VSC Sodba II Kp 39974/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila stroška pritožbenega postopka - sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca na podlagi 3. točke člena 358. Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1) zaradi nedokazanosti oprostilo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 123 KZ-1, v skladu s prvim odstavkom člena 96 ZKP pa je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2Taki odločitvi nasprotuje oškodovanec kot tožilec (v nadaljevanju: oškodovanec) s pravočasno vloženo pritožbo, ki jo je vložil njegov pooblaščenec in v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev zakona, pritožuje pa se tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek pred drugim neobremenjenim sodnikom.

3Na tako vloženo pritožbo je obdolženec po svojem zagovorniku podal odgovor, v katerem v celoti prereka neutemeljena pritožbena izvajanja oškodovanca kot tožilca in predlaga, da se njegova pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba je neutemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je Specializirano državno tožilstvo (SDT) RS s sklepom opr. št. Kt/19736/2016 z dne 29. 8. 2017 kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca (oškodovanca), ki je bila vložena 25. 10. 2016 zavrglo in da je v nadaljevanju oškodovanec v skladu z določbo člena 60 ZKP dne 8. 9. 2017 pravočasno vložil obtožni predlog zoper v uvodu imenovanega obdolženca zaradi očitanega mu kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku člena 123 KZ-1, ta obtožni akt pa je bil po pooblaščencu oškodovanca dne 7. 3. 2019 modificiran. Skladno z napotki pritožbenega sodišča Višjega sodišča v Celju v sklepu opr. št. II Kp 39974/2017 z dne 6. 3. 2018 je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo obsežen dokazni postopek ter po zavrnitvi nekaterih dokaznih predlogov (s strani oškodovanca) zaključilo, da ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je poškodbe oškodovanca, ki so navedene v obtožnem aktu in na tam opisan način povzročil obdolženec, zato ga je zaradi nedokazanosti na podlagi 3. točke člena 358. ZKP oprostilo storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

Oškodovanec kot tožilec je namreč z vloženim obtožnim aktom obdolžencu, kot policistu, očital, da ga je tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega uničen oziroma za vselej in znatno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa in je bila zaradi tega njegova zmožnost za delo vselej zmanjšana s tem, da ga je dne 12. 9. 2016 ob 21.20 uri v bližini stavbe na naslovu L. v ... med izvajanjem policijskega postopka želel vkleniti, pri tem pa je pri vklepanju nog oškodovančevo levo nogo zvil s takšno silo, da mu jo je zlomil v predelu goleni, čeprav bi se moral in mogel zavedati, da lahko pri opisanem dejanju oškodovanca huje telesno poškoduje, kar se je dejansko tudi zgodilo, saj je oškodovanec pri takem ravnanju utrpel zlom leve goleni, čemur je posledično sledila amputacija leve noge, kar pa je huda telesna poškodba po prvem in tretjem odstavku člena 123 ZK-1.

6Po prepričanju pritožbenega sodišča je dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, vse zbrane dokaze in zagovor obdolženca je po oceni pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo tudi v odnosu do vseh ostalih izvedenih dokazov, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec ni storil v izreku te sodbe očitano mu kaznivo dejanje. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

