UPRS Sklep I U 1351/2020-11

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za pravosodje št. 56010-35/2019/61 z dne 18. 8. 2020 zadrži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroškovnem zahtevku se pridrži do odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. oktobra 1901 (Uradni list Republike Slovenije, št. 5/2006, v nadaljevanju: Pogodba o izročitvi med vladama RS in ZDA ali Pogodba) in 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in na podlagi prošnje Združenih držav dovoli izročitev A.A., rojenega ... 3.1975, državljana Zvezne republike Nemčije, pristojnim organom Združenih držav Amerike, zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po točkah ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in od osem do dvajset obtožnice Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, št. zadeve: 08 CR 417, vložene dne 31. 8. 2010. V izreku odločbe je tudi odločeno, da bo predajo skladno z 2. odstavkom in 4. odstavkom 3. člena Pogodbe o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2Iz odločbe izhaja, da se izročitev zahteva zaradi storitve kaznivih dejanj zarote za storitev kaznivega dejanja ali za ogoljufanje ZDA, kaznivega dejanja tihotapljenja blaga v ZDA ter kaznivega dejanja vnosa blaga z napačnimi izjavami, ki so natančneje pojasnjena z ustreznimi pravnimi določili.

3Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 25. 10. 2019 odločil, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, pri čemer je izročitev za kaznivo dejanje pod točko enaindvajset obtožnice sodišče iz razloga absolutnega zastaranja kaznivega pregona zavrnilo. Pritožbi zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, št. I Kp 41121/2019 z dne 26. 11. 2019 ugodilo, tedaj izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je senat Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020 ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca za navedena kazniva dejanja.

4Ministrstvo za pravosodje je odločalo o prošnji pristojnega organa ZDA za izročitev A.A. le v delu, glede katerega sta Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani ugotovila, da so pogoji za izročitev izpolnjeni.

5Ministrstvo za pravosodje je z dopisom, št. 56010-35/2019/51 z dne 20. 7. 2020, pozvalo tujca in njegovo zagovornico na predložitev morebitne izjave v zvezi z dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za sprejem odločitve ministrice za pravosodje o zaprošeni izročitvi.

6Ministrstvo za pravosodje je sicer še pred posredovanjem poziva na izjasnitev dne 1. 7. 2020 s strani tujca prejelo izjavo v nemškem jeziku, ki se nanaša odločanje slovenskega sodišča v postopku izročitve. Ker uradna oseba ministrstva razume nemški jezik in ker gre po vsebini za razloge, ki v postopku odločanja ministra o dovolitvi izročitve niso relevantni, ministrstvo iz razloga ekonomičnosti postopka stranki ni naložilo predložitve prevoda te izjave, v kateri tujec nasprotuje razlogom sklepa, predvsem ugotovitvi obstoja utemeljenega suma, s katerim je Okrožno sodišče v Novem mestu ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev ZDA. Ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo in ker ugotavljanje pogojev za izročitev ni v pristojnosti ministra za pravosodje, se ministrstvo v nadaljevanju postopka, pri odločanju o dovolitvi izročitve, do teh razlogov ni opredeljevalo.

7Dne 16. 1. 2020, 20. 7. 2020, 23. 7. 2020 in 5. 8. 2020 je Ministrstvo prejelo izjavo tujca in dokaze, ki jih je podal po svoji zagovornici, odvetnici B.B. V pisni izjavi navaja, da izročitvi nasprotuje in ministrici predlaga, da izročitve ne dopusti. Tujcu namreč grozi, da bo v primeru izročitve podvržen mučenju, ponižujočemu ravnanju ter nečloveškemu kaznovanju oziroma kršitvam 18. člena Ustave RS. Predvsem iz razloga hude nesorazmernosti kazni, njegovega zdravstvenega stanja in razmer v priporu zaradi korona virusa­ SARS-Cov-2.

8Zagovornica je Ministrstvo za pravosodje seznanila tudi s tem, da je dne 21. 7. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020, vložila ustavno pritožbo za absolutno prednostno obravnavo za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta. Ministrstvo je na podlagi poizvedb pri Ustavnem sodišču RS ugotovilo, da je slednje izdalo sklep, št. Up-701/20-4 z dne 4. 8. 2020, s katerim je odločilo, da se ustavna pritožba A.A. ne sprejme v obravnavo.

9Ministrica za pravosodje svojo odločitev sprejema na podlagi prvega odstavka 530. člena ZKP in izročitve ne dovoli, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (3. odstavek 530. člena ZKP).

10Glede morebitne izdaje odločbe o priznanju pravice do mednarodne zaščite A.A. v evidenci ni podatka o tem, da bi A.A. v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Ministrstvo za pravosodje tako ugotavlja, da tujcu A.A. v času izdaje predmetne odločbe pravica do mednarodne zaščite ni priznana.

11Ministrstvo za pravosodje nadalje ugotavlja, da očitana kazniva dejanja po svoji naravi nimajo znakov in obeležij političnih kaznivih ali vojaških dejanj. Pogoj za izročitev je predhodno sicer presojalo že Okrožno sodišče v Novem mestu. Kazniva dejanja se nanašajo na goljufivi uvoz spremenjenega medu z napačnimi oznakami o njegovem poreklu ter z vsebnostjo nevarnih prehranskih dodatkov v ZDA.

12Glede preostalih okoliščin, ki jih tujec po svoji zagovornici uveljavlja kot podlago za zavrnitev njegove izročitve ZDA, predvsem okoliščin glede verjetnosti kršitve 18. Ustave Republike Slovenije v povezavi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) pa ministrstvo opozarja, da je pristojnost ugotavljanja tega, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi ponižujoče ravnalo, oziroma, da bi se jo na ta način kaznovalo, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-N), ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje, skladno s 14. točko 522. člena ZKP, pridržana sodiščem.

13Trenutno veljavni ZKP tako med pogoje za dovolitev izročitev, za presojo katerih je pristojen minister, ne prišteva več ugotavljanja obstoja verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Zakonodajalec je s predlaganimi spremembami zasledoval cilj zagotoviti neodvisnost sodne presoje v primeru zatrjevanja verjetnosti kršitve človekovih pravic.

14Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani sta se v svojih sklepih, št. I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020, in I Kp 41121/2019 z dne 8. 6. 2020, opredelili do vseh pogojev za izročitev in, v sklopu presoje 14. točke 522. člena ZKP, glede verjetnosti kršitve 3. člena EKCP oziroma 18. člena Ustave RS, obravnavali tako ugovore tujčeve zagovornice glede očitka nesorazmernosti kazni kot tudi razloge za morebitno zavrnitev izročitve zaradi slabih razmer v priporu MCC Chicago, posebej v povezavi z zdravstvenim stanjem tujca in trenutno epidemiološko situacijo zaradi korona virusa (SARS-CoV-2).

15Glede zagovorničinega očitka o nesorazmerno visoko zagroženi zaporni kazni, ministrstvo ugotavlja, da je že Okrožno sodišče v Novem mestu, po ugotovitvi dvojne kaznivosti očitanih dejanj, opravilo primerjavo zagroženih kazni za očitana kazniva dejanja po slovenskem in ameriškem kazensko-pravnem redu, ter sprejelo zaključek, da zagovorničine navedbe o nečloveškem kaznovanju zaradi neprimerljivo strožjih predpisanih kazni v ZDA niso utemeljene. Okrožno sodišče je namreč ugotovilo, da se tujcu po točkah dve do dvajset ameriške obtožnice očitajo dejanja goljufivega uvoza blaga v ZDA, za katera je zagrožena kazen 20 let zapora. Po slovenskem pravu bi ta dejanja pravno opredelili kot kvalificirano obliko tihotapstva po 4. odstavku 250. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1), za katero je predpisana kazen zapora 3 do 15 let in denarna kazen. Okrožno sodišče nadalje pojasnjuje, da iz dopolnitve izročitvene dokumentacije pravobranilca ZDA, Severnega okrožja Illinois v zadevi z dne 23. 4. 2020, izhaja, da se skladno z zvezno zakonodajo ZDA o odmerjanju zaporne kazni lahko morebitne zaporne kazni za vsako dokazano kaznivo dejanje izrečejo zaporedno (se dodajo ena na drugo) ali sočasno, to je, da se združijo in so odslužene istočasno. Zakonodaja ZDA sicer ne vsebuje nobenega določila o obveznem »združevanju« kazni, vendar so v skladu s splošno prakso obtoženci, ki so obsojeni za več enakih ali podobnih kaznivih dejanj, poslani na sočasno služenje kazni za vse obsodbe. Čeprav ameriška zakonodaja dopušča odredbo zaporedne zaporne kazni, pa je glede na pojasnila pravobranilca ZDA to izredno nenavadno in zelo malo verjetno; v tem primeru, če bi bil obtoženi obsojen po vseh 20 točkah obtožnice, bi skladno z običajno prakso dobil kazen: tri leta za obtožbo po 1 točki in tri leta za vsako obtožbo od 2. do 20. točke. Ob tem bi bilo odrejeno, da se vse te kazni izvršijo sočasno oziroma istočasno, v skupni dolžini treh let za vseh 20 obtožb. To še posebej velja za primere goljufije, kot je obravnavani, in v katerem so različni sodniki v drugih postopkih v tem okrožju za podobno ravnanje obsodili druge obtožence, katerih kazni tako ponujajo objektivno merilo, s pomočjo katerega je mogoče razumno predvideti kazen, ki bi bila izrečena v tem primeru. Pravobranilec ZDA je nadalje tudi obrazložil, da obtožbe v tej zadevi izhajajo iz veliko širše preiskave ilegalnega uvoza kitajskega medu v ZDA. Na osnovi te preiskave je bilo odprtih sedem drugih primerov, v katerih je bilo obsojenih in poslanih na služenje kazni devet drugih obtožencev, katerim je bila izrečena kazen od enega meseca zapora do najdalj triletna zaporna kazen, V nekaterih primerih je bila hkrati izrečena denarna kazen. V enem primeru pa je bil obtoženec obsojen na šest mesecev hišnega zapora, tri leta pogojno, s hkratnim izrekom denarne kazni.

