UPRS sodba U 546/2008

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zavrže tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo o uporabnem dovoljenju Upravne enote Slovenj Gradec, št. 351-46/2006-17 z dne 10. 7. 2006. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 17. 3. 2008 pri prvostopnem upravnem organu vložil predlog za dopolnitev in uskladitev spornega uporabnega dovoljenja z dne 10. 7. 2006, ker le-to ni usklajeno s predhodno izdanimi odločbami in veljavnimi predpisi. Upravni organ je navedeni predlog štel kot predlog za obnovo postopka po prvem odstavku 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06- UPB2 s spremembami). Uporabno dovoljenje, ki je že pravnomočno, je bilo izdano A.A. za poslovni objekt – delavnico za mehansko izdelavo kovin s pripadajočo zunanjo ureditvijo, vse na zemljišču parc. št. 909 v k. o. ... pripisana pri zk. vl. št. 91. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovnem postopku, potem ko je prvotni sklep z dne 27. 3. 2008 (z istim izrekom) drugostopni organ odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek z nalogo, da predlagatelja pozove k dopolnitvi oz. da pojasni, kaj sploh zahteva oziroma kakšno pravno sredstvo vlaga. Potem, ko je v ponovnem postopku predlagatelj (dne 27. 8. 2008) pojasnil, da vlaga zahtevo za obnovo postopka na podlagi prvega in devetega odstavka 260. člena ZUP in uskladitev pravnomočne odločbe o uporabnem dovoljenju z dne 10. 7. 2006, je prvostopni organ (ponovno) presodil, da je predlog za obnovo postopka potrebno zavreči, ker predlagatelj obnove ni oseba, ki bi imela pravico sodelovati v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju, saj ni bil udeleženec pri graditvi objekta. Po določbah drugega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004, s spremembami do Uradnega lista RS, št. 126/2007) je namreč v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju stranka samo investitor. Ker torej zakon navaja, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, tožnik, ki je sicer kot sosed mejaš bil udeleženec postopka izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ni oseba, ki bi imela pravico sodelovati v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, kar je prvostopni organ pravilno ugotovil. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja je bil namreč stranka samo investitor po določbi takrat veljavnega 96. člena ZGO-1A (Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04). Glede na takšno izrecno zakonsko ureditev druge osebe ne morejo nastopati kot stranke, to pa pomeni, da tudi ne morejo podati predloga za obnovo postopka. Pa tudi sicer (vsebinsko) bi s strani pritožnika navedeni razlogi, če bi bili podani, pomenili očitno kršitev materialnega predpisa, ki pa ni zakonski razlog za obnovo postopka, ampak je možno ukrepanje po nadzorni pravici. Rok za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa je po 277. členu ZUP le eno leto od izdaje odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo investitorju izdano sporno uporabno dovoljenje, v katerem niso niti omenjeni zahtevani pogoji s strani Inštituta za varstvo okolja Maribor, čeprav je bilo v strokovnem mnenju Zavoda za zdravstveno varstvo, Inštituta za varstvo okolja Maribor, ki določa pogoje, ki jih mora investitor upoštevati za zmanjšanje negativnih vplivov na okolje, določeno tudi, da se mora dejavnost izvajati pri zaprtih oknih in vratih ter samo v dnevnem času (od 6. do 22. ure) ter da je potrebno pred izdajo uporabnega dovoljenja ugotoviti izpolnjevanje prepisanih pogojev. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja (tožnik) ni sodeloval, ker po veljavnem Zakonu o graditvi objektov ni bil stranka v postopku, niti ni bil obveščen o pogojih izdaje uporabnega dovoljenja, ampak je le-tega pridobil šele na izrecno zahtevo kot informacijo javnega značaja. Kljub njegovim opozorilom in predlogom, da se uporabno dovoljenje uskladi z določbami lokacijskega in gradbenega dovoljenja v okviru svojih pristojnosti po nadzorstveni pravici, pristojni organi niso ustrezno ukrepali, temveč so prelagali pristojnosti z gradbene na tržno in okoljsko inšpekcijo ter obratno. Prav tako sporno uporabno dovoljenje ne upošteva določila o obsegu dejavnosti. Kraj B. je z Odlokom o prostorski ureditvenih pogojih za območje urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine Slovenj Gradec (Uradni list RS, št. 55/2002 in 91/2002) določen kot območje Sn (stanovanj nižje gostote), v katerem so v skladu z 9. točko 8. člena dopustni posegi za stanovanja nižje gostote, terciarne in kvartarne dejavnosti za potrebe stanovanjskega območja, proizvodne dejavnosti, ki po površini ne presegajo 40 m2 in ne povzročajo prekomerne obremenitve okolja z emisijami ali prometom, locirane so lahko v pritličnih ali kletnih prostorih posameznih objektov. Objekt, v katerem se opravlja dejavnost, bistveno presega površine, ki so za proizvodne dejavnosti dovoljene v naselju stanovanj nižje gostote. Dovoljenja površina proizvodnih dejavnosti je 40 m2, objekt pa meri 9 x 40 m in v celotnem objektu se opravlja proizvodna dejavnost. Dodatno je investitor še brez ustreznih dovoljenj, potrditvi gradbene inšpekcije kot skladišče kot objekt, za katerega ni potrebno nobeno dovoljenje, povečal objekt za cca. 8 x 9 m, v katerega pa je namestil stroje in prav tako služi proizvodni dejavnosti, že sam pa po površini obsega dovoljeno površino za proizvodne dejavnosti. Zato predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da se proizvodna dejavnost v kraju B. izvaja v skladu s pogoji lokacijskega in gradbenega dovoljenja in pogoji Inštituta za varstvo okolja Maribor, to je v dnevnem času, ob zaprtih oknih in vratih ter da se obseg proizvodne dejavnosti, določen za kraj B., uskladi z določili Odloka o PUP Mestne občine Slovenj Gradec.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi in razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

V pripravljalni vlogi (vloženi dne 19. 1. 2009) tožnik še dodatno pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju niso izpolnjeni pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja oziroma zakaj je izdano uporabno dovoljenje nepopolno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ upravičeno zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ki je bilo izdano A.A. iz Turiške vasi 12 iz razloga, ker tožnik ni oseba, ki je sodelovala pri gradnji objekta v smislu določb 96. člena ZGO-1A. V drugem odstavku 96. člena ZGO-1A je namreč izrecno določeno, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja samo investitor.

Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori, s katerimi tožnik ugovarja vsebini izdanega uporabnega dovoljenja in predlaga sklepe sodišča, ki naj zagotovijo izvajanje predpisov in samega gradbenega dovoljenja, neutemeljeni oziroma brezpredmetni, saj tožnik (glede na navedeno) ni stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in torej ne more vplivati na njegovo vsebino, poleg tega se ti ugovori in predlogi niti ne nanašajo na vsebino samega uporabnega dovoljenja. Tako veljavne predpise, kot tudi določbe veljavnega gradbenega dovoljenja, je itak treba izvajati (za to niso potrebni kaki posebni sklepi), če se določbe kršijo, so tistim, ki izkažejo pravni interes (ker kršitve posegajo v njihove pravice) na razpolago ustrezna pravna sredstva (npr. pobude raznim inšpekcijskim organom in druga pravna sredstva v zvezi z nespoštovanjem določb predpisov ali gradbenega dovoljenja).

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.