7Pri utemeljevanju pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožnik najprej nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi za zavrnitev dokaznega predloga glede postavitve drugega izvedenca medicinske stroke, kar utemeljuje z obsežnimi navedbami o nestrinjanju z zaključki izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine dr. S. Š. in njenimi pojasnili ob neposrednem zaslišanju. Bistvo teh pritožbenih navedb pa je v tem, da so zaključki izvedenke pavšalni zato, (-) ker si ni ogledala kraj nastanka škodnega dogodka, (-)niti ograje in spojke ograje, katero je z motorjem oplazil oškodovanec, (-) prav tako pa si ni ogledala fotografij oškodovančevega kolesa z motorjem in poškodb na njem in posnetkov videokamare, ki se nahaja na vzhodni strani objekta L. in posnetkov video kamer, ki se nahajajo na PP ..., (-) izpostavlja pa tudi dvom, ali si je izvedenka ogledala celotno zdravstveno dokumentacijo in tudi CT posnetke. Zaradi navedenega so po prepričanju pritožbe vsa njena izvajanja nestrokovna, temelječa izključno na izpovedbah policistov, predvsem obdolženca, zaradi česar je bila tudi neutemeljena zavrnjena oškodovančeva zahteva za njeno izločitev, čeprav je izveden postopek po prepričanju pritožbe pokazal, da izvedenka v takšnih in podobnih zadevah gradi svoje zaključke na enostranskih in pomanjkljivih podatkih policije in tožilstva, s katerimi ima ″tesen″ odnos. Zato v takih zadevah, ko so udeleženi policisti, po stališču pritožbe ne more biti neodvisna in nepristranska izvedenka. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

8Pritožba se najprej povsem nepotrebno sklicuje na odločitev prvega sodišča v sklepu opr. št. I K 39974/2017 z dne 1. 12. 2018, ki je sicer res temeljila le na prvotno izdelanem mnenju navedene izvedenke z dne 6. 6. 2017, vendar pa je ta takrat nepravilna odločitev prvega sodišča brez dvoma bila sanirana z odločitvijo pritožbenega sodišča s sklepom opr. št. II Kp 39974/2017 z dne 6. 3. 2018 in z izrecnimi napotki v njem prvemu sodišču za nadaljnji potek postopka, čemur pa je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi povsem sledilo.

9Kar pa zadeva pritožnikovo vztrajno navajanje o izvedenkini pristranskosti v tej kazenski zadevi pa je na identične očitke razumno odgovorilo že prvo sodišče (točka 2. izpodbijane sodbe), sklicujoč se na določbo prvega odstavka člena 44 ZKP, ki določa, da se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporabljajo tudi za izvedence, o njihovi izločitvi pa (tretji odstavek člena 44 ZKP) odloča senat oziroma senat, ki v zadevi sodi. Pritožnik ponovljenega predloga za izločitev navedene izvedenke ne podkrepi z nobenim izločitvenim razlogom iz določbe prvega odstavka člena 39 ZKP, kar je ugotovilo že prvo sodišče, če pa, kot odklonitveni razlog znova navaja izvedenkino zaposlitev pri Splošni bolnišnici ..., ki je sicer izvedenkin delodajalec in ki je tudi tožena stranka v zadevi opr. št. P 553/2017 (ki še poteka pred Okrožnim sodiščem v Celju in v kateri terja oškodovanec kot tožnik odškodnino za prizadejano škodo), pa pritožbeno sodišče v tem delu napotuje na prepričljive razloge v izpodbijani sodbi o zavrnitvi tega dokaznega predloga na tej podlagi, s katerimi se v celoti strinja. Pritožba pa očitno svoje nestrinjanje z dokazno oceno izvedenke utemeljuje še z njeno pristranskostjo¹, kar se nenazadnje odraža tudi v vztrajanju pritožbe po postavitvi drugega izvedenca iste stroke oziroma izvedenca s področja ortopedije travmatologije.

10Glede na obstoječe določbe ZKP je namreč izvedenec sodnikov pomočnik takrat, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem, vendar pa je vselej sodišče tisto, ki izdelano izvedensko mnenje in njegove zaključke ocenjuje v kontekstu vseh ostalih dokazov in šele nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe. Dokazovanje z novim izvedencem, kot to v tej zadevi terja pritožba, pa ni potrebno takrat, če sodišče ugotovi, da sta izvid in mnenje izvedenca popolna in prepričljiva ter v skladu z dejanskimi okoliščinami, ki so potrjene tudi z drugimi dokazi, ki jih sodišče izvede. V primeru, če se sodišče ne strinja z izdelanim izvedenskem mnenjem, pa ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, zato samo v tem primeru mora angažirati drugega izvedenca iste stroke. Vsako izvedensko mnenje pa sodišče presoja po načelu proste presoje dokazov in pri tem vselej preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj ter nalog in ali ni mogoče posegel na področju pravne presoje ter, ali se izvedenčeva izpovedba giblje v mejah strokovne specialnosti in ali je svoje mnenje gradil na objektivno ugotovljenih dejstvih, ki so za odločitev v konkretni zadevi relevantna.

