UPRS Sodba I U 584/2021-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju ZRSZ ali prvostopenjski organ) zavrgel tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem (1. točka izreka), odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnica dne 11. 8. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Delavce je na čakanje napotila dne 1. 8. 2020. Vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določata prvi in deveti odstavek 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), v skladu s katerima lahko delodajalec vloži vlogo v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njeno vlogo zavrgel.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede tehničnih težav pri vlaganju vloge je presodil, da te na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, saj je tožnica kot vlagateljica sama odgovorna za pravočasno predložitev vloge s pravilnimi in popolnimi podatki ter dokumentacijo, ki izkazuje resnično stanje v zadevi. Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je zakonski materialni rok, kar pomeni, da po izteku tega roka pravice ni več mogoče uveljavljati.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka sicer tehnično gledano pravilno uporabila procesno pravo, vendar pa je nepravilno uporabila materialno pravo, saj ni upoštevala vseh okoliščin, ki so bistveno vplivale na potek zadeve. Tožnica je nekajkrat poskusila vložiti vlogo, vendar sistem ZRSZ ni deloval. ZRSZ bi moral omogočiti vložitev vloge na način, kot ga je predpisal zakon oz. odredba vlade, vendar tega ni storil in je celo sam priznal, da je sistem preobremenjen (internetna povezava je bila prešibka za veliko količino oddanih vlog) in da zaradi tega ni mogoče oddati vloge. V zvezi s tem predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi posnetek telefonskega razgovora med tožnico in ZRSZ ter izjavo tehničnega predstavnika ZRSZ o pogojih oddaje vloge na dan 5. 8. 2020, ko bi bila tožničina vloga oddana pravočasno, če bi sistem deloval. Nadalje navaja, da je dne 9. 8. 2020 ponovno poskusila oddati vlogo, vendar v tem primeru tega „po svoji krivdi“ ni mogla zaradi internetnih težav v svojih prostorih, kamor je predstavnik tožnice poskušal v težkih okoliščinah pandemije priti, ter čim prej oditi, saj je takrat vladalo splošno prepričanje, da je pandemija resna, sama bolezen pa smrtno nevarna in da je gibanje zunaj svojega doma ogrožanje svojega in tujega zdravja, zaradi česar so se morali državljani zadrževati v svojih domovih na varnem in od tam izstopati le v nujnih primerih. Zato je razumljivo, da tožnica po tem, ko internetna povezava na delovnem mestu, od koder je preko službenega računalnika, s katerim je bila prijavljena v sistem ZRSZ, ni delovala, ni večkrat poskusila oddati vloge. Za nedelovanje interneta v poslovnih prostorih tožnice tožena stranka sicer ni direktno odgovorna, je pa za to odgovorna posredno, saj je svojim državljanom dala jasne napotke prepovedi zapuščanja svojega doma v nenujnih primerih. To je neposredno vplivalo na to, da je tožnica samo enkrat poskušala iti na delovno mesto in oddati vlogo in je naslednji delovni dan, 10. 8. 2021, na svojem domu čakala, da prejme potrditveni e-mail ZRSZ o oddani vlogi. Glede na to, da je zakon določil osemdnevni rok za oddajo vloge, bi moral ZRSZ zagotoviti, da bi sistem in portal za oddajo deloval vseh osem dni. Če je že sam priznal, da ima tehnične težave zaradi preobremenjenosti, bi bilo najbolj smiselno, da bi za toliko dni podaljšal prejemanje vlog. V konkretnem primeru bi to pomenilo en dodaten delovni dan, za kolikor je tožnica zamudila rok. ZRSZ je namenjen podpori in servisiranju državljanov, zato se ne bi smel obnašati kot nasprotnik državljanov in pri „nepravočasno“ oddanih vlogah iskati procesnih možnosti, da zakonsko omogočeno finančno pomoč odkloni, saj je bil namen zakonodajalca, da prejemniki pomoči to tudi dejansko prejmejo. Tožnica roka ni zamudila zaradi malomarnosti ali slabe skrbi, temveč zaradi tehničnih nezmožnosti tožene stranke in splošnih objektivnih okoliščin, ki so ji onemogočili dva pravočasna poskusa oddaje vloge. Oddaja vloge na dan 11. 8. 2020 bi morala biti tožnici dovoljena kot izjema, saj bi bila sicer kršena tožničina pravica do enakih možnosti.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Z ZIUPDV so bili določeni začasni ukrepi za pripravo na drugi val COVID-19 na področju dela in delovnih razmerij, štipendij, zdravstva in socialno varstvenih zavodov (prvi odstavek 1. člena). Eden izmed teh ukrepov je bil tudi povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, ki ga zakon ureja v 2. do 12. členu. V zvezi s postopkom uveljavljanja povračila nadomestila zakon v prvem odstavku 8. člena določa, da delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. julija 2020 oziroma v primeru podaljšanja iz drugega odstavka 3. člena tega zakona do 31. avgusta 2020 oziroma do 30. septembra 2020.

