VSL Sodba I Cp 1106/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 6.200 EUR odškodnine in stroške postopka (I. točka izreka), ter mu je naložilo, da tožnici in stranski intervenientki povrne pravdne stroške v višini 1.648,37 EUR in 69,58 EUR (II. in III. točka izreka).

2Tožnik sodbo izpodbija iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Soglaša, da je sodišče pravilno zavrnilo ugovore preuranjenosti tožbe, litispendence, res iudicate ter pasivne legitimacije. Ne soglaša pa z zaključki sodišča, da mu ni uspelo z zadostno mero verjetnosti dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način in v okoliščinah, kot jih zatrjuje. Ni res, da o tožnikovi nezgodi ne obstaja nikakršna dokumentacija, saj je iz uradnega zaznamka pravosodnega policista ter zapisa v zdravstvenem kartonu razvidno, da je do škodnega dogodka prišlo tako, da si je tožnik poškodoval roko, ter ni res, da navedeni listini predstavljata zgolj zapis tega, kar je zdravniku oziroma pravosodnemu policistu sam povedal. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, je razvidno tudi iz izvida kirurške ambulante A. z dne 21. 7. 2017. Je pa res, da ne obstaja dokumentacija, ki bi jo sestavila toženka, kar bi bilo od nje nedvomno pričakovati, glede na to, da je o tem obstajal uradni zapis pravosodnega policista. Navedeno dejstvo tožniku ne more oteževati dokazovanja, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje. Če se tožnik na toženko ni obrnil takoj po končanem zdravljenju, pač pa dosti kasneje, kvečjemu kaže na avtentičnost zapisov v dokumentaciji in resničnost tožnikovih navedb. Toženka je očitno prikrivala informacije, saj je šele tekom prvega naroka predložila izjavo iz leta 2018 in je takrat prvič navedla, da takšna izjava sploh obstaja. V pritožbi tožnik izpostavlja tudi izpovedbe toženkine predstavnice B. B., da iz njihove dokumentacije izhaja, da na dan zatrjevanega škodnega dogodka ni delal na stroju, ampak je opravljal režijska dela, čeprav je toženka v svoji vlogi priznala, da ni mogoče z gotovostjo trditi, katero delo je tožnik kritičnega dne opravljal. A sodišče očitno ni sledilo njenim navedbam glede vrste del, ki jih je tožnik kritičnega dne opravljal. Sodišče je dalo prevelik poudarek nekaterim majhnim razlikam pri tožnikovem opisovanju dogodkov, glede na to, da je od same nesreče minilo že veliko časa, nepravilno tudi ni upoštevalo izpovedi priče C. C. oziroma je ne bi smelo šteti za neverodostojno, saj C. C. vprašanj v zvezi s sorodstvenim razmerjem do tožnika zaradi slabše izobraženosti v začetku ni razumel. Sodišče je zavzelo napačno stališče, da tožnik ni uspel z zadostno mero verjetnosti izkazati, da je prišlo do škodnega dogodka, v katerem je utrpel škodo, pri čemer pa bi lahko zgolj izvedenec za varstvo pri delu podal pojasnila o tem, ali je do tožnikove poškodbe, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, prišlo na način, kot je izpovedal tožnik sam. Očitno je torej, da toženka pri delu ni izvajala ustreznega nadzora pri zlaganju oziroma razkladanju ter postavljanju kovinskih palet, poleg tega način dela, kot ga je opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, kovinska paleta pa nevarno stvar. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je toženkine ugovore preuranjenosti tožbe, litispendence, res iudicate in pasivne legitimacije zavrnilo, kar pritožbeno ni izpodbijano. Tožnikov zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da mu ni uspelo z zadostno mero verjetnosti dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način in v okoliščinah, kot jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu jasna in prepričljiva, ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP in ji gre v celoti pritrditi.

6Kot izhaja iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sprejelo tožnikove trditve in je štelo za dokazano, da je do škodnega dogodka, v katerem si je tožnik poškodoval roko, prišlo, a je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je do njega prišlo na način in v okoliščinah kot jih zatrjuje. Zato pritožbene navedbe, da sodišče pritrjuje toženki, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo, niso utemeljene. Tudi ni res, kot zatrjuje pritožba, da je sodišče ugotovilo, da ne obstaja nikakršna dokumentacija o tožnikovi nezgodi. V 20. točki obrazložitve je ugotovilo odsotnost vsakršne dokumentacije o tožnikovi nezgodi pri toženki, medtem ko je pravilno upoštevalo medicinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil in jo je tudi ustrezno, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je sprejelo tožnikova zatrjevanja, da si je v škodnem dogodku poškodoval roko kot izkazujejo zapisi v njegovem zdravstvenem kartonu, uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 21. 7. 2017 in izvid kirurške ambulante A. s tega dne. Zato so tudi v zvezi z obstojem zdravstvene dokumentacije pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožba pritrjuje ugotovitvam sodišča, da toženka o škodnem dogodku ni imela nobene uradne zabeležke, kar tudi sama trdi. Ker je bilo dokazno breme za obstoj škodnega dogodka na tožniku, dejstvo obstoja oziroma neobstoja dokumentacije pri toženki ni bilo bistveno za odločitev sodišča. Okoliščina, da toženka o škodnem dogodku nima nobene dokumentacije, ne gre v tožnikovo škodo in mu tudi ni preprečevala ali otežila dokazovanja, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot sam zatrjuje. Zato so tudi vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili uradni zaznamki in zapisi v zdravniški dokumentaciji narejeni po tožnikovih izpovedih, kar je razvidno iz samih zapisov, nasprotno pritožbeno zatrjevanje je neutemeljeno.

