UPRS Sodba I U 1351/2020-20

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje št. 56010-35/2019/61 z dne 18. 8. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. oktobra 1901 (Uradni list Republike Slovenije, št. 5/2006, v nadaljevanju: Pogodba o izročitvi med vladama RS in ZDA ali Pogodba) in 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in na podlagi prošnje Združenih držav dovoli izročitev A.A., rojenega ... 1975, državljana Zvezne republike Nemčije, pristojnim organom Združenih držav Amerike, zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po točkah ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in od osem do dvajset obtožnice Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, št. zadeve: 08 CR 417, vložene dne 31. 8. 2010. V izreku odločbe je tudi odločeno, da bo predajo skladno z 2. odstavkom in 4. odstavkom 3. člena Pogodbe o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2Iz odločbe izhaja, da se izročitev zahteva zaradi storitve kaznivih dejanj zarote za storitev kaznivega dejanja ali za ogoljufanje ZDA, kaznivega dejanja tihotapljenja blaga v ZDA ter kaznivega dejanja vnosa blaga z napačnimi izjavami, ki so natančneje pojasnjena z ustreznimi pravnimi določili.

3Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 25. 10. 2019 odločil, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, pri čemer je izročitev za kaznivo dejanje pod točko enaindvajset obtožnice sodišče iz razloga absolutnega zastaranja kaznivega pregona zavrnilo. Pritožbi zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, št. I Kp 41121/2019 z dne 26. 11. 2019 ugodilo, tedaj izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je senat Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020 ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca za navedena kazniva dejanja.

4Ministrstvo za pravosodje je odločalo o prošnji pristojnega organa ZDA za izročitev A.A. le v delu, glede katerega sta Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani ugotovila, da so pogoji za izročitev izpolnjeni.

5Ministrstvo za pravosodje je z dopisom, št. 56010-35/2019/51 z dne 20. 7. 2020, pozvalo tujca in njegovo zagovornico na predložitev morebitne izjave v zvezi z dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za sprejem odločitve ministrice za pravosodje o zaprošeni izročitvi.

6Ministrstvo za pravosodje je sicer še pred posredovanjem poziva na izjasnitev dne 1. 7. 2020 s strani tujca prejelo izjavo v nemškem jeziku, ki se nanaša odločanje slovenskega sodišča v postopku izročitve. Ker uradna oseba ministrstva razume nemški jezik in ker gre po vsebini za razloge, ki v postopku odločanja ministra o dovolitvi izročitve niso relevantni, ministrstvo iz razloga ekonomičnosti postopka stranki ni naložilo predložitve prevoda te izjave, v kateri tujec nasprotuje razlogom sklepa, predvsem ugotovitvi obstoja utemeljenega suma, s katerim je Okrožno sodišče v Novem mestu ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev ZDA. Ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo in ker ugotavljanje pogojev za izročitev ni v pristojnosti ministra za pravosodje, se ministrstvo v nadaljevanju postopka, pri odločanju o dovolitvi izročitve, do teh razlogov ni opredeljevalo.

7Dne 16. 1. 2020, 20. 7. 2020, 23. 7. 2020 in 5. 8. 2020 je Ministrstvo prejelo izjavo tujca in dokaze, ki jih je podal po svoji zagovornici, odvetnici B.B. V pisni izjavi navaja, da izročitvi nasprotuje in ministrici predlaga, da izročitve ne dopusti. Tujcu namreč grozi, da bo v primeru izročitve podvržen mučenju, ponižujočemu ravnanju ter nečloveškemu kaznovanju oziroma kršitvam 18. člena Ustave RS. Predvsem iz razloga hude nesorazmernosti kazni, njegovega zdravstvenega stanja in razmer v priporu zaradi korona virusa­ SARS-Cov-2.

8Zagovornica je Ministrstvo za pravosodje seznanila tudi s tem, da je dne 21. 7. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020, vložila ustavno pritožbo za absolutno prednostno obravnavo za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta. Ministrstvo je na podlagi poizvedb pri Ustavnem sodišču RS ugotovilo, da je slednje izdalo sklep, št. Up-701/20-4 z dne 4. 8. 2020, s katerim je odločilo, da se ustavna pritožba A.A. ne sprejme v obravnavo.

9Ministrica za pravosodje svojo odločitev sprejema na podlagi prvega odstavka 530. člena ZKP in izročitve ne dovoli, če je osebi, katere izročitev se zahteva, priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (3. odstavek 530. člena ZKP).

10Glede morebitne izdaje odločbe o priznanju pravice do mednarodne zaščite A.A. v evidenci ni podatka o tem, da bi A.A. v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Ministrstvo za pravosodje tako ugotavlja, da tujcu A.A. v času izdaje predmetne odločbe pravica do mednarodne zaščite ni priznana.

11Ministrstvo za pravosodje nadalje ugotavlja, da očitana kazniva dejanja po svoji naravi nimajo znakov in obeležij političnih kaznivih ali vojaških dejanj. Pogoj za izročitev je predhodno sicer presojalo že Okrožno sodišče v Novem mestu. Kazniva dejanja se nanašajo na goljufivi uvoz spremenjenega medu z napačnimi oznakami o njegovem poreklu ter z vsebnostjo nevarnih prehranskih dodatkov v ZDA.

12Glede preostalih okoliščin, ki jih tujec po svoji zagovornici uveljavlja kot podlago za zavrnitev njegove izročitve ZDA, predvsem okoliščin glede verjetnosti kršitve 18. Ustave Republike Slovenije v povezavi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) pa ministrstvo opozarja, da je pristojnost ugotavljanja tega, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se ponižujoče ravnalo, oziroma, da bi se jo na ta način kaznovalo, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-N), ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje, skladno s 14. točko 522. člena ZKP, pridržana sodiščem.

13Trenutno veljavni ZKP tako med pogoje za dovolitev izročitev, za presojo katerih je pristojen minister, ne prišteva več ugotavljanja obstoja verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Zakonodajalec je s predlaganimi spremembami zasledoval cilj zagotoviti neodvisnost sodne presoje v primeru zatrjevanja verjetnosti kršitve človekovih pravic.

14Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani sta se v svojih sklepih, št. I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020, in I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020, opredelili do vseh pogojev za izročitev in, v sklopu presoje 14. točke 522. člena ZKP, glede verjetnosti kršitve 3. člena EKCP oziroma 18. člena Ustave RS, obravnavali tako ugovore tujčeve zagovornice glede očitka nesorazmernosti kazni kot tudi razloge za morebitno zavrnitev izročitve zaradi slabih razmer v priporu MCC Chicago, posebej v povezavi z zdravstvenim stanjem tujca in trenutno epidemiološko situacijo zaradi korona virusa (SARS-CoV-2).

15Glede zagovorničinega očitka o nesorazmerno visoko zagroženi zaporni kazni, ministrstvo ugotavlja, da je že Okrožno sodišče v Novem mestu, po ugotovitvi dvojne kaznivosti očitanih dejanj, opravilo primerjavo zagroženih kazni za očitana kazniva dejanja po slovenskem in ameriškem kazensko-pravnem redu, ter sprejelo zaključek, da zagovorničine navedbe o nečloveškem kaznovanju zaradi neprimerljivo strožjih predpisanih kazni v ZDA niso utemeljene. Okrožno sodišče je namreč ugotovilo, da se tujcu po točkah dve do dvajset ameriške obtožnice očitajo dejanja goljufivega uvoza blaga v ZDA, za katera je zagrožena kazen 20 let zapora. Po slovenskem pravu bi ta dejanja pravno opredelili kot kvalificirano obliko tihotapstva po 4. odstavku 250. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1), za katero je predpisana kazen zapora 3 do 15 let in denarna kazen. Okrožno sodišče nadalje pojasnjuje, da iz dopolnitve izročitvene dokumentacije pravobranilca ZDA, Severnega okrožja Illinois v zadevi z dne 23. 4. 2020, izhaja, da se skladno z zvezno zakonodajo ZDA o odmerjanju zaporne kazni lahko morebitne zaporne kazni za vsako dokazano kaznivo dejanje izrečejo zaporedno (se dodajo ena na drugo) ali sočasno, to je, da se združijo in so odslužene istočasno. Zakonodaja ZDA sicer ne vsebuje nobenega določila o obveznem »združevanju« kazni, vendar so v skladu s splošno prakso obtoženci, ki so obsojeni za več enakih ali podobnih kaznivih dejanj, poslani na sočasno služenje kazni za vse obsodbe. Čeprav ameriška zakonodaja dopušča odredbo zaporedne zaporne kazni, pa je glede na pojasnila pravobranilca ZDA to izredno nenavadno in zelo malo verjetno; v tem primeru, če bi bil obtoženi obsojen po vseh 20 točkah obtožnice, bi skladno z običajno prakso dobil kazen: tri leta za obtožbo po 1 točki in tri leta za vsako obtožbo od 2. do 20. točke. Ob tem bi bilo odrejeno, da se vse te kazni izvršijo sočasno oziroma istočasno, v skupni dolžini treh let za vseh 20 obtožb. To še posebej velja za primere goljufije, kot je obravnavani, in v katerem so različni sodniki v drugih postopkih v tem okrožju za podobno ravnanje obsodili druge obtožence, katerih kazni tako ponujajo objektivno merilo, s pomočjo katerega je mogoče razumno predvideti kazen, ki bi bila izrečena v tem primeru. Pravobranilec ZDA je nadalje tudi obrazložil, da obtožbe v tej zadevi izhajajo iz veliko širše preiskave ilegalnega uvoza kitajskega medu v ZDA. Na osnovi te preiskave je bilo odprtih sedem drugih primerov, v katerih je bilo obsojenih in poslanih na služenje kazni devet drugih obtožencev, katerim je bila izrečena kazen od enega meseca zapora do najdalj triletna zaporna kazen. V nekaterih primerih je bila hkrati izrečena denarna kazen. V enem primeru pa je bil obtoženec obsojen na šest mesecev hišnega zapora, tri leta pogojno, s hkratnim izrekom denarne kazni.

16Upoštevaje dejstvo, da se očitek nesorazmernosti zagrožene kazni, skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Upravnega sodišča RS presoja v okviru verjetnosti kršitve 3. člena EKCP oziroma 18. člena Ustave RS, ki je pridržana sodiščem, in do katere sta se Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani tudi sicer že pravnomočno opredelili, Ministrstvo za pravosodje nima pristojnosti posegati v že razsojeno pravnomočno zadevo (res iudicata).

17Višje sodišče v Ljubljani je navedlo, da je sicer res, da je pravobranilec ZDA pojasnil, da ne more zagotoviti, da bo takšna kazen izrečena tudi temu tujcu, saj je to presoja vsakega sodnika, vsekakor pa so drugim obtožencem v isti kazenski zadevi izrečene kazni dovolj zanesljiv pokazatelj, da tujcu v primeru obsodbe ne bo izrečena dosmrtna kazen 385 let oziroma, da mu bo izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen.

18Zagovornica je v postopku pred ministrstvom predložila tudi sodno odločbo Višjega sodišča v Münchnu, št. 1 AR 355/19 z dne 20. 5. 2020, ki je odločalo v izročitveni zadevi C.C. ZDA. Ministrstvo pojasnjuje, da državnih organov Republike Slovenije pri sprejemanju odločitev v konkretnih izročitvenih zadevah sodbe iz primerov tuje sodne prakse ne zavezujejo niti jih niso dolžni upoštevati, kljub temu pa ocenjuje, da vzporednice s primerom C.C. ni mogoče vleči. V izročitvenem postopku, ki je bil v teku pred nemškimi organi, je pravni zastopnik C.C. predložil pravnomočno prvostopenjsko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, ter drugostopenjsko sodbo Višjega sodišča. Nemško tožilstvo je zaprosilo ameriške organe, naj podajo zavezujočo izjavo, če se pri kazni, ki preti preganjanemu v ZDA, kazen, ki jo je že prestal v Sloveniji, priračuna ali upošteva, da bi bilo mogoče presoditi o primernosti (dovoljenosti) izročitve. Ministrstvo za pravosodje ZDA je Generalnemu javnemu tožilstvu v Münchnu posredovalo odgovor, da ameriški organi domnevajo, da bo državno tožilstvo v ZDA zaprosilo sodnika, naj kazen, izrečeno v ZDA, uskladi tako, da bo upoštevana zaporna kazen, ki jo je preganjani že odslužil v Sloveniji, vendar pa sodnik ni dolžan upoštevati priporočil tožilstva glede odmere kazni. Nemško sodišče je tako pri svoji končni odločitvi v zadevi C.C. izhajalo iz nemškega ustavnopravnega načela sorazmernosti, v zvezi s katerim je Zvezno ustavno sodišče Nemčije sprejelo razlago, da pristojni organi ZR Nemčije ne smejo izročiti preganjanega, če se zdi kazen, ki mu grozi v državi, ki zahteva izročitev, neznosno stroga in v vsakem obziru neprimerna. Višje sodišče v Münchnu je tako odločilo, da bi za preganjano osebo (C.C.) izročitev v ZDA zaradi kaznivih dejanj, ki so navedena v zapornem nalogu Zveznega okrajnega sodišča Columbia, glede na to, da bi bila pričakovana kazen 235 do 405 mesecev zapora, da ne bi bilo zagotovljeno vštevanje v Sloveniji odsluženega triletnega zapora, kakor tudi glede na veliko nevarnost, da bi se v ameriškem zaporu okužil s korona virusom in bi bil upoštevaje da je že prebolel pnevmotoraks, potek bolezni težak, v celotnem pogledu predstavljala v vsakem obziru neznosno težko, nesorazmerno kazen. Bistveni okoliščini za zavrnitev izročitve iz razloga zagrožene nesorazmerne kazni sta bili v C.C. primeru torej negotovost ali bo v primeru obsodilne sodbe kazen, ki jo je C.C. v Republiki Sloveniji že prestal vračunana v izrečeno zaporno kazen v ZDA ter njegovo zdravstveno stanje (pnevmotoraks), ki bi v primeru okužbe s korona virusom lahko pripeljalo do resnih zdravstvenih zapletov.

