UPRS sodba in sklep II U 313/2010

I. Postopek glede tožbe A.A. in B.B. zoper Občino Dravograd, Občino Ravne na Koroškem, Občino Lenart ter tožbe B.B. zoper Občinsko volilno komisijo Občine Ravne na Koroškem se ustavi.

Tožba C.C. in D.D. zoper Občino Lenart, Občino Dravograd in Občino Ravne na Koroškem se zavrže.

Tožba na ugotovitev, da je 79. a člen Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ, Uradni list RS, št. 109/06-UPB1) v nasprotju z Ustavo RS ter, da sta v nasprotju z Ustavo RS ZVDZ in Zakon o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV, Uradni list RS, št. 94/07-UPB3), ker ne urejata vprašanja dostopnosti volišč za volivce invalide skladno s Konvencijo o pravicah invalidov in Ustavo RS, se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

II. Tožba E.E. zoper Mestno Občino Maribor in Mestno volilno komisijo Mestne občine Maribor se zavrne.

Zahteve tožnikov, Občine Dravograd in Občine Lenart za povrnitev stroškov postopka se zavrnejo.

Dne 26.8.2010 je bila pri tukajšnjem sodišču zoper občine Dravograd, Ravne ne Koroškem in Lenart vložena tožba, v glavi katere sta bila kot tožnika navedena A.A. in B.B., za njiju pa je bil naveden tudi naslov. A.A. in B.B. sta tožbo podpisala. Na koncu tožbe sta bila kot tožnika navedena tudi C.C. in D.D., ki pa tožbe nista podpisala, za njiju pa tudi ni bilo navedeno prebivališče oziroma naslov za vročitev. V tožbi je navedeno, da se le-ta vlaga zaradi kršitve človekovih pravic in sicer zaradi kršitve pravice do nediskriminatornega obravnavanja (14. člen Ustave RS), pravice do dostopa do informacij javnega značaja (39. člen Ustave RS), volilne pravice (43. člen Ustave RS), pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave RS) in zaradi kršitev pravic, zagotovljenih s Konvencijo o pravicah invalidov. Tožniki kot slepe oziroma slabovidne osebe zahtevajo, da brez diskriminacije uporabljajo uradne spletne strani toženih strank. Zatrjujejo, da spletne strani občin Dravograd, Ravne na Koroškem in Lenart niso dostopne slepim in slabovidnim uporabnikom in zahtevajo, da se takšen dostop omogoči. Zahtevajo tudi dostop do vseh obrazcev, ki so v uporabi v občinah v invalidom zaznavni obliki. Ta zahteva se nanaša tako na obrazce, ki se nanašajo na poslovanje občin nasploh (vloga za znižano plačilo vrtca, vloga za pridobitev osnovnega zdravstvenega zavarovanja, vloga za izdajo potrdila o namembnosti parcele itd.), kot tudi na obrazce v zvezi z lokalnimi volitvami, ki bodo 10.10.2010 (obrazec za podpis podpore kandidaturi). Glede na to, da zgoraj navedene občine ne omogočajo tajnega glasovanja z elektronsko glasovnico, kar nekatere druge občine omogočajo (npr. Ljubljana, Maribor, Sevnica itd.), zatrjujejo tudi kršitev načela enakosti in pravice do nediskriminacije iz 14. člena Ustave RS. S tem je kršena tudi Konvencija OZN o pravicah invalidov. Tožniki še zatrjujejo, da je podana protiustavnost ureditve, ki zahteva prijavo volivca invalida za izvrševanje svoje volilne pravice, torej protiustavnost drugega stavka prvega odstavka 79.a člena ZVDZ, v tem smislu pa je protiustaven tudi ZLV. Protiustavna je tudi ureditev, po kateri so invalidom namenjena posebna od ostalih volišč ločena volišča. Tožeča stranka zaradi navedenih kršitev zahteva še plačilo odškodnine, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se občinam naloži, da omogočijo obrazce podpore pri volitvah v slepim zaznavni obliki. Dokler ne bodo občine omogočile izvajanja pravic iz volilnih postopkov enakovredno vsem volivcem brez diskriminacije, naj se izvajanje volilnih opravil v občini zadrži.