11Prvo sodišče je zaključke postavljene izvedenke S. Š. dokazno ocenilo kot strokovne, argumentirane in jih je štelo za take, na podlagi katerih, je bilo mogoče razjasniti dejansko stanje. Izvedenka je svoje mnenje in zaključke izdelala na podlagi postavljenih vprašanj v odredbi sodišča, s katero je bila angažirana, vprašanja pa sta izvedenki tekom postopka poleg sodišča postavljali tudi obe stranki tega kazenskega postopka, torej tudi oškodovanec po svojem pooblaščencu. V prvo podanem mnenje izvedenke 6. 6. 2017 je izvedenka odgovorila na postavljena vprašanja sodišča v takratni odredbi in pri tem povsem logično izhajala iz takrat razpoložljive spisovne dokumentacije. Prav nič ni narobe s takim podajanjem mnenja, saj ravno zato, upoštevajoč načelo kontradiktornosti, stranke lahko podajo na izdelano mnenje svoje pripombe, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno in s čemer se obtožba ob prvotnem zavrženju vloženega obtožnega akta ni strinjala. Ko pa je tekom postopka prvo sodišče izvajalo še ostale dokaze z zaslišanjem prič, ogledom kraja dogodka ter poslušanjem in gledanjem posnetkov (zvočnih in slikovnih) in so se ključna dejstva, kako je bil izvajan postopek vklepanja oškodovanca v kritičnem času na kraju samem na ta način sproti razčiščevala, pa je tudi logično, da je izvedenka na vprašanja strank dopustila tudi druge načine poškodovanja oškodovančeve leve noge. To je bilo tudi ob upoštevanju izvedenskega mnenja dr. R. K. glede hitrosti, s katero je oškodovanec zadel v železni drog, ko je dopustila prelom goleni bodisi ob sestopu iz motorja, ko se je oškodovanec skušal ujeti in loviti ravnotežje in ko je tudi sama pojasnila, da je za natančnejšo oceno intenzivnosti same poškodbe pomembna ugotovitev hitrosti pri delovanju direktnega topega udarca pri trčenju. Pri tem pa je posebej izpostavila, da če pride do udarca s pokrčeno nogo v dele motorja ter pri delovanju indirektne sile preko vzdolžne osi, ko osebe skočijo, stopijo ali pa se naslonijo na spodnjo okončino in pri tem padejo pri fiksiranem stopalu, pa hitrost tudi ni pomembna. V tej zvezi je še pojasnila, da je pri oškodovancu lahko šlo za delovanje sile preko vzdolžne osi, ko je stopil z motorja ali pa se je ujel na poškodovano spodnjo okončino, take poškodbe pa lahko nastanejo tudi pri padcu iz stojne višine. V posledici takih ugotovitev pa je večkrat obrazloženo izključila nastanek oškodovančeve poškodbe pri vklepanju nog, za katerega pa je sodišče ugotovilo, da do tega načina vklepanja sploh ni prišlo. In kot je večkrat vprašana še obrazložila, četudi bi do zvijanja leve spodnje okončine prišlo, bi pri tem lahko nastale le poškodbe kolenskega sklepa z zvinom ali nategnjenjem vezi, v predelu dolgih kosti (goleni) pa na takšen način ne morejo nastati prelomi v proksimalnem delu golenice.

