VSL sodba I Cpg 9/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 43090/2009 z dne 06. 04. 2009, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka K, d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki V, d.o.o., znesek 7.250,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v znesku 1.161,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka in tečejo do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka deloma oprlo tudi na 203. člen Splošnih uzanc za blagovni promet, po katerem se šteje, da prejemnik računa soglaša z izstavljenim računom, v kolikor ga v roku 8 dni ne reklamira. Takšna uporaba materialnega prava je po mnenju pritožnice v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe, s katero bi določili uporabo Splošnih uzanc za blagovni promet.

6Po 12. členu OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov (kar pravdni stranki nedvomno sta) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Splošne uzance za blagovni promet (Uradni list FLRJ št. 15-179/1954, veljajo od dne 07. 04. 1954, v nadaljevanju Uzance), ki ne predstavljajo poslovnih običajev, kot napačno zatrjuje pritožnica, pač pa uzance, se uporabljajo kljub temu, da se stranki nista izrecno dogovorili za njihovo uporabo, a le tista pravila, ki urejajo vprašanja, ki jih OZ ne ureja (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 133 in 134).

7Med pravila, ki jih OZ konkretneje ne ureja, spada tudi v konkretnem primeru uporabljen 203. člen Uzanc. Čeprav torej pravdni stranki nista imeli sklenjene pisne prodajne pogodbe, niti se za uporabo Uzanc nista posebej ustno dogovorili, je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju 203. člen Uzanc smelo uporabiti.

8Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je sodišče prve stopnje 203. člen Uzanc uporabilo zgolj kot standard za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov, in to le pri računih, ki niso imeli podlage v pisnih naročilnicah. Glede na pomanjkanje trditev in dokazov s strani toženke je sodišče prve stopnje ocenilo, da okoliščina, da toženka teh računov ni nikoli reklamirala, kaže na to, da je blago prejela in z izstavljeni računi soglašala. Tako v konkretnem primeru pritožba z zatrjevanjem nepravilne uporabe materialnega prava pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilna.

9Ker je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno uporabilo materialno pravo in ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).