16Upoštevaje dejstvo, da se očitek nesorazmernosti zagrožene kazni, skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Upravnega sodišča RS, presoja v okviru verjetnosti kršitve 3. člena EKCP oziroma 18. člena Ustave RS, ki je pridržana sodiščem, in do katere sta se Okrožno sodišče v Novem mestu in Višje sodišče v Ljubljani tudi sicer že pravnomočno opredelili, Ministrstvo za pravosodje nima pristojnosti posegati v že razsojeno pravnomočno zadevo (res iudicata).

17Višje sodišče v Ljubljani je navedlo, da je sicer res, da je pravobranilec ZDA pojasnil, da ne more zagotoviti, da bo takšna kazen izrečena tudi temu tujcu, saj je to presoja vsakega sodnika, vsekakor pa so drugim obtožencem v isti kazenski zadevi izrečene kazni dovolj zanesljiv pokazatelj, da tujcu v primeru obsodbe ne bo izrečena dosmrtna kazen 385 let oziroma, da mu bo izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen.

18Zagovornica je v postopku pred ministrstvom predložila tudi sodno odločbo Višjega sodišča v Münchnu, št. 1 AR 355/19 z dne 20. 5. 2020, ki je odločalo v izročitveni zadevi C.C. Združenim državam Amerike. Ministrstvo pojasnjuje, da državnih organov Republike Slovenije pri sprejemanju odločitev v konkretnih izročitvenih zadevah sodbe iz primerov tuje sodne prakse ne zavezujejo niti jih niso dolžni upoštevati, kljub temu pa ocenjuje, da vzporednice s primerom C.C. ni mogoče vleči. V izročitvenem postopku, ki je bil v teku pred nemškimi organi, je pravni zastopnik C.C. predložil pravnomočno prvostopenjsko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, ter drugostopenjsko sodbo Višjega sodišča. Nemško tožilstvo je zaprosilo ameriške organe, naj podajo zavezujočo izjavo, če se pri kazni, ki preti preganjanemu v ZDA, kazen, ki jo je že prestal v Sloveniji, priračuna ali upošteva, da bi bilo mogoče presoditi o primernosti (dovoljenosti) izročitve. Ministrstvo za pravosodje ZDA je Generalnemu javnemu tožilstvu v Münchnu posredovalo odgovor, da ameriški organi domnevajo, da bo državno tožilstvo v ZDA zaprosilo sodnika, naj kazen, izrečeno v ZDA, uskladi tako, da bo upoštevana zaporna kazen, ki jo je preganjani že odslužil v Sloveniji, vendar pa sodnik ni dolžan upoštevati priporočil tožilstva glede odmere kazni. Nemško sodišče je tako pri svoji končni odločitvi v zadevi C.C. izhajalo iz nemškega ustavnopravnega načela sorazmernosti, v zvezi s katerim je Zvezno ustavno sodišče Nemčije sprejelo razlago, da pristojni organi ZR Nemčije ne smejo izročiti preganjanega, če se zdi kazen, ki mu grozi v državi, ki zahteva izročitev, neznosno stroga in v vsakem obziru neprimerna. Višje sodišče v Münchnu je tako odločilo, da bi za preganjano osebo (C.C.) izročitev v ZDA, zaradi kaznivih dejanj, ki so navedena v zapornem nalogu Zveznega okrajnega sodišča Columbia, glede na to, da bi bila pričakovana kazen 235 do 405 mesecev zapora, da ne bi bilo zagotovljeno vštevanje v Sloveniji odsluženega triletnega zapora, kakor tudi glede na veliko nevarnost, da bi se v ameriškem zaporu okužil s korona virusom in bi bil upoštevaje da je že prebolel pnevmotoraks, potek bolezni težak, v celotnem pogledu predstavljala v vsakem obziru neznosno težko, nesorazmerno kazen. Bistveni okoliščini za zavrnitev izročitve iz razloga zagrožene nesorazmerne kazni sta bili v C.C. primeru torej negotovost ali bo v primeru obsodilne sodbe kazen, ki jo je C.C. v Republiki Sloveniji že prestal vračunana v izrečeno zaporno kazen v ZDA ter njegovo zdravstveno stanje (pnevmotoraks), ki bi v primeru okužbe s korona virusom lahko pripeljalo do resnih zdravstvenih zapletov.

19Ob tem tožena stranka poudarja, da je odločitev o morebitnih kršitvah 3. člena EKČP, zaradi slabega zdravstvenega. stanja, v povezavi z bivanjskimi razmerami v priporu ZDA, podobno kot v primeru C.C. tudi v primeru A.A., pridržana pristojnemu sodišču, zaradi česar je Ministrstvo za pravosodje na to odločitev vezano in o njej ne more ponovno odločati niti ne presojati dokazov v zvezi s temi navedbami.

20O zdravstvenem stanju A.A. se je pravnomočno opredelil senat Okrožnega sodišča, ki je, glede navedbe zagovornice, da naj bi razširjenost bolezni Covid-19 predstavljala hudo zdravstveno tveganje za privedenega, presodil, da tujec nima takšnih kroničnih bolezni (navajal je le težave z ušesi), ki bi ga uvrstili v rizično skupino (srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen, bolezni dihal, rakava obolenja) niti ni v rizični skupini glede na svojo starost (45 let). Sodišče je presojalo tudi časopisne članke iz meseca aprila in maja 2020, ki jih zagovornica v upravnem postopku pred ministrstvom prilaga tudi svoji pisni izjavi z dne 22. 7. 2020, in iz katerih izhaja, da naj bi v zaporu MCC Chicago zaradi razširitve korena virusa vladale izredne razmere. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pojasnil, da se sicer zaveda, da je stanje v priporih in zavodih za prestajanje kazni zapora zaradi korona virusa potencialno ogrožujoče za vse pripornike, zapornike, pa tudi zaposlene, vendar je takšno stanje glede na razširjenost virusa prisotno tudi v drugih državah sveta, tako v Sloveniji, kot tudi v Nemčiji, katere državljan je tujec. Višje sodišče se s takšno oceno situacije strinja in dodaja, da ta okoliščina ne more biti ovira za izročitev tujca ZDA ter da pritožnica siceršnjih razmer v zaporu MCC Chicago ne more ocenjevati na podlagi trenutnih izrednih razmer zaradi okužbe s korona virusom in s pritožbenimi navedbami ne more vnesti dvoma v verodostojnost odgovora državnega pravobranilca ZDA, da je v zaporu v celoti poskrbljeno za posameznika, njegove pravice in humano ravnanje in zagotavljanje zdravstvene oskrbe.

21Zagovornica je pisni izjavi z dne 4. 8. 2020 priložila večje število člankov, ki so našteti v drugem odstavku na strani 7 izpodbijane odločbe. Navedenih dokazov ministrstvo za pravosodje ni pristojno presojati, saj se nanašajo na bivanjske razmere v priporu, katere je sodišče, v povezavi z verjetnostjo kršitve 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave RS, že ocenjevalo. Kljub temu ministrstvo ugotavlja, da nobeden od predloženih člankov ne izkazuje izrednih in katastrofalnih razmer v priporu MCC Chicago, kamor bo tujec nastanjen. Članki se nanašajo na zapore San Quentin, Kentucky, zapore v Illinoisu oziroma povzemajo splošno stanje okužb s Covid-19 v ZDA. Sicer pa, kar ugotavlja tudi zagovornica, zaporne ustanove sprejemajo številne ukrepe za zajezitev širjenja virusa, kot npr. nadomeščanje klasičnega zapora z alternativnimi oblikami kazni (hišnim zaporom ali izpustitev na prostost z uvedbo ukrepa nadzorstva).

22Zagovornica je v postopku pred ministrstvom predložila tudi zdravstveni potrdili medicinskega izvedenca Č.Č. z dne 4. 7. 2020 in 22. 7. 2020, v zvezi s katerima ministrstvo ugotavlja, da gre sicer za nov dokaz v smislu, da v postopku pred sodiščema ni bil predložen, vendar predloženi potrdili ne izkazujeta novih bolezenskih stanj ali poslabšanja zdravstvenih težav, temveč zgolj povzemata stare izvide o zdravstvenem stanju tujca, s katerim sta bili sodišči pri ugotavljanju pogojev za izročitev že seznanjeni oziroma bi v primeru težav tujca z dihali, bronhitisa (in v zvezi s tem večjo ogroženostjo za Covid-19) lahko bili seznanjeni, če bi tujec te navedbe in dokaze podal v postopkih pred sodiščema.

23Ker sta se sodišči do zdravstvenega stanja tujca in ogroženostjo zaradi Covid-19 že pravnomočno opredelili, v povezavi z verjetnostjo nehumanega ravnanja v priporu v ZDA, ministrstvo teh navedb in dokazov ne more presojati in ocenjevati v nasprotju z zaključki sodišča.

24Okrožno sodišče v Novem mestu se je opredelilo tudi o možnostih zagotavljanja zdravstvene oskrbe tujcu v priporu. Na podlagi informacij, prejetih s strani Pravobranilca ZDA, izhaja, da bo med sojenjem priprt v Metropolitan Correction Center (MCC). Gre za zaporniški kompleks. ki ga vodi Urad za zapora (BOP). Vsaka ustanova BOP v ZDA vključuje zdravstvene objekte, v katerih bo poskrbljeno za izpostavljene zdravstvene težave tujca A.A..

