VSC Sodba II Kp 19104/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I.) spoznalo obdolženca za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, pod točko II.) pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku člena 251 KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 252 KZ-1. Za navedena kazniva dejanja mu je izreklo pogojno obsodbo in mu za vsako izmed teh kaznivih dejanj tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, določilo zaporno kazen, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom člena 53 KZ-1 določilo enotno kazen 8 (osem) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da v roku 6 (šest) mesecev po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovancu L. V. znesek 3.850,00 EUR, oškodovanki B. D. pa znesek 3.000,00 EUR, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče. Na podlagi prvega odstavka člena 95 ZKP v zvezi z drugim odstavkom istega člena pa je obdolžencu naložilo še plačilo stroškov kazenskega iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v doslej znanem znesku 1.038,16 EUR in sodno takso ter povrnitev potrebnih izdatkov oškodovancev L. V. in B. D. ter potrebne izdatke in nagrado njunih pooblaščencev. Po drugem odstavku člena 105 ZKP mu je naložilo v plačilo tudi premoženjskopravni zahtevek v višini 3.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje pa do plačila, v presežku pa je oškodovanca L. V. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi istega zakonskega določila je še odločilo, da je dolžan obdolženec oškodovani B. D. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje pa do plačila.

Pod točko VI.) pa je iz razloga po 1. točki člena 357 ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženca glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku člena 251 KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 252 ZKP in v tem delu s stroški postopka obremenilo proračun (določba prvega odstavka člena 96 in drugega odstavka člena 95 ZKP). Ta del izpodbijane sodbe pritožbeno ni problematiziran.

2Obsodilni del izpodbijane sodbe napada obdolženec po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pritožuje pa se tudi zaradi izrečene sankcije in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se obdolženca oprosti storitve vseh očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je neutemeljena.

Glede kaznivega dejanja na škodo L. V.:

5V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo L. V. je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja relevantna dejstva:

- obd. D. M. je na spletni strani www.avto.net oglaševal prodajo osebnega vozila znamke Audi A6, Avant 2.0, TDI S line MAX, reg. št. ... za ceno 21.000,00 EUR z možnostjo gotovinskega popusta, v rubriki osnovnih podatkov za to vozilo pa je v rubriki ″prevoženi kilometri″ bil zapis 161.000

- oškodovanec se je z obdolžencem dogovoril za ogled vozila 7. 6. 2016, takrat je opravil tudi testno vožnjo in se že takrat takoj po ogledu tudi odločil za nakup tega vozila z izročitvijo are obdolžencu v višini 500,00 EUR

- oškodovanec je pred nakupom tega vozila opravil 8. 6. 2016 še hitri pregled vozila na ..., kjer iz delovnega naloga (listna št. 21-28) izhajajo ugotovitve pregledovalca T., kar je ta potrdil tudi na glavni obravnavi zaslišan kot priča o tem, da servisna knjižica takrat ni obstajala, ugotovljene pa so bile sicer nekatere pomanjkljivosti vozila, z vozilom pa je bila opravljena testna vožnja v razdalji približno dveh km

- obdolženec in oškodovanec sta dne 8. 6. 2016 sklenila kupoprodajno pogodbo (listna št. 16), iz katere pa izhaja, da oškodovanec kot kupec prevzame v svojo last in posest obdolženčevo vozilo po dogovorjeni ceni v višini 17.000,00 EUR, ki jo bo kupec izročil prodajalcu, iz člena 3 iste pogodbe pa izhaja še zapis, da je bilo vozilo pregledano, preizkušeno, preverjeno in prevzeto ter da je kupec bil seznanjen z vsemi lastnostmi vozila, ki ima 160 mls prevoženih in je tehnično pregledano in brezhibno, taka pogodba pa je bila s strani obdolženca in oškodovanca podpisana

- oškodovanec je obdolžencu na dan nakupa 8. 6. 2016 iz svojega računa nakazal 15.500,00 EUR gotovine, isti dan pa je v Velenju dvignil še 5.000,00 EUR gotovine, pred tem pa mu je izročil še aro v višini 500,00 EUR, ki jo je prav tako dvignil na banki v Velenju

- oškodovanec je 8. 6. 2016, ko se je opravljal prepis vozila, lastnoročno podpisal še vsako stran oglasa, ki mu ga je ob tem ponudil v podpis obdolženec (listna št. 32-37), iz katerega pa na zadnji strani izhaja, da so prevoženi kilometri v miljah, kot tudi da je bil menjan motor na 156.000 km

