in pravična, saj obtoženec, glede na svoje ravnanje, ko je ob tako visoki stopnji alkoholiziranosti sedel v vozilo ga upravljal ter povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan (posledično se je bil hospitaliziran kar 20 dni), ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote je ena od okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na odmero kazni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izrečena kazen sedmih mesecev zapora ustrezna in pravična ter bo pri obtožencu dosegla namen kaznovanja.

16Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

¹ sodba Vrhovnega sodišča z dne 27. 3. 2014, opr. št. I Ips 62862/2010, tč. 17