UPRS Sodba I U 1687/2020-16

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za zapustitev izvorne države navedel ekonomski razlog. Njegov oče je star približno 70 let, sam pa je moral delati in skrbeti za družino. Delal je kot ključavničar in zaslužil 3 EUR na dan.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik ob vložitvi prošnje kot edini razlog zapustitve izvorne države navajal ekonomske težave. Da je to glavni razlog, je potrdil tudi na osebnem razgovoru. Ker mu delodajalec ni plačal za opravljeno delo, je posledično imel težave z njim, saj je v medsebojnem fizičnem obračunu zaradi neplačila za opravljeno delo poškodoval njegovega sina, ki sedaj želi poškodovati in ubiti njega. Sin delodajalca A.A. naj bi uničil tudi njihovo hišo in poškodoval njegovega očeta. Takšnim izjavam tožnika pa ni mogoče verjeti, saj bi jih gotovo omenil že prej v postopku, če bi bile resnične, pa tega ni storil ne na policijski postaji ne ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega tudi v primeru, če bi bile tožnikove izjave resnične, ne gre za jasen subjekt preganjanja po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). To bi pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti (delodajalec in njegov sin). Ti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. To pomeni, da mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite in šele ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik nikoli ni poiskal zaščite države (policije ali drugih varnostnih organov), pri čemer ni niti prepričljivo pojasnil, zakaj ne. Sicer je izjavil, da bi ga policisti ob vrnitvi v Bangladeš morda aretirali, ker je družina A.A. močna in imajo denar, a glede na preostale okoliščine ne izkazuje, da policija ne bi nudila zaščite njemu, če jo je res potreboval. Očitno je, da bi policija tožnika lahko aretirala zaradi tega, ker je tudi sam poškodoval delodajalčevega sina in si je od izposojevalnice izposodil denar, ki ga ni vrnil, ne pa zaradi moči in vpliva nasprotne družine. Take okoliščine pa ne predstavljajo razloga za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik se v svoji izvorni državi ni obrnil po pomoč državnim varnostnim organom, ki bi ga lahko zavarovali. V svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase ali etnične skupine, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, ki jih navaja kot glavni razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, se navezujejo predvsem na premalo plačano delo. Mednarodna zaščita pa ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske oziroma socialne težave, ampak tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu zaradi preganjanja iz razloga pripadnosti določenim skupinam ljudi nahajajo zunaj države, katere državljani so, in ne morejo ali zaradi takega strahu nočejo uživati varstva te države. Tožnik je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je bilo potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrniti kot očitno neutemeljeno. Poleg tega tožnik prihaja iz Bangladeša, to je iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. V Bangladešu ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, po mnenju tožene stranke iz njegovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kakorkoli kazali na to, da Bangladeš zanj ne bi bila varna izvorna država. V skladu z navedenim tožena stranka tudi meni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

5Tožnik v tožbi navaja, da je na osebnem razgovoru omenil podatke, ki so pomembni za presojo mednarodne zaščite. Omenil je nasilje in grožnje s strani svojega delodajalca in sina od delodajalca kot tudi to, da imata velike politične zveze, kar je pomenilo pobeg tožnika, ki se na državne organe ni obrnil po pomoč. Razen tega, če je tožena stranka ugotovila določene nelogičnosti v izpovedbi tožnika, bi morala tožnika soočiti s temi dejstvi, sporne zadeve razčistiti in šele potem prošnjo za azil zavrniti. Nadalje navaja, da Bangladeš že desetletja doživlja politično korupcijo. Tožnik je tudi povedal, da se boji postopkov zoper delodajalca, ki je v nadrejenem položaju in ima politični vpliv. Če bi tožena stranka upoštevala objektivne informacije o državi Bangladeš, bi lahko ugotovila, zakaj je tožnika strah vrniti se v lastno državo in zakaj mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja, da tožnika ni soočila z določenimi dejstvi, saj je z njim opravila dva razgovora in je imel tožnik vse možnosti, da navede vse okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Ob vložitvi prošnje je navajal samo ekonomske razloge, na osebnem razgovoru pa je kot glavni razlog prav tako navedel ekonomske razloge. Omenil je sicer ogroženost s strani delodajalca in njegovega sina, ki naj bi bila močna in imata denar, vendar pa te navedbe ne izkazujejo, da policija v Bangladešu tožniku ne bi nudila zaščite, če bi jo zares potreboval. V izvorni državi ni nikoli poskušal poiskati pomoči. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je dolžnost tožene stranke, da tožnika sooči s tem, da je ugotovila določene nelogičnosti.