12Pritožba v tem delu zato ne prepriča s svojimi selektivno povzetimi izseki izvedenskega mnenja in očitkom, da je izvedenka svoje mnenje in zaključke spreminjala, zlasti podaje izvedenskega mnenja dr. R. K.. Pri tem pa tudi spregleda, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, da je izvedenka sama na glavni obravnavi ob podaji svojih zaključkov dne 28. 7. 2020 predlagala, da izvedenec cestnoprometne stroke odgovori na nekatera vprašanja v zvezi s prometno nesrečo, zlasti glede hitrosti vozila, kar je na zaslišanju dne 12. 3. 2021 (zapisnik list. št. 430) tudi posebej pojasnila. Zato so brez podlage v spisovnem gradivu pritožbeni očitki, da je izvedenka izvedensko mnenje gradila izključno na poteku dogodka, ki so ga opisali policisti in pri tem ni upoštevala vseh ostalih objektivno ugotovljenih dejstev.

Prvo sodišče je namreč tako, kot izhaja iz metodološkega napotka v določbi drugega odstavka člena 17 ZKP izvedensko mnenje izvedenke S. Š. in na njem temelječe zaključke dokazno ocenjevalo v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Obrazložilo ter preizkusilo je meje, ki so bile izvedenki postavljene v sodni odredbi glede obsega izvedenstva, pri tem pa ugotovilo, da se njeni zaključki gibljejo v mejah njene strokovne specialnosti in pri tem upoštevalo, da postavljeni izvedenec sicer ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih dejanskih vprašanjih kar terja pritožba in da lahko dopusti tudi npr. več različic nastanka poškodb², ki jih klasificira le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, potem pa je vselej sodišče tisto, ki na podlagi ocene podanega izvedenskega mnenja in njegovih zaključkov v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali je posamezno relevantno dejstvo dokazano ali ne. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča v taki dokazni oceni izdelanega izvedenskega mnenja in na njem temelječih zaključkih ni po pritožbi zatrjevanih nasprotij, vrzeli in dvomov, ki jih pritožba ponavlja in ki jih je izpostavila že tekom postopka in je nanje odgovorilo že prvo sodišče in ki po prepričanju pritožbenega sodišča pomenijo izključno nestrinjanje pritožbe z dokazno oceno tako izdelanega izvedenskega mnenja in njegovih zaključkov. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov za postavitev novega izvedenca, kot to terja pritožba in ki prvemu sodišču neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP.

13V posledici takih ugotovitev, kot izhajajo iz predhodnih izvajanj v nadaljevanju ni mogoče sprejeti pritožbenega vztrajanja tudi v delu, da bi prvo sodišče moralo angažirati izvedenca ortopedske stroke. Tako vztrajanje pritožbe izhaja iz njenega prepričanja, da je izvedenka dr. S. Š. svoje delo opravila nestrokovno, prvo sodišče pa njene zaključke argumentiralo pavšalno, s čemer pritožba meri na kršitev 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, dejansko pa s takimi navedbami utemeljuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izhajajoč iz predhodnih pritožbenih izvajanj, ko mora sodišče (določbe členov 257 in 258 ZKP) le v primeru nejasnosti in očitnih nasprotij v izdelanem izvedenskem mnenju angažirati drugega izvedenca istega ali sorodnega področja, je tudi zavrnitev tega dokaznega predloga po prvem sodišču pravilna³. Prvo sodišče je ob pravilni dokazni oceni zaključkov izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. R. K. z dne 5. 11. 2020, ki je pritožbeno neproblematizirano, izpostavljeno pa je v delu, ko se sodišču prve stopnje očita nedosledno upoštevanje njegovih zaključkov v odnosu do izvedenskega mnenja dr. S. Š., namreč ugotovilo, da je oškod0vanec zelo verjetno v trenutku trčenja s svojim kolesom z motorjem v kovinski drog z nogo ali udaril ob notranje dele motornega vozila ali pa v kovinsko ograjo, saj se je hitrost njegovega vozila v trenutku vozila zmanjšala in je voznik zaradi vztrajnosti oškodovanca nadaljeval z gibanjem z nezmanjšano hitrostjo v smeri vožnje ter pri tem z nogo trčil oziroma udaril ob notranje dele vozila ali pa ob kovinsko ograjo. Slednje je izvedenka S. Š. upoštevala v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja in ko je bila na glavni obravnavi o tem še izrecno s strani strank povprašana in je pojasnila, da je oškodovančeva poškodba lahko nastala samo v primeru delovanja velike tope sile na kost in da gre v bistvu za visoko energetsko poškodbo, ki je zelo pogosta pri padcih pri prometnih nesrečah, vendar pa je izključila, da bi ta poškodba lahko nastala pri vklepanju oziroma pri zvijanju nog in vztrajala pri tem, da je pri oškodovancu lahko šlo za delovanje sile preko vzdolžne osi, ko je sestopil z motorja in se je ujel na poškodovano spodnjo okončino. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da obstaja dvom v izdelano mnenje in izvajanja izvedenke S. Š., in je tudi v tem delu pritožbeni očitek o nepravilni zavrnitvi navedenega dokaznega predloga neutemeljen.