19Ob tem tožena stranka poudarja, da je odločitev o morebitnih kršitvah 3. člena EKČP zaradi slabega zdravstvenega stanja, v povezavi z bivanjskimi razmerami v priporu ZDA, podobno kot v primeru C.C. tudi v primeru A.A., pridržana pristojnemu sodišču, zaradi česar je Ministrstvo za pravosodje na to odločitev slovenskih sodišč vezano in o njej ne more ponovno odločati niti ne presojati dokazov v zvezi s temi navedbami.

20O zdravstvenem stanju A.A. se je pravnomočno opredelil senat Okrožnega sodišča, ki je, glede navedbe zagovornice, da naj bi razširjenost bolezni Covid-19 predstavljala hudo zdravstveno tveganje za privedenega, presodil, da tujec nima takšnih kroničnih bolezni (navajal je le težave z ušesi), ki bi ga uvrstili v rizično skupino (srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen, bolezni dihal, rakava obolenja) niti ni v rizični skupini glede na svojo starost (45 let). Sodišče je presojalo tudi časopisne članke iz meseca aprila in maja 2020, ki jih zagovornica v upravnem postopku pred ministrstvom prilaga tudi svoji pisni izjavi z dne 22. 7. 2020, in iz katerih izhaja, da naj bi v zaporu MCC Chicago zaradi razširitve korena virusa vladale izredne razmere. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pojasnil, da se sicer zaveda, da je stanje v priporih in zavodih za prestajanje kazni zapora zaradi korona virusa potencialno ogrožujoče za vse pripornike, zapornike, pa tudi zaposlene, vendar je takšno stanje glede na razširjenost virusa prisotno tudi v drugih državah sveta, tako v Sloveniji, kot tudi v Nemčiji, katere državljan je tujec. Višje sodišče se s takšno oceno situacije strinja in dodaja, da ta okoliščina ne more biti ovira za izročitev tujca ZDA ter da pritožnica siceršnjih razmer v zaporu MCC Chicago ne more ocenjevati na podlagi trenutnih izrednih razmer zaradi okužbe s korona virusom in s pritožbenimi navedbami ne more vnesti dvoma v verodostojnost odgovora državnega pravobranilca ZDA, da je v zaporu v celoti poskrbljeno za posameznika, njegove pravice in humano ravnanje in zagotavljanje zdravstvene oskrbe.

21Zagovornica je pisni izjavi z dne 4. 8. 2020 priložila večje število člankov, ki so našteti v drugem odstavku na strani 7 izpodbijane odločbe. Navedenih dokazov ministrstvo za pravosodje ni pristojno presojati, saj se nanašajo na bivanjske razmere v priporu, katere je sodišče, v povezavi z verjetnostjo kršitve 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave RS, že ocenjevalo. Kljub temu ministrstvo ugotavlja, da nobeden od predloženih člankov ne izkazuje izrednih in katastrofalnih razmer v priporu MCC Chicago, kamor bo tujec nastanjen. Članki se nanašajo na zapore San Quentin, Kentucky, zapore v Illinoisu oziroma povzemajo splošno stanje okužb s Covid-19 v ZDA. Sicer pa, kar ugotavlja tudi zagovornica, zaporne ustanove sprejemajo številne ukrepe za zajezitev širjenja virusa, kot npr. nadomeščanje klasičnega zapora z alternativnimi oblikami kazni (hišnim zaporom ali izpustitev na prostost z uvedbo ukrepa nadzorstva).

22Zagovornica je v postopku pred ministrstvom predložila tudi zdravstveni potrdili medicinskega izvedenca Č.Č. z dne 4. 7. 2020 in 22. 7. 2020, v zvezi s katerima ministrstvo ugotavlja, da gre sicer za nov dokaz v smislu, da v postopku pred sodiščema ni bil predložen, vendar predloženi potrdili ne izkazujeta novih bolezenskih stanj ali poslabšanja zdravstvenih težav, temveč zgolj povzemata stare izvide o zdravstvenem stanju tujca, s katerim sta bili sodišči pri ugotavljanju pogojev za izročitev že seznanjeni oziroma bi v primeru težav tujca z dihali, bronhitisa (in v zvezi s tem večjo ogroženostjo za Covid-19) lahko bili seznanjeni, če bi tujec te navedbe in dokaze podal v postopkih pred sodiščema.

23Ker sta se sodišči do zdravstvenega stanja tujca in ogroženostjo zaradi Covid-19 že pravnomočno opredelili, v povezavi z verjetnostjo nehumanega ravnanja v priporu v ZDA, ministrstvo teh navedb in dokazov ne more presojati in ocenjevati v nasprotju z zaključki sodišča.

24Okrožno sodišče v Novem mestu se je opredelilo tudi o možnostih zagotavljanja zdravstvene oskrbe tujcu v priporu. Na podlagi informacij, prejetih s strani Pravobranilca ZDA, izhaja, da bo med sojenjem priprt v Metropolitan Correction Center (MCC). Gre za zaporniški kompleks. ki ga vodi Urad za zapore (BOP). Vsaka ustanova BOP v ZDA vključuje zdravstvene objekte, v katerih bo poskrbljeno za izpostavljene zdravstvene težave tujca A.A..

25Iz pojasnila Pravobranilca ZDA nadalje izhaja, da vsaka ustanova BOP spoštuje vse mednarodne standarde in konvencije o humanem ravnanju in človekovih pravicah. V primeru obsodbe bi izrečeno zaporno kazen prestajal v minimalno varovanem objektu t. i. kampu, kjer je ustanova podobna internatu, kjer zaporniki niso zaprti v celicah, pri izbiri zapora pa se upošteva tujčeva varnost, zahteve programa, varnostni pomisleki in zdravstvene potrebe.

26Navedbe zagovornice, da sodišče prve stopnje od ZDA ni pridobilo natančnih podatkov o tem, kakšen bo osebni prostor v celici, ki bo tujcu na voljo, njegovi sanitarni pogoji in obseg svobode gibanja, je presojalo že Višje sodišče v Ljubljani in v zvezi s tem pritožbenim očitkom navedlo, da v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z objektivnimi: zanesljivimi in natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah v zaporu v državi prosilki (morebitnimi mednarodnimi sodnimi odločbami, sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, sodnimi odločbami odreditvene države članice, morebitnimi odločbami, poročili in drugimi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), iz katerih bi izhajalo, da bi bil tujec v zaporu MCC Chicago zaradi morebitnih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti podvržen nečloveškemu ravnanju, mučenju ali kaznovanju, prav tako pa takšnih okoliščin konkretno ni zatrjevala niti zagovornica, zato ni nobenega razloga za pomisleke v odgovor pristojnega organa ZDA, da so v zaporu upoštevani vsi mednarodni standardi ter konvencije o humanem ravnanju ter človekovih pravicah.

27Ker se je torej do okoliščin v povezavi z verjetnostjo, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, opredelilo že Okrožno sodiiče v Novem mestu, njegove zaključke pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, Ministrstvo za pravosodje v ta del odločitve sodne veje oblasti (res iduicata) ne more posegati in posledično tudi ne izvajati dokazov v povezavi zatrjevanji o neustreznih razmerah v priporu MCC Chicago.

28Zagovornica je v izročitvenem postopku pred ministrstvom predložila tudi sklep Upravnega sodišča v Berlinu (Verwaltungsgericht Berlln), št. VG 34L 197/20 z dne 2. 7. 2020, s katerim je bilo Zveznemu uradu za zunanje zadeve ZR Nemčije kot toženi stranki z začasno odredbo sodišča naloženo, da Republiki Sloveniji preda naslednjo izjavo: »Zvezna republika Nemčija do Republike Slovenije uveljavlja svojo pravico na vračanje predlagatelja postopka iz Republike Slovenije v Zvezno Republiko Nemčijo«.

29V zvezi s priloženo začasno odredbo nemškega Upravnega sodišča Berlin tožena stranka pojasnjuje, da državnih organov Republike Slovenije navedena odločba tujega upravnega sodišča ne zavezuje. Kot izhaja iz samega izreka, ta zavezuje nemški Zvezni urad ta zunanje zadeve, kateremu nalaga, da mora v razmerju do Republike Slovenije oddati izjavo glede uveljavitve svoje pravice do vračila A.A. Zvezni republiki Nemčiji. Ministrstvo sicer ni seznanjeno s tem, ali je predloženi sklep nemškega upravnega sodišča o začasni odredbi v času odločanja o prošnji za izročitev že pravnomočen niti ne s tem, ali je ZR Nemčija takšno izjavo morebiti že podala. Kljub temu pa pojasnjuje, da četudi bo ZR Nemčija takšno izjavo naslovila na Republiko Slovenijo, tožena stranka njene prošnje ne bo mogla realizirati, saj je vloga ministra omejena na odločanje o prošnjah za izročitev. O morebitnih pravicah drugih držav do vračanja lastnih državljanov, izven okvirov konkretnih izročitvenih postopkov, Ministrstvo za pravosodje ne more odločati, razen postopkov predaje na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ, za izvedbo katerih so skladno z določbo 15. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 48113, 37/15 in 22/18), v Republiki Sloveniji pristojna okrožna sodišča, druge morebitne veljavne mednarodne pravne podlage za vračanje tujcev državam njihovega državljanstva, posebej oseb, zoper katere Republika Slovenija vodi izročitvene postopke v razmerju s tretjimi državami, ministrstvu niso poznane.

30Do navedb zagovornice v zvezi z vložitvijo tožbe in začasne odredbe na nemško sodišče se je sicer opredelilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je v sklepu izpostavilo, da takšne navedbe na presojo o izpolnitvi pogojev za izročitev tujca v ZDA nimajo nikakršnega vpliva. Za Republiko Slovenijo izjemo od dolžnosti izročanja predstavljajo njeni lastni državljani (5. člen Pogodbe), medtem ko, skladno s Pogodbo, državljani drugih držav članic Evropske unije iz obveznosti izročanja ZDA niso izvzeti, nanje se ta izjema ne nanaša.

31Pomen državljanstva države članice Evropske unije je Sodišče Evropske unije sicer izpostavilo v sodbi Sodišča št. C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 (t.j. »primer Petruhhin), s katero razlaga določila primarnega prava EU. Sodba Sodišča EU v primeru Petruhhin vzpostavlja obveznost države članice EU, ki v razmerju do tretje države vodi izročitveni postopek zoper državljana druge države članice EU, da slednji posreduje obvestilo o prijetju te osebe in vodenju izročitvenega postopka. Država državljanstva, kateri je bilo takšno obvestilo posredovano, pa ima na drugi strani pravico, v kolikor ji njeni nacionalni predpisi o pristojnosti dopuščajo vodenje kazenskega postopka za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega ozemlja, da v roku, ki ga določi država, ki je posredovala takšno obvestilo, posreduje odločitev o morebitni uvedbi kazenskega postopka zoper svojega državljana in da na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ izda evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP) ter ga pošlje državi članici EU, ki vodi postopek izročitve zoper imenovanega.

