VSRS sklep II Ips 26/2017

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu in glede odločitve o stroških postopka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec za preživljanje mladoletne hčere A. A. namesto preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Kranju, št. M 84/2009 z dne 25. 11. 2009 (zadeva II P 728/2008), usklajene z obvestili CSD na 134,34 EUR mesečno, od 7. 4. 2014 dalje plačevati 200,00 EUR mesečne preživnine. Kar zahteva tožnica več, je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in (v izpodbijanem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 70/2016 dopustilo glede vprašanj, ali je pravnomočna odločitev o zvišanju preživnine materialnopravno pravilna; in kdaj začnejo teči zakonske zamudne obresti od razlik med dotlej določenim in sedaj zvišanim zneskom preživninskega obroka, zapadlih do izdaje sodbe. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je toženec zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev Ustave. V okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno uporabili določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 131.c členom ZZZDR (glede teka zakonskih zamudnih obresti). Sodiščema očita, da sta pri svoji odločitvi kršili tudi določbe OZ o poravnavi in ZPP o izpodbijanju le-te ter institut pravnomočnosti sodne poravnave (158. člen Ustave). V svojih obširnih navedbah v bistvenem poudarja, da 132. člen ZZZDR ne dopušča določanja preživnine povsem na novo v primerih, ko je bila preživnina, katere zvišanje se zahteva, določena s sodno poravnavo, sodišči prvi in druge stopnje pa sta z izpodbijanima sodbama storili ravno to (s čimer sta posegli v institut pravnomočnosti sodne poravnave). V postopku zvišanja preživnine mora namreč sodišče spremenjene potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev ugotavljati s primerjavo potreb upravičenca in zmožnosti zavezancev ob določitvi preživnine, katere zvišanje se zahteva, s trenutnimi potrebami upravičenca in zmožnostmi zavezancev, česar pa sodišči v tu obravnavani zadevi nista storili (ob tem se sklicuje na judikate višjega sodišča). Sodiščema prve in druge stopnje konkretno očita, da nista navedli, katere potrebe tožnice so se po sklenitvi sodne poravnave 25. 11. 2009 povečale (in koliko to povečanje znaša), ne sprejema pa tudi njunega sklepa, da sta starša potrebe tožnice ob sklenitvi sodne poravnave razdelila na polovico. Tožnica je kot bistveni spremenjeni okoliščini navajala ukvarjanje s tekom na smučeh in vstop v gimnazijo, vendar je bilo ugotovljeno, da oče z intenzivnim ukvarjanjem tožnice s tekom na smučeh ne soglaša (ker je povezan z visokimi stroški), zaradi česar sodišče ukvarjanja s tekom na smučeh ni štelo za tožničine potrebe, in da tudi vstop v gimnazijo ne predstavlja višjih stroškov, sodišče pa je (čeprav tožnica ni izkazala nobene spremenjene okoliščine) z izpodbijano sodbo preživnino zvišalo za 50 odstotkov prvotno določene preživnine (in sicer s 134,34 EUR na 200,00 EUR mesečno). Trdi tudi, da so se materine zmožnosti za preživljanje (glede na stanje ob sklenitvi poravnave) povečale, njegove (očetove) pa zmanjšale, in da sta sodišči zmotno presodili pravni standard „medsebojne primerljivosti dohodkov“. Nadalje graja odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti in se zavzema, da le-te začnejo teči z izdajo sodbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena glede vprašanj, ali je pravnomočna odločitev o zvišanju preživnine materialnopravno pravilna; in kdaj začnejo teči zakonske zamudne obresti od razlik med dotlej določenim in sedaj zvišanim zneskom preživninskega obroka, zapadlih do izdaje sodbe.

7Pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine predstavlja 132. člen ZZZDR, ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče pri določitvi preživnine izhaja iz preteklih izkazanih potreb upravičenca ter premoženjskih in pridobitnih zmožnosti zavezancev in s pomočjo prostega preudarka preživnino določi za naprej, pri čemer je že ob določitvi preživnine jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev ne bodo vsak mesec enake. Vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Tak pristop bi namreč povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi v celoti vsebinsko izvotlilo institut pravnomočnosti sodne odločbe (sodne poravnave). Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine. Ta test (torej, ali so se pravno pomembne okoliščine bistveno spremenile) pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sodno poravnavo (in tožničine potrebe tedaj niso bile natančno ugotovljene oziroma to vsaj ni nikjer zapisano, kot v tu obravnavanem primeru) ni ovira za opisano primerjavo. Sodišče v takem primeru presoja dejstva, zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti sodne poravnave. Vrednostne primerjave okoliščin, ki so bile relevantne v času prvotnega določanja preživnine, in okoliščin, ki so relevantne v postopku za spremembo preživnine, namreč ni mogoče izključiti samo zaradi tega, ker je bila preživnina prvič določena s sodno poravnavo (sporazumno)(1).

8Vse navedeno pomeni (glede prvega dopuščenega vprašanja), da morajo biti spremembe na strani preživninskega upravičenca (ali preživninskega zavezanca) bistvene, da je mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje. Da se ta presoja sploh lahko opravi, pa je najprej potrebno primerjati pravno pomembne dejanske okoliščine iz časa prvotnega določanja preživnine, s tistimi, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Ob tem velja še dodati, da v primeru, če spremenjenih potreb preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca sodišče ne ugotovi, le-to ne more spremeniti preživnine, čeprav morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca, saj bi sicer poseglo v institut pravnomočnosti sodne odločbe/poravnave (primerjaj zadevo VS RS II Ips 333/2015).

9Upoštevajoč navedeno je pritrditi revidentu, da sodišči prve in druge stopnje v obravnavani zadevi nista ugotavljali pravno pomembnih okoliščin (na strani preživninske upravičenke), ki so bile aktualne v času določanja preživnine s sodno poravnavo z dne 25. 11. 2009, zato tudi nista mogli presoditi, ali je prišlo do bistvene spremembe le-teh. Ugotovitev, da trenutne potrebe petnajstletne(2) tožnice (preživninske upravičenke) znašajo 400,00 EUR in da se zmožnosti zavezancev za preživljanje mladoletne hčere od sklenitve sodne poravnave dalje niso bistveno povečale, namreč ne zadošča za opredelitev teh sprememb kot bistvenih.

10Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče toženčevi reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu (in posledično glede odločitve o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), v katerem naj upošteva, da je postopek odločanja o spremembi preživnine na podlagi 132. člena ZZZDR dvofazen, in sicer mora sodišče najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja o pravdi za spremembo le-te prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti v sorazmerju z zmožnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka); torej mora v primeru podanih spremenjenih okoliščin na novo iskati vrednotno razmerje med vsemi tremi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine, tako v razmerju otroka do obeh staršev (kjer gre za pravico oziroma dolžnost preživljanja) kot v razmerju med staršema (ko gre za porazdelitev preživninskega bremena)(3).

11Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti (drugega dopuščenega vprašanja) pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je v obravnavani zadevi (ko je predmet spora zvišanje s pravnomočno sodbo/poravnavo že prisojene preživnine) bistveno, da preživnino, če so podane spremenjene okoliščine, zviša sodišče. Zato šele s trenutkom odločitve sodišča postane jasno, kolikšno je zvišanje oziroma koliko znaša znova določena preživninska obveznost zavezanca v denarju. Njegova zamuda s plačilom torej nastane šele, če do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino ne plača v paricijskem roku oziroma poenostavljeno: če je v zamudi z obroki, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti sodbe.

12Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Primerjaj zadevo VS RS II Ips 79/2016.

(2) Tožnica je ob revizijskem odločanju stara že 16 let.

(3) Primerjaj zadevo VS RS II Ips 333/2015.