UPRS Sklep I U 1219/2021-7

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z uvodoma navedenim plačilnim nalogom je prvostopni organ tožniku odmeril upravno takso za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča po tarifni številki 37 Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) v višini 22,70 EUR in ga pozval, da jo plača v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga na račun, ki je naveden. Iz izpodbijanega plačilnega naloga še izhaja, da je tožnik 21. 4. 2021 vložil vlogo za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča, za vlogo pa ni bila plačana upravna taksa, zato je bil izdan izpodbijani plačilni nalog.

2Tožnikov ugovor zoper izpodbijani plačilni nalog je direktor občinske uprave Občine A. zavrnil s sklepom, 351-0574/2021-7 z dne 7. 6. 2021. V obrazložitvi se sklicuje na prej veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08-ZVO-1B, 108/09, 80/10-ZUPUDPP, 43/11-ZKZ-C, 57/12, 57/12-ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14-odl. US, v nadaljevanju prej veljavni ZPNačrt), ki je določal, da zemljiške parcele znotraj katastrske občine predstavljajo en zahtevek, en zahtevek pa je lahko obsegal največ 10 posameznih zemljiških parcel. Občina je kot en zahtevek obravnavala do 10 parcel in za en zahtevek izdala eno potrdilo in zaračunala eno takso. Sklicuje se tudi na trenutno veljavni tretji odstavek 105. člena ZPNačrt, po katerem pa posamična zemljiška parcela predstavlja en zahtevek. Ker pa gre v konkretnem primeru za 48 parcel, organ zaradi ekonomičnosti postopka in v izogib prekomernega obremenjevanja tako stranke kot organa ostaja pri dikciji prej veljavnega ZPNačrt. Zato je bil tožniku pravilno izdan izpodbijani plačilni nalog za plačilo upravne takse v znesku 22,70 EUR za 10 parcel.

3Župan Občine A. je kot drugostopenjski organ z odločbo, 351-0574/2021-10 z dne 7. 7. 2021, zavrnil tožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep. V obrazložitvi se sklicuje na 260. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 4. člen ZUT ter Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine A. (v nadaljevanju OPN A.). Iz navedenih predpisov izhaja, da termin „zemljišče“ pomeni parcelo, zato bi moral prvostopenjski organ ob doslednem upoštevanju teh predpisov tožniku zaračunati po eno upravno takso za vsako od 48 parcel, kar bi prišlo 1.089,60 EUR. Ker pa ima organ v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) diskrecijsko pravico, je upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka in načelo sorazmernosti med vlogo in upravno takso sprejel pravilno odločitev in tožniku odmeril eno upravno takso v višini 22,70 EUR za vsakih 10 parcel.

4Tožnik je v tožbi in njeni dopolnitvi navedel, da je tožniku kot notarju njegova stranka naročila sestavo listin za nakup posestva z 48 parcelami. Zato je kot notar na občino podal vlogo za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča za 48 parcel in plačal upravno takso v višini 22,70 EUR. Občina mu je nato izdala še 4 plačilne naloge, vsakega za znesek 22,70 EUR. Glede tolmačenja, kaj predstavlja ena vloga, se sklicuje na 3. člen Zakona o katastru nepremičnin (v nadaljevanju ZKN), iz katerega izpelje, da ena vloga predstavlja en zahtevek in se torej za eno vlogo odmeri tudi ena upravna taksa. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi z izpodbijanim plačilnim nalogom odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

5Tožba ni dovoljena.

6Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7Z izpodbijanim plačilnim nalogom po presoji sodišča ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj in v nobeno njegovo materialnopravno pravico ali pravno korist, kot tudi njemu osebno ni bila naložena nobena obveznost, zato izpodbijani plačilni nalog zanj po presoji sodišča nima pravnih posledic. Izpodbijana odločitev namreč zanj pravne situacije ne spreminja in s tem ne posega v njegov pravni položaj. Ta je po izdaji izpodbijanega plačilnega naloga enak kot pred uvedbo upravnega postopka.