Po prejemu tožbe je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj tožbo dopolni. Tudi za tožnika C.C. in D.D. je treba navesti naslov, navedena pa morata tožbo tudi podpisati. Tožeča stranka je bila tudi pozvana naj ustrezno opredeli tožene stranke glede na to, da uveljavlja zahtevke, ki se nanašajo na dostopnost spletnih strani in obrazcev za slepe in slabovidne, ki se nanašajo na delovanje občine nasploh in zahtevke, ki se nanašajo na izvedbo lokalnih volitev, ki jih vodijo in izvajajo občinske volilne komisije. Temu ustrezno mora dopolniti tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je bila opozorjena, da bo sodišče tožbo, kolikor je ne bo moglo obravnavati, zavrglo.

Nato je dne 8.9.2010 na sodišče prispela dopolnitev tožbe. V njej je navedeno, da prvotožnik A.A. umika tožbo, tožba pa je bila razširjena še na Občinsko volilno komisijo Ravne na Koroškem. Tožbi se je pridružil nov tožnik E.E., ki je prav tako invalid in se giblje le s pomočjo invalidskega vozička, je pa tudi slaboviden. Novi tožnik je tožbo vložil zoper nova toženca, to je Mestno občino Maribor in Mestno volilno komisijo Mestne občine Maribor. Mestno občino Maribor toži zaradi kršitve volilne pravice (43. člen Ustave RS), kršitve pravice do soupravljanja javnih zadev (44. člen Ustave RS) in pravice do nediskriminatornega obravnavanja (14. člen Ustave RS) ter zaradi kršitev pravic zagotovljenih s Konvencijo o pravicah invalidov. Tožnik je volivec v občini Maribor, v tej občini želi na volitvah tajno glasovati in dajati podporo kandidatom. Ker je invalid na invalidskem vozičku, volišče na območju njegovega prebivališča pa je njemu fizično nedostopno (od pločnika do volišča so stopnice), je kršena njegova volilna pravica (43. člen Ustave RS) in gre za diskriminacijo (14. člen Ustave RS). Navaja še, da toži tako Mestno Občino Maribor kot Občinsko volilno komisijo Mestne občine Maribor, ker volišča niso dostopna invalidom in ker po njegovem obrazec po 79.a členu ZVDZ predstavlja diskriminacijo invalidov. Zahteva tudi ugotovitev, da je 79.a člen ZVDZ protiustaven in v nasprotju s Konvencijo o pravicah invalidov, v nasprotju z Ustavo RS pa sta ZVDZ in ZLV tudi zato, ker zakonodajalec ni uredil vprašanja dostopnosti volišč za invalide skladno s Konvencijo o pravicah invalidov. S predlagano začasno odredbo zahteva naj sodišče Mestni občini Maribor in Občinski volilni komisiji Mestne občine Maribor naloži, da določita volišča v pritličjih (le izjemoma je lahko največ 20 % volišč v invalidom nedostopnih prostorih, če ni mogoče drugače), invalidu se naj na njemu dostopnem volišču omogoči glasovanje brez vnaprejšnje prijave, v Mestni občini Maribor pa se naj odpravi posebna volišča za invalide. Dostop do invalidu dostopnega volišča se naj takšnemu volivcu omogoči na stroške proračuna občine, če je oddaljenost do takšnega volišča od njegovega prebivališča več kot pet kilometrov. Omogočiti je tudi treba vsem zainteresiranim osebam dostop do seznamov kandidatov in strank v brajici in zvočnem zapisu isti dan kot objavijo sezname za ostalo javnost. Tudi tožnik E.E. zahteva plačilo odškodnine v višini 1.500,00 € in povrnitev stroškov postopka.

