VSL Sodba I Cp 1561/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je od toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 30.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.000 EUR od 2. 8. 2017, od zneska 4.000 EUR pa od dneva izdaje sodbe dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 66,60 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predvsem graja zaključek, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke. Sodni izvedenec je ugotovil, da je material, iz katerega je narejeno stopnišče, primeren, ne zagotavlja pa varnosti proti zdrsu. Nerazumljivo je, da sodišče teh ugotovitev ni upoštevalo, ker v Sloveniji ni sprejetih pravnih standardov drsnosti tal. V tem delu gre za sodbo presenečenja, saj se tožnica do sprejetega stališča ni mogla učinkovito opredeliti. Na izvedensko mnenje glede opravljenih meritev toženka ni imela pripomb. Če sodišče meritev ni sprejelo, bi moralo izvedenca pozvati k dopolnitvi mnenja ali ga zaslišati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni možna presoja drsnosti tal brez uporabe merilnih inštrumentov. Sodna praksa za meritev koeficienta drsnosti dopušča uporabo enake naprave, kot jo je uporabil izvedenec, in kriterijev po OSHA standardih. Tožnica je vlogo s 25. 2. 2021 podala pravočasno. Pri presoji, ali je neko ravnanje protipravno, je treba izhajati iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. Dokazno breme o ustreznosti stopnic za uporabo je sodišče nepravilno prevalilo na tožnico. Skrbnost zagotoviti varno uporabo stopnišča mora biti strožja ne glede na zakonodajo. Zavarovanec toženke ni sprejel nobenih ukrepov proti drsnosti tal, zaradi česar je krivdno odgovoren, da je prišlo do padca. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage, ko je navedlo, da bi prevelika drsnost ali poškodbe zaradi izrabe materiala morale biti takšne narave, da bi jih zavarovanec toženke lahko ugotovil ob skrbnem pregledu. Neobstoj prejšnjih padcev na stopnišču toženke ne odvezuje odgovornosti. Za konkretno stavbo bi zaradi receptorja in precejšnega števila obiskovalcev morala veljati pravila za poslovne stavbe in delovna okolja. Teh navedb, ki jih je tožnica podala na pripravljalnem naroku, toženka ni prerekala. Sodišče prve stopnje je očitno zavzelo tudi stališče, da je do padca prišlo na mokrih stopnicah, čeprav je dokazni postopek pokazal nasprotno. Citirana sodna praksa v izpodbijani sodbi ni primerljiva, saj je bilo v konkretnem primeru dokazano, da je tožnica padla na suhih stopnicah, vzrok padca pa je bila neprimerna drsnost stopnišča zaradi obrabe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče A. A. in izpisa iz arhiva Državne meteorološke službe RS, ki potrjujeta, da so bile stopnice suhe, in ni podalo ustrezne dokazne ocene. S tem je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni uspela dokazati protipravnega ravnanja ali opustitve dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca, ne glede na to, ali je do padca prišlo na mokrih ali suhih stopnicah. Sodni izvedenec kot gradbeni strokovnjak ob ogledu in hoji po stopnišču ni zaznal nobenih znakov, ki bi ga opozarjali na drsečo podlago. Ker noben pravni standard ali predpis v Sloveniji ne predpisuje določenega koeficienta drsnosti stopnic, od lastnikov ali upravljavcev stavb ni mogoče zahtevati, da statični koeficient trenja merijo s posebnimi napravami ter nato stopnišča ustrezno zaščitijo, če rezultati ne ustrezajo kriterijem omenjenih naprav. Protipravnost zaradi opustitve dolžnosti zaščitnih in vzdrževalnih ukrepov toženkinega zavarovanca bi bila podana le, če bi bile poškodbe ali prevelika drsnost zaradi izrabe materiala takšne narave, da bi lastnik ali upravljavec ob skrbnem pregledu stavbe to lahko opazil. Opisanim razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti sledi.

6Izhajajoč iz trditvene podlage tožnice, da zavarovanec toženke stopnišča kljub drsnosti podlage in spolzkosti ni ustrezno vzdrževal in zavaroval ter stopnišče ne ustreza veljavnim gradbenim standardom za izgradnjo stopnišč v stanovanjskih stavbah, je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nastanek škode, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. V iskanju odgovora, kakšne značilnosti mora imeti ravnanje zavarovanca toženke, da bi ga lahko opredelili kot nedopustno, se je treba opreti na vrednostno merilo, ki je vsebovano v načelu nikomur škodovati. Vsak se je namreč dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika (OZ)²). Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da iz splošne prepovedi drugemu povzročiti škodo sledi, da za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.³