25Iz pojasnila Pravobranilca ZDA nadalje izhaja, da vsaka ustanova BOP spoštuje vse mednarodne standarde in konvencije o humanem ravnanju in človekovih pravicah. V primeru obsodbe bi izrečeno zaporno kazen prestajal v minimalno varovanem objektu t. i. kampu, kjer je ustanova podobna internatu, kjer zaporniki niso zaprti v celicah, pri izbiri zapora pa se upošteva tujčeva varnost, zahteve programa, varnostni pomisleki in zdravstvene potrebe.

26Navedbe zagovornice, da sodišče prve stopnje od ZDA ni pridobilo natančnih podatkov o tem, kakšen bo osebni prostor v celici, ki bo tujcu na voljo, njegovi sanitarni pogoji in obseg svobode gibanja, je presojalo že Višje sodišče v Ljubljani in v zvezi s tem pritožbenim očitkom navedlo, da v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z objektivnimi: zanesljivimi in natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah v zaporu v državi prosilki (morebitnimi mednarodnimi sodnimi odločbami, sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, sodnimi odločbami odreditvene države članice, morebitnimi odločbami, poročili in drugimi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), iz katerih bi izhajalo, da bi bil tujec v zaporu MCC Chicago zaradi morebitnih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti podvržen nečloveškemu ravnanju, mučenju ali kaznovanju, prav tako pa takšnih okoliščin konkretno ni zatrjevala niti zagovornica, zato ni nobenega razloga za pomisleke v odgovor pristojnega organa ZDA, da so v zaporu upoštevani vsi mednarodni standardi ter konvencije o humanem ravnanju ter človekovih pravicah.

27Ker se je torej do okoliščin v povezavi z verjetnostjo, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, opredelilo že Okrožno sodiiče v Novem mestu, njegove zaključke pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, Ministrstvo za pravosodje v ta del odločitve sodne veje oblasti (res iduicata) ne more posegati in posledično tudi ne izvajati dokazov v povezavi zatrjevanji o neustreznih razmerah v priporu MCC Chicago.

28Zagovornica je v izročitvenem postopku pred ministrstvom predložila tudi sklep Upravnega sodišča v Berlinu (Verwaltungsgericht Berlln), št. VG 34L 197/20 z dne 2. 7. 2020, s katerim je bilo Zveznemu uradu za zunanje zadeve ZR Nemčije kot toženi stranki z začasno odredbo sodišča naloženo, da Republiki Sloveniji preda naslednjo izjavo: »Zvezna republika Nemčija do Republike Slovenije uveljavlja svojo pravico na vračanje predlagatelja postopka iz Republike Slovenije v Zvezno Republiko Nemčijo«.

29V zvezi s priloženo začasno odredbo nemškega Upravnega sodišča Berlin tožena stranka pojasnjuje, da državnih organov Republike Slovenije navedena odločba tujega upravnega sodišča ne zavezuje. Kot izhaja iz samega izreka, ta zavezuje nemški Zvezni urad ta zunanje zadeve, kateremu nalaga, da mora v razmerju do Republike Slovenije oddati izjavo glede uveljavitve svoje pravice do vračila A.A. Zvezni republiki Nemčiji. Tudi pa tožena stranka sicer ni seznanjena s tem, ali je predloženi sklep nemškega upravnega sodišča o začasni odredbi, v času odločanja o prošnji za izročitev, že pravnomočen, niti ne s tem, ali je ZR Nemčija takšno izjavo morebiti že podala. Kljub temu pa pojasnjuje, da četudi bo ZR Nemčija takšno izjavo naslovila na Republiko Slovenijo, tožena stranka njene prošnje ne bo mogla realizirati, saj je vloga ministra omejena na odločanje o prošnjah za izročitev. O morebitnih pravicah drugih držav do vračanja lastnih državljanov, izven okvirov konkretnih izročitvenih postopkov, Ministrstvo za pravosodje ne more odločati. Razen postopkov predaje na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ, za izvedbo katerih so, skladno z določbo 15. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 48113, 37/15 in 22/18), v Republiki Sloveniji pristojna okrožna sodišča, druge morebitne veljavne mednarodne pravne podlage za vračanje tujcev državam njihovega državljanstva, posebej oseb, zoper katere Republika Slovenija vodi izročitvene postopke v razmerju s tretjimi državami, ministrstvu niso poznane.

30Do navedb zagovornice v zvezi z vložitvijo tožbe in začasne odredbe na nemško sodišče se je sicer opredelilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je v sklepu izpostavilo, da takšne navedbe na presojo o izpolnitvi pogojev za izročitev tujca v ZDA nimajo nikakršnega vpliva.

31Za Republiko Slovenijo izjemo od dolžnosti izročanja predstavljajo njeni lastni državljani (5. člen Pogodbe), medtem ko, skladno s Pogodbo, državljani drugih držav članic Evropske unije iz obveznosti izročanje ZDA niso izvzeti, nanje se ta izjema ne nanaša.

32Pomen državljanstva države članice Evropske unije je Sodišče Evropske unije sicer izpostavilo v sodbi Sodišča št. C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 (t.j. »primer Petruhhin), s katero razlaga določila primarnega prava EU. Sodba Sodišča EU v primeru Petruhhin vzpostavlja obveznost države članice EU, ki v razmerju do tretje države vodi izročitveni postopek zoper državljana druge države članice EU, da slednji posreduje obvestilo o prijetju te osebe in vodenju izročitvenega postopka. Država državljanstva, kateri je bilo takšno obvestilo posredovano, pa ima na drugi strani pravico, v kolikor ji njeni nacionalni predpisi o pristojnosti dopuščajo vodenje kazenskega postopka za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega ozemlja, da v roku, ki ga določi država, ki je posredovala takšno obvestilo, posreduje odločitev o morebitni uvedbi kazenskega postopka zoper svojega državljana in da na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ izda evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP) ter ga pošlje državi članici EU, ki vodi postopek izročitve zoper imenovanega.

33Kot je pojasnil senat v sklepu, št. I Ks 41121/2019 z dne 11. 5. 2020, je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu že dne 11. 12. 2019 Državnemu tožilstvu v Hamburgu poslal obvestilo, da se zoper nemškega državljana A.A., na prošnjo ZDA, v Sloveniji vodi izročitveni postopek. Državno tožilstvo v Hamburgu je v svojem dopisu z dne 11. 3. 2020 izrecno izjavilo, da za predajo tujca ne bo zaprosilo, saj zločini, ki so osnova ameriškega naloga za prijetje ne morejo biti preganjani v ZR Nemčiji. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je Republika Slovenija z obveščanjem Zvezne republike Nemčije, o prijetju in teku izročitvenega postopka zoper njenega državljana, skladno s sodbo Sodišča št. C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 izpolnila svojo obveznost po spoštovanju določil 18. in 21. člena Pogodbe o delovanju Evropske UNIJE (PDEU), zato ji z izdajo sklepov pristojnih sodišč o izpolnjenih pogojih in izdajo odločbe o dovolitvi izročitve A.A. ZDA, po oceni tožene stranke, ni moč očitati kršitev prava EU in zato ne more odločati o morebitnem zahtevku ZR Nemčije za predajo oziroma »vračilo« njenega državljana. Upoštevajoč dejstvo, da je tujec podvržen omejitvi njegove osebne svobode je konkretni postopek potrebno obravnavati kot nujen in v priporni zadevi odločiti brez odlašanja, zaradi česar morebitna prošnja po odložitvi izdaje odločbe o izročitvi do pravnomočne odločitve nemškega upravnega sodišča oziroma podaje morebitne zahteve ZR Nemčije na vračilo njihovega državljana, ne more biti utemeljena.

34Izročitev je skladno z 8. členom Pogodbe o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA, v zvezi s 531. členom ZKP, omejena z načelom specialnosti, saj se mu imenovani ni odpovedal.

35Tožnik je vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi tožnik pravi, da pri izdani izpodbijani odločbi ministrstvo ni upoštevalo, da se z izročitvijo krši 18. člen Ustave RS. Pravica iz 18. člena Ustave je kršena na način, da je glede na nesorazmerno zagroženo visoko kazen tujec v primeru izročitve ZDA lahko podvržen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.

36Pri tem izpostavlja tudi odločbo Višjega sodišča München (Oberlandesgericht Munchen) z dne 20. 5. 2020, št. 1 AR 355/19, ki zadeva slovenskega državljana C.C. Zvezna republika Nemčija je v primeru slovenskega državljana C.C. podprla njegove težnje in argumente ter izročitev izrekla kot nedopustno. Odločba se prilaga. Tožena stranka ni kritično presodila argumentov v odločitvi nemškega sodišča.

37Kakor je že sam senat Okrožnega sodišča kvalificiral kazniva dejanja po slovenskem pravu, naj bi šlo za tajitev finančnih obveznosti, za kar je po 254. členu KZ, tč 3, določena kazen zapora do 8 let. Na podlagi navedenega je to eden izmed razlogov, da izročitev tujca ZDA tudi iz tega razloga ni dovoljena.

38Tožnik očita, da ni mogoče sprejeti odgovora ZDA, da v celoti zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Iz prejetega odgovora izhaja, da je skupna zagrožena kazen 380 let zapora, v primeru istočasnega izvrševanja kazni oz. v primeru zaporednega izvrševanja kazni 385 let.

