UPRS sklep U 535/2008

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je Skupna občinska uprava (SOU) pod 1. točko izreka odločila, da je tožnik priključek dovoza od hiše ..., na lokalno cesto št. 06-130 dolžan urediti v skladu s tehničnimi in drugimi pogoji, ki so določeni v soglasju občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah (Občina) za izdelavo cestnega priključka št. 350-12/2006-2 z dne 4. 1. 2007; kar pomeni, da mora postaviti ustrezno signalizacijo - prometni znak „ustavi“ in odstraniti prometni znak „prepovedan promet za vsa vozila“, ki ga je sam postavil; pod 2. točko izreka je odločila, da mora tožnik o izvršitvi del po 1. točki izreka pisno obvestiti komunalno inšpekcijo v roku 8 dni po preteku roka za ureditev; pod 3. točko izreka je odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in pod 4. točko izreka je odločila, da posebni stroški v postopku niso bili zaznamovani. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je komunalna inšpektorica ob kontrolnem pregledu dne 2. 3. 2007 ugotovila, da je tožnik pri ureditvi priključka dovoza od hiše ..., na lokalno cesto št. 06-130 ravnal v nasprotju s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju Občine za izdelavo cestnega priključka, saj mu je bila s soglasjem naložena obveznost, da mora do 1. 3. 2007 postaviti ustrezno signalizacijo - prometni znak „ustavi“, tožnik pa je namesto tega znaka postavil prometni znak „prepovedan promet za vsa vozila“, gledano iz smeri lokalne ceste. Takšno tožnikovo ravnanje je v nasprotju s 1. odstavkom 33. člena Odloka o občinskih cestah v občini Sv. Andraž v Slovenskih goricah (Uradni list RS, št. 83/99, v nadaljevanju Odlok in Uradnim glasilom slovenskih občin št. 14/06), ki določa, da se priključki nekategoriziranih dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave. Dalje navaja, da je tožnik ugotovitvam komunalne inšpektorice in razlagi obveznosti uporabnikov v Odloku nasprotoval, vendar je njegovo nasprotovanje neutemeljeno, kar se je dokazalo v postopku reševanja pritožbe zoper izdano soglasje za ureditev dovoza. Njegovo pritožbo je namreč župan občine zavrnil kot neutemeljeno. V nadaljnjem postopku je njegovo tožbo zavrnilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo U 111/2007-11 z dne 25. 5. 2008. Komunalna inšpektorica SOU je dne 9. 9. 2008 ponovno opravila ogled pri tožniku. Ugotovila je, da še vedno ni postavil prometne signalizacije v skladu z izdanim soglasjem občinske uprave. Na podlagi 35. člena Odloka lahko občinski inšpektor zahteva ustrezno ureditev priključka priključka v skladu s soglasjem. Rok za izvedbo del je določen na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), rok za izvršitev pa na podlagi 3. točke 2. odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Druga točka izreka odločbe temelji na 5. odstavku 29. člena ZIN, četrta točka izreka pa temelji na 30. členu ZIN.