8Sodišče je dne 6. 11. 2020 izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v upravni spis, predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika pa ni izvedlo. Tožnik je bil zaslišan že dvakrat v upravnem postopku, tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaslišanje je bilo dovolj podrobno in temeljito. Zaradi tožnikovih navedb o korupciji, ki naj bi bila prisotna v izvorni državi, pa zaslišanje tožnika ni potrebno, saj bi se tožnik moral – kot bo pojasnjeno – najprej obrniti na pomoč na državne organe, če je bil ogrožen s strani nedržavnega subjekta, in šele potem bi se lahko skliceval na domnevno neučinkovitost državnih organov, da ga lahko zaščitijo. Samo zaslišanje tožnika pred sodiščem pa ne bi moglo spremeniti dejstva, da se tožnik v izvorni državi ni obrnil na državne organe, da bi ga zaščitili. Tožnik tudi ni navedel, zakaj bi bilo njegovo zaslišanje pred sodiščem drugačno kot v upravnem postopku. Iz navedenega razloga je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika kot nepotreben.

9Tožba ni utemeljena.

10ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v primeru, če tožnika preganjajo nedržavni subjekti, kot sta delodajalec in njegov sin, so lahko ti subjekti subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, v konkretnem primeru pa tožnik nikoli ni poiskal zaščite države (policije ali drugih varnostnih organov). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase ali etnične skupine, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da se okoliščine, ki jih navaja kot glavni razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, navezujejo predvsem na premalo plačano delo, mednarodna zaščita pa ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske oziroma socialne težave, ampak tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu zaradi preganjanja iz razloga pripadnosti določenim skupinam ljudi nahajajo zunaj države, katere državljani so, in ne morejo ali zaradi takega strahu nočejo uživati varstva te države. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Bangladeš ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

12V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik v postopku navedel podatke, ki so pomembni z vidika presoje mednarodne zaščite, sodišče ugotavlja, da je tožnik kot razloge za zapustitev izvorne države navajal ekonomske težave in spor z delodajalcem in njegovim sinom zaradi plačila za delo. Te okoliščine pa so za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne, nepomembne pa so iz razloga, ker ne ustrezajo razlogom preganjanja, kot so opredeljeni v 27. členu ZMZ-1. Tožnik ni navajal, da bi bil podvržen slabi ekonomski situaciji zaradi nekih svojih osebnih okoliščin, kot so navedene v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. Torej je navajal okoliščine, ki so z vidika priznanja mednarodne zaščite nepomembne, čeprav so morda zanj osebno lahko pomembne. Za priznanje mednarodne zaščite mora biti kumulativno podanih več elementov, ki pa v konkretnem primeru niso podani.

13V zvezi s tožbenimi očitki, da tožena stranka z določenimi z njene strani ugotovljenimi nelogičnostmi v izpovedbah tožnika le-tega z njimi ni seznanila, pa sodišče pojasnjuje, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da nelogičnosti ni in da so tožnikove izpovedbe resnične, še vedno ne bi bili podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje mednarodne zaščite, zato je to vprašanje (obstoj domnevnih nelogičnosti) za ta upravni spor povsem nerelevantno. Bistveno v zadevi je namreč to, da je tožnik navajal preganjanje s strani nedržavnih subjektov, kar je nesporno, kot je tudi nesporno to, da se za pomoč, če je bil ogrožen s strani delodajalca in njegovega sina, ni obrnil na državne organe. Če pa niti ni poskušal iskati pomoči pri državnih organih, potem ne more zatrjevati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite ne glede na to, če je njegov delodajalec vpliven. Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta namreč še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem, da prosilcu država, politične organizacije ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani delodajalca in njegovega sina ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj sam tudi ni poiskal pomoči države. Ni se obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, če je bil deležen groženj. Če pa pri njih ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu niso sposobni nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnosti izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso mogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (točka 12 obrazložitve).

14Ker tožnik ni zaprosil državne organe za pomoč pred preganjanjem s strani delodajalca in njegovega sina, s tem ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite in zato ni bilo potrebno, da bi tožena stranka še posebej ugotavljala, zakaj je tožnika strah vrniti se v lastno državo. Zgolj sklicevanje na domnevno koruptivnost, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi, še ne zadostuje za zatrjevanje strahu, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite. Prosilec se mora najprej obrniti za pomoč na državne organe, če je preganjan s strani nedržavnih subjektov, šele potem se lahko sklicuje na to, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Ker tega ni storil, sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika kot nepotrebnega.

15Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.