Mestna volilna komisija Mestne občine Maribor v odgovoru na tožbo navaja, da je zatrjevanje tožnika E.E. o diskriminiranosti v zvezi z izpolnjevanjem volilne pravice, ki je človekova pravica po 43. členu Ustave RS, neutemeljeno in očitno odraz nepoznavanja volilnih opravil Mestne volilne komisije Mestne občine Maribor, ki jih je ta opravila za izvrševanje volilne pravice invalidnih oseb. Mestna volilna komisija je pri lokalnih volitvah 2010 postopala v skladu s 4. členom ZLV v zvezi z 79.a členom ZVDZ in določila posebno volišče, ki je dostopno izključno invalidom. To volišče je v prostorih razstavnega salona, kjer ni nobenih arhitektonskih ovir za prihod volivca na volišče. To volišče je tudi opremljeno s posebno napravo za osebno glasovanje slepih in slabovidnih oseb. Za to volišče je imenovan posebni volilni odbor, ki ima posebne instrukcije in je že usposobljen za pomoč pri glasovanju invalidnim osebam v skladu z volilno zakonodajo. Vsi predpisani obrazci, tudi obrazec za invalidne osebe, s katerim sporočijo namero, da želijo glasovati na posebnem volišču za invalide, so objavljeni na spletni strani Občine Maribor – Mestne volilne komisije. Internetna stran pa je opremljena tako, da je omogočeno iskanje in obdelava obrazcev tudi invalidnim osebam. Mestna volilna komisija Mestne občine Maribor je za vse mestne četrti in krajevne skupnosti imenovala posebne, t.i. leteče volilne odbore (81. člen ZLV), pred katerimi lahko volivci glasujejo na svojem domu, če to sporočijo volilni komisiji najkasneje tri dni pred dnem glasovanja. Tudi ta možnost glasovanja je objavljena na internetu, volivci pa so bili na to tudi že večkrat opozorjeni preko medijev. Mestna volilna komisija Mestne občine Maribor še navaja, da se zaveda težav invalidnih oseb pri izvajanju volilne pravice in zato v skladu z danimi možnostmi na terenu izbira predvsem takšne prostore za volišča, ki so najlažje dostopni invalidnim ter tudi ostalim (zlasti starejšim) volivcem. V vseh primerih pa tega žal ni mogoče storiti. Iz navedenega razloga je določila posebno volišče za invalide z ustrezno napravo, s katero lahko invalidi volijo osebno brez pomoči druge osebe (79.a člen ZVDZ). Razen tega še navaja, da se Mestna občina Maribor, katere organ je tudi Mestna volilna komisija, posebej zavzema, da bi bil Maribor mesto prijazno invalidom. V ta namen sta bila v mesecu januarju 2010 sprejeta dva temeljna akta in sicer Analiza o položaju invalidov v Mestni občini Maribor in predlog Akcijskega načrta za izboljšanje enakih možnosti za invalide v Mestni občini Maribor. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo je vložila tudi Mestna občina Maribor, v katerem navaja, da se tožnikovi zahtevki nanašajo na lokalne volitve, katerih izvedba je v pristojnosti Občinskih volilnih komisij (33. člen ZLV) in ne lokalne skupnosti. Zato prereka pasivno legitimacijo v tem upravnem sporu, pasivno legitimirana pa je Mestna volilna komisija Mestne občine Maribor. Predlaga, da sodišče zahtevek zoper njo zavrne.

Občina Dravograd se v odgovoru na tožbo zavzema za to, da sodišče tožbo zavrže, ker o takšni tožbi ni mogoče odločati v upravnem sporu, podredno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Odgovor na tožbo je vložila tudi Občina Ravne na Koroškem, ki predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina Lenart v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne, saj za njo ni podana ne aktivna ne pasivna legitimacija, nasprotuje tudi odškodninskemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tudi Občinska volilna komisija Občine Ravne na Koroškem se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe.

Dne 14.9.2010 je tudi tožnik B.B. svojo tožbo umaknil.

I.

K 1. točki izreka sklepa:

Po določilu 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi. Ker sta tožnika A.A. in B.B. svoji tožbi umaknila, je sodišče v tem delu v skladu s citiranimi določili in določilom 2. točke 46. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

K 2. točki izreka sklepa:

Tako v tožbi kot dopolnitvi tožbe se kot tožnika, ki vlagata tožbo zoper občine Dravograd, Ravne na Koroškem in Lenart navajata C.C. in D.D., ki ne tožbe ne njene dopolnitve nista podpisala, prav tako pa ne v tožbi in ne njeni dopolnitvi ni naveden njun naslov. V skladu s 30. členom ZUS-1 je potrebno v tožbi navesti ime in priimek tožnika ter njegovo prebivališče. Tožba mora biti tudi podpisana (tretji odstavek 105. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS št. 73/2007 in 45/08, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker ti pomanjkljivosti kljub pozivu nista bili odpravljeni, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 v tem delu tožbo zavrglo.