- isto vozilo je na zahtevo oškodovanca bilo pregledano še v A. d.o.o. Kranj (račun na listni št. 20) dne 6. 7. 2016, iz ugotovitev tega pregleda pa izhaja zapis, da je datum prve registracije tega vozila 29. 2. 2012 in da je bil zadnji servis opravljen 20. 4. 2015 ob stanju 236.782 km, menjava jermena po zgodovini pa pri 218.412 km

- da je dejanska razdalja, ki je bila prevožena s tem vozilom, bila izražena v miljah, kar bi po izračunu pomenilo, da je bilo prevoženih 259.104 km (ugotovitve izvedenca R. L.), zaradi česar naj bi znašala tržna vrednost tega vozila na dan nakupa 17.150,00 EUR.

6Na podlagi teh ugotovitev je bilo v ponovljenem postopku nosilno vprašanje, ali je utemeljen očitek obtožbe, da je obdolženec L. V. zapeljal, da je ta vozilo kupil v prepričanju, da ima le 160.000 prevoženih km, čeprav je to vozilo imelo dejansko prevoženih 259.104 km (kar ustreza 160.000 miljam) in da je od kupca prejel kupnino v višini 21.000,00 EUR, ne pa le 17.000,00 EUR, kot je sam zatrjeval ter da je izročena kupnina s strani oškodovanca dejansko presegala vrednost vozila glede na prevožene kilometre za najmanj 3.850,00 EUR. Ali še drugače: ali je bil oškodovanec ob sklenitvi pogodbe seznanjen, da števec v vozilu prikazuje milje, ne pa km in ali je obdolženec s svojim ravnanjem pri sklepanju navedenega pravnega posla zapeljal oškodovanca, da je navedeno vozilo kupil v prepričanju, da je imelo vozilo le 160.000 prevoženih kilometrov.

7Pritožba v svojih navedbah s povzemanjem vsebine obdolženčevega zagovora in izpovedi oškodovanca ter ostalih zaslišanih prič (prič Š. in T.) tekom celotnega postopka nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi o tem, da je bil oškodovanec zapeljan pri sklepanju pogodbe glede odločilnega podatka o tem, kolikšno je bilo dejansko stanje prevoženih kilometrov na prodajanem vozilu. V tej zvezi sodišču očita, da je v nasprotju z napoti pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Kp 19104/2017 z dne 23. 4. 2019 ponovno dalo preveliko težo oškodovančevi izpovedi o tem, da ni bil dovolj pozoren na listine, ki jih je podpisal in da je bil osredotočen le na številke v teh listinah ter pri tem povsem zanemarilo listinske dokaze, ki so bili v postopku pridobljeni in vztraja pri tem, da glede na listine, ki jih je oškodovanec sam tudi lastnoročno podpisal, obdolženec oškodovancu ni ničesar prikrival in zamolčal in ni oškodovanca spravil v zmoto, zaradi česar naj bi se ta odločil za nakup vozila.

8S takimi pritožbenimi izvajanji, ki pomenijo ugotavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (ne pa bistvenih kršitev določb postopka in kršitev zakona), se ni mogoče strinjati. Prvo sodišče je ob pritožbeno neproblematiziranem povzemanju oškodovančeve izpovedbe tekom postopka v izpodbijani sodbi in z upoštevanjem njegovih vmesnih resnih zdravstvenih težav njegovo izpovedbo v nasprotju s pritožbenimi navedbami ocenjevalo in presojalo ustrezno kritično in v skladu z metodološkim napotkom iz določbe drugega odstavka člena 355 ZKP v povezavi z vsemi pregledanimi in dokazno ocenjenimi listinskimi dokazi, ki jih pritožba sicer povzema in zanje ponuja svojo interpretacijo v odnosu do oškodovančeve izpovedbe.

