VSL sodba I Cpg 1942/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Tožeča stranka (podizvajalec) je od tožene stranke (glavnim izvajalcem gradbenega objekta) zahtevala plačilo za delo, ki ga je opravila kot podizvajalka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo.

2Odločitev sodišča s pritožbo po odvetniku izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da iz določila 6. člena Pogodbe št. V 2011/24 GB-TA-RS (v nadaljevanju Pogodba) sledi, da bo dela, ki jih bo po pogodbi izvedla tožeča stranka, plačal izključno investitor T.. Zato je izvajalec dolžan, da posamezne mesečne situacije v potrjevanje predloži nadzornemu organu investitorja (Občine Trzin). Na podlagi citiranega določila tožena stranka ni odgovorna tožeči stranki za plačilo. Občina T. je tista, ki bi bila dolžna neposredno plačevati podizvajalce že na podlagi določila ZJN-2 kot tudi na podlagi določila „glavne gradbene pogodbe sklenjene med Občino Trzin in toženo stranko (7. člen Pogodbe). Sodišče s svojo odločitvijo neutemeljeno varuje položaj Občine Trzin, ki je z izgradnjo objekta obogatena. Tožeči stranki je bilo ves čas znano, da njene storitve lahko plačuje tako naročnik (tožena stranka) kot tudi investitor (Občina T.), in da za morebitne zamude s plačili ali neplačila zaradi pomanjkanja sredstev za izvedbo investicije, odgovarja izključno Občina T.. Neobrazloženo ostaja, da je bila med pravdnima strankama pogodbeno dogovorjena vrednost v znesku 332.000,00 EUR in da tožeča stranka dejansko zaračunava vrednost 341.689,48 EUR brez DDV. Ker je bila pogodba podpisana po sistemu „ključ v roke“ ostaja nepojasnjeno, zakaj bi tožena stranka tožeči morala plačati več kot znaša pogodbeno dogovorjena vrednost. Tožeča stranka sodišču ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi sledilo, da bi dela po količini, ceni in končni vrednosti potrdila tudi tožena stranka. Tožeča stranka tudi ni predložila končnega obračuna v skladu z 9. členom Pogodbe. Končni obračun je podlaga za izdajo končne situacije, šele nato terjatev zapade v plačilo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Investitor, izvajalec in podizvajalec so v pogodbah, ki so jih sklenili v zvezi z realizacijo posla kot pooblaščene zastopnike glavnega izvajalca določili A. T., G. B. in F. B. Vse začasne situacije, ki predstavljajo vsaka zase samostojen pravni temelj za nastanek plačilne obveznosti so potrdili pooblaščenci tožene stranke (drugi odstavek 6. člena Pogodbe). Začasna situacija potrjuje, da so dela izkazana v obračunu opravljena po količini in ceni. Pooblaščenec tožene stranke je podpisal zapisnik o medsebojni primopredaji. Iz zapisnika sledi, da so vse obveznosti podizvajalca izpolnjene in da ni ovire za izstavitev končnega računa. Izvajalec je potrdil, da je prejel vso dokumentacijo, izjave o skladnosti, meritve, navodila za vzdrževanje. Primopredajni zapisnik potrjuje, da so bila opravljena vsa dela, ki so predmet primopredaje, razen obveznosti iz naslova garancije (11. člena). Podpisana je tudi končna situacija, iz te pa sledi, da so bila izvedena tudi dodatna dela. Skladno s 6. členom Pogodbe je tožeča stranka izstavila štiri mesečne situacije in končno situacijo ter na njihovi podlagi pet računov, vse v skupnem znesku 341.649,48 EUR z vključenim DDV. Vse situacije so bile potrjene. Občina T. je v skladu s četrtim odstavkom 6. člena Pogodbe poravnala 90 % vrednosti od vsake situacije oziroma računa, skupno 307.520,35 EUR. 10 % (znesek 34.168,96 EUR) bi morala tožena stranka plačati, ko je od tožeče prejela bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku (11. členu citirane pogodbe). To listino je tožena stranka prejela 9. 10. 2013, zato je od takrat dalje tudi v zamudi s plačilom vtoževanega zneska. Tožena stranka ne trdi in še manj dokaže, da plačila investitorja ni dobila.

5Ker ima potrjena začasna situacija povsem samostojni pravni temelj za nastanek plačilne obveznosti, končni obračun pa ima po stališču sodne prakse celo pravno naravo zunaj sodne poravnave, so pritožbene navedbe o neizkazani višini tožbenega zahtevka neutemeljene. V delu kjer se pritožba sklicuje na odsotnost primopredajnega zapisnika in končne situacije pa so protispisne. Tožeča stranka je kot podlago tožbenega zahtevka uveljavlja 10 % vrednosti računa vsake od začasnih situacij. Pogodba stranke veže in so jo dolžne izpolniti kot se glasi. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, da je tožeča stranka dela dokončala, z izročitvijo garancije pa tudi izpolnila pogoj za plačilo plačilo 10 % zadržanih sredstev. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato skladno z določilom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.