K 3. točki izreka sklepa:

Tožeča stranka je postavila tudi zahtevek na ugotovitev, da je 79. a člen ZVDZ v nasprotju z Ustavo RS, v nasprotju z Ustavo RS pa sta tudi ZVDZ in ZLV, ker ne urejata vprašanja dostopnosti volišč za volivce invalide skladno s Konvencijo o pravicah invalidov in Ustavo RS. O skladnosti zakonov z ustavo in mednarodnimi pogodbami odloča Ustavno sodišče RS (prva in druga alinea 160. člena Ustave RS ter prva in druga alinea 21. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS, Uradni list RS, št. 15/1994 s spremembami). Upravno sodišče torej za takšno presojo ni pristojno, zato je v tem delu tožbo zavrglo.

K 4. točki izreka sklepa:

Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Z začasno odredbo po 32. členu ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, sodišče pa lahko z začasno odredbo tudi začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato je sodišče tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

II.

K 1.točki izreka sodbe:

Po zgoraj obrazloženem je sodišču v predmetni zadevi preostala še odločitev o tožbi tožnika E.E. zoper Mestno občino Maribor in zoper njeno Mestno volilno komisijo. Tožnik navedenima toženkama očita kršitev ustavnih pravic.

Ustava RS v 157. členu določa, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Tudi 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) določa, da v upravnem sporu odloča sodišče med drugim tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Po 66. členu citiranega zakona sme sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

Tožnik je vložil tožbo zaradi kršitve volilne pravice (43. člen Ustave RS), kršitve pravice do soupravljanja javnih zadev (44. člen Ustave RS) in pravice do nediskriminatornega obravnavanja (14. člen Ustave RS) ter zaradi kršitev pravic zagotovljenih s Konvencijo o pravicah invalidov. Do teh kršitev bi naj prišlo zato, ker je tožniku, ki je invalid, volišče na območju njegovega bivališča nedostopno in ker mora za glasovanje na volišču, ki mu je dostopno, izpolniti obrazec. Tožnik torej zatrjuje, da mu je z ravnanjem Mestne občine Maribor in njene Mestne volilne komisije, ki je za lokalne volitve, ki bodo 10.10.2010 določila takšno volišče, za glasovanje na posebnem volišču pa zahteva izpolnitev obrazca, poseženo v njegove ustavne pravice oziroma pravice zagotovljene s Konvencijo o pravicah invalidov. Glede na to, da drugega sodnega varstva v takšnem primeru ni, je upoštevajoč zgoraj citirana določila Ustave RS in ZUS-1 podana pristojnost Upravnega sodišča za odločanje v tej zadevi.

Glasovanje oseb, ki so zaradi svojih lastnosti ovirane pri gibanju ureja več določil. Člen 79 ZVDZ, katerega je treba glede na določilo 75. člena ZLV uporabiti tudi, ko gre za lokalne volitve, določa, da če volivec zaradi telesne hibe, ne bi mogel glasovati tako, kot je določeno v tem zakonu, ima pravico pripeljati s seboj osebo, ki mu pomaga izpolniti oziroma oddati glasovnico. Razen tega okrajna oziroma v obravnavanem primeru občinska volilna komisija v skladu s prvim odstavkom 79.a člena ZVDZ v zvezi s 75. členom ZLV določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom. Volivci, ki želijo glasovati na tem volišču, morajo to svojo namero sporočiti volilni komisiji najpozneje tri dni pred dnem glasovanja. Na tem volišču lahko volilna komisija omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji. Tudi pri lokalnih volitvah pa je omogočeno tistim volivcem, ki se zaradi bolezni ne morejo osebno zglasiti na volišču, v katerem so vpisani v volilni imenik, glasovanje na domu, če to sporočijo okrajni volilni komisiji najkasneje tri dni pred dnem glasovanja (81. člen ZLV).