32Kot je pojasnil senat v sklepu, št. I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020, je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu že dne 11. 12. 2019 Državnemu tožilstvu v Hamburgu poslal obvestilo, da se zoper nemškega državljana A.A., na prošnjo ZDA, v Sloveniji vodi izročitveni postopek. Državno tožilstvo v Hamburgu je v svojem dopisu z dne 11. 3. 2020 izrecno izjavilo, da za predajo tujca ne bo zaprosilo, saj zločini, ki so osnova ameriškega naloga za prijetje ne morejo biti preganjani v ZR Nemčiji. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je Republika Slovenija z obveščanjem Zvezne republike Nemčije o prijetju in teku izročitvenega postopka zoper njenega državljana, skladno s sodbo Sodišča št. C-182/2015 z dne 6. 9. 2016, izpolnila svojo obveznost po spoštovanju določil 18. in 21. člena Pogodbe o delovanju Evropske UNIJE (PDEU), zato ji z izdajo sklepov pristojnih sodišč o izpolnjenih pogojih in izdajo odločbe o dovolitvi izročitve A.A. ZDA, po oceni tožene stranke, ni moč očitati kršitev prava EU in zato ne more odločati o morebitnem zahtevku ZR Nemčije za predajo oziroma »vračilo« njenega državljana. Upoštevajoč dejstvo, da je tujec podvržen omejitvi njegove osebne svobode je konkretni postopek potrebno obravnavati kot nujen in v priporni zadevi odločiti brez odlašanja, zaradi česar morebitna prošnja po odložitvi izdaje odločbe o izročitvi do pravnomočne odločitve nemškega upravnega sodišča oziroma podaje morebitne zahteve ZR Nemčije na vračilo njihovega državljana, ne more biti utemeljena.

33Tožnik je vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi tožnik pravi, da pri izdani izpodbijani odločbi ministrstvo ni upoštevalo, da se z izročitvijo krši 18. člen Ustave RS. Pravica iz 18. člena Ustave je kršena na način, da je glede na nesorazmerno zagroženo visoko kazen tujec v primeru izročitve ZDA lahko podvržen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.

34Pri tem izpostavlja tudi odločbo Višjega sodišča München (Oberlandesgericht Munchen) z dne 20. 5. 2020, št. 1 AR 355/19, ki zadeva slovenskega državljana C.C. (tožbene priloge A3). Zvezna republika Nemčija je v primeru slovenskega državljana C.C. podprla njegove težnje in argumente ter izročitev izrekla kot nedopustno. Toženi stranki očita, da ni kritično presodila argumentov v odločitvi nemškega sodišča.

35Kakor je že sam senat Okrožnega sodišča kvalificiral kazniva dejanja po slovenskem pravu, naj bi šlo za tajitev finančnih obveznosti, za kar je po 254. členu KZ, tč 3, določena kazen zapora do 8 let. Na podlagi navedenega je to eden izmed razlogov, da izročitev tujca ZDA tudi iz tega razloga ni dovoljena.

36Tožnik nadalje očita, da ni mogoče sprejeti odgovora ZDA, da v celoti zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Iz prejetega odgovora izhaja, da je skupna zagrožena kazen 380 let zapora, v primeru istočasnega izvrševanja kazni oziroma v primeru zaporednega izvrševanja kazni 385 let.

37Nadalje v tožbi poudarja, da je ESČP izoblikovalo ustrezne kriterije za nesorazmernost kazni z vidika 3. člena EKČP v zadevi Soering vs. Združeno kraljestvo (št. 161/1989) ali nazadnje v zadevi Trabelsi vs. Belgija (4. 9. 2014). Res je, da je ESČP do zdaj v glavnem primerjalo grozečo smrtno kazen ali doživljenjsko kazen, vendar je treba ugotoviti, da je grozeča kazen 385-ih let nedvomno ista kot dosmrtna kazen. So pa nacionalna sodišča preverjala sorazmernost kazni in ugotovila, da je nesorazmerno visoka kazen lahko nečloveška in zato zadostni razlog, da se izročitev ne dovoli (Višje Deželno sodišče Stuttgart - OLG Stuttgart NStz 2005, 48f ali nemško Višje Deželno sodišče - OLG Hamm 19. 12. 2000, 4 Ausl 124/0). Nesorazmernost kazni je ESČP videlo v tem, da je v Turčiji bila zagrožena kazen 8-ih let, v Nemčiji pa za isto kaznivo dejanje samo denarna kazen. Četudi takšne sodbe ne vežejo slovenskega sodišča, ampak so primerljive, ker se nanašajo na razlago EKČP, ki velja tako v Nemčiji, kot tudi v Sloveniji.

38Iz pojasnila posebej izhaja, da ima sodnik v ZDA popolno diskrecijsko pravico pri izrekanju kazni za posamezna kazniva dejanja, pri čemer tožnik nima nobenega zagotovila, da mu ne bo izrečena nesorazmerno visoka kazen oziroma da mu ne bo izrečena zaporna kazen. Tega senat Okrožnega sodišča v obrazložitvi svoje odločitve niti ne upošteva. Prav tako zakonodaja ZDA ne vsebuje nobenih posebnih določil o obveznem združevanju kazni, kar je popolnoma v nasprotju s slovensko zakonodajo in pravnim varstvom tudi v EU oziroma v državah kontinentalnega prava. Tako nesorazmerno visoka kazen, ki grozi izročeni osebi v državi prosilki za izročitev, je namreč nečloveška in je tudi zadosten razlog, da se izročitev ne izvede. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je sam pravobranilec ZDA podal odgovor, da tujec nima nobenega zagotovila za višino kazni, saj ima sodnik popolno diskrecijsko pravico. Vse nadaljnje navedbe o tem, ali bi bila tožniku izrečena zaporedna zaporna kazen ali ne, so zgolj ugibanja in špekulacije, na te pa se v kazenskem pravu nikakor ne gre opreti, saj ne predstavljajo zadostne varnosti tožeče stranke.

39Tudi navedbe o tem, da je približno 94 % zveznih kazenskih zadev v ZDA zaključenih s priznanjem krivde, ni mogoče uporabiti v konkretnem postopku. Tožnik se bo namreč sam odločil o tem, ali bo krivdo priznal ali ne, oziroma, če je na stališču, da je nedolžen, seveda ne more razmišljati o priznanju krivde.

40V skladu z 19. členom Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah mora država članica, kadar tretja država poda prošnjo za izročitev državljana neke druge države članice, preveriti, ali za osumljenca ne obstaja resno tveganja, da bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (kot to predvidevata 3. člen EKČP in 4. člen Listine).

41Pravobranilec ZDA je podal tudi odgovor glede pogojev v zaporu v ZDA. Ravno dejstvo, da v primeru izročitve tožnika v ZDA in dejstva, da bo priprt v Metropolitan Correction Center Chicago, v zaporniškem kompleksu, ki ga vodi Urad za ZDA (BOP), ki je del Ministrstva za pravosodje ZDA, že samo po sebi pomeni hudo tveganje za zdravje in varnost tujca. Zaradi trenutnih razmer v svetu in ZDA, zlasti razširjenost bolezni Covid-19, predstavlja hudo zdravstveno tveganje za tožnika.

42Tožeča stranka je priložila članek, z dne 1. 5. 2020, iz katerega izhaja, da so ravno v navedenem zaporu MCC Chicago izredne razmere, v katerih se je močno razširil korona virus (Covid-19), in sicer je bilo v navedenem zaporu že več kot 94 zapornikov in osebja pozitivnih na navedeni virus. Iz članka z dne 27. 4. 2020 s strani KWQC izhaja, da je v navedenem zaporu hud izbruh korona virusa, kar je oblastem ušlo iz nadzora in je zagotavljanje varnosti in zdravja nemogoče. Prav tako članek izkazuje, da pristojni konstantno premeščajo osebje in zapornike iz enega v drug zapor istega okrožja in obratno, zaradi prenatrpanosti zapornikov in primanjkljaja osebja. Prav tako je nedvomno izkazano tudi, da je ravno Metropolitan Correction Center MCC Chicago, kamor bi bil nameščen tožnik, zapor, v katerega konstantno nameščajo nove zapornike.

43Posledično so vse navedbe pravobranilca ZDA o tem, da je v navedenem zaporu, ki vključuje zdravstveno ustanovo, v celoti poskrbljeno za posameznika, za njegove pravice in humano ravnanje, zagotavljanje zdravstvene oskrbe, neresnične oziroma še najmanj netočne. Tožeča stranka je toženi stranki tudi predložila članek z dne 23. 4. 2020 iz časopisa The New York Times, iz katerega izhajajo nevzdržni pogoji, posledično minimalne možnosti za ohranjanje življenja in zdravja zapornikov. Navedeni članek izkazuje splošne razmere po zapornih v ZDA, ki so katastrofalne in nevzdržne. Zapornike, ki kažejo znake okužbe, premestijo v miniaturne celice, nekaterih ne izpustijo iz celic tudi po več kot 22 ur, ali pa jih prelocirajo v samico. Ponekod ni dovoljeno niti razkužilo, saj vsebuje prekomerne količine alkohola, zaporniki lahko uporabljajo le milo in vodo ter belilo za čiščenje. Prav tako pazniki ne nosijo vedno mask. Ponekod pa v posameznih zapornih niti ne sprejemajo ukrepov za zajezitev pandemije, ampak zapornike premeščajo drugam. Po zaporih ZDA je bilo do tedaj potrjenih že 1.324 okuženih zapornikov, celo 32 jih je zaradi okužbe umrlo. Članek tudi jasno izkazuje, da je zapor v MCC Chicagu nacionalno največji vir prenašanja okužbe. Statistično gledano je bilo že več kot polovica zapornikov v ZDA ter osebja v karanteni zaradi izpostavljenosti ali okužbe z navedenim virusom. Med drugim zaporniki masko, ki jo prejmejo, nosijo konstantno, torej je ne menjajo in niti nimajo možnosti slednje razkužiti.

44Tožena stranka se ne opredeli glede obširnih navedb glede prakse sodišča EU, med drugim tudi ne glede sodbe dne 15. 10. 2019, C-128/18, zadeva Dimitru-Tudor Dorobantu, ko Sodišče EU jasno pojasni dosedanjo sodno prakso, da izročitev lahko pomeni tudi kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja). V tej odločbi namreč sodišče zahteva, da mora država, ki izroča osumljenca od države, ki zahteva izročitev, pridobiti podrobne informacije o tem, kakšne razmere bodo v konkretnem zaporu v katerega bi se izročil osumljenec. Dejstvo, da je senat Okrožnega sodišča sicer od ZDA pridobilo odgovor o tem, kje bi naj bil tujec nastanjen, vendar le-ta ni bil dovolj podroben. Potrebno je namreč ugotoviti, kakšen bo osebni prostor v celici, ki mu bo na voljo, njegovi sanitarni pogoji in obseg svobode gibanja v navedenem zavodu. Glede osebnega prostora mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati minimalne standarde, ki izhajajo iz člena 3. EKČP, npr. v izračun površine se ne sme vključevati površine sanitarij itd. Zadostnega odgovora torej senat Okrožnega sodišča s strani ZDA ni dobil.

45Pod točko II. tožbe tožeča stranka podaja seznam predlaganih dokazov in sodb sodišča EU in EKČP, omenja pa tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. XI Ips 41121/2019 z dne 12. 12. 2019 in sodbo Sodišča EU v zadevi Petruhhin (C-182/15).

46V nadaljevanju tožbe pravi, da tožena stranka napačno in nekritično ocenjuje predložene dokaze v zvezi z bivanjskimi razmerami v ameriških zaporih, konkretneje v zaporu, kamor bi bil tujec v ZDA tudi napoten, to je MCC Chicago. Zaključek, da predloženi članki ne izkazujejo izrednih in katastrofalnih razmer v priporu MCC Chicago, kamor bo tujec nastanjen, je po prepričanju tožnika napačen. Dejstvo je, da je splošno stanje v državi Illinois zaradi okužb z Covid-19 izredno in katastrofalno. Dejstvo je, da je tožeča stranka ministrstvu predložila nove izvide, ki jih je tujec pridobil v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Gre za kroničnega bolnika z okvaro sluha in lahko okužba resno ogroža njegovo zdravstveno stanje. Navedene in opisane razloge, ki so bistvenega pomena, bi tožena stranka morala ocenjevati bolj kritično.

47Tožbi prilaga tudi zdravniško potrdilo medicinskega izvedenca Č.Č., preveden po zapriseženi sodni prevajalki, z dne 4. 7. 2020, iz katerega izhaja, da se tožnik zaradi kompliciranega kroničnega vnetja srednjega ušesa (holesteatum) najmanj dvakrat letno zdravi. Iz izvida tudi izhaja, da je bil leta 2001 operiran (timpanoplastika). Zaradi nagnjenja k recidivom z možno posledico poškodovanja živcev, gluhosti in/ali resnih vnetij, tudi izven ušesa, ga je potrebno redno kontrolirati in čistiti ušesni kanal. Neredni kontrolni pregledi lahko privedejo do znatnega poslabšanja splošnega zdravstvenega stanja. Tožnik pojasnjuje, da je že dvakrat v času trajanja pripora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana potreboval nujno medicinsko pomoč in tudi sedaj čaka na pregled. Kljub večkratnemu pozivanju z njegove strani in tudi s strani odvetnice do ponovnega pregleda še vedno ni prišlo. Prilaga tudi svoj poziv tožeče stranke k realizaciji pregleda. Tožeča stranka prilaga zdravniško potrdilo medicinskega izvedenca Č.Č. z dne 4. 7. 2020 v prevodu D.D.