7Če ni predpisa, ki bi zavarovancu toženke kot upravljavcu nepremičnine, kjer se je škodni dogodek zgodil, nalagal neko dolžno ravnanje, je torej treba njegovo ravnanje (opustitev ukrepov za zmanjšanje drsnosti tal) presojati po splošnem merilu protipravnosti. Presoditi je treba, ali je značilno oziroma objektivno predvidljivo, da bi zaradi opustitve ukrepov lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je treba vselej izhajati iz konkretnih okoliščin.⁴

8Analiza primera, ki temelji na opisanem kriteriju predvidljivosti negativne posledice, pokaže, da zavarovanec toženke kot upravljavec premoženja objektivno ni mogel predvideti, da lahko opustitev dodatnih ukrepov za zmanjšanje drsnosti stopnic povzroči nastanek škode, oziroma natančneje, da bo opustitev takšnih ukrepov vzrok za tožničin padec. Stopnišče, kjer je prišlo do škodnega dogodka, se nahaja v večstanovanjski stavbi ter ga vsakodnevno uporabljajo številni ljudje, tudi tožnica. Ne gre za vhodni prostor, skrito nevarnost, posebej ozke ali neobičajno zavite stopnice, neobičajen material, naklon ali višino stopnic, kjer bi bila potrebna dodatna skrbnost ali pazljivost uporabnika, temveč za običajno teraco stopnišče, ki med seboj povezuje etaže in predstavlja tožničino vsakodnevno pot do stanovanja, kadar ne uporabi dvigala. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je material, iz katerega so bile stopnice zgrajene, ustrezen in se v Sloveniji v ta namen uporablja že več stoletij, ob ogledu pa bistvenih poškodb ali obrabe stopnišča ni zaznal, prav tako tudi ne znakov, ki bi kazali na neobičajno drsno podlago tal.

9Čeprav je po izvedenih meritvah drsnosti sodni izvedenec ugotovil, da stopnišče glede na metodologijo in navodila proizvajalca merilne opreme, s katero so bile meritve opravljene, ne ustreza standardom varnosti, če je površina stopnišča suha, rezultati pa so ustrezni, če je površina mokra, je glede na opisano odsotnost posebnih pravnih predpisov glede faktorja drsnosti podlage in značilnosti konkretnega stopnišča pravilen zaključek, da od zavarovanke toženke ni moč zahtevati, da bi ob uporabljenem običajnem materialu dodatno merila ustreznost podlage. Dolžnost takšnega merjenja ne izhaja niti iz splošnih običajev upravljanja večstanovanjskih stavb ter ni v skladu z razumnimi pričakovanji, zato opustitev takšnih meritev ni opustitev dolžnega ravnanja. Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka namreč ne terja preprečevanja vseh nevarnosti, do katerih lahko pride, ampak preprečevanje večjih, neobičajnih in za uporabnike stopnišča nepričakovanih nevarnosti. Sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ni odločalo mimo trditvene podlage, kot zmotno navaja tožnica, ampak je opravilo pravno presojo standarda skrbnosti dolžnega ravnanja in utemeljeno zaključilo, da z opustitvijo dodatnih ukrepov za zaščito proti drsnosti tal (uporaba protizdrsnih trakov, jedkanje površine, nasekavanje, brušenje površine) toženkin zavarovanec ni ravnal protipravno.

10Napačno je stališče tožnice, da je sodišče drsnost tal zaradi nesprejetih standardov upoštevalo kot brezpredmetno ter ni sprejelo izvedenčevih ugotovitev in metod, zato bi izvedenca moralo pozvati k dopolnitvi mnenja ali ga zaslišati. Sodišče je opravljene meritve z napravo ameriškega proizvajalca American Slip Meter ASM 825 A DIGITAL, ki opravlja meritve skladno z ameriškimi standardi varnosti (Occupational Safety and Health Administration – OSHA) in se kot pravno relevantne priznavajo tudi v slovenski sodni praksi⁵, upoštevalo ter jih sprejelo v sklopu izvedenskega mnenja, a jim ni pripisalo odločilnega pomena. Očitek, da gre za sodbo presenečenja, je glede na navedeno neutemeljen, tožnica pa se je v postopku do zaključkov izvedenca tudi opredelila, konkretno s podajo pripomb na izvedensko mnenje z vlogo s 25. 2. 2021, ki jo je sodišče, kljub zamudi 15 dnevnega roka, upoštevalo iz razloga smotrnosti.⁶

11Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu glede nedopustnega ravnanja, saj se obrnjeno dokazno breme iz 131. člena OZ nanaša le na vprašanje krivde.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi se morala večstanovanjska stavba, v kateri je padla tožnica, obravnavati po strožjih merilih, ki veljajo za poslovne stavbe in delovna okolja. Zgolj zatrjevano večje število obiskovalcev in varnostnik na vhodu ne predstavljata okoliščin, zaradi katerih bi se za večstanovanjsko stavbo uporabljali predpisi, ki veljajo za delovne prostore. Gre za pravno presojo in ne ugotavljanje dejstva, da bi lahko uporabili domnevo o priznanih dejstvih. Ker v konkretnem primeru ne gre za delovne prostore, ni primerljiva v pritožbi citirana sodna odločba VSRS II Ips 825/2006, II Ips 935/2007 z 10. 7. 2008, kjer je šlo za padec na mokrih marmornih stopnicah na delovnem mestu⁷. Prav tako je razlika s konkretnim primerom očitna tudi v izpostavljeni zadevi VSL II Cp 2689/2015 z 9. 3. 2016, kjer je bila ugotovljena odgovornost upravnika stavbe, ker ni zmanjšal ali preprečil škodne nevarnosti, ki so jo predstavljala drseča tla. Ta so se namreč nahajala v vetrolovu in bila zato močno izpostavljena vremenskim vplivom (npr. nanos snega ali vode v primeru dežja), do dogodka je prišlo v zimskih razmerah (zunaj je bilo -11 stopinj in sneg), poleg tega vstop v zgradbo običajno terja dodatno prilagodljivost notranji podlagi, kar objektivno poveča možnost zdrsa in s tem njegovo predvidljivost za lastnika ali upravljavca objekta. V konkretnem primeru pa je šlo za medetažno stopnišče v notranjosti stavbe iz drugega v tretje nadstropje, kjer običajno zunanjega vremenskega vpliva na pohodno površino ni, ter po lastnostih povsem običajno stopnišče, brez skritih nevarnosti, ki je z enakimi materiali v razširjeni uporabi po Sloveniji že vrsto desetletij, uporabnik pa je do drugega ali tretjega nadstropja objektivno moral že nekaj časa hoditi pa enako drsni pohodni površini. Ob tem je bistvena ugotovitev sodišča, da na stopnišču ni bilo večjih poškodb ali obrabljenosti, da ob hoji ni bilo zaznati posebnih elementov, ki bi kazali na bolj drsno podlago, in da kljub vsakodnevni uporabi pred tem do padcev zaradi zdrsa očitno ni prihajalo. Glede na vse navedeno toženkin zavarovanec zato ni mogel razumno pričakovati možnosti nastanka škode zaradi zdrsa, čeprav po ugotovitvi sodnega izvedenca suha tla, upoštevajoč merila v tujini, nimajo ustreznega statičnega koeficienta trenja.

13Tožnica je v tožbi sprva zatrjevala, da so bila tla ob padcu mokra. Po izdelavi izvedenskega mnenja je svoje trditve spremenila in navedla, da je do padca prišlo na suhih stopnicah, enako je izpovedala ob zaslišanju. Da so bile stopnice suhe, je potrdil tudi kot priča zaslišani varnostnik A. A. Sodišče prve stopnje se ob zavrnitvi tožbenega zahtevka ni postavilo na stališče, da je tožnica padla na mokrih stopnicah, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica, ampak je pravilno zaključilo, da toženkin zavarovanec ni ravnal nedopustno in ni opustil dolžne skrbnosti ne glede na to, ali je bilo stopnišče suho ali mokro. Pri tem je podalo razloge tako za primer mokrih kot tudi suhih tal. Za oba primera je ugotovilo, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja ali opustitve dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca, zato je bilo nepotrebno nadaljnje ugotavljanje dejstev o tem, ali so bila tla ob padcu mokra ali suha. Nepotrebna je bila zato tudi dokazna ocena izpovedi priče A. A. in dokazna ocena izpisa iz arhiva Državne meteorološke službe RS.

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako tudi niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ur. l. št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. št., št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2020 s 3. 3. 2021, sklep VSRS II Ips 526/2005 s 14. 11. 2007.
⁴ Prim. sodba VSRS II Ips 129/2015 z 6. 10. 2016.
⁵ Prim. sodbo VSL II Cp 103/2016 z dne 9. 3. 2016.
⁶ Iz vročilnice pripete na list. št. spisa 99 (r. št. 53) izhaja, da je bilo izvedensko mnenje pooblaščencu tožnice vročeno v poštni predal 5. 2. 2021, vloga s 25. 2. 2021 pa je bila oddana na pošto 26. 2. 2021, torej po preteku 15 dnevnega roka (četrti odstavek 139.b člena ZPP).
⁷ V zvezi s tem tožnica navaja, kakšne ukrepe bi moral sprejeti delodajalec na mestih, kjer je mogoče pričakovati nastanek škode.