Kot izhaja iz odgovora na tožbo Mestne volilne komisije Mestne občine Maribor, volilna komisija osebam, ki so pri opravilu glasovanja kakorkoli ovirane, zagotavlja vse možnosti, ki jih predvidevata ZLV in ZVDZ. Invalidnim osebam je tako omogočeno glasovanje na volišču, ki je brez arhitektonskih ovir dostopno vsem, na voljo pa je tudi posebna naprava za glasovanje. Volivcem je pod pogoji iz 81. člena ZLV na voljo tudi glasovanje na domu. Spletna stran in obrazci potrebni za izvedbo volitev so prav tako na voljo v obliki dostopni invalidom. Za glasovanje na volišču, ki je dostopno invalidom, in kjer je na razpolago tudi posebna naprava (79.a člen ZVDZ v zvezi s 75. členom ZLV) ter za glasovanje na domu (81. člen ZLV) pa zakon predvideva, da volivec volilno komisijo o tem obvesti tri dni pred dnem glasovanja. Postopanje volilne komisije, ki je določila volišče, katero je brez arhitektonskih ovir dostopno invalidom in, ki za glasovanje na tem volišču, kjer je omogočeno tudi glasovanje s posebno napravo za invalide, ter za glasovanje na domu, zahteva, da jo volivec o tem obvesti, je v skladu z zakonom. O tem, ali je zakon v skladu z Ustavo in mednarodnimi pogodbami pa upravno sodišče, kot je že zgoraj navedeno, ni pristojno odločati.

Po mnenju tega sodišča pa tudi ni podlage za to, da bi sodišče prekinilo predmetni upravni spor in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti navedenih določil ZVDZ in ZLV po prvem odstavku 23. člena ZUstS. Vnaprejšnje sporočilo volilni komisiji, da želi volivec glasovati na volišču, ki je dostopno invalidom (oziroma doma po 81. členu ZLV), je namenjeno temu, da lahko volilna komisija odredi vse potrebno, da se takšno glasovanje omogoči. Ureditev, po kateri je na območju, na katerem je podana pristojnost volilne komisije, ki vodi in izvaja volilna opravila, eno volišče dostopno invalidom in opremljeno z ustrezno glasovalno napravo, kar je povezano z določenimi stroški, je po oceni sodišča razumna in ne posega prekomerno v pravice invalidnih oseb do sodelovanja pri soupravljanju javnih zadev, kar se v konkretnem primeru uresničuje preko pravice do sodelovanja na volitvah, takšnega ravnanja pa tudi ni mogoče oceniti kot diskriminatornega. Rok tri dni za sporočilo volilni komisiji za glasovanje na posebnem volišču oziroma na domu je po oceni sodišča za to primeren, tudi v tem pa ni prekomernega posega v zgoraj navedene ustavne pravice invalidnih oseb. Kot izhaja iz navedb Mestne volilne komisije Mestne občine Maribor, so vsi navedeni obrazci na voljo tudi v invalidom dostopnih oblikah.

Glede na to, da Mestna volilna komisija Mestne občine Maribor vodi in izvaja volilna opravila na način predviden z zakonom, pri čemer upošteva vse tudi fakultativne možnosti (tretji stavek prvega odstavka 79.a člena ZVDZ), ki so na razpolago za to, da omogočijo glasovanje tudi invalidnim osebam, sodišče zaključuje, da je zahtevek tožeče stranke zoper Mestno volilno komisijo Mestne občine Maribor neutemeljen.

Lokalne volitve vodijo in izvajajo občinske volilne komisije (prvi odstavek 33. člena ZLV), ki so pri svojem delu samostojne in neodvisne (prvi odstavek 45.a člena ZLV). Tožnik je tako svoj zahtevek, ki se nanaša na organizacijo volitev in izvedbo glasovanja, neutemeljeno naperil tudi zoper Mestno občino Maribor. Iz tega razloga je sodišče tudi ta del njegovega zahtevka zavrnilo. Po obrazloženem je sodišče tožbo E.E. zoper Mestno volilno komisijo in Mestno občino Maribor zaradi kršitve ustavnih pravic v celoti zavrnilo (prvi odstavek 66. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev škode (67. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka sodbe:

Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo oz. zavrglo, je sodišče zahtevke vseh strank, ki so postavile zahtevek za povrnitev stroškov, zavrnilo.