48Glede na trenutno situacijo korona virusa-SARS-CoV-2 v ZDA, kjer je bilo na dan 13. 5. 2020 že 1.369.574 okuženih ljudi s korona virusom-SARS­-CoV-2, pri tem pa jih je 82.376 umrlo, in glede na dejstvo, da so ravno razmere v zaporih, kamor bi bil napoten tožnik, izredno slabe, je tožeča stranka mnenja, da je izročitev potrebno zavrniti. Posledično je ZDA z več kot 1,36 mio okuženih do sedaj najbolj prizadeta država s korona epidemijo na svetu. Vse navedeno predstavlja hudo tveganje za tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje; komplicirano kronično vnetje srednjega ušesapredstavlja rizično skupino, zato meni, da izročitev ZDA na prestajanje kazni, kjer mu grozi 385 let zapora in kjer ni zagotovljeno in ni predvidljivo, koliko let zapora bi dejansko lahko dobil, predstavlja neznosno težko in nesorazmerno kazen. Posledično izročitev nikakor ne more biti dovoljena.

49Nadalje se tožnik pod točko IV. tožbe sklicuje na dejstvo, da ZKP in Pogodba o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA določata, da mora država primarno zaprositi državo, katere državljan je tujec, glede njene zahteve po izročitvi. Nesporno dejstvo namreč je, da je ZRN primarno podala izjavo, da svojega državljana, sedaj tožeče stranke, ne zahteva, vendar je bila kasneje na nemško Upravno sodišče v Berlinu vložen predlog za izdaje začasne odredbe po izročitvi tožnika ZRN, kateri je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Ker gre za tako hud poseg v človekove pravice in eno izmed bistvenih postavk in pogojev za izročitev, je tožeča stranka menja, da tožena stranka ne more mimo navedene odločitve Upravnega sodišča Berlin ZRN, in je najmanj, kar mora storiti, začasno postopek ustaviti in zadržati izvršitev, saj je potrebno počakati odločitev nemškega sodišča v zvezi z zahtevo po izročitvi A.A. ZRN.

50Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in da se izročitev A.A. ne dopusti.

51V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in izpostavlja, da je upoštevala Ustavo, zakon in mednarodne predpise. Glede nesorazmernosti kazni ter razmer v zaporu tožena stranka ugotavlja, da tožnik predlaga iste dokaze, kot jih je že v sodnem in upravnem postopku izročitve Vztraja, da je pristojnost za varstvo pravice do prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja pridržana sodiščem. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-402/12 z dne 5. 7. 2012 izhaja, da sodišča v sodnem delu izročitvenega postopka skrbijo za varstvo vseh človekovih pravic in okrožno ter višje sodišče sta se v konkretni zadevi opredelili do vseh ugovorov zoper izročitev. Država prosilka je bila s strani okrožnega sodišča pozvana, da predloži relevantne informacije o bivanjskih pogojih in maksimalni zaporni kazni. Pristojni organ države prosilke je zaprošene informacije in specifična zagotovila predložil. V izogib ponavljanju se tožena stranka sklicuje na obe sodni odločbi, poleg tega gre za res judicata. O drugih vidikih spora, kot sta vprašanje, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita in vprašanje, ali gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, ministrica ne more odločati, ker bi šlo za poseganje v sodno odločitev. Ugovarja stroškovni opredelitvi spora glede na pravila odločanja o stroških v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

52Sodišče je dne 16. 10. 2020 prejelo vlogo tožeče stranke, s katero sodišču podaja pisma tožnika v prevodu iz nemščine v slovenščino z dne 20. 9. 2020, 28. 9. 2020, 30. 9. 2020 ter z dne 13. 9. 2020 s prošnjo, da pisma upošteva kot trditvene navedbe in naj se zato smatrajo kot priloge k upravnemu sporu in ne kot del ločenega novega postopka. V teh pismih navaja okoliščine, da so določena kazniva dejanja zastarala, da se tožniku nekatera dejanja sploh ne očitajo oziroma se mu očitajo pavšalno, čeprav se je z izvozom medu ukvarjal samo v času, ko je delal v Hong Kongu, da ni dobil na vpogled prevodov dokumentov, da je obtožnica površno prevedena, ko pa jo je dobil deloma prevedeno, ni imel dovolj časa za obrambo in ugovarja, kako je mogoče, da je za slovenske državljane nesprejemljivo, da se jih izroča v ZDA, za nemške pa ne.

53Tožba je utemeljena.

54Upravno sodišče je že v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 29. 9. 2020 ugotovilo, da je med ZDA in EU, katere članica je Slovenija, sklenjen Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in ZDA, podpisan 25. junija 2003 v Washingtonu, in v zvezi s katerim je Slovenija podala tudi potrditev po členu 3(2)(a) Zakona o ratifikaciji sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike.¹ Upravno sodišče je zato v omenjenem sklepu o izdaji začasne odredbe izpostavilo, da je treba v tej zadevi upoštevati relevantno sodno prakso Sodišča EU² in posledično Okvirni sklep sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami³ zaradi načela medsebojnega zaupanja (iz prvega pod-odstavka člena 4(3) Pogodbe o EU) med Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju: ZR Nemčija) in Republiko Slovenijo kot članicama EU⁴ glede na to, da je tožnik državljan ZR Nemčije in je s tem hkrati tudi državljan EU.

55Med strankama to niti ni sporno. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem aktu uporabila sodbo Sodišča EU v zadevi Petruhhin v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja (prvi pod-odstavek člena 4(3) Pogodbe o EU) v delu, kjer pravi, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu dne 11. 12. 2019 Državnemu tožilstvu v Hamburgu poslal obvestilo, da se vodi izročitveni postopek zoper tožnika, ki je nemški državljan. Državno tožilstvo iz Hamburga pa je z dopisom dne 11. 3. 2020 odgovorilo, da za predajo tožnika ne bo zaprosilo, ker predmetna kazniva dejanja ne morejo biti preganjana v ZR Nemčiji. S tem je po mnenju tožene stranke Slovenija izpolnila obveznost spoštovanja določil 18. in 21. člena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU). Tožena stranka v zvezi s tem še dodaja, da začasna odredba, izdana s strani Upravnega sodišča v Berlinu št. VG 34L 197/20 z dne 2. 7. 2020, ki nalaga Zveznemu uradu za zunanje zadeve ZR Nemčije, naj uveljavlja pravico na vračanje tožnika v ZR Nemčijo, ne veže organov v Sloveniji. Tudi tožnik se je v tožbi skliceval na sodbo v zadevi Petruhhin, poleg tega pa je v pismu z dne 14. 10. 2020, prevedenem v slovenščino, ki ga je predložil v upravnem sporu, podal ugovor o tem, kako to, da je izročitev državljana Slovenije v ZDA prepovedana, državljana ZR Nemčije pa ne.

56Ker torej tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, Upravno sodišče v predmetni zadevi zakonitost izpodbijanega akta presoja po določilu 530.a člena ZKP, Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in 23. člena Ustave, vendar ob upoštevanju prava EU in neposrednega učinka pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah je opredeljena s pravnim določilom, ki je dovolj samo po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo.⁵ V zadevah izročitev sicer po sodni praksi ESČP pravica do poštenega sodnega postopka iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ne pride v poštev,⁶ ampak je relevanten 13. člen EKČP oziroma procesne obveznosti države podpisnice EKČP v zvezi s 3. členom EKČP.⁷ Vendar pa s tega vidika 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah daje širše sodno varstvo, ker to določilo ni omejeno na sodno varstvo civilnih pravic v smislu EKČP.

Obravnava tožbenega ugovora oziroma presoja izpodbijanega akta z vidika členov 18(1) in 21(1) PDEU:

57Glede na to, da Upravno sodišče sledi metodologiji interpretacije presoje, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU v zadevi Petruhhin na podlagi vprašanja Vrhovnega sodišča Latvije in glede na to, da gre za enaki sporni pravni okoliščini v predmetnem upravnem sporu, to pa sta presoja z vidika členov 18(1) in 21(1) PDEU in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zadevah izročitve državljana EU v tretjo državo, sodišče v tem razdelku sodbe ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbi členov 18(1) in 21(1) PDEU v zvezi z legitimnimi možnostmi omejitve svobode gibanja za tožnika in načelom medsebojnega zaupanja med ZR Nemčijo in Republiko Slovenijo na podlagi prvega pod-odstavka člena 4(3) Pogodbe o PEU (v nadaljevanju: PEU).

58Če bi v času odločanja tožene stranke ostalo pri tem, da je pristojni organ pregona iz ZR Nemčije zavrnil možnost, da zaprosi za predajo tožnika, ker predmetna kazniva dejanja ne morejo biti preganjan v ZR Nemčiji, potem bi glede na sodbo Sodšča EU v zadevi Petruhhin tožena stranka imela podlago za odločitev, da je omejitev pravice do prostega gibanja v primeru izročitve v ZDA sorazmerna (z vidika členov 18(1) in 21(1) PDEU). Vendar pa je bila tožena stranka v času izdaje izpodbijanega akta seznanjena tudi z okoliščino, da je sodna odločba Upravnega sodišča iz Berlina (št. VG 34L 197/20 z dne 2. 7. 2020) nalagala organu izvršilne veje oblasti, naj uveljavlja pravico na vračanje tožnika v ZR Nemčijo. To je pravna in dejanska okoliščina, ki je pravno pomembna z vidika načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU in presoje sorazmernosti omejitev pravice do prostega gibanja na ozemlju držav članic EU. Sodišče je namreč v zadevi Petruhhin odločilo, da je omejitev svobode gibanja v smislu 21. člena PDEU utemeljena le, če temelji na objektivnih razlogih in je sorazmerna s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi,⁸ to pomeni, če so objektivni razlogi nujni za varstvo legitimnih interesov in če teh ciljev ni mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi.⁹ Med vrednotami, ki so zavarovane s pravom EU, sta tudi svoboda gibanja državljanov EU in preprečevanje kriminala (člen 3(2) PEU) oziroma preprečevanje nekaznovanosti oseb, ki so storile kaznivo dejanje.¹⁰ Ker ob upoštevanju načela „aut dedere aut judicare“ (izročiti ali soditi) država, katere državljanstvo ima oseba, ki naj bi se izročila, dostikrat ni pristojna, da sodi konkretno kaznivo dejanje, se z izročitvijo preprečuje, da bi taka oseba ostala nekaznovana in je v takem primeru izročitev primerna za uresničitev cilja preprečevanja nekaznovanosti oseb.¹¹ Če pa obstaja ukrep, ki bi bil manj omejevalen za uresničevanje pravic iz 21. člena PDEU, in ki bi omogočal, da bi se prav tako učinkovito doseglo cilj preprečiti nevarnost, da oseba, ki naj bi izvršila kaznivo dejanje, ne bo nekaznovana, potem je tak ukrep treba uporabiti namesto izročitve zaradi spoštovanja načela lojalnega sodelovanja iz prvega pod-odstavka člena 4(3) PEU, ki pomeni, da se države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz primarnega prava.¹² Tu ne gre samo za varovanje ustreznih razmerij sodelovanja med državami članicami EU, ampak tudi za zaščito državljanov EU.¹³

59Po mnenju Sodišča EU je treba pri presoji legitimnih omejitev pravice do prostega gibanja iz 21. člena PDEU uporabiti „vse mehanizme sodelovanja in vzajemne pomoči,“ ki na podlagi prava EU obstajajo na področju kazenskega prava.¹⁴ Zato je treba dati prednost izmenjavi podatkov z državo članico, katere državljan je zadevna oseba, da se organom te države članice omogoči – če so na podlagi nacionalnega prava pristojni za pregon te osebe zaradi kaznivih dejanj, izvršenih zunaj nacionalnega ozemlja - da z namenom uvedbe kazenskega postopka izdajo evropski nalog za prijetje.¹⁵

60Tožena stranka je sicer obvestila ZR Nemčijo o prošnji ZDA za izročitev nemškega državljana in iz izpodbijane odločbe izhaja, da bi tožena stranka tožnika na prošnjo ZR Nemčije predala v skladu z določbami Okvirnega sklepa EU, zato da bi ZR Nemčija uvedla kazenski postopek za dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega območja. Vendar pa do tega ni prišlo, ker je državno tožilstvo iz Hamburga z dopisom dne 11. 3. 2020 odgovorilo, da za predajo tožnika ne bo zaprosilo, ker predmetna kazniva dejanja ne morejo biti preganjana v ZR Nemčiji.