9O tem, kakšno je bilo ravnanje obdolženca od vsega začetka, ko je s prvim oglasom na www.avto.net ponujal v prodajo navedeno vozilo, se je prvo sodišče prepričalo na podlagi dveh različnih oglasov za prodajo tega vozila. Na prvem oglasu (listna št. 11-13), ki ga je oškodovanec natisnil ob prvem ogledu in na katerem se nahaja tudi njegov podpis in njegov zaznamek o tem, kje sta bila z obdolžencem dogovorjena za prvo srečanje, je v rubriki KM bil zapis 161.000, kar kot pravilno zaključuje prvo sodišče, je očitno bil ključni podatek, da se je oškodovanec sploh odločil sploh za srečanje in ogled vozila. Na drugi oglas, ki je bil spremenjen po ogledu vozila s strani oškodovanca in njegovega plačila are obdolžencu (oglas na listni št. 32-38) in sicer v večernih urah 7. 6. 2016 (ob 19.03 uri) pa se je (za razliko od prvega oglasa) nahajal v opombah zapis o prevoženi razdalji v miljah, vsako stran tega oglasa pa je oškodovanec sicer, kot točno povzema pritožba, ob registraciji vozila, hkrati s pogodbo tudi podpisal. Pritrditi je prvemu sodišču, da ni običajno, da se po sprejeti ari, ko je praktično že dosežen dogovor o nakupu, prodajalec prodajano vozilo z bolj avtentičnimi podatki glede prevoženih kilometrov, kot bistvenim podatkom za kupoprodajni odnos, ″osvežuje″ in ponuja v novem oglasu, kar je prvo sodišče utemeljeno štelo kot eno izmed obdolženčevih ravnanj v nizu spravljanja oškodovanca v zmoto glede bistvenih lastnosti prodajanega vozila in ga ocenilo kot neobičajno.

10V nasprotju s pritožbo ni izostala v izpodbijani sodbi opredelitev do zapisa v kupoprodajni pogodbi z dne 8. 6. 2016, v kateri se nahaja podatek o prevoženih 161.000 mls (čeprav so uradne oznake za milje mi). Drži sicer, da je oškodovanec, ki ni kupoval rabljeno vozilo prvič, sicer imel možnost temeljitejšega pregleda in proučitve pogodbe. Vendar pa je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da zgolj podpis s sicer točnim zapisom 161.000 mls ne more biti odločilen za presojo, kako je od vsega začetka ravnal obdolženec in da je za presojo o tem, ali je bil oškodovanec v zmoti, potrebno upoštevati še vse ostale okoliščine in sicer način, kako se je opravil (7. 6. 2016) ogled vozila in testna vožnja z njim, ki jo je opravil sam oškodovanec, komunikacija med obdolžencem in oškodovancem v času sklepanja pogodbe in odločanja za nakup vozila, obseg opravljenega ogleda pri AMZS s takrat razpoložljivimi podatki o tehničnih lastnostih vozila in v kakšnih okoliščinah se je pogodba sploh podpisovala.

11Prvo sodišče je namreč na podlagi dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe in obdolženčevega zagovora, ki je sicer potrdil, da se je pogodba podpisala v času čakanja na registracijo pred registracijskim okencem in da se je (vsaj) znesek kupnine izpisal na šaltru, pravilno dokazno ocenilo, da se je oškodovančeva možnost temeljitejšega pregleda v pogodbi zapisanih podatkov zmanjšala zlasti zaradi ročnega izpisovanja ključnih podatkov v pogodbi (kar je prvo sodišče štelo sicer za nepotrebno) in ker je obdolženec ponudil v podpis oškodovancu istočasno še ″osveženi″ drugi oglas, ki ga je na vsaki izmed skupaj sedmih strani oškodovanec podpisal, kar je prvo sodišče prav tako štelo za neobičajno ravnanje glede na sprejeto kupnino.

Prezrlo pa ni, kot neutemeljeno pritožba očita, tistega dne opravljen kontrolni pregled vozila na ... kamor je odpeljal vozilo obdolženec in niti osebnega odnosa, ki sta ga pred podpisovanjem pogodbe vzpostavila obdolženec in oškodovanec, ki je bil takrat tam skupaj s svojo partnerko. Vse navedeno pa, kot ocenjuje sodišče prvo sodišče, v nasprotju s pritožbenimi navedbami o sicer zadostnem času za preverko pogodbenih določil ne omaje zaključkov prvega sodišča, kako načrtovano je oškodovanec, ki je obdolžencu povsem zaupal in ga štel za poštenjaka, bil s strani obdolženca zapeljan k sklenitvi pogodbe.