39Nadalje v tožbi poudarja, da je ESČP izoblikovalo ustrezne kriterije za nesorazmernost kazni z vidika 3. člena EKČP v zadevi Soering vs. Združeno kraljestvo, št. 161/1989 ali nazadnje v zadevi Trabelsi vs. Belgija (4. 9. 2014). Res je, da je ESČP do zdaj v glavnem primerjalo grozečo smrtno kazen ali doživljenjsko kazen, vendar je treba ugotoviti, da je grozeča kazen 385-ih let nedvomno ista kot dosmrtna kazen. So pa nacionalna sodišča preverjale sorazmernost kazni in ugotovila, da je nesorazmerno visoka kazen lahko nečloveška in zato zadostni razlog, da se izročitev ne dovoli (Višje Deželno sodišče Stuttgart - OLG Stuttgart NStz 2005, 48f ali nemško Višje Deželno sodišče - OLG Hamm 19. 12. 2000, 4 Ausl 124/0). Nesorazmernost kazni je ESČP videlo v tem, da je v Turčiji bila zagrožena kazen 8-ih let, v Nemčiji pa za isto kaznivo dejanje samo denarna kazen. Četudi takšne sodbe ne vežejo slovenskega sodišča, ampak so primerljive, ker se nanašajo na razlago EKČP, ki velja tako v Nemčiji, kot tudi v Sloveniji.

40Iz pojasnila posebej izhaja, da ima sodnik v ZDA popolno diskrecijsko pravico pri izrekanju kazni za posamezna kazniva dejanja, pri čemer A.A. nima nobenega zagotovila, da mu ne bo izrečena nesorazmerno visoka kazen oziroma da mu ne bo izrečena zaporna kazen. Tega senat Okrožnega sodišča v obrazložitvi svoje odločitve niti ne upošteva. Prav tako zakonodaja ZDA ne vsebuje nobenih posebnih določil o obveznem združevanju kazni, kar je popolnoma v nasprotju s slovensko zakonodajo in pravnim varstvom tudi v EU oziroma v državah kontinentalnega prava. Tako nesorazmerno visoka kazen, ki grozi izročeni osebi v državi prosilki za izročitev, je namreč nečloveška in je tudi zadosten razlog, da se izročitev ne izvede. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je sam pravobranilec ZDA podal odgovor, da tujec nima nobenega zagotovila za višino kazni, saj ima sodnik popolno diskrecijsko pravico. Vse nadaljnje navedbe o tem, ali bi bila A.A. izrečena zaporedna zaporna kazen ali ne, so zgolj ugibanja in špekulacije, na te pa se v kazenskem pravu nikakor ne gre opreti, saj ne predstavljajo zadostne varnosti tožeče stranke.

41Tudi navedbe o tem, da je približno 94 % zveznih kazenskih zadev v ZDA zaključenih s priznanjem krivde, ni mogoče uporabiti v konkretnem postopku. A.A. se bo namreč sam odločil o tem, ali bo krivdo priznal ali ne, oziroma, če je na stališču, da je nedolžen, seveda ne more razmišljati o priznanju krivde.

42V skladu z 19. členom Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah mora država članica, kadar tretja država poda prošnjo za izročitev državljana neke druge države članice, preveriti, ali za osumljenca ne obstaja resno tveganja, da bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (kot to predvidevata 3. člen EKČP in 4. člen Listine).

43Pravobranilec ZDA je podal tudi odgovor glede pogojev v zaporu v ZDA. Ravno dejstvo, da v primeru izročitve A.A. v ZDA in dejstva, da bo priprt v Metropolitan Correction Center Chicago, v zaporniškem kompleksu, ki ga vodi Urad za ZDA (BOP), ki je del Ministrstva za pravosodje ZDA, že samo po sebi pomeni hudo tveganje za zdravje in varnost tujca. Zaradi trenutnih razmer v svetu in ZDA, zlasti razširjenost bolezni Covid-19, predstavlja hudo zdravstveno tveganje za A.A.

44Tožeča stranka je priložila članek, z dne 1. 5. 2020, iz katerega izhaja, da so ravno v navedenem zaporu MCC Chicago izredne razmere, v katerih se je močno razširil korona virus (Covid-19), in sicer je bilo v navedenem zaporu že več kot 94 zapornikov in osebja pozitivnih na navedeni virus. Iz članka z dne 27. 4. 2020 s strani KWQC izhaja, da je v navedenem zaporu hud izbruh korona virusa, kar je oblastem ušlo iz nadzora in je zagotavljanje varnosti in zdravja nemogoče. Prav tako članek izkazuje, da pristojni konstantno premeščajo osebje in zapornike iz enega v drug zapor istega okrožja in obratno, zaradi prenatrpanosti zapornikov in primanjkljaja osebja. Prav tako je nedvomno izkazano tudi, da je ravno Metropolitan Correction Center MCC Chicago, kamor bi bil nameščen tujec A.A., zapor, v katerega konstantno nameščajo nove zapornike.

45Posledično so vse navedbe pravobranilca ZDA o tem, da je v navedenem zaporu, ki vključuje zdravstveno ustanovo, v celoti poskrbljeno za posameznika, za njegove pravice in humano ravnanje, zagotavljanje zdravstvene oskrbe, neresnične oziroma še najmanj netočne.

46Tožeča stranka je toženi stranki tudi predložila članek z dne 23. 4. 2020 iz časopisa The New York Times, iz katerega izhajajo nevzdržni pogoji, posledično minimalne možnosti za ohranjanje življenja in zdravja zapornikov. Navedeni članek izkazuje splošne razmere po zapornih v ZDA, ki so katastrofalne in nevzdržne. Zapornike, ki kažejo znake okužbe, premestijo v miniaturne celice, nekaterih ne izpustijo iz celic tudi po več kot 22 ur, ali pa jih prelocirajo v samico. Ponekod ni dovoljeno niti razkužilo, saj vsebuje prekomerne količine alkohola, zaporniki lahko uporabljajo le milo in vodo ter belilo za čiščenje. Prav tako pazniki ne nosijo vedno mask. Ponekod pa v posameznih zapornih niti ne sprejemajo ukrepov za zajezitev pandemije, ampak zapornike premeščajo drugam. Po zaporih ZDA je bilo do tedaj potrjenih že 1.324 okuženih zapornikov, celo 32 jih je zaradi okužbe umrlo. Članek tudi jasno izkazuje, da je zapor v MCC Chicagu nacionalno največji vir prenašanja okužbe. Statistično gledano je bilo že več kot polovica zapornikov v ZDA ter osebja v karanteni zaradi izpostavljenosti ali okužbe z navedenim virusom. Med drugim zaporniki masko, ki jo prejmejo, nosijo konstantno, torej je ne menjajo in niti nimajo možnosti slednje razkužiti.

47Tožena stranka se ne opredeli glede obširnih navedb glede prakse sodišča EU, med drugim tudi ne glede sodbe dne 15. 10. 2019, C-128/18, zadeva Dimitru-Tudor Dorobantu, ko Sodišče EU jasno pojasni dosedanjo sodno prakso, da izročitev lahko pomeni tudi kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja). V tej odločbi namreč sodišče zahteva, da mora država, ki izroča osumljenca od države, ki zahteva izročitev, pridobiti podrobne informacije o tem, kakšne razmere bodo v konkretnem zaporu v katerega bi se izročil osumljenec. Dejstvo, da je senat Okrožnega sodišča sicer od ZDA pridobilo odgovor o tem, kje bi naj bil tujec nastanjen, vendar le-ta ni bil dovolj podroben. Potrebno je namreč ugotoviti, kakšen bo osebni prostor v celici, ki mu bo na voljo, njegovi sanitarni pogoji in obseg svobode gibanja v navedenem zavodu. Glede osebnega prostora mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati minimalne standarde, ki izhajajo iz člena 3. EKČP, npr. v izračun površine se ne sme vključevati površine sanitarij itd. Zadostnega odgovora torej senat Okrožnega sodišča s strani ZDA ni dobilo.

48Pod točko II. tožbe tožeča stranka podaja seznam predlaganih dokazov in sodb sodišča EU in EKČP, omenja pa tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. XI Ips 41121/2019 z dne 12. 12. 2019.

49V nadaljevanju tožbe pravi, da tožena stranka napačno in nekritično ocenjuje predložene dokaze v zvezi z bivanjskimi razmerami v ameriških zaporih, konkretneje v zaporu, kamor bi bil tujec v ZDA tudi napoten, to je MCC Chicago. Zaključek, da predloženi članki ne izkazujejo izrednih in katastrofalnih razmer v priporu MCC Chicago, kamor bo tujec nastanjen, je po prepričanju tožnika napačen. Dejstvo je, da je splošno stanje v državi Illinois zaradi okužb z Covid-19 izredno in katastrofalno. Dejstvo je, da je tožeča stranka ministrstvu predložila nove izvide, ki jih je tujec pridobil v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Gre za kroničnega bolnika z okvaro sluha in lahko okužba resno ogroža njegovo zdravstveno stanje. Navedene in opisane razloge, ki so bistvenega pomena, bi tožena stranka morala ocenjevati bolj kritično.

50Tožbi prilaga tudi zdravniško potrdilo medicinskega izvedenca Č.Č., preveden po zapriseženi sodni prevajalki, z dne 4. 7. 2020, iz katerega izhaja, da se tožnik zaradi kompliciranega kroničnega vnetja srednjega ušesa (holesteatum) že leta redno, najmanj dvakrat letno zdravi. Iz izvida tudi izhaja, da je bil leta 2001 operiran (timpanoplastika). Zaradi nagnjenja k recidivom z možno posledico poškodovanja živcev, gluhosti in/ali resnih vnetij, tudi izven ušesa, ga je potrebno redno kontrolirati in čistiti ušesni kanal. Neredni kontrolni pregledi lahko privedejo do znatnega poslabšanja splošnega zdravstvenega stanja. Pri tem tožnik pojasnjuje, da je že dvakrat v času trajanja pripora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana potreboval nujno medicinsko pomoč in tudi sedaj čaka na pregled. Kljub večkratnemu pozivanju z njegove strani in tudi s strani odvetnice do ponovnega pregleda še vedno ni prišlo. Prilaga se tudi svoj poziv k realizaciji pregleda.