14V nadaljevanju pritožba tudi problematizira zavrnitev dokaznega predloga oškodovanca za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca forenzične preiskave posnetkov dr. T. Š., ki je sam na obravnavi pojasnil, da bi lahko naredil verifikacijo posnetkov, če bi bilo med pripombami poslano, kaj naj bi se reklo, nato pa bi on ocenil določeno verjetnost, ali je to možno ali ne. Kljub oškodovančevi pripravljenosti, da bi navedel stavke oziroma besede, ki naj bi se jih slišalo v določenih časovnih obdobjih, izvedenec pa bi to ovrgel ali potrdil, sodišče temu ni sledilo, oškodovanec pa še vedno vztraja v prepričanju, da prav posnetki na PP ..., ki bi jih bilo potrebno analizirati kažejo na to, da so policisti v času, ko je oškodovanec bil pridržan ″staknili″ glave in razmišljali, na kakšen način bi prikrili dejstvo, da je nogo oškodovancu zlomil njihov kolega P. pri poskusu vklepanja in da ni šlo za prometno nesrečo, kot je bilo s strani prisotnih policistov in obdolženca prikazano.

15Prvo sodišče je v točkah 24.) - 29.) povzelo v bistvenem vsebino posnetkov, pri poslušanju katerih je vztrajal oškodovanec kot tožilec in ki jih je tudi samo poslušalo ter na podlagi le-teh ocenilo (česar pritožba ne problematizira), da med zagovorom obdolženca in vsebino posnetkov UKC postaje, ko se je obdolženec pogovarjal z dežurnim policistom ni neskladij, ki jih je ves čas navajal oškodovanec. Ob izrecnem pojasnilu izvedenca dr. T. Š., ki je pojasnil, na kakšen način je bila napravljena transkripcija posnetkov in da bi v nadaljevanju lahko opravil samo še verifikacijo posameznih besed, ki bi jih navedel oškodovanec kot tožilec oziroma stranki, kot tiste, ki naj bi jih slišali, torej samo, da bi, ali potrdil ali pa ovrgel, ali so bile besede izrečene, pa po prepričanju prvega sodišča, glede na ostale izvedene dokaze ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno razjasnjeno že z ostalimi izvedenimi dokazi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi zavrnitev tega dokaznega predloga, ki bi temeljil izključno na dodajanju posameznih besed oškodovanca kot tožilca, pravilna, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena.

16S selektivnim ponavljanjem izpovedbe oškodovanca in izsekov njegovih odgovorov na vprašanja sodišča in strank, tekom postopka, ki je po trditvah pritožbe ves čas prepričljivo pojasnjeval, da je do zloma noge prišlo pri vklepanju ob uporabi prisilnih sredstev, kar izkazujejo tudi komunikacija oškodovanca s policisti na PP ..., izjava dr. N. v postopku notranje preiskave dogodka 27. 10. 2016 in izpovedi zaslišanih prič M. V. in M. D., ki sta bila celo očividca škodnega dogodka, Ž. T. iz urgentne ambulante SB ... in dr. V., pa pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kot eno ključnih nasprotij v ugotovljenem dejanskem stanju izpostavlja ugotovitev, da je oškodovanec po trčenju hodil.