7Izjava v prilogi B18 ne izkazuje, da je toženka prikrivala informacije o tožnikovi nezgodi, saj je to izjavo, ki je bila sestavljena 18. 5. 2018 s tožnikove strani,¹ to je nekaj manj kot leto dni po zatrjevanem škodnem dogodku, v postopek predložila sama na prvem opravljenem naroku (list. št. 98), pritožba pa ne pojasni, zakaj je že v začetku postopka ni predložil tožnik sam. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenih navedb, da dejstvo, da se tožnik na toženko ni obrnil takoj po končanem zdravljenju, pač pa dosti kasneje, kaže na avtentičnost zapisov v dokumentaciji in na resničnost tam podanih navedb, kje, kdaj in kako je do škodnega dogodka prišlo. Ravno obratno, življenjsko logično bi bilo, da bi se tožnik na toženko obrnil takoj po škodnem dogodku, ko si je poškodoval roko in je videl, da toženka očitno o tem nima nobenih podatkov. Pritožbeno izpodbijanje izpovedbe toženkine prokuristke B. B. prav tako ni utemeljeno, glede na to, da je sodišče prve stopnje sprejelo tožnikove trditve, da je dne 21. 7. 2017 opravljal delo, kot je zatrjeval sam.

8Končno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče dalo prevelik poudarek nekaterim majhnim razlikam pri tožnikovem opisovanju dogodkov glede opisa delovne nezgode. Kot je sodišče prve stopnje konsistentno in jasno obrazložilo v 24. točki, je tožnik zatrjeval in izpovedal toliko različnih potekov škodnega dogodka, da je pravilni zaključek, da ni uspel dokazati, kako je do poškodovanja njegove roke prišlo in obrazložitvi sodišča v tem delu ni česa dodati. Če že gre tožniku spregledati, da je enkrat navajal, da mu je roko stisnilo, drugič pa, da se je z njo udaril, kar bi lahko laično pomenilo isto, poleg tega pa iz izvida kirurške ambulante A. izhaja, da je tudi tam povedal, da mu je roko stisnilo, pa so njegove trditve in izpovedbe, koliko izdelkov je bilo v paleti (enkrat je navajal, da je bila do polovice polna, drugič, da je želel vzeti kovinski komad že bolj na dnu, ter da je paleta ob tem zdrsnila), in zakaj naj bi ga paleta poškodovala (izpovedoval je, da naj bi se nagnila zaradi spolzkih tal, pa tudi, da je bilo nekaj podstavljeno pod nogo palete, česar se naknadno ni več spomnil, nadalje, da je bila noga palete zvita, nadalje da se je nagnila zaradi spremembe v obtežitvi), tako nasprotne, da jim ni mogoče podati verodostojnosti. Glede poteka škodnega dogodka se, kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, razlikujeta prvotna in naknadna izpovedba tožnika ob zaslišanju, drugačen potek škodnega dogodka je naveden tudi v njegovi izjavi z dne 28. 5. 2018 (B18). Sodišče prve stopnje je pravilno za neverodostojno štelo tudi izpovedbo C. C., ki naj bi edini potrdil, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je tožnik opisal, saj sam nezgode ni videl in gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila njegova izpoved neprepričljiva. Sodišče je pravilno ocenilo tudi C. C. prvotno zanikanje sorodstvenega razmerja s tožnikom. Iz poteka C. C. zaslišanja ne izhaja, da vprašanj sodnice v zvezi s sorodstvenim razmerjem ni razumel in so pritožbene navedbe v tem delu prav tako neutemeljene.

9Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da tožnik načina škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval, ni dokazal, oziroma da je zatrjeval vsaj tri različne variante, ki so se med seboj izključevale, tako da tudi po oceni pritožbenega sodišča načina poškodovanja ni uspel dokazati z dokazno stopnjo prepričanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi predlagani dokaz z izvedencem za varstvo pri delu, saj bi moral tožnik prvo dokazati, kako je do škodnega dogodka prišlo, šele nato bi lahko izvedenec ugotovil, da je na takšen način do poškodbe lahko prišlo. Spraševati izvedenca o tem po kateri od zatrjevanih variant je prišlo do škodnega dogodka bi bilo zgolj izvedenčevo ugibanje ter s tem tožnik svojemu dokaznemu bremenu ne bi zadostil. Ker tožnik ni dokazal, na kakšen način se je poškodoval, sodišče pravilno ni ugotavljalo, kako bi toženka morala voditi in organizirati delovni proces, da bi delo potekalo varno (krivdna odgovornost) ter se pravilno ni spuščalo v presojo objektivne odgovornosti.²

10Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti 373,32 pritožbenih stroškov, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300 EUR, materialni stroški znašajo 6 EUR, 22 % DDV na oboje pa 67,32 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Ni prerekano, da jo je po tožnikovem nareku zapisal njegov soobsojenec.
² Pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo v zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu P 000/2018 tožnika zoper Zavarovalnico glede istega zatrjevanega škodnega dogodka pravnomočno ugotovljeno, da pri delu, ki ga je opravljal tožnik, ni mogoče govoriti o nevarni stvari in nevarni dejavnosti. Tudi v navedeni pravdi tožnik poteka škodnega dogodka in načina poškodovanja ni uspel dokazati (B11).