Prav tako ni mogoče sprejeti pritožbenih pomislekov, da je že testna vožnja bila ustrezno dolga, da bi se oškodovanec lahko prepričal o tem, da se na števcu izkazujejo milje, ne pa km in ki pri tem izpostavlja izpoved priče Š. o tem, koliko časa je potekala testna vožnja. Glede na to, da je bila vožnja opravljena med bloki, torej v naselju, je prvo sodišče prepričalo z oceno, da je bil oškodovanec pozoren ves čas predvsem na menjalnik in na zavore ter na speljevanje in da ob tako počasni vožnji niti ni mogel zaznati menjave števca (v miljah), ne glede na izpoved Š., da je testna vožnja trajala dlje, kot je povedal sicer sam oškodovanec.

12Tudi zavzemanju pritožbe, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejanski znesek kupnine, ni priznati uspeha. Res je sicer, da dvig denarja pri banki v višini 5.000,00 EUR in 500,00 EUR, še ne izkazuje z gotovostjo, da je ta denar bil namenjen za plačilo kupnine. Vendar pa je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanec obdolžencu nakazal znesek 15.500,00 EUR (slednje ni bilo sporno že pred sodiščem prve stopnje), dogovorjena pogodbena cena pa je znašala 21.000,00 EUR in ne 17.000,00 EUR, kot je zapisana v pogodbi. Take zaključke je gradilo na obeh s strani oškodovanca izkazanih dvigih gotovine (500,00 EUR in 5.000,00 EUR) pri banki ... dne 7. 6. 2016 (ob ogledu vozila) in na dan nakupa in sledilo oškodovancu in priči Š., da je ravno zaradi nakupa vozila v V. oškodovanec, ki je sicer doma v M., opravil oba dviga prav pri banki v V. Zato prepričajo razlogi prvega sodišča, da v pogodbi zapisana cena ni bila tista, ki je bila ustno dogovorjena in ki je bila obdolžencu plačana in da je 4.000,00 EUR nižje zapisan znesek v pogodbi bil zapisan izključno po predlogu obdolženca (zaradi nižjega davka). Slednje, kar pritožba prezre, pa se sklada še z ugotovitvami izvedenca L. o dejanski vrednosti vozila in z obdolženčevim zagovorom o gotovinskem popustu, ki ga je ponujal že v oglasu (tudi za ceno pnevmatik in pregradne stene).

13Tudi poročilo AMZS z dne 7. 6. 2016 v povezavi z zaslišanjem priče T. je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami dokazno pravilno ocenilo in zanesljivo ugotovilo, da na AMZS 8. 6. 2016 ni bilo oškodovancu pojasnjeno, da števec kaže razdaljo v miljah, ne pa v km, saj je slednje zanesljivo izključil pregledovalec T., ki je tudi pojasnil, da vozilo ni imelo servisne knjige, zato preverka km ni bila mogoča, tudi sam pa glede na to, da bi bil števec nastavljen v miljah, sploh ni niti pomislil, tudi ob sicer kratki tesni vožnji. Zato je tudi slednje prvo sodišče štelo kot eno izmed okoliščin v nizu ravnanj, ki so puščala oškodovanca v prepričanju, da kupuje avto s 161.000 prevoženimi km. Zato ni pomembno, kot skuša prepričati in take zaključke neutemeljeno omajati pritožba, da je obdolženec sam odpeljal vozilo na pregled v C. in da iz takrat veljavnega pravila o tehničnih pregledih motornim in priklopnih vozil (določba tretjega odstavka člena 20 tega pravilnika) izrecno izhaja, da se ob identifikaciji vozila zabeleži tudi stanje prevoženih km na števcih in da, če je v vozilu vgrajena naprava, ki kaže prevoženo razdaljo v miljah, se vpiše stanje na števcu brez preračunavanja v kilometre, temveč je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, ključno, da zaradi izostanka servisne knjižice tudi na AMZS ni bilo mogoče izvesti vpogleda v pristne podatke o prevoženih kilometrih tega vozila na spletu in da obdolženec takrat pregledovalca T. zanesljivo ni seznanil z nastavitvijo števca v miljah.