Zagovor obdolženca, izpoved prič, med njimi tudi oškodovanca kot tožilca in zaslišanih prič – policistov, ter po pritožbi navedenih prič so povzeti v izpodbijano sodbo in so po sodišču prve stopnje tudi dokazno ocenjeni (točka 43), pritožba pa s takimi svojimi navedbami znova izkazuje svoje nestrinjanje s tako dokazno oceno. Prvo sodišče je namreč na podlagi take dokazne ocene ugotovilo, da ni sporno, da je oškodovanec po trčenju še naredil nekaj korakov, o čemer so, kot je ugotovilo že prvo sodišče, izpovedale tudi navzoče priče, kar pa skuša pritožba izpodbiti s posameznimi izseki izpovedi prič K., N. in zagovora obdolženca in kar je po njenem prepričanju v očitnem nasprotju z zaključki izvedenke, ko je pojasnila, da je šlo za zelo hudo poškodbo in da je poškodovani lahko naredil kakšen korak, ni pa mogel narediti več korakov. Vse izpostavljeno sodi v domet dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, ki so dogodek na takšen ali drugačen način zaznale, vendar tudi take navedbe, ki izražajo podajanje lastne dokazne ocene oškodovanca ne morejo omajati po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivih zaključkov prvega sodišča o tem, da izveden dokazni postopek ni z gotovostjo pokazal, da je bil obdolženi P. tisti, ki je sicer med izvajanjem policijskega postopka vklepal A. Ž. in da mu je pri tem levo nogo zvil s takšno silo, da mu jo je zlomil v predelu goleni, kot to izhaja iz obtožnega akta, saj nobena od zaslišanih in prisotnih prič ni zaznala, da bi imel obdolženec kakršenkoli kontakt z oškodovančevimi nogami, saj do vklepanja nog sploh ni prišlo, temveč samo do vklepanja rok. Po drugi strani pa v tej zvezi prvo sodišče ni prezrlo listinskih dokazov (izvid z bolnice z dne 12. 9. 2016, obvestilo bolnice z dne 5. 10. 2016), iz katerih izhaja, da je tudi oškodovančeva partnerka navedla, da je oškodovanec trčil v zaščitni steber s skuterjem, zaradi česar sodišče v nobenem primeru ni izključilo trka v železni drog in da se oškodovanec tudi ni samo naslonil na steber, kot to skuša ves čas prikazati pritožba, temveč, da je to trčenje v železni drog brez dvoma bilo v vzročni zvezi z oškodovančevo poškodbo. Prvo sodišče je na podlagi take prepričljive dokazne ocene zanesljivo izključilo, da bi oškodovančeva poškodba nastala pri vklepanju in pri tem izhajalo še iz dodatnih pojasnil izvedenke, da bi v primeru zvijanja noge delovale strižne sile in bi lahko nastale poškodbe samo mehkih tkiv v področju levega kolenskega sklepa ali gležnja, medtem ko je sam prelom goleni nastal že pred eventuelnim vlečenjem za spodnjo okončino, za katerega pa je prvo sodišče ugotovilo, da do tega ni prišlo. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi na identičen očitek oškodovanca, ki je sedaj ponovljen v pritožbi v tem delu že odgovorilo in prepričljivo obrazložilo, izhajajoč prav tako iz zaključkov izvedenke S. Š., da je stabilnost leve spodnje okončine oškodovanca po trku bila sicer bistveno oslabljena, da oškodovanec ni več mogel samostojno hoditi, lahko pa je hodil ob opori, se plazil, premikal, kolena pa ni mogel pokrčiti, s tako nogo pa sicer ni mogel narediti veliko korakov, lahko pa je stal in če bi stal na desni okončini, bi lahko naredil nekaj korakov z oporo. Ker je obdolženec skladno z ostalimi prisotnimi policisti opisal hojo oškodovanca tako, da naj bi se ta opotekal, pa so prepričljivi zaključki prvega sodišča, da je vendarle oškodovanec še lahko naredil nekaj korakov, pri čemer pa prvo sodišče tudi ni prezrlo ugotovitev izvedenke, da je bil oškodovanec pod vplivom alkohola, ki je deloval kot analgetik.