51Glede na trenutno situacijo korona virusa-SARS-CoV-2 v ZDA, kjer je bilo na dan 13. 5. 2020 že 1.369.574 okuženih ljudi s korona virusom-SARS­-CoV-2, pri tem pa jih je 82.376 umrlo, in glede na dejstvo, da so ravno razmere v zaporih, kamor bi bil napoten tožnik, izredno slabe, je tožeča stranka mnenja, da je izročitev potrebno zavrniti. Posledično je ZDA z več kot 1,36 mio okuženih do sedaj najbolj prizadeta država s korona epidemijo na svetu. Vse navedeno predstavlja hudo tveganje za tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje, predvsem komplicirano kronično vnetje srednjega ušesa, ki predstavlja rizično skupino, zato meni, da izročitev ZDA na prestajanje kazni, kjer mu grozi 385 let zapora in kjer ni zagotovljeno in ni predvidljivo, koliko let zapora bi dejansko lahko dobil, v celotnem pogledu navedeno vsekakor predstavlja neznosno težko in nesorazmerno kazen. Posledično izročitev nikakor ne more biti dovoljena.

52Dejstvo je, da ZKP in Pogodba o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA določata, da mora država primarno zaprositi državo, katere državljan je tujec, glede njene zahteve po izročitvi. Nesporno dejstvo namreč je, da je ZRN primarno podala izjavo, da svojega državljana, sedaj tožeče stranke, ne zahteva, vendar je bila kasneje na nemško upravno sodišče v Berlinu vložen predlog za izdaje začasne odredbe po izročitvi A.A. ZRN, kateri je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Ker gre za tako hud poseg v človekove pravice in eno izmed bistvenih postavk in pogojev za izročitev, je tožeča stranka menja, da tožena stranka ne more mimo navedene odločitve Upravnega sodišča Berlin ZRN, in najmanj kar mora, mora začasno postopek ustaviti in zadržati izvršitev, saj je potrebno počakati odločitev nemškega sodišča v zvezi z zahtevo po izročitvi A.A. ZRN.

53Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in da se izročitev A.A. ne dopusti. Vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-l. Tožeči stranki bi z izročitvijo že po naravi stvari nedvomno nastala nepopravljiva škoda. Ne gre za reverzibilen proces. Izročitev bi temeljila na pravnomočni sodni odločbi in izpodbijani upravni odločbi in ni pričakovati, da bi ZDA v primeru razveljavitve slednje tožečo stranko vrnile v Slovenijo.

54Po drugi strani pa javnemu interesu in nasprotni stranki z odložitvijo izvršitve in prepovedjo izročitve do rešitve tega upravnega spora ne bi nastala nikakršna škoda. Tožeča stranka je v priporu. Nasprotna stranka tega spora je Republika Slovenija, ki ji ne bi z odložitvijo izvršitve nastala prav nikakršna škoda. Posredno bi o posledicah izdaje začasne odredbe lahko govorili le v odnosu do države prosi1ke, pa še tej bi se kazale zgolj v časovnem zamiku trenutka izročitve, v kolikor bi tožeča stranka v upravnem sporu ne uspela.

55Predlaga, da se pravni učinki izpodbijane odločbe zadržijo in se do pravnomočne rešitve tega upravnega spora Ministrstvu za notranje zadeve RS prepove izročitev oziroma predaja tožeče stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

56V odgovoru na začasno odredbo tožena stranka pravi, da začasna odredba predstavlja nujen ukrep, ki je utemeljen samo v primeru, ko tožnik v zahtevi za začasno odredbo konkretno navede vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkaže, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Kot izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Slovenije mora biti verjetnost nastanka težko popravljive škode predvidljiva in konkretna, prav tako morajo biti dokazi, s katerim predlaga izdajo začasne odredbe, konkretizirani na realno izkazane posledice. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni vsaka vrnitev v drugo državo iz Republike Slovenije škoda, ki je pravno relevantna za izdajo začasne odredbe.

57Izdaja začasne odredbe tako ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločbo ministra za pravosodje o izročitvi tujca. Po oceni tožene stranke tožeča stranka zahtevanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka namreč v tožbi izpodbija odločbo o izročitvi z očitkom, da se tožena stranka ni opredelila do navedb in dokazov glede razlogov za zavrnitev izročitve, katerih pristojnost za presojo po veljavni zakonodaji sodi v pristojnost sodišč in do katerih sta se prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče že pravnomočno obe opredelili in jih tožena stranka ni pristojna presojati oziroma ocenjevati.

58Glede na to, da je čas izročitvenega pripora zakonsko omejen, je za varovanje javne koristi, ki je izvršitev dokončne odločbe o izročitvi, pomembno, da se izvršitev ne odlaga v primerih, ko sta bili začasna odredba in tožba vloženi zoper upravno odločbo iz razlogov, ki ne sodijo v pristojnost odločanja ministra za pravosodje. V tem primeru po oceni tožene stranke tožeča stranka ni predložila dokazov, konkretiziranih na realno izkazane posledice, prav tako pa so bili k tožbi predloženi dokazi že ocenjeni s strani pristojnih sodišč.

59Iz predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče razbrati, da tožeča stranka predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, temveč zaproša za zadržanje pravnih učinkov izpodbijane odločbe ter prepoved Ministrstvu za notranje zadeve, da osebo preda, pri čemer Ministrstvo za notranje zadeve ni stranka tega postopka. Predlaga, da Upravno sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasno odredbo zavrne.

60V odgovoru na odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče prejelo dne 28. 9. 2020, tožnik med drugim ugovarja, da bi bile številne v tožbi zatrjevane nepravilnosti zunaj presoje ministrstva. Pravi, da je tudi tožena stranka vezana na ustavne pravice in sodno prakso Sodišča EU in ne samo nacionalnega sodišča. Zatrjevano škodo ponovno povezuje z nevzdržnimi razmerami v zaporih ZDA ter nesorazmernostjo glede na interese tožene stranke. Pravni učinki izpodbijane odločbe se kažejo v dovoljeni izročitvi, ki pa jo izvrši Ministrstvo za notranje zadeve in ne izdajateljica izpodbijane odločbe.

61Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

62Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Upravno sodišče upošteva, da Vrhovno sodišče glede odločanja o začasnih odredbah navaja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi.¹

63Navedeno stališče oziroma standardi Vrhovnega sodišča so sicer nastali v zadevah v zvezi z dodeljevanjem koncesij, kjer stranke v upravnem postopku navadno ne uveljavljajo varstva ustavnih pravic, vendar je Vrhovno sodišče ta restriktivni pristop upoštevalo tudi v nekaterih drugih vrstah zadev.

64Upravno sodišče se je v sodni praksi, ki je sledila omenjenim odločitvam Vrhovnega sodišča, načeloma pridružilo tem stališčem in standardom, pri čemer je v določenih primerih poudarjalo, da so konkretne partikularnosti uporabe teh restriktivnih standardov iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v posamičnih primerih odvisne od tega, ali tožnik z začasno odredbo uveljavlja varstvo pravice iz 25. in 23. člena Ustave oziroma še kakšno drugo ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe ali pa varuje le zakonsko pravico ali pa morda celo zgolj pravni interes. Kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) - če gre za eno-instančno odločanje v upravnem postopku - vsekakor pa tudi pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) lahko v povezavi s kakšno drugo ustavno pravico ali ustavno določbo.² Razen v izjemnih primerih namreč sama po sebi tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo. Najbolj očitno opisani restriktivni pristop k izdajanju začasnih odredb ne pride v poštev v situacijah, ko tožnik v primeru odstranitve iz države nima očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. „arguable claim“) glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP),³ saj mora v takih primerih tožba v upravnem sporu imeti avtomatični suspenzivni učinek, brez da bi tožnik moral podati zahtevo za izdajo začasne odredbe, kajti sicer gre za kršitev 13. člena v zvezi z 3. členom EKČP.⁴ Če v domači pravni ureditvi v takih primerih ni zagotovljen avtomatičen suspenzivni učinek, potem je še toliko bolj pomembno, da se tožniku ne postavi prevelikega dokaznega bremena in prezahtevnega dokaznega standarda za to, da izkaže težko popravljivo škodo.⁵

65Preden sodišče opredeli, katere specifične pravno zavarovane dobrine v smislu pravice ali pravnega interesa z zahtevo za začasno odredbo varuje tožeča stranka v tem konkretnem primeru in katere specifične pravno-zavarovane interese mora sodišče še upoštevati, če je morebiti dopustno tudi tehtanje nasprotujočih si interesov ali pravic z vidika načela sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, Upravno sodišče najprej izpostavlja, da primeri odločitev Vrhovnega sodišča gledano na splošno (ne glede na vrsto zadeve), ko je le-to ugodilo zahtevku za izdajo začasne odredbe, kažejo, da so bile v okviru zgoraj omenjenega restriktivnega pristopa pri izdajanju začasnih odredb v preteklosti uspešne zahteve za izdajo začasne odredbe zlasti tiste, ko je šlo za primere razrešitev s pomembnih javnih funkcij in ko so tožeče stranke z začasnimi odredbami uveljavljale zadržanje postopkov izbire in imenovanja novih nosilcev javnih funkcij. To so bili na primer zadeve izbire in imenovanja za direktorsko mesto v javnem podjetju,⁶ v občinski upravi,⁷ v javnem skladu,⁸ v javni agenciji,⁹ v javnem zavodu.¹⁰