Zato ne drži trditev pritožbe, ko skuša glede na takrat veljavni pravilnik prepričati, da si ga je prvo sodišče napačno razlagalo. Do identičnih pomislekov, ki jih je obramba že izpostavila v sojenju na prvi stopnji, se je prvo sodišče namreč ustrezno opredelilo v točki 22) izpodbijane sodbe, ko je zapisalo, da ne glede na takratno veljavno določbo navedenega pravilnika slednje ne pomeni, da pregledovalec, ki opravi tovrstne preglede v primeru pregleda vozila z vgrajenim števcem z miljami avtomatsko prepiše število prevožene razdalje in ne zabeleži, da gre za milje, ne pa kilometre. Prepričljivo je obrazložilo, da tudi obstoječi izpisi iz e-uprave omogočajo, da se v primeru prikaza razdalje v drugih merskih enotah opravi preračun, kajti v nasprotnem primeru bi prišlo do zapisa neresničnih podatkov v uradno dostopnih evidencah in je pri tem kot ključno izpostavilo, da v obravnavanem primeru takšen vpis ni ustrezal dejanskemu stanju, torej dejansko prevoženim km, kar je nenazadnje razvidno tudi iz osveženega oglasa obdolženca dne 7. 6. 2016, to je dan pred podpisom pogodbe.

14Vse navedeno, kar pritožba sicer neutemeljeno problematizira, pa tudi po prepričanju prvega sodišča zanesljivo izkazuje obdolženčev preslepitveni namen že od samega začetka, ko je v oglasu, ki ga je objavil na www.avto.net prikazoval, da ima prodajano vozilo, ki ga je prodajal za 21.000,00 EUR, prevoženih 161.000 km, čeprav je vedel, da ima prevoženih že 161.000 milj, slednje pa je oškodovancu prikril tudi po opravljeni testni vožnji in ga na ta način pustil v zmoti glede bistvenega podatka kupoprodajne pogodbe, to je glede prevoženih kilometrov, ki so bili pri oškodovancu odločujoči za nakup vozila. In kot je prvo sodišče še prepričljivo obrazložilo, je obdolženec bil profesionalec, ki je prodajal vozilo, zato je to storil z namenom, da si bi pridobil protipravno premoženjsko korist, saj je vedel, da glede na število prevoženih kilometrov vozilo ni bilo vredno toliko, kot je zanj plačal oškodovanec. Prvo sodišče je v nasprotju s pritožbo s prepričljivimi razlogi preslepitveni namen obdolženca obrazložilo še s tem, da je ves čas postopka imel obdolženec možnost opraviti matematično operacijo preračuna iz milj v kilometre in slednje vpisati že v prvi oglas (slednje je namreč v opombah zapisal šele v ″osvežen″ oglas) na primeren način, kajti v tem primeru se oškodovanec, kot mu je prvo sodišče sledilo, ne bi za nakup vozila odločil.

15Pritožba tudi ne more uspeti s svojimi očitki glede premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prvo sodišče prisodilo oškodovancu V. Prvo sodišče je pri tem sledilo izvedencu avtomobilske stroke R. L., ki je podal tržno oceno vrednosti predmetnega vozila na dan nakupa s prevoženimi kilometri 161.000 in prevoženimi 161.000 miljami in ocenil, da bi bila tržna vrednost vozila s toliko prevoženimi kilometri sicer res 21.000,00 EUR, če pa je ta razdalja bila izražena v miljah (259.104 kilometri) pa bi ta tržna vrednost znašala 17.150,00 EUR. Tak preračun je prvo sodišče sprejelo ob upoštevanju amortizacijske stopnje, tržnih razmer in uporabe vozila. Glede na dogovor med obdolžencem in oškodovancem, da oškodovanec kupuje vozilo s prevoženimi 161.000 km, je prvo sodišče prepričljivo zaključilo, da ni logično, da bi obdolženec, četudi je v oglasu ponudil gotovinski popust, prvotno ceno znižal za kar 4.000,00 EUR od prvotno oglaševane in sledilo oškodovancu, da obdolženec za popust ni hotel slišati, oškodovanec pa je od njega kupil še pnevmatike z aluminijastimi platišči in mrežo. Podatek, ki ga pritožba izpostavlja, da pa je bil motor vozila menjan na 156.000 km in da naj bi posledično vozilo imelo še manj prevoženih kilometrov, pa za višino prisoje premoženjskopravnega zahtevka ni odločujoč, ta podatek namreč pritožba povzema iz pregleda vozila v A. d.o.o. K. 6. 7. 2016, ko je bilo ugotovljeno, da je bil motor menjan na 156.000 km in da je bil zadnji servis opravljen 20. 4. 2015 ob stanju 236.782 km. Zato so tudi nejasne in nerazumljive pritožbene navedbe o manj prevoženih kilometrih (103.104 km). Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge za prisojen premoženjskopravni zahtevek oškodovancu V. v višini 3.850,00 EUR s pripadki od 30. 8. 2016 dalje, pri čemer prvo sodišče tudi ni spregledalo, da je kupnina 21.000,00 EUR zajemala tudi dodatne pnevmatike in pregradno mrežo, saj je bil nakup teh predmetov pogojen z nakupom vozila.

