VSC Sodba Cp 388/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 10,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da naj mu toženka v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe plača odškodnino v znesku 1.313,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2017 dalje do plačila in povrne vse stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in tožniku naložilo dolžnost, da v roku 8 dni toženki povrne 511,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačna uporaba materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude pri plačilu. Podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno in dejansko povsem zgrešena, posledično pa nezakonita. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je nesporno, da je bilo tožnikovo vozilo poškodovano v zatrjevanih dejanskih krajevnih in časovnih okoliščinah in v času, ko se je nahajalo na parkirišču gostinskega lokala na v C. Samo škodo je tožnik lahko opazil šele ob prvi priliki, ko se je namenil mimo zadnjega dela vozila, kar je bilo šele doma. Ko je tožnik škodo opazil, jo je nemudoma ustrezno prijavil. Tožnik kot laik glede na to, da je poškodba vozila lahko nastala izključno na parkirišču gostinskega lokala na v C., sam ni mogel natančno vedeti, točno na kakšen način je do poškodovanja dejansko prišlo, je pa lahko vedel, kje je do poškodovanja dejansko prišlo ter, da na drug način, kot da je v njegovo vozilo trčilo drugo, za tožnika še danes neznano vozilo, njegovo vozilo ni moglo biti poškodovano. Pritožba meni, da je sodni izvedenec lepo in jasno obrazložil, da je do nastanka poškodb na vozilu dejansko lahko prišlo na zatrjevanem kraju in ob zatrjevanih časovnih okoliščinah, vse pa na način, da je dejansko prišlo do trka med dvema voziloma, pri čemer je samo škodo na vozilu lahko povzročil samo na lahkem tovornem vozilu naložen tovor, ki je bil naložen na odprtem tovornem prostoru in je segal preko gabaritov samega tovornega prostora, ki pa se je lahko gibal izključno in samo skupaj s samim vozilom. Glede na podano in ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je sodišče napačno in zmotno uporabilo določbe veljavnih predpisov materialnega prava, zlasti določbe petega odstavka 7. člena Splošnih pogojev toženke za kasko zavarovanje (verjetno ima pritožba v mislih peti odstavek 7. člena Posebnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil), saj je dejansko šlo za trk med dvema voziloma, ne glede na to, da je do same poškodbe na tožnikovem vozilu lahko prišlo s trkom tovora, ki je bilo naloženo na lahko tovorno vozilo. V skladu z zakonskimi določbami Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o motornih vozilih v primeru, da je tovor naložen na samo motorno vozilo ter nanj pritrjen, se šteje kot sestavni del vozila, ki se po vsem fizikalnih in logičnih pravilih giblje skupaj s samim tovornim vozilom, zato je potrebno tovor na vozilu, četudi sega izven gabaritov samega vozila, šteti kot sestavni del vozila. Če je škoda povzročena s tako nameščenim tovorom na vozilu, je utemeljeno šteti, da je škodo na drugem vozilu povzročilo vozilo, oziroma voznik, ki je s takšnim vozilom upravljal. Drugačna razlaga navedenih določb veljavnih pravil materialnega prava je namreč v popolnem nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri sprejemu teh določil. Sodišče prve stopnje je preveč ozkogledno tolmačilo določila o tem, kaj dejansko predstavlja neposreden trk med voziloma. Za trk med samimi vozili gre tudi v primeru trka z drugimi deli motornih vozil, ki jih je mogoče z vozil odstraniti, v primeru namestitve pa se gibljejo skupaj z motornim vozilom. Zato je stališče, da gre v primeru zavarovalnega kritja po režimu kasko zavarovanja za parkirišče za kritje zgolj in samo poškodb, ki nastanejo le pri dejansko neposrednem stiku med dvema voziloma, pravno preveč ozkogledno tolmačenje. Očitno je tudi, da so splošni pogoji kasko zavarovanja toženke, na vsebino katerih se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, že kar zastareli in ne vsebujejo več danes normalnih okoliščin glede same uporabe različnih motornih vozil. Zato je pravno nevzdržno in napačno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da ugotovitve sodnega izvedenca avtomobilske stroke dejansko predstavljajo drugačno dejansko stanje, kot pa je zatrjevano v sami tožbi s strani tožnika. Sploh, ker je angažirani sodni izvedenec v celoti ovrgel ″zaključek″ cenilca toženke, da škoda na vozilu tožnika ni mogla nastati na parkirišču. Na podlagi ugotovitev in zaključkov sodnega izvedenca dejansko ni prišlo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo v tožbi zatrjevano s strani tožnika, in ker je bila škoda na tožnikovem vozilu povzročena s tovorom, ki je bil naložen na lahko tovorno vozilo in ga je zaradi navedenega potrebno šteti kot sestavni del samega motornega vozila skladno z določili Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o motornih vozilih, je podana končna odločitev sodišča v izpodbijani sodbi pravno nevzdržna in zgrešena, sprejeta ob pomanjkljivi, oziroma nepopolni, s tem pa tudi napačni uporabi določb materialnega prava in ob zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, kar ima za posledico, da je podana končna odločitev sodišča v izpodbijani sodbi pravno povsem zgrešena in nezakonita.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo konkretizirano prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožba ne konkretizira uveljavljanega pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