17V nadaljevanju pritožba tudi v zavzemanju za ugotovitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja povzema posamezne izseke izvedenskega mnenja dr. S. Š. in dr. R. K., in vztraja pri tem, da je izvedenca spreminjala svoje stališče glede možnega načina nastanka poškodbe leve noge in pri tem tudi nedopustno izhajala iz izpovedi prič – policistov, ki so obdolženčevi kolegi. Zlasti se pritožba ne strinja z zaključki v izpodbijani sodbi o tem, da je oškodovanec še stopil na levo nogo.

18Ni dvoma, da tudi s takimi navedbami pritožba izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno izvedenke S. Š Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je izvedenec dr. R. K. izključil način nastanka poškodbe, ki ga je pojasnila izvedenka S. Š. v mnenju z dne 6. 6. 2013, torej, da je poškodba nastala pri trčenju oškodovanca v drog. Že v tem mnenju, ki ga pritožba ne sprejema, je izvedenka dopustila tri načine nastanka poškodb, torej primarni trk oškodovanca v drog, pa po izdelavi izvedenskega mnenja dr. R. K. (glede hitrosti, s katerim je oškodovanec trčil v drog) več verjetnosti za nastanek poškodbe pripisala drugima dvema možnostima in sicer, da je poškodba nastala ob sestopu oškodovanca z motorja. Tudi sam sestop oškodovanca z motorja je prvo sodišče na podlagi dokazne ocene obeh izvedencev in izpovedi zaslišanih prič, (-) da je obdolženec na vprašanje dežurnega policista PP ... o tem, kaj se je dogajalo, pojasnil, da se je oškodovanec ″lovil″ na levo nogo, (-) da je klecnil in (-) da je možno, da se je zaletel v železni drog, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumno obrazložilo, da je oškodovanec trčil v železni drog, nato pa je sestopil na levo nogo, takrat pa je utrpel poškodbo na način, kot je to dopustila izvedenka S. Š.. Zato v takih zaključkih prvega sodišča ni neskladij med izvedenskim mnenjem dr. S. Š. in dr. R. K., kot to skuša prepričati pritožba s podajanjem lastne dokazne ocene in lastnih zaključkov, čemur pa ni priznati uspeha.

19Dvomov v take prepričljive zaključke sodišča prve stopnje ne morejo vnesti tudi pomisleki pritožnika v zvezi s sumljivimi okoliščinami glede pridobivanja posnetkov nadzornih – varnostnih kamer na naslovu L. in zaradi poznega pridobivanja posnetkov nadzornih kamer na istem objektu šele v mesecih oktobru – novembru 2016, do česar se je prav tako z analizo teh posnetkov opredelilo že prvo sodišče in jih je tudi dokazno ocenilo.

20Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da izveden dokazni postopek ni z gotovostjo (kar je dokazni standard za izrek obsodilne sodbe) pokazal, da je oškodovanec kot tožilec navedene poškodbe v izreku sodbe utrpel na način, ki je opisan v sodbenem izreku, torej pri vklepanju nog. Posledica take ugotovitve pa je pravilna in zakonita odločitev prvega sodišča, ko je obdolženca zaradi nedokazanosti na podlagi 3. točke člena 358 ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

21Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita (člen 391 ZKP).

22Glede na določbo drugega odstavka člena 96 ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v primeru, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe. Ker torej oškodovanec kot tožilec ni uspel s pritožbo, bi moral plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, vendar pa je pritožbeno sodišče odločilo, da se ga glede na njegove premoženjske in socialne razmere oprosti plačila sodne takse.

¹ Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 65361/2012 z dne 19. 1. 2017
² Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 121/2005 z dne 1. 12. 2005
³ Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021