16Pritožba problematizira tudi izrečeno sankcijo s skromno utemeljitvijo, da prvo sodišče ni v zadostni meri pri odmeri določenih zapornih kazni in določitvi preizkusne dobe upoštevalo dosedanjo obdolženčevo nekaznovanost (tudi za prekrške) in njegovo starost. Prvo sodišče je utemeljilo izrek sankcije v točki 43) obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne drži, da ni v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, saj je to bilo tudi edina olajševalna okoliščina, pritožba pa glede na obdolženčevo starost ne pove, zakaj bi naj slednje (obdolženec je v času sojenja dopolnil 47 let!) sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Nasprotno temu pa je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo odločitev za izrek pogojne obsodbe in ob siceršnjih ugotovljenih obteževalnih okoliščinah obdolžencu za vsako izmed kaznivih dejanj določilo primerno kazen zapora in nato še po pravilih o steku določilo enotno kazen, ki je skladna z uzakonjenim načinom o odmeri kazni (člen 49 KZ-1) in načelom o individualizaciji kazenske sankcije. Pritožba pa po višini tako določenih sankcij argumentirano ne izpodbija, zato poseg v izrečeno sankcijo ni potreben.

Glede kaznivih dejanj na škodo B. D.:

17Pod točko IB.) se obdolžencu očita, da je spravil oškodovanko B. D. (oškodovanko) v zmoto s tem, da bo v zameno za kupnino 3.000,00 EUR, ki bi jo obdolženec po pogodbi z dne 10. 10. 2016 moral izročiti oškodovanki, posredoval pri nakupu drugega, iz Nemčije uvoženega vozila in bo kupnina, ki bi jo obdolženec moral izročiti oškodovanki, upoštevana kot polog za obljubljeno izdobavljeno vozilo, kar pa se ni zgodilo, ker obdolženec ni posredoval pri izdobavi drugega vozila, kupnine, ki pa naj bi jo štel za polog, pa nikoli ni izročil niti oškodovanki, niti priči P., njunim pozivom za plačilo kupnine pa se je izmikal.

18Prvo sodišče je na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da kupnine 3.000,00 EUR obdolženec nikoli ni izročil oškodovanki oziroma P. in da med njimi ni šlo le za prodajo vozila brez obljube za posredovanje pri dobavi drugega vozila kot je to trdil obdolženec. Sledilo je izpovedbama P. in oškodovanke, da sta verjela obdolžencu, da bo posredoval za drugo vozilo, kar se ni zgodilo, zato je P. obdolženca pozval z SMS-i, naj plača kupnino. Ker je bilo vozilo izročeno obdolžencu, ki je naprej to vozilo prodal drugi osebi za sicer nižjo kupnino in ker je oškodovanka pisno pooblastila obdolženca za prenos lastništva vozila, je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da ni dvoma, da je bilo vozilo s strani oškodovanke obdolžencu izročeno brez kupnine.

Glede na odločitev prvega sodišča pod točko VI) pa ni več relevantno, da je oškodovanka sprva problematizirala izdajo pooblastila za prenos lastništva svojega vozila na obdolženca. Ključno vprašanje v tej zadevi je ugotovitev o sklepanju pogodbe, v kateri naj bi po ves čas skladni izpovedbi oškodovanke bil naknadno izpisan del teksta, ki naj bi dokazoval, da je obdolženec takoj ob podpisu pogodbe plačal kupnino 3.000,00 EUR in da je šlo za prodajo vozila, ki je beležilo več prevoženih kilometrov, kot je izhajalo iz pogodbe. Prvo sodišče je izpovedbo oškodovanke, da je od obdolženca nekaj dni po ustnem dogovoru prejela samo en izvod pogodbe in šele takrat zaznala, da je del teksta dopisan v delu glede takojšnje izročitve kupnine in da je prazni črti oškodovanka, kot je ves čas vztrajala, potegnila v 3. členu pogodbe, dokazno ocenjevalo tudi v odnosu do zaključkov izvedenca grafologa.