7Iz ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da celotna zatrjevana škoda na tožnikovem vozilu – poškodba zadnjega odbijača in poškodba vrat prtljage – ni mogla nastati v istem škodnem dogodku, da gre za dve po obliki in intenzivnosti različni poškodbi, ki nista mogli nastati istočasno, oziroma v istem škodnem dogodku. Zato ne drži pritožbena trditev, da na podlagi ugotovitev in zaključka sodnega izvedenca ni prišlo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo zatrjevano v tožbi.

Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda na tožnikovem avtomobilu ni nastala na način, kot ga je zatrjeval tožnik.

8Ker predmetni spor temelji na zavarovalni pogodbi, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožniku, ta pa vključuje tudi zatrjevan način nastanka zavarovalnega primera. Tožnik je zatrjeval, da je škodni dogodek nastal na način, da je na njegovem vozilu nastala materialna škoda, ker je neznano motorno vozilo trčilo v njegovo parkirano osebno vozilo na parkirnem prostoru in povzročilo poškodbo v predelu zadnjega odbijača in na vratih prtljažnika vozila. S takimi trditvami je zatrjeval, da sta obe poškodbi na vozilu nastali v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah, s tem je zatrjeval, da je celoten obseg škode nastal v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.

9Na podlagi izvedenega dokaza z izvedencem pa je sodišče ugotovilo, da je ta dokaz potrdil zatrjevan način nastanka poškodbe vrat prtljažnika, ni pa potrdil tožnikove trditve, da je v istem škodnem dogodku nastala tudi druga zatrjevana poškodba – poškodba zadnjega odbijača. Ta dokaz je torej ovrgel zatrjevan način nastanka obsega nastale zatrjevane škode in s tem zavarovalnega primera. Da bi tožnik dokazal obstoj zavarovalnega primera in bi s tem dokazal utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, bi moral dokazati svojo trditev, da sta obe poškodbi na njegovem avtomobilu nastali v istem škodnem dogodku, to je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.

10Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da poškodba zadnjega odbijača ni mogla nastati v istem škodnem dogodku, kot je nastala poškodba vrat prtljažnega prostora, je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni podana pravna podlaga za izplačilo zavarovalnine po določbi 943. člena OZ, ker zatrjevan zavarovalni primer ni nastal in ni podano zavarovalno kritje na podlagi med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe iz naslova delnega avtomobilskega kaska kombinacije H (brez franšize).

11Zgoraj povzete pritožbene navedbe tožnika so glede na obrazloženo po presoju pritožbenega sodišča vse pravno neupoštevne, saj dejstvo, da je tožnik dokazal obstoj ene od obeh zatrjevanih poškodb na svojem osebnem vozilu, ne zadošča za dokazanost zatrjevanega zavarovalnega primera.

12Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, odločitev sodišča prve stopnje pa tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je uporabilo tudi pravilno pravno podlago.

13Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe in mora toženki povrniti njene stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Toženka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške v višini 10,00 EUR iz naslova materialnih in administrativnih stroškov, kar ji je pritožbeno sodišče priznalo kot potrebne stroške in tožniku naložilo, da jih mora povrniti v roku 8 dni. Toženka v pritožbi od pritožbenih stroškov ni zahtevala tudi zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri povrnitvi teh. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.