UPRS sodba II U 7/2009

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da sta tožnika kot inšpekcijska zavezanca dolžna takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo dveh stanovanjskih objektov, ki sta povezana z nadstreškom nepravilnih oblik in sta približnih tlorisnih dimenzij: prvi objekt 11,60 x 8,30 m (bruto) in drugi objekt 11,20 x 11,60 m (bruto), oba zgrajena na zemljišču s parc. št. 716/1, k. o. ... (1. točka izreka). Inšpekcijska zavezanca morata v roku 90 dni po vročitvi te odločbe objekt iz 1. točke odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, v nasprotnem primeru bo opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah (2. in 3. točka izreka). V 4. točki izreka so navedene prepovedi za objekt, v 5. in 6. točki pa je odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, pri inšpekcijskem pregledu dne 8. 5. 2008 in zaslišanjih dne 12. 6. 2008 in 14. 7. 2008 ugotovila, da zavezanca na zemljišču s parc. št. 716/1, k. o. nelegalno gradita navedena dva stanovanjska objekta, ki sta povezana z nadstreškom nepravilnih oblik. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da sta z gradnjo pričela že starša zavezanke, nato pa sta zavezanca z gradnjo nadaljevala. Zavezanca sta v postopku sama izjavila, da sta si za dela pridobila le lokacijsko informacijo, št. 3501-00247/2006-0001-04 z dne 2. 8. 2006. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 110/02 in spremembe, 102/04-UPB1 s spremembami), ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne (le) na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Prepovedi iz 4. točke izreka odločbe so utemeljene s 158. členom ZGO-1, 6. točka izreka pa je utemeljena s tretjim odstavkom 146. člena ZGO-1, ki določa, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve.

Drugostopni organ, ki je odločal na pritožbo obeh tožnikov, je v izreku odločil, da se izpodbijana odločba odpravi v 4. točki izreka in se v tem delu nadomesti z novo 4. točko, kjer so na novo urejene prepovedi. V ostalem delu pa se pritožba zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bila 4. točka izreka izpodbijane prvostopne odločbe odpravljena iz razloga, ker bi morala biti zavezanki A.A., ki je lastnica zemljišča na katerem se nahaja nelegalna gradnja, izrečena tudi prepoved vpisa in spremembe vpisa v zemljiški knjigi za zemljišče s parc. št. 716/1, k. o. ... V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Investitorja bi si pred pred pričetkom gradnje nedvomno morala pridobiti gradbeno dovoljenje, česar pa nista storila. Zato gre v zadevi za nelegalno gradnjo, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Pritožbeni ugovor, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ker je zgrajen samo en objekt, je neutemeljen, saj iz dokumentacije zadeve in iz fotografij, ki so priloga zapisnika z dne 8. 5. 2008 ter skice – situacija objekta, ki je priloga zapisnika z dne 14. 7. 2008, nedvomno izhaja, da sta bila zgrajena dva stanovanjska objekta, ki pa sta povezana z nadstreškom nepravilnih oblik. Prvostopni organ je tako pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje ter temu primerno inšpekcijskima zavezancema izrekel inšpekcijski ukrep v skladu s 152. členom ZGO-1.

Tožnika v tožbi navajata, da sta predmetno parcelo z že takrat obstoječimi objekti, že leta 1961 kupila starša tožnice, ki sta v letu 1970 na mestu starega gospodarskega poslopja pričela z nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta. Ni res, da bi zgradila dva objekta, ampak gre le za en stanovanjski objekt. Pri Občinski upravi Občine Miklavž na Dravskem polju sta si dne 2. 8. 2008 pridobila veljavno lokacijsko informacijo, v kateri so navedena prav tista dela, ki sta jih na spornem objektu opravila, nakar je sledila škodoželjna prijava inšpekcijskim službam. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani odločbi ter vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa, po kateri morata tožnika ustaviti gradnjo predmetnih dveh stanovanjskih objektov, ter v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstraniti objekt ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, zakonita, saj sta tožnika gradnjo izvajala brez potrebnega gradbenega dovoljenja, čeprav v zadevi že glede na dimenzije, pa tudi glede na namembnost (stanovanjska zgradba) nedvomno ne gre za objekta, ki bi spadala med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Po presoji sodišča sta obe izpodbijani odločbi zakoniti iz razlogov, ki jih navajata že oba upravna organa, sodišče pa se ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Gradnja predmetnih stanovanjskih objektov je nedvomno take narave, da zahteva gradbeno dovoljenje, pridobljena lokacijska informacija pa gradbenega dovoljenja ne more nadomestiti. Zato je ta tožbeni ugovor (da sta si pridobila lokacijsko informacijo) neutemeljen. Prav tako je neutemeljen oz. za odločitev niti ni relevanten tožbeni ugovor, da gre za le en stanovanjski objekt (ne pa za dva, kot to meni upravni organ). Iz skic in druge dokumentacije v spisih zadeve je razvidno, da gre za dva objekta pod isto streho, kar pa glede same vsebine izpodbijane odločitve niti ni relevantno. Tudi če bi šteli, da se gradi en objekt, ta nikakor ne izpolnjuje pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja tako glede dimenzij kot glede namembnosti.

Nadalje je neutemeljen tožbeni ugovor, da gre za nadomestno gradnjo, ki sta jo pričela že tožničina starša, ko sta leta 1970 na mestu takrat stoječega gospodarskega objekta začela graditi stanovanjsko hišo. Poleg tega, da je tudi za nadomestno gradnjo stanovanjske hiše (če se stara stanovanjska hiša odstrani in začne graditi nova) potrebno gradbeno dovoljenje (saj se med drugim v celoti spremeni oz. poseže v konstrukcijo hiše), tudi ni mogoče govoriti o nadomestni gradnji v primeru, ko se na mestu, kjer je stalo gospodarsko poslopje, gradi stanovanjska hiša. V obravnavanem primeru tožnika sama zatrjujeta, da se je hiša pričela leta 1970 graditi na mestu, kjer je prej stalo gospodarsko poslopje.

Glede na veljavne predpise so neutemeljeni tožbeni ugovori, v smislu katerih sta tožnika samo nadaljevala gradnjo, ki so jo začeli že tožničini starši oziroma, da so celo že oni kupili predmetno parcelo z zgradbo (očitno gospodarskim poslopjem). Niti ZGO-1, niti kak drugi predpis, namreč nima določb, po katerih bi pravni nasledniki, osebe, ki je začela z gradnjo (torej prvotnega investitorja) bili oproščeni odgovornosti za nelegalno gradnjo, prav tako veljavni predpisi tudi ne določajo kakršnih koli zastaralnih rokov glede ugotavljanja legalnosti oziroma nelegalnosti gradnje objekta in izrekanja ukrepov v zvezi s tem.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnih organov zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1).