61Nova okoliščina, ki je lahko z vidika lojalnega sodelovanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami in za učinkovito sodno varstvo pravic tožnika, enako pomembna kot omenjeni odgovor državnega tožilstva, pa je že omenjena sodna odločba Upravnega sodišča iz Berlina, po kateri bi moral pristojni organ ZR Nemčije zahtevati izročitev tožnika. Tožena stranka bi morala v skladu z objektivnimi razlogi, ki so nujni za varstvo legitimnih interesov, in ki so manj omejevalni od izročitve, preveriti, na kateri podlagi je Upravno sodišče v Berlinu izdalo omenjeno sodno odločbo in kakšni so njeni možni učinki, kajti ni izključeno, da je bila ta odločba izdana v kontekstu, ki je relevanten za obravnavani spor. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo glede načela vzajemnega zaupanja med ZR Nemčijo in Slovenijo iz člena 4(3) PEU v zvezi z določili 21(1) in 18(1) PDEU in s prvim in tretjim odstavkom 530. člena ZKP, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.¹⁶ Zaradi neposrednega učinka pravice do sodnega varstva iz določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s pravico tožnika iz členov 18(1) in 21(1) PDEU, Upravno sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 530. člena ZKP, v tem smislu, da minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca izključno v primerih, če je osebi priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.¹⁷ Te določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da je z njo zakonodajalec zamejil okvir možne sodne presoje zakonitosti akta o izročitvi, ampak je z njo zakonodajalec posebej oziroma dodatno opredelil dva razloga poleg ostalih, ki izvirajo iz pravu EU, Ustavi RS in EKČP skladni razlagi poglavja o postopku sodnega nadzora nad zakonitostjo izročitev obdolžencev in obsojencev po ZKP.

Splošno o tožbenem ugovoru oziroma presoji zakonitosti izpodbijanega akta z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah:

62V zvezi z naslednjo sporno okoliščino v izpodbijanem aktu, ki se povezuje z že obravnavano problematiko pravilne razlage določila tretjega odstavka 530. člena ZKP, je Upravno sodišče nastavke podalo že v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 29. 9. 2020. V sklepu z dne 29. 9. 2020 je namreč Upravno sodišče navedlo, da je tožba očitno uperjena zlasti na varstvo pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi nesorazmernosti kazni ter bivanjskih razmer v zaporu, kamor naj bi bil tožnik nameščen v primeru izročitve. Gre za absolutno zavarovano pravico, v katero ni dopustno poseči niti v skladu z načelom sorazmernosti¹⁸ in ne glede na to, česa naj bi bil tožnik obtožen ali obsojen.¹⁹ V predmetni zadevi je v zvezi s tem brez dvoma pomembno, da sta se z vidika določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 14. točke člena 522. ZKP o izročitvi tožnika ZDA že opredelili Okrožno sodišče v Novem mestu ter Višje sodišče v Ljubljani.

63Vendar pa to ne pomeni, da je treba določbi tretjega odstavka 530. člena ZKP v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka 530. člena ZKP dati takšen pomen, v povezavi s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah, kot ji ga daje tožena stranka. Zmotna je razlaga tožene stranke, da ni dolžna v izpodbijanem aktu upoštevati ugovora prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz 3. člena EKČP ali 18. člena Ustave) oziroma, da tožnik v svoji obrambi pred izdajo odločbe in v tožbi ne more uveljavljati tega ugovora, ker tožena stranka za to ni pristojna zaradi varovanja neodvisnosti sodstva. Tožnik ta ugovor lahko uveljavlja, ker se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave) oziroma v tem primeru neposredno na podlagi primarnega prava EU in to še najbolj velja za absolutno zavarovane človekove pravice. Zato specifičnost, da je zakonodajalec dal možnost ministru za pravosodje, da dovoli izročitev tožnika ali pa je ne dovoli (prvi odstavek 530. člena ZKP) po tem, ko o pogojih za izročitev v zvezi z 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah v podporo ministru za zakonito odločitev v kazenskih aspektih spora o izročitvi, zavzameta sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, temu pa potem sledi še sodni nadzor nad zakonitostjo avtonomne odločitve o izročitvi ministra za pravosodje v upravnem sporu, ne pomeni, da ugovor o tveganju z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah presojata zgolj sodišči v kazenskem postopku. V tej fazi namreč ne gre (še) za odločitev o izročitvi; poleg tega tak način pravne ureditve ne pomeni, da morebitna zavrnitev izročitve s strani ministrice za pravosodje pomeni nedopusten poseg v neodvisnost sodstva, če pred tem kazenski sodišči ugotovita, da so izpolnjeni pogoji za izročitev. Kazenski sodišči presojata osnovne pogoje za izročitev in če so le-ti izpolnjeni, kazensko sodišče izda ugotovitveni sklep o izpolnjevanju zakonskih pogojev, ne odloči pa o sami izročitvi (528. in 529. člen ZKP). Poleg tega mora zaradi absolutne zavarovanosti pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v postopku pred ministrico za pravosodje o dovolitvi izročitve in v tožbi na podlagi prvega odstavka 530.a člena ZKP tožnik imeti možnost uveljavljati tudi druga dejstva oziroma nova dejstva in dokaze o tveganju za kršitev omenjene pravice iz 3. člena EKČP, ni pa mogoče vnaprej izključiti iz sodnega varstva tudi pravice iz 8. člena EKČP.²⁰ Zato zgoraj obravnavani standardi iz prava EU glede učinkovitosti sodnega varstva v zvezi s pravico iz 4. člena Listine EU veljajo tudi v predmetni zadevi. Kadar oseba še ni izročena, odstranjena, vrnjena, deportirana, je namreč treba upoštevati informacije o stanju v državi izvora, oziroma kamor naj bi bil tožnik izročen,²¹ pri čemer se mora upoštevati dejansko stanje v izvorni državi, oziroma v državi izročitve na dan odločanja o izročitvi.²²

Obravnava tožbenega ugovora oziroma presoja zakonitosti izpodbijanega akta glede nesorazmernosti kazni v zvezi s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah:

64Tožena stranka v tretjem odstavku na strani 3 izpodbijanega akta pravi, da je pri odločanju upoštevala dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 41121/2019, ter dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa ministrstva za pravosodje. Tožniku je dala možnost, da se izjavi pred izdajo odločbe in tožnik je dne 16. 7. 2020, 20. 7. 2020 in 23. 7. 2020 podal izjavo in dokaze, ki naj bi potrjevali navedbe, da bi v primeru izročitve prišlo do kršitve 18. člena Ustave zaradi nesorazmerne kazni (tudi zdravstvenega stanja in razmer v zaporu). Teh dokazov pa tožena stranka, kot sama pravi, ni izvajala in ocenjevala, ker je štela, da za to ni pristojna (peti odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe). Tožena stranka nato ugotavlja, da sta se obe sodišči, Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani (dne 11. 5. 2020 in 8. 6. 2020) opredelili do zatrjevane kršitve 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave. V nadaljevanju (drugi odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe) tožena stranka povzema, kako se je sodišče opredelilo do očitka nesorazmerne kazni in se pri tem sklicuje na dopolnitve izročitvene dokumentacije državnega pravobranilca ZDA o odmerjanju zaporne kazni. V tem okviru navaja, da je bilo v povezavi s temi kaznivimi dejanji (uvoz medu iz Kitajske v ZDA) odprtih sedem drugih primerov, pri katerih so bile izrečene kazni od 1 meseca do 3 let, v nekaterih primerih pa je bila izrečena denarna kazen. V enem primeru je bil obtoženec obsojen na šest mesecev hišnega zapora, tri leta pogojno, s hkratnim izrekom denarne kazni. Temu tožena stranka spet doda (tretji odstavek na strani 5), da ni pristojno posegati v že razsojeno pravnomočno zadevo. Vendar pa vseeno zavzame stališče oziroma dokazno oceno, da so omenjene izrečene kazni drugim obtožencem v isti kazenski zadevi dovolj zanesljiv pokazatelj, da tožniku v primeru obsodbe ne bo izrečena dosmrtna kazen 385 let, oziroma, da mu bo izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen. To pomeni, da je tožena stranka vendarle upoštevala ugovor tožnika glede nesorazmernosti kazni v primeru izročitve in ga je vključila v svojo dokazno oceno.

65V tem elementu izpodbijani akt ni nezakonit, razen da ni prav z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva in notranje skladnosti razlogov obrazložitve, da tožena stranka po eni strani navaja, da ni pristojna za presojo z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede nesorazmernosti kazni, po drugi strani pa to presojo potem opravi.

66Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi že vpeljalo standarde v zadevah, ko je bila sporna sorazmernost možnega izreka kazni v državi prosilki glede na predpisano kazen v državi, ki je zaprošena za izročitev. V sodbi v zadevi I U 272/2015-17²³ je Upravno sodišče postavilo, da je treba v teh zadevah uporabiti test „velike nesorazmernosti“.²⁴ ESČP pravi, da bo zaradi različnih ureditev sankcij med državami po svetu samo v izjemnih primerih pritožnik sposoben izkazati, da je preteča kazenska sankcija izrazito nesorazmerna in zato v nasprotju z določilom 3. člena EKČP.²⁵ V isti sodbi, v odstavku 179., ESČP navaja, da razen v primerih, ko je šlo za smrtno kazen, je ESČP še bolj redko ugotovilo, da bi bila pritožniku kršena pravice iz 3. člena EKČP, če bi bil izročen v državo z dolgo tradicijo demokracije, spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava.²⁶ V kasnejši sodbi v zadevi Aswat v. the U.K, kjer je šlo za vprašanje izročitve pritožnika v ZDA in sicer v priporno institucijo ADX Florence, je ESČP dodalo, da določilo 3. člena EKČP glede nesorazmerne višine kazni pride v poštev v primeru obvezne dosmrtne zaporne kazni brez možnosti pogojnega odpusta oziroma diskrecijske dosmrtne zaporne kazni, v okviru katere sodišče lahko izreče tudi blažjo kazen, kadar je mogoče izkazati, da izvajanje zaporne kazni ni več upravičeno na nobeni zakoniti penološki podlagi in da je kazen nespremenljiva de facto in de iure.²⁷ Vendar je to stališče ESČP vezalo na okoliščine iz 242. odstavka obrazložitve sodbe v zadevi Babar Ahmad and Others v. the U.K in na sodno prakso v primerih, ko pritožniku grozi dosmrtna zaporna kazen.²⁸ To pa ne pomeni, da kriterija „velike nesorazmernosti“ ni mogoče izpolniti v primeru drugih visokih kazni, kar izkazuje že sam primer Aswat, kjer je ESČP ugotovilo in po vsebini presojalo, ali pritožniku, ki mu grozi kazen zapora do 35 let, pri čemer minimalna kazen ni bila predpisana, grozi kršitev pravice iz 3. člena EKČP. Upoštevajoč, da je bil pritožnik v zadevi Aswat obtožen med drugim tudi za terorizem, ESČP ni ugotovilo, da bi šlo za „veliko nesorazmernost“ med grozečo kaznijo v Združenem kraljestvu in v ZDA,²⁹ je pa zato ugotovilo, da bi izročitev tožnika pravosodnim organom ZDA kršila tožniku pravico iz 3. člena EKČP zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Tudi iz odločitve o nesprejemljivosti pritožbe v zadevi Willox and Scott Hurford proti Združenemu kraljestvu, ki jo sicer omenja v izpodbijanem aktu tudi tožena stranka, in kjer ni šlo za grožnjo s smrtno kaznijo, izhaja, da ESČP po vsebini presoja kriterij „velike nesorazmernosti“ in tega ne zavrne že ob ugotovitvi, da pritožniku ne grozi smrtna kazen.³⁰ Poleg tega iz sodbe v zadevi Calovskis v. Latvia izhaja, da mora pristojni organ oziroma sodišče upoštevati tudi možnost, da obsodba za več kaznivih dejanj skupaj v kombinaciji s starostjo in zdravstvenim stanjem pritožnika lahko dejansko pomeni, da je pritožnik obsojen na dosmrtni zapor.³¹ Iz sodbe v zadevi Trabelsi v. Belgium izhaja tudi, da se pri presoji(ne)sorazmernosti kazni upošteva tudi kako hudega kaznivega dejanja je tožnik obtožen oziroma obsojen.³²

67Za obravnavani spor in tožbeni očitek o nesorazmernosti kazni je pomembno tudi, da po praksi ESČP velja, da je načeloma dokazno breme na tožniku, da izkaže utemeljene razloge za oceno, da bi v primeru izročitve prišlo do realnega tveganja za kršitev 3. člena EKČP zaradi nesorazmerne kazni.³³ Ko tožnik svoje dokazno breme izpolni, je potem na toženi stranki, da odvrne vsakršen dvom.³⁴ To je sicer pravilo o dokaznem bremenu, ki velja v postopku pred ESČP, vendar ga Upravno sodišče uporablja tudi v postopkih izročitev pred organi in sodišči v Sloveniji.³⁵

68Tožnik je v predmetni zadevi zatrjeval, da ni mogoče z zadostno verjetnostjo trditi, da ne bo dobil kazni 385 let zapora, kar je sicer šibko izkazovanje tveganja za veliko nesorazmernost v kazni. Iz prakse ESČP izhaja, da ESČP v teh primerih upošteva dve merili in sicer priporočila o izrekanju kazni v ZDA (US Sentencing Guideliens) in podatke o izrekanju kazni v primerljivih zadevah,³⁶ tudi v smislu statističnih podatkov.³⁷ Tožena stranka sicer ni uporabila omenjenih priporočil, je pa zavzela stališče, da je državni pravobranilec ZDA pojasnil, da je bilo v povezavi s kaznivimi dejanji zaradi uvoza medu iz Kitajske odprtih sedem drugih primerov, v katerih so bile izrečene kazni od 1 meseca do 3 let zaporne kazni, v nekaterih primerih pa je bila izrečena denarna kazen. V enem primeru je bil obtoženec obsojen na šest mesecev hišnega zapora, tri leta pogojno, s hkratnim izrekom denarne kazni. Ker tožnik na to ni argumentirano odgovoril oziroma tega ni prepričljivo ovrgel, je tožena stranka v izpodbijanem aktu odvrnila dvom v tveganje za veliko nesorazmernost v izreku kazni in s tem za dvom za morebiten poseg v pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v tem smislu, da bi bila kršitev 4. člena EKČP dovolj verjetna³⁸ oziroma da obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja.³⁹ Z vidika tožbenega ugovora nesorazmernosti grozeče kazni izpodbijana odločba torej ni nezakonita.

