VSL Sodba in sklep I Cp 1919/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdne stranke nosijo same svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1A. A. in njegova mati B. B. sta zoper bivšo A. A. ženo C. A. (sedaj C. C.) vložila tožbo zaradi vrnitve darila, ki se je vodila pod opr. št. P 3040/2011-I. Pred zaključkom te zadeve je C. A. 23. 2. 2015 vložila nasprotno tožbo zaradi izplačila solatninskega deleža v višini 44.645,17 EUR (½ lastninskega deleža večvrednosti hiše, ki je nastala zaradi dela zakoncev v času zakonske zveze); podrejeno povrnitve vlaganj v višini 44.645,17 EUR (kar predstavlja ½ večvrednosti hiše zaradi vlaganj, ki pomeni tržno povečano vrednost). Nasprotna tožba je bila vpisana pod opr. št. P 427/2015-I. V zadevi P 3040/2011-I je nato sodišče zahtevku A. A. ugodilo in zavrnilo zahtevek B. B. (odločitev je postala 20. 10. 2015 pravnomočna). A. A. je zoper C. A. 31. 3. 2015 vložil tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja P 785/2015-I. Sodišče prve stopnje je zadevi P 427/2015-I in P 758/2015-I združilo (vodilna zadeva je prva zadeva) in v združeni zadevi z izpodbijano odločbo odločilo:

„I. Ugotovi se, da predstavlja skupno premoženje tožnice C. C. in prvotoženca A. A.:

- povečana vrednost nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi z ID znakom 0000-401/4-0 in ID znakom 0000-401/47-0 v znesku 119.500,00 EUR, last B. B.,

- kreditna obveznost za nepremičnino, pogodba št. 00-0000 z dne 28. 6. 2005,

- 100 % premoženjskih pravic iz polic naložbenega in življenjskega zavarovanja, ki jih predstavljajo vplačane mesečne premije in se glasijo na ime A. A.,

pri čemer sta deleža obeh pravdnih strank enaka, torej za vsakega do ½.

II. Prvotožena stranka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki C. A. znesek 59.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2015 dalje do plačila.

III. Prvotožena stranka A. A. je dolžna tožeči stranki C. A. iz naslova premoženjskih pravic in mesečnih vplačil plačati znesek 4.414,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016 dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka C. C. je dolžna prvotoženi stranki A. A. na podlagi izplačila prihrankov iz naslova zavarovanj plačati znesek 2.899,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2015 dalje do plačila.

V. Kar zahtevata tožeča stranka po tožbi v vodilni zadevi (tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki na solidarno plačilo zneska 59.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice 59.750,00 EUR od 1. 5. 2010 do 22. 2. 2015) in prvotožena stranka po tožbi v pridruženi zadevi (tožbeni zahtevek na plačilo zneska 10.596,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 in zakonske zamudne obresti od zneska 2.899,20 EUR od 1. 5. 2010 do 30. 3. 2015) več ali drugače se zavrne.

VI. Zaradi delnega umika tožbe tožeče stranke (znesek glavnice nad 59.750,00 EUR) in delnega umika tožbe v pridruženi zadevi glede primarnega (ugotovitvenega) tožbenega zahtevka prvotožene stranke se postopek v umaknjenih delih ustavi.