66Vendar razlog za izdajo začasnih odredb v teh primerih ni bilo učinkovito varstvo materialnih ustavnih pravic tožečih strank, ampak stališče, da je mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo v primeru ugoditve tožbi predvsem z izdajo ureditvene začasne odredbe, ker je z izpodbijanimi akti bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje, in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja oziroma javnega uslužbenca, vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, pa kasneje ne bi bila več mogoča, če bi tožeča stranka s tožbo uspela.¹¹

67Kasneje je prišlo do določene spremembe sodne prakse v zadevah v zvezi s škodami, vezanimi na imenovanja in razrešitve javnih uslužbencev,¹² ker je Vrhovno sodišče razvilo koncept gledanja na javno službo kot na privilegij¹³ in da izdaja začasne odredbe ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu.¹⁴ V zadevi I Up 247/2017 Vrhovno sodišče izhaja tudi iz standarda, da mora biti škoda resna in mora tožniku neposredno groziti, podana pa mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti,¹⁵ s stopnjo verjetnosti pa je treba oceniti tudi javno korist.¹⁶

68Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi nekoliko utrdilo stališče, da je namen izdaje začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu. Tako je na primer Vrhovno sodišče že izdalo začasne odredbe v zadevah dostopa do informacij javnega značaja in sicer z argumentom „ireverzibilnosti“ pravne in dejanske situacije, na katerega se opira tudi tožnik v obravnavani zadevi. Tako je na primer zaradi „ireverzibilnosti“ Vrhovno sodišče odločilo, da v primeru seznanitve javnosti z zahtevanimi informacijami, preden bi sodišče razsodilo o utemeljenosti tožbe, ne bi bilo mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu, saj umik - enkrat razkritih podatkov kot informacij javnega značaja - kasneje ni več mogoč; upravni spor bi v takem izgubil svoj smisel¹⁷ oziroma sodno varstvo v takem primeru ne bi bilo učinkovito¹⁸.

69Obravnavane zadeve - izročitve tožnika - sicer ni mogoče umestiti v tak tip sporov, saj je v navedenih dveh zadevah Vrhovno sodišče zavarovalo (pravni) interes javno-pravnih subjektov kot zavezancev po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oziroma prizadetih strank, in ne interesa nosilca ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Vendar pa področje dostopa do informacije javnega značaja ni edino področje, kjer je Vrhovno sodišče obravnavalo vidik „ireverzibilnosti“ v povezavi s težko popravljivo škodo in se je v tej zvezi sklicevalo na temeljno izhodišče, da je namen izdaje začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu oziroma da mora stranka, ki predlaga začasno odredbo, izkazati, da brez izdane začasne odredbe kljub uspehu sodnega varstva ne bo dosežen namen upravnega spora.

70Vrhovno sodišče je tako tudi na povsem drugem področju (varstva konkurence) odločilo, da zahteva za izdajo začasne odredbe ni (lahko) utemeljena samo takrat, ko gre za poseg v obstoječe pravno razmerje, ki ne pomeni nujno posega v ustavno pravico, in ki ga ne bi bilo mogoče več vzpostaviti nazaj, če je kasneje tožbi ugodeno, ampak da je lahko težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izkazana tudi takrat, ko stranka izkaže, da izpodbijani akt posega v določeno materialno ustavno pravico, četudi ne gre za ireverzibilen poseg. Tako je v zadevi I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018 Vrhovno sodišče poleg elementa ireverzibilnosti naložene prodaje premoženja¹⁹ ugotovilo samostojen in pravno priznan element škode (v povezavi s pravicama iz 74. in 33. člena Ustave) tudi v tem, da je z izpodbijanim aktom skupini petih podjetij »bistveno« poseženo v izvajanje njihove dejavnosti in sicer v dejavnost izdajanja športnih TV programov po Sloveniji in da bi tožečim strankam z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, pri čemer po stališču Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi morale tožeče stranke ob tem izkazati, da bi izpodbijani akt povzročil stečaj družb.²⁰ Vrhovno sodišče ob tem dodatno pojasnjuje, da se že omenjeni restriktiven pristop pri obravnavanju začasnih odredb nanaša na to, da mora stranka navesti potrebna dejstva in dokaze ter jih predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe in da praviloma dejstva niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v tem odločanju ne ugotavlja dejstev in ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1). »Navedena restriktivnost (zadržanost) pa se ne nanaša na vsebinsko presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, saj za kaj takega v ZUS-1 ni podlage.«²¹

71Vendar pa so zgoraj opredeljeni standardi za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe iz domače sodne prakse v konkretnem primeru uporabljivi samo pod pogojem, da so skladni oziroma da niso preveč restriktivni glede na standarde, ki veljajo v pravu s EU, ker to izhaja iz tretjega odstavka 3.a člena Ustave in načela primarnosti prava EU, kot je to načelo opredelilo Sodišče EU.²²

72Med ZDA in EU je namreč sklenjen Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in ZDA, podpisan 25. junija 2003 v Washingtonu, v zvezi s katerim je Slovenija podala tudi potrditev po členu 3(2)(a) Zakona o ratifikaciji sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike.²³ Poleg tega je treba v tej zadevi upoštevati tudi relevantno sodno prakso Sodišča EU²⁴ in posledično Okvirni sklep sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami²⁵ zaradi načela medsebojnega zaupanja med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Slovenijo kot članicama EU²⁶ glede na to, da je tožnik državljan Zvezne republike Nemčije in državljan EU.

73To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanima aktom izvaja pravo EU (v nadaljevanju tudi: pravo Skupnosti) v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Zato gre oziroma bo Upravno sodišče v predmetni zadevi zatrjevano škodo za potrebe odločanja o začasni odredbi presojalo po pravilih prava EU in v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tem okviru bo Upravno sodišče v tem sklepu presodilo tudi o varstvu pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in tej odgovarjajoči pravici iz 23. člena Ustave RS.

74Pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah je opredeljena s pravnim določilom, ki je dovolj samo po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo.²⁷

75V zadevi Factortame Sodišče EU pravi, da je z inherentnimi zahtevami prava Skupnosti neskladna „vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa,“ katere učinek je zmanjšanje učinkovitosti prava Skupnosti, če pri uporabi tega prava pristojni sodnik nima pooblastil za to, da stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morebiti ovirajo – četudi le začasno – polni učinek predpisov Skupnosti.²⁸ Sodišče EU nadalje pravi, da bi bil polni učinek prava Skupnosti prav tako zmanjšan, če bi pravilo nacionalnega prava sodniku, ki odloča o sporu, za katerega velja pravo Skupnosti, lahko preprečilo, da izda začasno odredbo, da se zagotovi polni učinek pričakovane sodne odločbe „glede obstoja pravic, zatrjevanih na podlagi prava Skupnosti.“ Iz navedenega izhaja, da mora sodnik, ki bi sicer v takih okoliščinah lahko izdal začasno odredbo, a mu to preprečuje pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo takega nacionalnega pravila in enako velja, če ga pri tem ovira nacionalna sodna praksa.²⁹

76Da bi Upravno sodišče ugotovilo, ali je domača sodna praksa preveč restriktivna z vidika zahtev neposrednega učinka določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, bo sodišče v nadaljevanju te sodne odločbe ugotavljalo najprej, kakšni standardi glede začasnih odredb izvirajo iz prava EU na splošno in v (kolikor toliko) primerljivih zadevah obravnavanemu upravnemu sporu.

77BUSIEO nima nobene določbe glede kriterijev za učinkovitost pravnega sredstva zoper odločbo ministra o izročitvi (kakor tudi ne Okvirni sklep EU in Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado ZDA o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in ZDA³⁰). Vendar pa v primerih, ko gre za odločanje v postopku po Okvirnem sklepu EU, po interpretaciji Sodišča EU velja, da osebe, za katere je izdan evropski priporni nalog, lahko uveljavljajo pravna sredstva po pravnem redu odreditvene države.³¹

78Ker pravo EU ne ureja posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe bodisi na splošno, ali pa konkretno v tovrstnih zadevah, imajo države članice torej procesno avtonomijo, da uredijo pogoje za izdajo začasne odredbe v nacionalni zakonodaji.³² Vendar pa morajo biti ti pogoji v domači pravni ureditvi v skladu z načelom učinkovitosti in ekvivalentnosti. Načelo ekvivalentnosti (enakovrednosti) pomeni, da podrobna postopkovna pravila pravnih sredstev v domači zakonodaji, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava EU, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva.³³ S tega vidika so relevantni standardi iz domače sodne prakse, ki jih je Upravno sodišče povzelo v začetku obrazložitve te sodne odločbe. Ti standardi pa ne smejo biti v nasprotju z načelom učinkovitosti, kar pa pomeni, da uporaba teh standardov iz navedene domače sodne prakse v zvezi z določilom 32. člena ZUS-1 ne sme „praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti“ uveljavljanja pravic, ki jih tožniku daje pravni red EU.³⁴ Sodišče EU dodaja, da morajo nacionalna sodišča podrobno ureditev postopkovnih pravil v domačem pravu „kolikor mogoče“ razlagati tako, da bo uporaba te podrobne ureditve čim bolj prispevala k zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava EU.³⁵

79Ker drugega kriterija kot splošnega načela, da odločitev Upravnega sodišča v tej zadevi ne sme tožniku „praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti“ uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v tem upravnem sporu, ki ga tožnik uresničuje prek določne prvega odstavka člena 530.a ZKP, bo Upravno sodišče inspiracijo za opredelitev standardov učinkovitosti v smislu izdajanja začasnih odredb iskalo tudi v analogiji s sorodnimi pravnimi spori, za katere pa pravo EU ima konkretne pravne določbe oziroma so že znana stališča Sodišča EU.