19Pritožba sicer pravilno povzema zaključke dr. R., vendar pa nima prav, da z njegove strani podani zaključki postavljajo pod vprašaj verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Ob ugotovitvah izvedenca (-) da je bilo celotno besedilo v pogodbi napisano z istim pisalom (kemično pisalo modre barve iz široke proizvodnje), (-) da je bilo celotno besedilo napisano sočasno (kar pa še ne pomeni, da je bilo zapisano pred podpisom pogodbe s strani oškodovanke), (-) da ni mogoče potrditi, ali je ročno izpisano besedilo v 1. ali 3. členu pogodbe nastalo v kratkem časovnem razmaku ali pa kasneje, (-) da je na nivoju popolne gotovosti zaključil, da niti pod besedo ″takoj″ v 1. členu pogodbe, niti pod ročnim pripisom v 3. členu pogodbe ni vidnih sledov predhodno napisane črte, brisanja ali drugih sprememb, ki bi kazale na spremembo dokumenta in (-) ob skladnih izpovedbah oškodovanke in P., kako je potekal dogovor med njimi in izročitev vozila obdolžencu, je prvo sodišče razumno obrazložilo, da izpoved oškodovanke v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne nasprotujejo zaključkom izvedenca. Glede na ves čas skladno zatrjevanje oškodovanke, kje v pogodbi je potegnila črte, pa tej okoliščini ni namenilo tolikšne pozornosti, kot to terja pritožba in sicer, da je oškodovanka v celoti neverodostojna. Da je dokazna ocena njene izpovedbe pravilna, pa prepričajo še razlogi prvega sodišča v smeri, da tudi ni logično, da bi oškodovanka v primeru, če to ne bi držalo, takoj sprožila nekatere postopke, kot tudi ni logično, da je obdolženec, v tem primeru kot kupec bil zaveden glede števila prevoženih kilometrov, ki so bili ročno vpisani v pogodbo (122.000 km), ne pa v dejanskem številu (222.000 km), za kar niti oškodovanka, niti P., ko sta vozilo prodajala, nista imela nobenega razloga, da bi slednje obdolžencu prikrivala, še posebej, ker je bil obdolženec profesionalec, ki se je ukvarjal s preprodajo vozil in je kot kupec dobro vedel, na kaj mora pri sklepanju pogodbe biti pozoren in kar je sam ves čas poudarjal tudi glede ravnanja na škodo L. V.

20Izvedenec je, kar pritožba izpostavlja, nekatere zaključke res utemeljeval z gotovostjo, kot pravilno povzema pritožba, vendar pa slednje ni edini dokaz, ki ga je imelo prvo sodišče na razpolago za presojo o tem, ali je očitek obdolžencu v tem delu utemeljen. Zato je ob upoštevanju in dokazni oceni vseh ostalih izvedenih dokazov tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z gotovostjo zaključilo, da taki zaključki izvedenca v nobenem primeru niso v nasprotju z oškodovankino izpovedbo o sestavi pogodbe in v nasprotju s pritožbenimi navedbami obdolženca ne ekskulpirajo od očitkov, da je prejel vozilo, ki ga je nato takoj naprej prodal (za sicer nižji znesek, kar je neobičajno za prodajalca, ki se profesionalno ukvarja s prodajo vozil) brez, da je kupnino zanj plačal, oziroma posredoval pri nabavi drugega vozila.

21Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi zaključkom prvega sodišča o tem, da je obdolženec od P. dobil SMS, ki naj bi potrjeval prejem gotovine 3.000,00 EUR. Ob pogledu v P. telefon in telefon oškodovanke, ki sta oba obdolženca pozivala k plačilu kupnine, kar sta utemeljevala z izkazanimi SMS-i in dejstvo, da obdolženec svojega telefona z zatrjevanim SMS-om o tem, da naj bi mu P. potrdil prejem kupnine, ni pokazal policistu Pe. ob sestavi uradnega zaznamka (UZ na listni št. 29-30), je prvo sodišče kopijo sporočila, ki naj bi ga obdolženec prejel od P. utemeljeno ocenilo za neustrezno in neupoštevno in kot tisto, ki ni bilo poslano P. dan po izročitvi kupnine. Zato ne drži, da bi moralo sodišče v tem primeru ravnati po načelu ″v dvomu v korist obdolženca″, temveč je bilo zavezano v skladu z načelom proste presoje taki izpovedbi oškodovanke in P. ter zagovor obdolženca in s strani vseh treh pokazane SMS v telefonih in s strani obdolženca le v natisnjeni kopiji ocenjevati v skladu z navedenim načelom, tudi ob upoštevanju dogajanja na glavni obravnavi v pravdni zadevi opr. št. P 76/2017, ki je še vedno v teku pred Okrajnim sodiščem v Velenju. Pri tem pa tudi spregledalo, da je obdolženec zahtevo pri pridobitvi pristnih podatkov o navedenih SMS-ih podal šele 23. 3. 2017, to je en dan pred potekom trimesečnega roka, v katerem operater te podatke še hrani.