Obravnava tožbenega ugovora oziroma presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika bivanjskih razmer v zaporu v zvezi s procesnimi obveznostmi tožene stranke iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah:

69Glede tega tožbenega ugovora tožena stranka na deklaratorni ravni enako pravi, kot za očitek nesorazmernosti kazni, da je vezana na odločitev kazenskih sodišč in da o tem ne more ponovno odločati niti presojati dokazov. Tožena stranka pravi, da je kazensko sodišče presojalo tudi časopisne članke iz mesecev aprila in maja 2020, ki jih tožnik prilaga v svoji pisni izjavi z dne 22. 7. 2020. Tožena stranka povzema ugotovitve sodišč, da je stanje zaradi korona virusa ogrožujoče za vse in da je razširjenost virusa prisotna tudi v Sloveniji, višje sodišče pa temu dodaja, da ne more ocenjevati razmer v zaporu MCC Chicago na podlagi trenutnih izrednih razmer zaradi okužbe s korona virusom in da tožnik ni vnesel dvoma v verodostojnost odgovora državnega pravobranilca ZDA in da je v zaporu v celoti poskrbljeno za posameznike in njihovo humano ravnanje (prvi odstavek na strani 7 izpodbijane odločbe). Nato tožena stranka našteva članke, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe, in segajo v čas 4. 8. 2020, 17. 7. 2020, 21. 7. 2020, 11. 7. 2020, 1. 7. 2020. Gre za informacije o stanju v zaporih v ZDA, ki so bile objavljene po dnevu odločanja Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 6. 2020. Glede teh predloženih dokazov tožena stranka pravi, da ni pristojna za njihovo presojo, ker se nanašajo na bivanjske razmere v priporu, kar je sodišče že ocenjevalo. Po drugi strani pa tožena stranka dodaja, da nobeden od predloženih člankov ne izkazuje izrednih in katastrofalnih razmer v priporu MMC Chicago, kamor bo tujec nastanjen, ker se članki nanašajo na zapore San Quentin, Kentucky, Illinois oziroma gre za povzemanje splošnega stanja okužb s Covidom-19 v ZDA. Tožena stranka še pravi, da tudi zagovornica tožnika ugotavlja, da zaporne ustanove sprejemajo številne ukrepe za zajezitev širjenja virusa, kot je nadomeščanje klasičnega zapora z alternativnimi oblikami prestajanja kazni. Tožena stranka pravi, da je nov dokaz glede na dokazni material, ki je bil ocenjen v postopku pred sodiščema, potrdilo medicinskega izvedenca C.C. z dne 4. 7. 2020 in 22. 7. 2020. Tožena stranka ugotavlja, da gre za stare izvide o zdravstvenem stanju tožnika in da to ne izkazuje novih bolezenskih stanj ali poslabšanja zdravstvenih težav. Tudi tega tožena stranka, kot pravi, ne more presojati in ocenjevati v nasprotju z zaključki sodišč. Tožena stranka se tudi opira na pojasnilo pravobranilca ZDA, da vsaka ustanova BOP v ZDA vključuje zdravstvene objekte, v katerih bo poskrbljeno za izpostavljene zdravstvene težave tožnika. Tožena stranka tudi omenja, da se pravobranilec ZDA sklicuje na mednarodne standarde in konvencije. Ugovor zagovornice, da sodišče prve stopnje ni uporabilo in upoštevalo informacijskih virov glede bivanjskih razmer v zvezi s prostorom v celici, sanitarnimi pogoji, obsegom svobode gibanja, pa je tožena stranka zavrnila z argumentom, da tudi zagovornica ni takšnih okoliščin konkretno zatrjevala, in da zato ni razlogov za pomisleke v odgovor pristojnega organa ZDA, da so v zaporu upoštevani vsi mednarodni standardi ter konvencije o humanem ravnanju ter človekovih pravicah (drugi odstavek na strani izpodbijane odločbe). Tožena stranka ponovno pravi, ker se je do tega opredelilo že sodišče, tožena stranka ne more izvajati dokazov v povezavi z zatrjevanji o neustreznih razmerah v priporu MCC v Chicagu.

70Kot že omenjeno v zvezi z (ne)sorazmernostjo kazni, ni prav, da tožena stranka po eni strani pravi, da ni pristojna za odločanje o posegu v pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah z vidika bivanjskih razmer v zaporu, po drugi strani pa se do tega ugovora vendarle vsebinsko opredeli. Tak način odločanja je v konkretnem primeru vplival na zakonitost in pravilnost odločitve, kolikor se ta nanaša na bivanjske razmere v zaporu v ZDA, ker je tožena stranka za potrebe ugotavljanja bivanjskih razmer v zaporu uporabila zgolj tiste informacije o stanju v zaporih v ZDA, ki jih je poslal sam pravosodni organ iz ZDA, kamor naj bi bil tožnik izročen. Iz ustaljene prakse Sodišča EU pa izhaja, da se je v primerih izročitev treba opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodnih odločb tretje države prosilke, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali združenih narodov.⁴⁰ V primeru izročitev v ZDA sicer ne bodo prišli v poštev nadzorni mehanizmi Sveta Evrope, ampak drugi neodvisni nadzorni mehanizmi mednarodnih inštitucij ali organizacij v ZDA. Obstoj deklaracij in pristop k določenim mednarodnim pogodbam na področju človekovih pravic, na kar se opira tudi tožena stranka ob sklicevanju na odgovor državnega pravobranilca ZDA, še ne zagotavljata primerne zaščite pred nedopustnim ravnanjem, če zanesljivi viri poročajo o praksah, ki jih državni organi uporabljajo ali dopuščajo in ki so v očitnem nasprotju z načeli iz EKČP.⁴¹ Sodišče EU v omenjenih sodbah uporabe navedenih informacijskih virov oziroma poročil niti ne pogojuje s tem, da ima tožnik zahtevek z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“), kot to velja za sodno prakso ESČP.⁴² Z vidika primerljive sodne prakse ESČP (mutatis mutandis) je pomembno, da je pristojni organ, v tem primeru tožena stranka, dolžna upoštevati vse, kar je v postopku predloženo in je relevantno, in če je treba, mora pridobiti relevantne informacije ali dokaze tudi po uradni dolžnosti (proprio motu),⁴³ saj niso pomembne samo tiste informacije, ki so v postopku pristojnemu organu predložene, ampak tudi informacije, ki bi morale biti organu znane,⁴⁴ kar je še posebej pomembno v okoliščinah pandemije Covida-19.

71ESČP pri tem upošteva, da je treba dokazno vrednost teh informacij preveriti in medsebojno primerjati z vidika neodvisnosti virov, zanesljivosti, objektivnosti, z vidika ugleda avtorja predmetnega poročila, tehtnosti metodologije zbiranja informacij, njihove konsistentnosti in usklajenosti.⁴⁵ Med temi ESČP omenja neodvisna mednarodna združenja za varstvo človekovih pravic, Amnesty International, pa tudi informacijske vire iz vladnih služb,⁴⁶ UNHCR, Human Rights Watch.⁴⁷ Ti standardi v bistvu veljajo v enakem smislu ne glede na to, ali gre za deportacijo, izročitev, odstranitev, vrnitev tujca ali kakšno drugo obliko ukrepa, ki lahko povzroči tveganje z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.⁴⁸ Zato veljajo tudi za postopek izročitve,⁴⁹ pri čemer pa glede ugotavljanja bivanjskih razmer v zaporu v primeru izročitev pridejo v poštev tudi diplomatska zagotovila in zagotovila tožilskih organov, da do kršitve pravice iz 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah) ne bo prišlo v primeru izročitve.⁵⁰ Ta zagotovila pa ne smejo biti preveč splošna, premalo specifizirana oziroma odprta za široko interpretacijo.⁵¹

72Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka torej ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti. Tožnik je svoj del dokaznega bremena izpolnil s tem, ko se je skliceval na tri članke in sicer članek z dne 23. 4. 2020 iz časopisa The New York Times, članek z dne 1. 5. 2020, ki se nanaša ravno na razmere v zaporu MCC Chicago in članek z dne 27. 4. 2020 (Bureau of Prisons Responds to Inmate Transfers Amid Coronavirus Outbreak at Chicago Facility), objavljen v KWQC, ki se po navedbah tožnika tudi nanaša na predmetni zapor. Tožena stranka zaradi napačne razlage določil prvega in tretjega odstavka 530. člena ZKP teh dokazil sploh ni ocenjevala in tako ni izpolnila svojega dokaznega bremena oziroma svojih procesnih obveznosti, da odvrne dvom v to, da bi zaradi bivanjskih razmer v zaporu MCC Chicago prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

73Med državami članicami EU načelo vzajemnega zaupanja in sodelovanja pomeni, da se razen v izjemnih okoliščinah šteje, da druga država članica spoštuje pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom EU,⁵² tako da mora država, ki je zaprošena, domnevati, da država članica prosilka spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar ne le da od te druge države članice ne more zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, temveč ne sme niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija.⁵³ V zadevah izročitev na podlagi Okvirnega sklepa EU to pomeni, da velja domneva, da vsaka država članica EU zagotovi, da je vsak zapornik zaprt v razmerah, ki zagotavljajo spoštovanje človekovega dostojanstva, da način izvrševanja ukrepa pri zadevni osebi ne povzroča tesnobe ali preizkušnje, katere intenzivnost presega neizogibno stopnjo trpljenja, vezano na zapor, in da sta ob upoštevanju praktičnih zahtev glede zapora ustrezno zagotovljena zdravje in dobro počutje zapornika.⁵⁴ Zahteva za predložitev informacij glede razmer, v katerih bo zadevna oseba zaprta, se lahko nanaša tudi na obstoj morebitnih nacionalnih ali mednarodnih postopkov ali mehanizmov za nadzor nad razmerami v zaporu.⁵⁵ Pri tem mora biti opravljena „celovita“ presoja upoštevnih materialnih razmer v zaporu.⁵⁶ Ker gre za absolutno pravico, spoštovanja človekovega dostojanstva v tem kontekstu ni mogoče zagotoviti, če je nadzor nad razmerami v zaporu, ki ga izvede izvršitveni pravosodni organ oziroma zaprošena država omejen le na „očitne pomanjkljivosti,“⁵⁷ presoja mora biti „konkretna in natančna“, in zato ni dovolj, če se nanaša na splošne razmere v vseh zaporih,⁵⁸ pri čemer je ta obveznost na državi, ne pa na stranki.⁵⁹ Ta konkretizacija preverjanja stanja sega do okoliščin v zvezi z velikostjo osebnega prostora, kjer bo predvidoma odvzeta prostost tožniku, možnostjo gibanja zunaj osebnega prostora (celice) na dvorišču, dostopom do naravnega zraka in svetlobe, prezračevanja, temperature v prostoru, zasebnosti v sanitarijah, sanitarnimi in higienskimi pogoji, trajanjem odvzema prostosti.⁶⁰ Sodišče EU namreč pravi, da ugotovitve izvršitvenega pravosodnega organa, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, po predaji odreditveni državi članici podvržena takemu ravnanju zaradi razmer v zavodu za prestajanje kazni zapora, za katerega je konkretno predvideno, da bo v njem zaprta, pri odločanju o taki predaji „ni mogoče tehtati s preudarki, ki se nanašajo na učinkovitost pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter na načeli vzajemnega zaupanja in priznavanja.“⁶¹ Po pravu EU, če država članica iz navedenih razlogov zavrne izročitev, ni dolžna, da izvede kazenski postopek ali da izvrši kazensko obsodbo ne glede na njeno ureditev v kazenskem pravu.⁶²

74Če ti pravni okviri oziroma merila veljajo med državami članicami EU, ko gre za izročanje državljanov tretjih držav in državljanov EU, kjer je načelo vzajemnega zaupanja in sodelovanja del primarnega prava EU, potem ni objektivne in upravičene podlage, da ti standardi ne bi veljali v državah članicah EU, ko gre za izročanje državljanov EU v tretje države, kjer načelo vzajemnega zaupanja ni do mere, kot to velja znotraj EU, institucionalizirano na ravni mednarodnega prava.⁶³ Drugačna razlaga bi namreč vodila do nedopustne diskriminacije med državljani različnih držav EU v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je absolutno zavarovana pravica, v zadevah izročitev državam, ki niso članice EU.