80V do neke mere sorodni zadevi, kjer je šlo za odločitev o prepovedi bivanja in o izgonu nemškega državljana iz Avstrije za 10 let in sicer zaradi obsodbe na hudo goljufijo, je Sodišče EU odločilo, da z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva ni dovolj, če (avstrijska) sodišča sistematično odrejajo zadržanje izvršitev takšnih odločb. To je po mnenju Sodišča EU sicer po svoji naravi sprejemljivo, ni pa javnosti dovolj znano in se zato ne more šteti za veljavno izvrševanje obveznosti iz predmetne direktive.³⁶ Zato je Sodišče EU odločilo, da mora biti v takem primeru zagotovljen avtomatični suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu,³⁷ kajti sicer bi bilo pravno sredstvo zgolj navidezno.³⁸ Če to velja za izgon državljana EU v njegovo izvorno državo članico EU, od koder bi sicer tudi lahko tožnik uresničeval pravno sredstvo pred sodiščem druge države članice EU, potem bi še toliko bolj moralo veljati za državljana ZR Nemčije v obravnavi zadevi, kjer gre za izročitev oziroma predajo tožnika ZDA.

81Vendar pa je zakonodajalec EU spremenil predmetno ureditev s sprejemom Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic in s katero je omenjena Direktiva 64/221, na podlagi katere je Sodišče EU razvilo interpretacijo v zadevi Dörr, prenehala veljati. Po zdajšnji ureditvi, kadar je predmet sodnega nadzora upravna odločitev o izgonu bodisi državljana tretje države bodisi državljana EU, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju države članice, velja, da se dejanska odstranitev z ozemlja ne sme izvršiti, dokler ni sprejet sklep o začasni odredbi, „razen, kadar odločba o izgonu temelji na predhodni sodni odločbi ali kadar je zadevna oseba že pred tem predložila vlogo za sodni preizkus.“³⁹

82Ko pa gre za odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tujca, državljana tretje države, ki nezakonito biva na ozemlju države članice EU na podlagi Direktive o vračanju 2008/118/ES, velja, da mora pravno sredstvo „vsekakor imeti suspenzivni učinek“, če je vloženo zoper odločbo o vrnitvi, zaradi izvršitve katere je lahko zadevni državljan tretje države izpostavljen resnemu tveganju, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in tako temu državljanu tretje države zagotoviti spoštovanje zahtev iz členov 19(2) (oziroma 4. člena) in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.⁴⁰

83Avtomatični suspenzivni učinek je predpisan tudi za tožbo zoper odločitev upravnega organa o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, četudi le-ta odločitev sploh ne vsebuje obveznosti zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito, da zapusti državo članico EU;⁴¹ v primerih ko gre za nekatere posebne postopke, kot so očitno neutemeljene prošnje ali nedopustne prošnje, pa je predpisana možnost izdaje začasne odredbe na predlog tožnika ali po uradni dolžnosti,⁴² čeprav ne gre nujno za odločitve, katerih posledica je že odstranitev tožnika iz države.

84Nadalje je za obravnavani spor pomembno, da po pravu EU v zadevah, kjer je z izpodbijanim aktom tožniku naložena odstranitev oziroma izgon iz države, še posebej, če gre za državljana EU, ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V zadevi, kjer je šlo za izročitev estonskega državljana Rusiji s strani Latvije, je Sodišče EU predhodno vprašanje obravnavalo ne samo v kontekstu učinkovitega sodnega varstva pravice iz člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah,⁴³ ampak tudi v kontekstu pravice do prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz 18. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in svobode gibanja iz 21. člena PDEU.⁴⁴ V zadevi, kjer je šlo za izročitev islandskega državljana Rusiji, je Sodišče EU predhodno vprašanje obravnavalo v kontekstu učinkovitega sodnega varstva pravice do svobodnega opravljanja storitev iz 56. člena PDEU,⁴⁵ prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva⁴⁶ ter pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.⁴⁷Ko je Sodišče EU odločalo o kriterijih za učinkovitost sodnega varstva v zadevah po Okvirnem sklepu EU, je obravnavalo možnost učinkovitega pravnega sredstva v smislu izpodbijanja „zakonitosti razmer v kazenskem zavodu v državi, kamor naj bi bila oseba izročena“⁴⁸ - torej v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz 4. člena in prepovedjo kršitve človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah⁴⁹ oziroma je pravno sredstvo povezovalo z izpodbijanjem „zakonitosti kazenskega pregona ali izvršitve kazni ali ukrepa vezanega na odvzem prostosti ali kazenskega postopka, ki je bil podlaga za to kazen ali ukrep“⁵⁰ vključno s pravico osebe, ki jo je sodišče obsodilo zaradi storitve kaznivega dejanja, do dvostopenjskega sodnega postopka - torej v povezavi z drugimi človekovimi pravicami⁵¹ in ne zgolj s prepovedjo nečloveškega ravnanja. V slednji zadevi Jeremy F je Sodišče EU tudi odločilo, da dejstvo, da Okvirni sklep EU suspenzivnega pravnega sredstva ne ureja, ne pomeni, da takšno pravno sredstvo pravo EU državam članicam prepoveduje ali da bi jim nalagal določitev takšnega pravnega sredstva.⁵² Sodišče EU ob sklicevanju na določbo člena 1(3) in uvodno izjavo 12 Okvirnega sklepa EU dodaja, da ima tako kot „v postopkih izročitve tudi v postopku predaje, uvedenem z Okvirnim sklepom, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo določata člen 13 EKČP in člen 47 Listine /.../ poseben pomen.⁵³ Sodišče EU tudi navaja, da dejstvo, da Okvirni sklep EU ne ureja morebitne pravice do suspenzivnega pravnega sredstva zoper odločbe v zvezi z evropskim nalogom za prijetje, državam članicam ne preprečuje, da tako pravico določijo⁵⁴ in lahko pri tem uporabijo tudi svoja ustavna pravila upoštevajoč omejitve na podlagi rokov določenih v Okvirnem sklepu EU.⁵⁵

85V predmetni zadevi, kjer se sicer Okvirni sklep EU neposredno ne uporablja, ampak se uporablja BUSIEU in Sporazum med Vlado republike Slovenije in Vlado ZDA o izročitvi, v temelju in brez podrobnosti v zvezi z natančnimi roki, ne more biti nič drugače. Pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ima namreč neposredni učinek.⁵⁶

86Na podlagi navedenih okvirov in standardov iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Sodišča EU Upravno sodišče v okoliščinah konkretnega primera ugotavlja, da je od tega, kar navaja tožeča stranka v utemeljitvi začasne odredbe kot težko popravljivo škodo treba upoštevati, da se tožnik sklicuje na učinkovitost sodnega varstva oziroma na argument da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. To je načeloma treba priznati kot pravno relevantno škodo, ki pa mora biti dovolj konkretizirana, da sodišče lahko ugotovi stopnjo nevarnosti oziroma verjetnosti, da bi do te škode dejansko prišlo in da bi bila težko popravljiva.

87Tožeča stranka se v zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicuje na argument „ireverzibilnosti,“ ki med strankama ni sporen, saj nihče ne dvomi, da ko je tožnik enkrat izročen ZDA, od tam ne bo več vrnjen, če bi Upravno sodišče tožbi ugodilo. Zato je v predmetni zadevi ključno vprašanje za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, na katere pravno zavarovane dobrine se argument tožnika o ireverzibilnosti dejanske in pravne situacije nanaša.

88Tožba je očitno uperjena na varstvo pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi nesorazmernosti kazni ter bivanjskih razmer v zaporu, kamor naj bi bil tožnik nameščen v primeru izročitve. Gre za absolutno zavarovano pravico, v katero ni dopustno poseči niti v skladu z načelom sorazmernosti⁵⁷ (v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1) in zato mora biti zagotovljen avtomatični suspenzivni učinek čim ima tožnik (t.i. „arguable claim“) zahtevek na varstvo pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen. V predmetni zadevi je v zvezi s tem brez dvoma pomembno, da sta se z vidika določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 14. točke člena 522. ZKP o izročitvi tožnika ZDA že opredelili Okrožno sodišče v Novem mestu ter Višje sodišče v Ljubljani. Izpodbijana odločba o izročitvi torej temelji na predhodni sodni odločbi, zato avtomatičen suspenzivni učinek po presoji Upravnega sodišča v konkretnem primeru ni nujen.⁵⁸

89Vendar to ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna v izpodbijanem aktu upoštevati ugovora prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave) oziroma da tožnik v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ne more uveljavljati tega ugovora. Lahko ga uveljavlja, ker se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave) oziroma v tem primeru neposredno na podlagi primarnega prava EU. Zato ta specifičnost, da je zakonodajalec dal možnost ministru za pravosodje da dovoli izročitev tožnika ali pa je ne dovoli (prvi odstavek 530. člena ZKP) po tem, ko sta se o zatrjevani kršitvi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah opredelili že sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, temu pa potem sledi še sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve ministra za pravosodje v upravnem sporu, ne pomeni, da ugovor o tveganju z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah presojata zgolj sodišči v kazenskem postopku, ko sploh ne gre (še) za odločitev o izročitvi. Kazenski sodišči presojata zgolj osnovne pogoje za izročitev in če so le-ti izpolnjeni, kazensko sodišče izda ugotovitveni sklep o izpolnjevanju zakonskih pogojev, ne odloči pa o sami izročitvi (528 in 529. člen ZKP). Zaradi absolutne zavarovanosti pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v postopku pred ministrom za pravosodje o dovolitvi izročitve in v tožbah na podlagi prvega odstavka 530.a člena ZKP tožnik lahko uveljavlja tudi druga oziroma nova dejstva in dokaze o tveganju za kršitev omenjene pravice. Zato zgoraj obravnavani standardi iz prava EU glede učinkovitosti sodnega varstva v zvezi s pravico iz 4. člena Listine EU veljajo tudi v predmetni zadevi.