22Pritožba v svojih navedbah izpostavlja tudi nekatera razhajanja med izpovedbama oškodovanke in P., do katerih pa se je opredelilo že prvo sodišče sodišče (točka 37) in v izogib ponavljanju se napotuje na tam navedene razloge, ki le še dodatno utrjujejo v prepričanju, da je obdolženec kot kupec oškodovanki in P. ni izročil kupnine in ni posredoval pri nakupu novega vozila in je že od vsega začetka imel namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, ki je ustrezala višini kupnine, ki jo nikoli ni izročil D. Pritožba skuša omajati dokazno oceno izpovedbe D. tudi s poudarjanjem njenih protipravnih ravnanj pri oškodovanju družbe S. d.o.o., kar naj bi bil tudi razlog, da je obdolženec kupnino izročil P., do česar pa se je prav tako razumno opredelilo že prvo sodišče (točka 40), ko je pojasnilo, da so razlogi oškodovanke, da vozilo, ki ga je prejela od P. ni prepisala nase, logični, saj za prodano vozilo obdolžencu tudi ni prejela nobene kupnine, v njenih ravnanjih pa prvo sodišče tudi ni prepoznalo nobenih ravnanj v smeri, da bi oškodovanka kakorkoli hotela preprečiti poplačila svojim upnikom.

23Pritožba tudi ne prepriča z grajo razlogov v izpodbijani sodbi o tem, da je obdolženec kupoprodajno pogodbo z dne 10. 10. 2016, ki jo je najprej spremenil glede izročitve kupnine (in zapisa glede prevoženih kilometrov prodajanega vozila), tako spremenjeno listino, ki sta jo sicer podpisala obdolženec in oškodovanka pa je nato predložil na policiji 9. 1. 2017 in nato še pred Okrajnim sodiščem v Velenju v postopku opr. št. I Kpd 19104/2017, ko je z njo dokazoval, da je oškodovanki, ki je zoper njega pred tem vložila kazensko ovadbo, že ob podpisu pogodbe plačal celotno kupnino in se je na ta način hotel ekskulpirati. Pritožba v utemeljevanju takih svojih očitkov ne pove nič novega, temveč ponuja znova svojo dokazno oceno zaključkov izvedenca grafologa in izpovedb oškodovanke ter priče P. in posplošeno vztraja pri tem, da so razlogi sodišča arbitrarni, ker naj bi sodišče širilo oškodovankino izpovedbo, kar pa ne drži, zato take pritožbene navedbe šteje pritožbeno sodišče kot neutemeljene.

24Glede na povedano ne vzdržijo očitki v pritožbi, da v takem ravnanju obdolženca ni prepoznati preslepitve na škodo obeh oškodovancev, saj je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo obdolženčev goljufiv namen, ki je bil pri njem podan pri obeh očitanih ravnanjih že od samega začetka. Na tej podlagi pa so prepričljivi tudi razlogi o krivdi, kar je prav tako prepričljivo obrazložilo prvo sodišče v točki 41) izpodbijane sodbe. Ob takih zaključkih pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o prisoji premoženjskopravnega zahtevka obema oškodovancema tako, kot izhaja iz točke 44) obrazložitve izpodbijane sodbe.

25Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno uveljavljan razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba uveljavlja zoper obsodilni del sodbe ni utemeljen. Pritožba uveljavlja sicer tudi pritožbena razloga kršitev zakona in bistvene kršitve določb postopka, vendar teh pritožbenih razlogov posebej ne obrazloži, saj se vse pritožbene navedbe namreč nanašajo na utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz teh razlogov in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zaznalo kršitve zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

26Ker obdolženčevi zagovorniki z vložitvijo pritožbe niso uspeli, bo moral obdolženec v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP v povezavi z določbo prvega odstavka člena 95 ZKP plačati strošek pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.