75Ker tožena stranka v konkretnem primeru opisane kakovosti informacij, vrste informacij in navedenih elementov bivanjskih in režimskih razmer v zapornem kompleksu MMC Chicago ni poskušala pridobiti, razen od pravosodnega organa ZDA, kar pa z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne zadošča, in tovrstnih informacij ni upoštevala, je s tega vidika izpodbijani akt nezakonit oziroma je tožena stranka napačno uporabila določilo prvega odstavka 530. člena ZKP v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP in procesnim vidikom obveznosti na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

76Sodišče je zato tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določili členov 18(1) in 21(1) PDEU in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v procesnih vidikih glede preverjanja bivanjskih in režimskih razmer v zaporu, kjer bi bil tožnik zaprt, in je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in glede materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev odločitve za sojenje brez glavne obravnave:

77Tožnik ni predlagal, da sodišče izvede javno glavno obravnavo ali da naj ga zasliši ali da izvede kakšen drug dokaz na glavni obravnavi. Zato je sodišče odločilo na seji senata, čeprav so bila dejstva tako glede bivanjskih razmer v zaporu, kjer bi bila tožniku odvzeta prostost v času kazenskega postopka kot tudi glede načina izrekanja višine kazni - oboje z vidika standardov iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah - med strankama v času vložitve tožbe sporna; sporna pa so bila tudi dejstva glede prepovedi diskriminacije na podlagi (nemškega) državljanstva v zvezi z uporabo načela vzajemnega zaupanja med Slovenijo in ZR Nemčijo. Sodišče je namreč tožbi ugodilo brez izvajanja novih dokazov in ne da bi izpeljalo drugačno (novo) dokazno oceno glede pravno relevantnih dejstev, kot jo je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu. Javnost glavne obravnave v povezavi s poštenim postopkom na podlagi javne glavne obravnave je namreč ustavna in mednarodno-pravna pravica tožnika (47. člen Listine EU o temeljnih pravicah, 6. člen EKČP, 23. člen Ustave), ne pa pravica tožene stranke, ki je (državni) organ odločanja, pristojen za izdajo upravne odločbe v postopku izročitve. V enakost orožja kot elementom poštenega postopka v škodo tožene stranke pa tudi ni poseženo z odločitvijo na seji senata namesto na glavni obravnavi.

78Ker pa je v nedavni sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča prišlo do nekaterih spremenjenih stališč glede obveznosti razpisovanja glavnih obravnav v upravnem sporu,⁶⁴ mora sodišče tudi glede na novo sodno prakso utemeljiti, zakaj je odločilo na seji senata in ne na glavni obravnavi. Ob tem bo Upravno sodišče upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča v precedenčni sodbi v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, preko katere se, kot pravi sámo Vrhovno sodišče, Vrhovno sodišče pridružuje odločbam Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/16-22 z dne 18. 6. 2020 in odločbam ESČP v zadevah Mirovni inštitut v. Slovenia, (App. no. 32303/13 z dne 13. 3. 2018) in Cimperšek v. Slovenia, (App. no. 58512/16 z dne 30. 6. 2020).⁶⁵

79Ustavno sodišče v odločbi Up-360/16-22 navaja, da je v svoji praksi v preteklosti poudarjalo pomen glavne obravnave predvsem kot sredstvo za izvajanje dokazov, med tem ko novejša presoja v kontekstu upravnega spora poudarja pomen pravice do glavne obravnave pred sodnikom kot samostojne človekove pravice.⁶⁶

80Upravno sodišče temu dodaja, da to ni novost ali sprememba v razumevanja upravnega spora glede na komentar Zakona o upravnem sporu (2008), ki analizira določbe ZUS-1 o glavni obravnavi ob upoštevanju Ustave RS, EKČP ter prava EU najprej z vidika pravice stranke do javne obravnave (in zaslišanja) pred sodiščem kot samostojne pravice in potem relevantne pravne vire za glavno obravnavo obravnava še z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva.⁶⁷

81Ko Ustavno sodišče v zadevi Up-360/16-22 utemeljuje pravico do ustne in javne obravnave v upravnem sporu, ki jo šteje za novo interpretacijo samostojne človekove pravice glede na preteklo sodno prakso Ustavnega sodišča, navaja, da morata biti stranki v upravnem sporu v enakopravnem položaju (načelo kontradiktornosti), glavna obravnava je namenjena temu, da se zbere gradivo za presojo, stranka mora imeti možnost, da navaja dejstva in dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne strani in da če je treba najprej pravilno ugotoviti upoštevna in med strankama sporna dejstva, je treba za to imeti glavno obravnavo; razumljivo pa je glavna obravnava namenjena tudi temu, da se izvedejo predlagani dokazi ter opravi prosta presoja dokazov.⁶⁸

82Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ti funkcionalni elementi v zvezi z glavno obravnavo niso bili potrebni. Upravno sodišče ne vidi podlage, da bi glavna obravnava v tem primeru stranki postavila v bolj enakopraven položaj, kot sta stranki tega spora bili tekom pisnega postopka. Vse potrebno gradivo za presojo je bilo zbrano pred glavno obravnavo. V obravnavani zadevi za presojo zakonitosti izpodbijanega akta tudi ni bilo treba ugotoviti nobenega drugega dejstva na glavni obravnavi, upoštevajoč poznano materialno-pravno situacijo tega spora, ki sta jo zamejili stranki že z izpodbijanim aktom, tožbo in dodatnimi vlogami v upravnem sporu. Zato ustno seznanjanje strank na glavni obravnavi z morebitnimi pomanjkljivimi dokaznimi predlogi (materialno-procesno vodstvo)⁶⁹ v konkretnem primeru ni bilo potrebno za presojo zakonitosti izpodbijanega akta (prvi odstavek 2. člena ZUS-1, prvi odstavek 157. člena Ustave ter 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah).

83Ob tem Upravno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče interpretacijo 22. člena Ustave v kontekstu glavne obravnave v zadevi Up-360/16-22 zavzelo v sporu, ki je po pravni naravi in z vidika dokaznega prava specifično v primerjavi s spori zaradi izročitev po ZKP. V zadevi Up-360/16-22 je šlo za spor o posebnih pravilih dokazovanja v davčnem postopku po 68. členu Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2); med strankama so bila sporna pravila dokaznega bremena, uporaba oziroma določitev pravih dokaznih standardov, uporaba možnih (različnih) dokaznih sredstev, ko gre za nesorazmerje med premoženjem in prijavljenimi dohodki davčnega zavezanca.⁷⁰ V konkretnem primeru pa, če sodišče na tem mestu pusti ob strani dejstvo, da gre v tej zadevi za izvajanje prava EU in da je zato bistvena interpretacija Sodišča EU glede obveznosti glavne obravnave, sodišče ugotavlja, da z morebitnimi spremembami v stališčih glede procesnih in materialno-pravnih obveznosti ter dokaznih standardov in bremen na strani tožene stranke v zvezi z določili 18(1), 21(1) PDEU in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, do katerih bi morda prišlo na glavni obravnavi, tožena stranka ne bi mogla odpraviti bistvenih napak v izpodbijanem aktu.

84Čeprav v konkretnem primeru na podlagi sodne prakse ESČP standardi v zvezi z glavno obravnavo po 6. členu EKČP ne pridejo v poštev, ker ne gre za sojenje o civilni pravici v smislu EKČP,⁷¹ pa Upravno sodišče pripominja, glede na to, da se Sodišče EU ob postavljanju standardov iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah sklicuje na standarde iz sodne prakse ESČP, da ko se Ustavno sodišče v zadevi Up-360/16-22 glede standardov za glavno obravnavo sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Mirovni inštitut v. Slovenia, se Ustavno sodišče opira na 36. in 37. odstavek sodbe ESČP. ⁷² Vendar pa so z vidika razumevanja standardov iz člena 6(1) EKČP v povezavi z ZUS-1 glede razpisovanja glavne obravnave bistveni odstavki od 38 do 44. iste sodbe ESČP. V tej zadevi je namreč ESČP ugotovilo kršitev pravice do „poštenega postopka“ in ne morebiti pravice do javne glavne obravnave iz člena 6(1) EKČP. Kršitev pravice do poštenega postopka je ESČP ugotovilo iz več razlogov, in sicer: ker pred upravnim organom in sodiščem stranka ni bila zaslišana in sodišče ni podalo razloga za to; ker je bilo Upravno sodišče edina sodna instanca s polno jurisdikcijo ugotavljati ali preverjati dejstva in pravilno uporabo prava; ker so bile trditve tožnika o pristranosti organa, ki je odločal o podelitvi koncesije v znanstveno-raziskovalni dejavnosti, tehtne in so odpirale tako dejanska kot relevantna pravna vprašanja; ker je šlo za sporna dejstva med strankama; ker je predstavnik Mirovnega inštituta pred Upravnim sodiščem izrecno zahteval zaslišanje priče in glavno obravnavo in ker je predložil konkretne dokaze, ki bi lahko vplivali na izid postopka; ker sodišče v sodbi sploh ni omenilo zahteve za razpis glavne obravnave, ni dalo razloga za zavrnitev dokaznega predloga in iz sodbe ni bila razvidna pravna podlaga za takšno ravnanje. ESČP torej v tej zadevi sploh ni odločalo o kršitvi pravice do ustnega zaslišanja na glavni obravnavi, čeprav je kršitev te pravice v postopku uveljavljal Mirovni inštitut.⁷³

85Tudi v zadevi Cimperšek v. Slovenia, na katero se sklicujeta Ustavno sodišče v odločbi Up-360/2016-22 in Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020, ESČP ni ugotovilo kršitve 6(1) člena EKČP že zgolj na podlagi dejstva, ker bi morala biti v upravnem sporu razpisana glavna obravnava oziroma, ker bi bila katera koli določba 59. člena ZUS-1 v nasprotju z EKČP. Razlogi za ugotovljeno kršitev člena 6(1) EKČP zaradi neoprave ustnega zaslišanja v postopku pred sodišči v Sloveniji v zadevi Cimperšek so bili v tem, ker ni bilo mogoče ugotoviti, katere dokaze v upravnem sporu je Upravno sodišče štelo za nova dejstva in dokaze, iz sodbe Upravnega sodišča ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je Upravno sodišče štelo predlagane dokaze za nerelevantne in iz sodbe tudi ni bilo mogoče razbrati razlogov za zavrnitev dokaznega predloga glede na dejansko podlago, ki je bila med strankama sporna.⁷⁴ V tej zadevi je namreč šlo za ugotavljanje osebne in profesionalne primernosti sodnega izvedenca s strani ministra za pravosodje, pri čemer je tožnik uveljavljal, da je minister napačno ugotovil dejstva, da je sodišče arbitrarno sledilo ministrovi oceni dejstev, da sodišče ni utemeljilo, zakaj z njegovimi predlogi za zaslišanje prič in izvedbo dokazov z vpogledom v priporočilna pisma ne bi bilo mogoče izpodbiti ocene ministra in da se minister ne bi smel opreti samo na elektronska sporočila in mnenja tožnika izražena na socialnem omrežju. Podobno kot v zadevi Mirovni inštitut v. Slovenia, je bilo tudi v zadevi Cimperšek v. Slovenia za ESČP bistveno, da na nobeni stopnji sojenja ni bilo zaslišanja, da se Upravno sodišče ni oprlo na noben drug dokaz, kot na tiste, na katere se je oprla tožena stranka, da je tožnik zahteval zaslišanje, da se je spor odvijal okrog osebne in strokovne primernosti tožnika za sodnega izvedenca in da bi zato tožnikovi ugovori lahko odprli relevantne dejanske in pravne aspekte spora, pri čemer je tožnik predlagal pravno relevantne in konkretne dokazne predloge, vezane na dejstva, ki so bila med strankama sporna.⁷⁵

86V obravnavanem upravnem sporu pa nič primerljivega zgoraj naštetemu ni podano, tako da bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo zaradi tožnikove pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ali pa zaradi načela enakosti orožja. Za obravnavano odločitev, da je sodišče v tej zadevi lahko odločilo brez glavne obravnave je ključno tudi, da Ustavno sodišče v odločbi Up-360/16-22 citira pravo sodno prakso ESČP, in v zvezi s tem sklene, da vse iz navedene sodne prakse ESČP „ne pomeni, da je zavrnitev izvedbe ustne obravnave utemeljena samo v redkih primerih. Iz sodne prakse /.../ izhaja, da so izjemne okoliščine, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, podane v zadevah, v katerih se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja. Tudi v nekaterih drugih postopkih ustna obravnava ni potrebna: na primer, če ni dvomov v verodostojnosti ali če ni spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva.“⁷⁶ Ob tem se Ustavno sodišče sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Jussila v. Finland in Döry v. Sweden, ki ju tudi Sodišče Evropske unije, ko se sklicuje na ti dve sodbi ob interpretaciji pravice do učinkovitega in poštenega sodnega postopka po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah v upravnih zadevah, razume in uporablja tako, da „člen 6(1) EKČP ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava, in ne zahteva, da se nujno opravi zaslišanje v vseh postopkih,“⁷⁷ oziroma, kot navaja Sodišče EU ob povzemanju omenjene sodne prakse ESČP, da „zaslišanje ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska in pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.“⁷⁸ Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020 tega ključnega odstavka št. 15 iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/16-22 ni vključilo v svojo argumentacijo.