7Med strankama ni sporno, da je tožnica delavce na začasno čakanje na delo napotila 1. 8. 2020 in da je vlogo za povračilo nadomestila plače tem delavcem vložila dne 11. 8. 2020. Sporno pa je, ali bi morala tožena stranka pri presoji pravočasnosti vloge upoštevati, da dne 5. 8. 2020 njen informacijski sistem ni deloval in na dan vloge ni bilo mogoče oddati, ter da dne 9. 8. 2020 internetna povezava v poslovnih prostorih tožnice ni delovala, njen predstavnik pa zaradi pandemije vloge ni poskusil vložiti večkrat, saj bi to pomenilo izhod od doma, s katerim bi ogrožal zdravje sebe in drugih.

8Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da je rok osmih dni, ki je predpisan v prvem odstavku 8. člena ZIUPDV materialni prekluzivni rok in da ga posledično ni mogoče podaljšati. Roki se delijo na procesne in materialne roke. Procesni roki veljajo za posamezna dejanja postopka in označujejo v glavnem določena časovna obdobja, v katerih je treba opraviti določena dejanja v postopku (vložiti pritožbo, predlagati vrnitev v prejšnje stanje, predlagati obnovo upravnega postopka itd.), ali pa označujejo določena časovna obdobja, ki morajo preteči, da bi se lahko začela in opravila določena dejanja v postopku (pritožba zaradi molka organa se npr. lahko vloži šele, ko preteče rok za izdajo odločbe). Materialni roki veljajo za uveljavitev materialnih pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti. Materialni rok je lahko prekluziven (pravica preneha s potekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavljanje pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor, ne pa po uradni dolžnosti)¹.

9Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Gre torej za materialni rok. Zakon ne določa, da se ta rok upošteva le na ugovor, zato gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica preneha. Materialnih prekluzivnih rokov pa v nasprotju s procesnimi roki ni mogoče podaljšati, niti ni mogoče v zvezi z zamudo teh rokov predlagati vrnitve v prejšnje stanje². Ker s potekom materialnega prekluzivnega roka ugasne tudi pravica sama, se zamude materialnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude³.

10Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi pomembno tudi dejstvo, da je bil informacijski sistem ZRSZ po tožbenih navedbah nedelujoč zgolj na dan 5. 8. 2020⁴. Tožnica je imela po tem še štiri dni časa za oddajo vloge, kar pomeni, da osemdnevni rok ni predstavljal nemogočega pogoja za pridobitev pravice.

11Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi tretje točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 196.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) v zadevi VIII Ips 370/2008 z dne 6. 4. 2010, sodba VSRS v zadevi X Ips 1614/2006 z dne 12. 9. 2007, sodba VSRS I Up 1324/2004 z dne 16. 3. 2005.
³ Prim. sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014.
⁴ Tožnica navaja, da „Če je že Zavod priznal, da ima tehnične težave zaradi preobremenjenosti in da ne zmore prejemati vlog, potem bi bilo najbolj smiselno, da za toliko dni podaljša prejemanje vlog, kolikor dni je bilo tehnično nemogoče uporabljati njihov portal za oddajo vlog. To je v tem konkretnem primeru 1 delovni dan, kolikor je po navedbah toženca tožnik zamudil rok.“