8V skladu z zgoraj navedenim je sodišče tožnika z dopisom, I U 1219/2021-5 z dne 8. 9. 2021, pozvalo k izjasnitvi glede pravnega interesa za vložitev tožbe. Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 24. 9. 2021 navedel, da lahko potrdilo o namenski rabi iz uradne evidence pridobi vsakdo. Tožnika kot notarja k pridobivanju potrdila o namenski rabi vežejo zakoni, saj sam kot notar brez tega potrdila ne more sestaviti pogodbe in izpeljati pravnega posla, prav tako ne more predhodno seznaniti stranke s končnim stroškom storitve. Potrdilo o namenski rabi je naročil zase in v svojem imenu kot oseba s pravnim interesom, poleg tega pa ga k pridobitvi potrdila zavezuje tudi 5a. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN).

9Po presoji sodišča si zato tožnik z vložitvijo upravnega spora ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Upravni spor lahko sproži oseba, ki v tej obliki sodnega varstva varuje svoj lastni pravni položaj. Oseba, ki ne uveljavlja lastne prizadetosti (v pravici ali pravni koristi) in upravni spor za njeno varstvo ni potreben, za sprožitev upravnega spora nima procesne legitimacije¹. Iz obravnavane tožbe izhaja, da jo je tožnik preko svojih pooblaščencev vložil v svojem imenu, pri čemer pa v tožbi pojasnjuje, da mu je njegova stranka, g. B.B., kot notarju naročila sestavo listin, za kar potrebuje omenjeno potrdilo o namenski rabi zemljišča. Kot navedeno zgoraj, lahko upravni spor sproži oseba, ki s tem varuje svoj lastni pravni interes. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje kršitve lastnih pravic ali pravnih koristi v smislu, da bi bil on lastnik navedenih parcel oziroma da bi on kot stranka sklepal pogodbo o nakupu, temveč oporeka pravilnosti izdaje izpodbijanega plačilnega naloga, pri čemer v tožbi jasno navede, da je predmetno potrdilo pridobival z namenom sestave potrebnih listin za svojo stranko, ki ga je kot notarja pooblastila za notarsko storitev sestave relevantnih listin za nakup zemljišča. To po presoji sodišča pomeni, da z izpodbijano odločitvijo kljub temu, da so bili prvostopenjski in drugostopenjski upravni akti vročeni njemu, ni bilo poseženo v sfero tožnikovih pravno varovanih pravic in koristi, saj je tudi v upravnem postopku nastopal (zgolj) kot pooblaščenec svoje stranke. Zato po presoji sodišča ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega tožnik za tožbo ne izkazuje niti pravnega interesa niti ustrezne procesne legitimacije.

10V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na 5a. člen ZN sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek navedenega člena predstavlja pravno podlago za obveznost notarjev, da za potrebe notarskih storitev sami pridobivajo podatke oziroma dokazila iz uradnih evidenc, saj teh podatkov ne smejo zahtevati od svojih strank. Že iz same jezikovne razlage te določbe se razbere, da imajo notarji to obveznost v razmerju do svojih strank, torej kot njihovi pooblaščenci za opravo določenih notarskih storitev, kar pomeni, da ta določba ne more biti pravna podlaga, na katero bi tožnik lahko oprl svoj pravni interes. To potrjuje stališče sodišča o tožnikovem pomanjkljivem pravnem interesu in procesni legitimaciji.

11Ker tožnik glede na povedano nima ne pravnega interesa ne procesne legitimacije za vložitev predmetne tožbe, so neupoštevne tožbene navedbe o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilni uporabi materialnega prava ter bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka.

12Tožbo v upravnem sporu, s katero tožnik izpodbija navedeni plačilni nalog v zvezi s sklepom, je zato treba zavreči na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka), oziroma če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Ker je sodišče presodilo, da gre v obravnavanem primeru za tako situacijo, je tožbo zavrglo in je ni vročalo toženi stranki.

13Odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj sklep Upravnega sodišča RS I U 1657/2011 z dne 17. 5. 2012.