87Ker je takšen standard za sojenje na glavni obravnavi zaradi zaslišanja tožnika Sodišče EU postavilo v okoliščinah, ko je zakonodajalec EU v določbi sekundarnega prava EU (člen 46(3) Direktive 2013/32/EU) o učinkovitem pravnem sredstvu izrecno predpisal, da mora sodišče v sodnem postopku na prvi stopnji opraviti „podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj,“ potem je treba z argumentoma „a maiori ad minus“ izpeljati, da enak standard glede sojenja na glavni obravnavi velja tudi v pravnih okoliščinah, ko zakonodajalec ne samo, da ni predpisal posodobljene in podrobne presoje tako dejanskih kot pravnih vprašanj v upravnem sporu, ampak sploh ni uredil posebne določbe o učinkovitem pravnem sredstvu v sekundarnem pravu EU, ampak je to prepustil procesni avtonomiji držav članic. Vendar pa, ker so učinki upravnih odločitev izročanja (ekstredicije) na človekove pravice lahko primerljivi z učinki upravnega odločanja na podlagi omenjene Direktive 2013/32/EU, ker ima v obeh vrstah sporov stranka lahko zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, tudi v zadevah izročitev velja, da glavna obravnava zaradi zaslišanja tožnika ni potrebna, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska in pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.

88Tudi v obravnavani zadevi je Upravno sodišče lahko vsa dejanska in pravna vprašanja rešilo na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Kajti v obravnavani zadevi je sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta z vidika pravilne uporabe določbe člena 18(1) in 21(1) PDEU v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi Petruhhin in I.N. ter z vidika procesnih obveznosti tožene stranke na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah tako glede nesorazmernosti kazni kot tudi bivanjskih in režimskih razmer v zaporu v ZDA. Upravno sodišče je ob neposredni uporabi določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah uporabilo tudi prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.⁷⁹

89Ustavno sodišče in za njim Vrhovno sodišče sta sicer v svojih prej omenjenih odločbah zapisali tudi, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le tedaj, če „sam neposredno od stranke postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov“.⁸⁰ Kdaj pride v poštev element čutnega zaznavanja lastnosti narave dokaznih sredstev ter vsebine dokazov, kar po mnenju omenjenih sodišč izhaja iz 22. člena oziroma 23. člena Ustave, je odvisno predvsem od narave spornih dejstev in manj od narave odprtih pravnih vprašanj. Vendar pa Sodišče EU zaenkrat te dimenzije glavne obravnave ni še dodalo vsebini določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

90V konkretnem primeru legitimen cilj, da sodišče ne podaljšuje sodnega postopka po nepotrebnem s procesnimi dejanji, kadar bi to izrazito podaljšalo čas reševanja zadeve na sodišču, oziroma, če bi to poslabšalo standarde sojenja v razumnem roku, ki so tudi sestavni del ustavne pravice do poštenega sodnega postopka iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ob siceršnjem upoštevanju ustavnega koncepta upravnega spora, kjer gre za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, ki hkrati pomeni tudi učinkovito varstvo človekovih pravic (prvi odstavek 157. člena Ustave v zvezi z 23. členom Ustave), po mnenju Upravnega sodišča v konkretnem primeru odtehta pomen čutnega zaznavanja argumentov strank na glavni obravnavi.⁸¹

Obrazložitev k drugi točki izreka:

91Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 121/2005; v nadaljevanju: BUSIEU.
² To namreč izhaja iz sodb Sodišča EU v zadevah: C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016 in C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020.
³ Uradni list EU L 190, 18. 7. 2002 (v nadaljevanju: Okvirni sklep EU).
⁴ Mutatis mutandis: C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 27-50, 52-53, C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 49.
⁵ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 56; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 78.
⁶ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 160.
⁷ Ta koncept razdelitve na materialno-pravno in procesno komponento varstva pravice iz 3. člena EKČP uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP; glej na primer: Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 163-165.) in temu je sledilo tudi Upravno sodišče (glej: sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1490/2019-92 z dne 22. 6. 2020, odst. 358).
⁸ C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 34.
⁹ Ibid. odst. 38.
¹⁰ Ibid. odst. 37.
¹¹ Ibid. odst. 40.
¹² Ibid. odst. 41-42; glej tudi odst. 49.
¹³ Glej: Ibid. odst. 44.
¹⁴ Ibi. odst. 47.
¹⁵ Ibid. odst. 48.
¹⁶ Po tej določbi „minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli.“
¹⁷ Po tej določbi „minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.“
¹⁸ C-404/15, C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 87; C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 56; C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 64; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 62.
¹⁹ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 118.
²⁰ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 118.
²¹ Ibid. odst. 119 v zvezi z odst. 116.
²² Glej mutatis mutandis: J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 106-107.
²³ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 272/2015-17, 14. 5. 2015.odst. 54.
²⁴ Babar Ahmad and Others v. the United Kingdom, App. nos. 24027/07, 11949/08, 36742/08, 66911/09 and 67354/09, 10. 4. 2012,odst. 235-238.
²⁵ Ibid. odst. 238.
²⁶ Enako ESČP pravi tudi v sodbi v zadevi Calovskis v. Latvia, 24. 7. 2014, odst. 134.
²⁷ Aswat v. the United Kingdom, odst. 35.
²⁸ ESČP je v tej zadevi citiralo tudi sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Kafkaris v. Cyprus (12. 2. 2008), kjer je bila zagrožena kazen dosmrtni zapor.
²⁹ Ibid. odst. 58
³⁰ V tej zadevi je šlo za ugovor o štiri do petkrat višji kazni za kaznivo dejanje v zvezi z zlorabo drog na Tajskem v primerjavi s kaznijo za primerljivo kaznivo dejanje v Veliki Britaniji (Decision App. Nos. 43759/10 and 43771/12 Steven Willcox and Scott Hurford against he United Kingdom, 8. 1. 2013, odst. 72-80).
³¹ Calovskis v. Latvia, App. no. 22205/13. 24. 7. 2014, odst. 145-146.
³² Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 127.
³³ López Elorza v. Spain, App. no. 30614/1512. 12. 2017, odst. 107.
³⁴ Glej mutatis mutandis: Calovskis v. Latvia, App. no. 22205/13. 24. 7. 2014, odst. 133.
³⁵ Glej na primer: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 272/2015-17, 14. 5. 2015, odst. 57.
³⁶ Glej: López Elorza v. Spain, App. no. 30614/1512. 12. 2017, odst. 112-119.
³⁷ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 132.
³⁸ Za ta dokazni standard glej: ibid. odst. 120.
³⁹ C-404/15, C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 98, 103; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 51, 63, 69.
⁴⁰ C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 59; C-404/15, C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 89; C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 65; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 52, 55.
⁴¹ C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 57.
⁴² Glej na primer: Mamatkulov and Askarov v. Turkey, App. nos. 46827/99, 46951/99, 4. 2. 2005, odst. 67; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 87-90.
⁴³ Glej mutatis mutandis: Hirsi Jamma and Others v. Italy, odst. 116; J.K. and Others v. Sweden, odst. 87; Ilias and Ahmed v. Hungary, odst. 141; odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27, 18. 9. 2019, odst. 38, opomba 46.
⁴⁴ López Elorza v. Spain, App. no. 30614/15, 12. 12. 2017, odst. 110; mutatis mutandis: J.K. and others v. Sweden App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 106.
⁴⁵ Mutatis mutandis: J.K. and Others v. Sweden, odst. 88-90; Hirsi Jamma and Others v. Italy, odst. 118.
⁴⁶ Ibid. odst. 118.
⁴⁷ Ibid. odst. 125.
⁴⁸ Babar Ahmad and others v. the United Kingdom, App. nos. 24027/07, 11949/08, 36742/08, 66911/09 and 67354/09, 10. 4. 2012, odst. 176.
⁴⁹ López Elorza v. Spain, App. no. 30614/15, 12. 12. 2017, odst. 110.
⁵⁰ Glej na primer: Babar Ahmad and others v. the United Kingdom, App. nos. 24027/07, 11949/08, 36742/08, 66911/09 and 67354/09, 10. 4. 2012, odst. 173.
⁵¹ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 135.
⁵² Mnenje Sodišča EU 2/13 (občna seja), 18. 12. 2014, odst. 191; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 46.
⁵³ Mnenje Sodišča EU 2/13 (občna seja), 18. 12. 2014, odst. 192; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 47.
⁵⁴ C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 90, C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 60.
⁵⁵ C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 96.
⁵⁶ C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 61.
⁵⁷ Ibid. odst. 62.
⁵⁸ Ibid. odst. 64.
⁵⁹ Ibid. odst. 64-67.
⁶⁰ Ibid. odst. 72-78.
⁶¹ Ibid. odst. 84.
⁶² C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 50.
⁶³ Glej na primer: C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 63-65.
⁶⁴ Glej Izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS: „Pravica do glavne obravnave v upravnem sporu je samostojna pravica,“ 1. 9. 2020.
⁶⁵ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 10.
⁶⁶ Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 11; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8.
⁶⁷ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2008, Breznik J., et al., Založba GV, Ljubljana, člen 59, točka 3, str., 334; točka 10, str. 337; točka 16, str. 341; točka 17, str. 341-342; točka 19, str. 342; in zlasti točka 22, str. 343.
⁶⁸ Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 12-13, 16-17; glej enako tudi: sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8, 14.
⁶⁹ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 20, 19.
⁷⁰ Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 3, 8.
⁷¹ Trabelsi v. Belgium, App. no. 140/10, 4. 9. 2014, odst. 160.
⁷² Ibid. odst. 15.
⁷³ Mirovni inštitut v. Slovenia, App. no. 32303/13 z dne 13. 3. 2018, odst. 45-46. ESČP je v tej sodbi ugotovilo, da je Vrhovno sodišče brez obrazložitve v tej isti zadevi v letu 2011 zavrnilo pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča in da je Ustavno sodišče v tej isti zadevi v letu 2012 zavrnilo ustavno pritožbo Mirovnega inštituta z razlogom, da zadeva ne odpira pomembnega pravnega vprašanja oziroma da posledice morebitne kršitve za Mirovni inštitut niso dovolj resne (Ibid. odst. 15-17).
⁷⁴ Cimperšek v. Slovenia, App. no. 58512/16, 30. 6. 2020, odst. 45-46.
⁷⁵ Ibid. odst. 42-44. Tudi v tem primeru je ESČP upoštevalo, da je v sodnem postopku, dokler je še tekel pred slovenskimi sodišči, Vrhovno sodišče ob reševanju zadeve zavrnilo pravno sredstvo tožnika, češ da ne izkazuje, da gre za pomembno pravno vprašanje oziroma da nima odločitev pomembnih posledic za tožnika, in da je Ustavno sodišče v letu 2016 v tej zadevi odločilo, da pritožnik nima pravnega interesa in zato tudi Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik (ibid. odst. 21-22).
⁷⁶ Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 15.
⁷⁷ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 40.
⁷⁸ Ibid. odst. 47.
⁷⁹ Po tej določbi sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, sporno, a je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov, očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
⁸⁰ Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 17; sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8.
⁸¹ Po drugem odstavku 530.a člena ZKP ima sodišče (instrukcijski) rok, da v zadevi, kot je obravnavana, odloči v 30 dneh od prejema tožbe.