90V konkretnem primeru, dejstvo, da sta kazenski sodišči prve in druge stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe presojali tveganje z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne zmanjšuje tega tveganja do te mere, da zaradi ireverzibilnosti škoda tožnika v primeru izročitve ne bi mogla nastati oziroma da ima tožnik očitno neutemeljen zahtevek glede morebitnega tveganja za kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pravi, na katere objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu v ZDA iz mednarodnih sodnih odločb in dokumentov OZN, ki so v teh zadevah nujno potrebni,⁵⁹ se je oprla, glede na to, da ni dovolj, če se opre samo na izjave (tretje) države prosilke.⁶⁰ To zadošča za ugotovitev sodišča, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena, ker zaradi absolutnosti pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah tehtanje te pravice preko načela sorazmernosti z javnimi koristmi ne pride v poštev in bi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe „praktično onemogočila oziroma čezmerno otežila“ učinkovitost sodnega varstva v tem upravnem sporu.

91Temu sodišče dodaja, da se ireverzibilnost, na katero se sklicuje tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe, v konkretni zadevi nanaša tudi na prepoved diskriminacije iz 18. člena in v zvezi z 21. členom PDEU in v tej zvezi je eno ključnih vprašanj tudi, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu na zakonit način upoštevala načelo vzajemnega zaupanja (kot eno temeljnih načel prava Skupnosti) med Nemčijo in Slovenijo kot državama članicama EU, ki sicer niso absolutno zavarovane pravne dobrine oziroma pravice, vendar pa odločitev o izdaji začasne odredbe dodatno nagnejo na stran tožeče stranke in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva.

92Na tej podlagi je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1) in odločilo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, kar že na podlagi samega zakona pomeni tudi, da se zadrži pošiljanje odločbe Ministrstvu za notranje oziroma odreditev, da se tujec odpelje do meje zaradi izročitve pristojnemu organu druge države (drugi odstavek 532. člena ZKP).

-------------------------------

¹ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 326/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010; I Up 324/2010 z dne 22. 12. 2010.
² Glej na primer sodno odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 676/2013, 29. 4. 2013; glej tudi odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, odst. 12; Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 (odst. 7, 11-13) in sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015 (odst. 14-22) in I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016 (odst. 9-10).
³ Glej na primer. Gebremedhin v. France, App. no. 25389/05, 26. 4. 2007, odst. 65-67; Abdolkhani and Karimnia v. Turkey, App. no. 30471/08, 22. 9. 2009, odst. 109-116; Abdulazhon Isakov v. Russia, 8. 7. 2010, odst. 136; Hirsi Jamaa and others v. Italy, odst. 200; M.S.S. v . Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 293. Več o tem glej: sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 272/2015-5 z dne 20. 2. 2015, odst. 50-52.
⁴ T.i. „arguable claim“ pomeni, da v primeru vrnitve, izročitve, odstranitve tožnika kršitev 3. člena EKČP ni premalo verjetna oziroma včasih zadošča, da tožnik zgolj uveljavlja nevarnost te kršitve in skuša preprečiti odstravitev (glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83, Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136; Sultani v. France, app. no. 45223/05, 20. 9. 2007, odst. 50-52; Y v. Russia, App. no. 20113/07, 4. 12. 2008, odst. 70; Boutagni v. France, App. no. 42360/08, 18. 11. 2010, odst. 35-37.
⁵ Glej mutatis mutandis: M.S.S. v . Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 389-390.
⁶ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi Sklep II Up 6/2001, 24. 5. 2001.
⁷ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 273/2006, 15. 3. 2006.
⁸ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 640/2007, 25. 10. 2007.
⁹ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 41/2013, 14. 2. 2013.
¹⁰ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 51/2015, 1. 4. 2015.
¹¹ Ibid. odst. 8. Če Vrhovno sodišče v takšni zadevi ni izdalo začasne odredbe oziroma je razveljavilo začasno odredbo, ki jo je na prvi stopnji sojenja izdalo Upravno sodišče, je stranka lahko uspela z ustavno pritožbo (glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1165/06, 12. 7. 2006).
¹² Glej na primer: I Up 348/2016 in I Up 353/2016 z dne 11. 1. 2017 ter zlasti I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.
¹³ I Up 247/2017, 15. 12. 2017, odst. 14-16, 18.
¹⁴ Ibid. odst. 17.
¹⁵ I Up 247/2017, 15. 12. 2017, odst. 12.
¹⁶ Ibid. odst. 19. Standarde iz sodne odločbe I Up 247/2017 Vrhovno sodišče ponovi v zadevi I Up 78/2020 z dne 8. 7. 2020. Priporočljivo je to sodno prakso uporabljati skupaj z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-757/19-14 z dne 9. 9. 2019 (odst. 6), ki se nanaša na imenovanje oziroma izvolitev sodnikov, in ki ne omenja koncepta privilegija, ampak izhaja iz koncepta učinkovitega varstva človekovih pravic v sodnem postopku.
¹⁷ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 72/2016, 30. 3. 2016, odst. 9-10. V tej zadevi je stranka v sodnem postopku uveljavljala materialno ustavno pravico do varstva svobodne gospodarske pobude.
¹⁸ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 312/2015, 29. 10. 2015, odst. 13-17.
¹⁹ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018, 17. 10. 2018, odst. 16.
²⁰ Ibid., odst. 15.
²¹ Ibid. odst. 9.
²² Glej sodne odločbe Sodišča EU v zadevah: 26/72 Van Gend and Loos, 5. 2. 1963, ECLI:EU:C:1963:1, str. 12; 6/64, Costa v. ENEL, 15. 7. 1964, ECLI:EU:C:1964:66, str. 593, 11/70, Internationale Handelsgesellschaft, ECLI:EU:C:1970:114, odst. 3; 106/77, Simmenthal SPA, 9. 3. 1978, ECLI.EU:C:1978:49, odst. 17.
²³ Uradni list RS, št. 121/2005; v nadaljevanju: BUSIEU.
²⁴ Na primer: C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016; C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020.
²⁵ Uradni list EU L 190, 18. 7. 2002 (v nadaljevanju: Okvirni sklep EU).
²⁶ Mutatis mutandis: C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 49 in C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 27-50, 52-53.
²⁷ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 56.
²⁸ C-213/89, Factortame, 19. 6. 21990, odst. 20.
²⁹ Ibid. odst. 21; C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
³⁰ Uradni list RS št. 25/2006.
³¹ C-C-168/13 PPU, Jeremy F, 30. 5. 2013, odst. 50, C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldrãru, 5. 4. 2016, odst. 103.
³² Če na zadevnem področju ni ureditve Skupnosti, notranji pravni red vsake države članice določi pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Skupnosti (C-432/05, Unibet, 13. 3. 2007, odst. 39).
³³ Ibid. odst. 43.
³⁴ Ibid. odst. 43.
³⁵ Ibid. odst. 44.
³⁶ C-136/03, Dörr, 2. 6. 2005, odst. 48, 51-52. Šlo je za direktivo št. 64/221.
³⁷ Ibid. 57.
³⁸ Ibid. odst. 49.
³⁹ Prva in druga alineja člena 31(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic /…/, Uradni list EU, L 158, 30. 4. 2004).
⁴⁰ C-239/14, Tall, 17. 12. 2015, odst. 58-59; glej tudi: C-181/16, Gnandi, 18. 6. 2018, odst. 56; C‑562/13, Abdida, 18. 12. 2014, EU:C:2014:2453, odst. 52-53.
⁴¹ Člen 46(5) Procesne direktive 2013/32/EU.
⁴² Ibid. člen 46(6).
⁴³ C-182/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 53-60.
⁴⁴ Ibid. odst. 30-50.
⁴⁵ C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 50-54
⁴⁶ Ibid. odst. 55.
⁴⁷ Ibid. odst. 63.
⁴⁸ C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldrãru, 5. 4. 2016, odst. 103.
⁴⁹ Ibid. odst. 85.
⁵⁰ C-168/13 PPU, Jeremy F, 30. 5. 2013, odst. 50.
⁵¹ Ibid. odst. 48.
⁵² Ibid. odst. 37-38.
⁵³ Ibid. odst. 42.
⁵⁴ Ibid. odst. 51, 55.
⁵⁵ Ibid. odst. 53, 56-75.
⁵⁶ C-414/16, Egenberger,, 17. 4. 2018, EU:C:2018.257, odst. 78; Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 56, 73.
⁵⁷ C-404/15, C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 87; C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 56; C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 64; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 62.
⁵⁸ Glej mutatis mutandis že omenjeno določbo prve in druge alineje člena 31829 Direktive 2004/38/ES.
⁵⁹ C-404/15, C-659/15 PPU, Aranyosi, Cãldãraru, 5. 4. 2016, odst. 89; C-182/15, Petruhin, 6. 9. 2016, odst. 59; C-897/19 PPU, I.N., 2. 4. 2020, odst. 65; C-128/18, Dorobantu, 15. 10. 2019, odst. 52, 55.
⁶⁰ Ibid. odst. 65.