Tožena stranka je s svojo odločbo št. 061-838/2008-5007 z dne 13. 10. 2008 pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je v obravnavanem primeru sicer res zaprosil za soglasje, čeprav mu tega ne bi bilo potrebno storiti. Pravi, da Odlok govori le o novih priključkih in cestah; ne zahteva pa, da si občani občine svoje zasebne dovoze oziroma poti s soglasjem uredijo za nazaj. Navaja, da mu je bilo soglasje izdano s pogojem, da mora najkasneje do 1. 3. 2007 na svojem zemljišču sam postaviti prometni znak „ustavi“, ki pa ga po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP) ne potrebuje in se pri tem sklicuje na 3. odstavek 9. člena ZVCP. Sklicuje se tudi na določbe 3. točke 1. odstavka 14. člena in 1. odstavka 15. člena Zakona o javnih cestah (ZJC). Navaja, da je v pristojnosti občine le ureditev priključka nekategorizirane ceste, ki se uporablja za javni promet, ne pa zasebne ceste, ki jo lastnik uporablja za lastne potrebe. Po mnenju lokalne skupnosti in komunalne inšpektorice mora tako sam sebi na svoji zemlji postaviti prometni znak „ustavi“, da se bo kasneje lahko ustavil, pa čeprav se mora po zakonodaji že brez postavljenega prometnega znaka prepričati, če se lahko varno vključi v promet. Kolikor mu je znano, se prometni znak „ustavi“ postavi na delih ceste, kjer se z neprednostne ceste ali površine opravlja javni promet, ne pa na zasebnem zemljišču, ki ga lastnik uporablja izključno za lastne potrebe. V izpodbijani odločbi ga moti sprenevedanje lokalne oblasti, da se s postavljeno prometno signalizacijo, ki jo je postavil skladno z ZVCP, želi izogniti upoštevanju predpisov lokalne skupnosti. S tem, da mu je bilo s strani komunalne inšpektorice naloženo, da mora odstraniti postavljeni prometni znak „prepovedan promet za vsa vozila“, mu je bilo naloženo nekaj, kar ima postavljeno v skladu z ZVCP in se ga s tem prisiljuje, da stori prekršek po 9. členu ZVCP. S takšno naložitvijo sta bila kršena tudi 17. in 32. člen ZIN. Glede na navedeno tožnik predlaga sodišču, da ugotovi, da tožnik ni dolžan spoštovati odločbe št. 061-838/2008-5007 z dne 13. 10. 2008 ter da se jo kot nezakonito odpravi in s tem posledično tudi vse ostale odločbe in soglasje. Hkrati zahteva tudi povrnitev nastalih pravdnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse neskladne navedbe tožeče stranke, ugovarja tožbenemu zahtevku in predlaga njegovo stroškovno zavrnitev. Navaja, da je župan tožene stranke zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo komunalne inšpektorice SOU. Komunalna inšpektorica je ob kontrolnem pregledu pri tožniku dne 2. 3. 2007 ugotovila, da je tožnik pri ureditvi priključka dovoza od hiše ... na lokalno cesto št. 060-130 ravnal v nasprotju s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju občine za izdelavo cestnega priključka št. 350-12/2006-2 z dne 4. 1. 2007. V soglasju je bila tožniku naložena obveznost, da mora najkasneje do 1. 3. 2007 postaviti ustrezno signalizacijo - prometni znak „ustavi“. Namesto tega znaka pa je tožnik postavil prometni znak „prepovedan promet za vsa vozila“ gledano iz smeri lokalne ceste, kar je v nasprotju s 1. odstavkom 33. člena Odloka. Komunalna inšpektorica SOU je zato dne 9. 9. 2008 ponovno opravila ogled pri tožniku in ugotovila, da tožnik še vedno ni postavil prometne signalizacije v skladu z izdanim soglasjem občinske uprave, v posledici česar je na podlagi 35. člena Odloka zahtevala ustrezno ureditev priključka v skladu s soglasjem. Poudarja, da je tožnik dne 22. 12. 2006 vložil vlogo za izdajo soglasja za izdelavo in asfaltiranje cestnega priključka na naslovu ... Občinska uprava je ugotovila, da ni zadržkov za izdajo soglasja ter je zato pod pogoji, ki jih določa Odlok, tožniku izdala soglasje za izdelavo cestnega priključka, iz soglasja pa med drugim izhaja, da mora tožnik postaviti ustrezno prometno signalizacijo - prometni znak „ustavi“. Ker se tožnik s postavitvijo prometnega znaka „ustavi“ ni strinjal, je dne 23. 1. 2007 vložil pritožbo zoper soglasje občine. O pritožbi je odločal župan občine, ki je z odločbo št. 350-2/2007-3 z dne 6. 2. 2007 pritožbo zavrnil iz razloga, ker je bilo soglasje izdano v skladu s 33. členom Odloka. Tožnik je zoper odločbo župana občine vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. U 111/2007 tožbo tožnika zavrnilo. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Sodišče je v konkretnem primeru smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila le zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa.

V obravnavani zadevi je torej predmet spora odločitev inšpekcijskega organa prve stopnje o tožniku izrečenem inšpekcijskem ukrepu oziroma naloženi obveznosti ureditve priključka dovoza od hiše ..., na lokalno cesto št. 06-130 v skladu s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah za izdelavo cestnega priključka št. 350-12/2006-2 z dne 4. 1. 2007, ki je bilo izdano na prošnjo tožnika z dne 21. 12. 2006.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

Po presoji sodišča tožnik ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj je iz zapisnika komunalne inšpektorice o kontrolnem pregledu z dne 16. 2. 2009 razvidno, da je tožnik izpolnil naloženo obveznost in na lastne stroške izvedel priključek dovoza od hiše ... na lokalno cesto v skladu s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju Občine (tako da je postavil prometni znak „ustavi“ in odstranil prometni znak „prepovedan promet za vsa vozila“). Po presoji sodišča so tako z izpolnitvijo tožniku naložene obveznosti prenehali pravni učinki izpodbijane odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje, zato si tožnik z vloženo tožbo v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati oziroma doseči zanj ugodnejše rešitve. Izkazan pravni interes pa je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka. Ker v tem upravnem sporu pravni interes torej ni več izkazan, sodišče ni presojalo njegovih tožbenih ugovorov, ker na drugačno odločitev sodišča ne bi mogli vplivati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Ker je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.