VII. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.„

2Zoper navedeno odločbo sta se pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila toženca A. A. (v nadaljevanju pritožnik) in B. B. (v nadaljevanju pritožnica), pri čemer pritožnik odločbo izpodbija v prvi in tretji alineji točke I, točko II, III, IV, VI in VII, pritožnica pa odločitev sodišča prve stopnje izpodbija le pod točko VII.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, ker je odločilo o nečem, o čemer tožnica nikdar ni postavila zahtevka, nikdar ni postavila trditev o tem, kakšna dela naj bi bila izvedena, zahtevala je izplačilo vlaganj, sodišče pa je odločilo o povečani vrednosti nepremičnine. Zaradi tega, se toženec ni mogel braniti, poleg tega se sodišče ni opredelilo do nobenega njegovega ugovora v zvezi z vlaganji. Izvedenec tudi ni mogel narediti mnenja, ker ni imel ustreznih podatkov zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Dokaz je zato informativen. Sodišče ni obravnavalo modifikacij in umikov tožbenih zahtevkov, s katerimi se je nemudoma strinjal. V zvezi s tem tudi ni obravnavalo ugovora zastaranja, pojasnilo je le, da je obravnavalo tožničin zahtevek z dne 14. 1. 2020, to pa je devet let in devet mesecev, odkar tožnica nima več posesti nepremičnine. Pritožnik je izrecno ugovarjal zastaranje za 1. in 2. točko zahtevka z dne 7. 11. 2016. Umike zahtevkov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pri oceni uspeha. Toženec sploh ni vedel, kaj je vsebina spora. Sodišče prve stopnje za ugotovitvene zahtevke ni presojalo pravnega interesa. Navedbe v 6. pripravljalni vlogi tožnice so prepozne in zato neupoštevne, pri čemer pritožnik opozarja na priloženo mnenje izvedenca Roberta Gradišarja.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Najhujša protispisnost po njegovem izhaja iz tožničine vloge z dne 19. 2. 2015. Popolnoma obupan je tudi, ker sodišče prve stopnje verjame njeni izjavi, ki pa je sicer v izrecnem nasprotju z listinami v spisu. Sprašuje se tudi, zakaj tožnica zahteva povrnitev vlaganj, ki naj bi jih sama plačala, ob tem pa je on v spis vložil potrdila o plačilih s strani svojih staršev. Opozarja tudi, da je tožnica glede nakazanih 30.000,00 EUR izpovedovala v postopku P 3040/2011-I drugače kot v predmetnem postopku.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da je pritožnik brez tožničinega soglasja razpolagal z vrnjenim premoženjem in je bil samo on obogaten. Opozarja, da je podal ugovor pasivne legitimacije, saj ni bil več lastnik nepremičnine. Ne razume, zakaj sodišče ni vzelo na znanje njegove pripoznave zahtevka glede kreditne obveznosti, saj temu ni nikoli nasprotoval.

Glede odločitve o stroških postopka pritožnik in pritožnica menita, da se odločitve ne da preizkusiti, ker sodišče ni napravilo nobenega obračuna in poudarjata, da je pritožnica v postopku v celoti uspela.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica C. C. (v nadaljevanju tožnica) in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP¹ v zvezi s 365. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6Pritožnik opredeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da predstavlja skupno premoženje C. C. in A. A. povečana vrednost nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi z ID znakom 0000-401/4-0 in ID znakom 0000-401/47-0 v znesku 119.500,00 EUR, last B. B. in da mora A. A. izplačati C. C. (glede na ugotovljeni delež do ½ na skupnem premoženju zakoncev) znesek 59.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2015 dalje do plačila.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišča druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

8Tožnica je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo 44.645,17 EUR, ker večvrednost nepremičnine (primarno zaradi dela zakoncev in podrejeno zaradi tržne vrednosti vlaganj) znaša 89.290,34 EUR. Z modifikacijo z dne 6. 6. 2016 je zahtevala več in sicer, da v skupno premoženje sodi znesek 123.270,82 EUR ter z modifikacijo z dne 7. 11. 2016 zahtevala od pritožnikov plačilo polovice tega zneska. Na prvem naroku je nato tožbeni zahtevek razširila in dodatno zahtevala plačilo 4.414,38 EUR kot polovice vseh premoženjskih pravic iz naslova naložbenega in življenjskega zavarovanja. Šele na naroku 14. 1. 2020 je tožnica zahtevala manj kot prej, namesto plačila 89.290,34 EUR je zahtevala plačilo 59.750 EUR. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta delni umik tožbe vzelo na znanje in postopek za znesek glavnice nad 59.750 EUR ustavilo (VI. točka izreka), saj drugih umikov tožbe ni bilo. Navedeno je tudi ustrezno pojasnilo v 4. do 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

9Tožnica je z vlogo z dne 23. 2. 2015 (nasprotno tožbo) torej zahtevala izplačilo solatninskega deleža 44.645,17 EUR (½ lastninskega deleža večvrednosti hiše, ki je nastala zaradi dela zakoncev v času zakonske zveze); podrejeno povrnitve vlaganj 44.645,17 EUR (kar predstavlja ½ večvrednosti hiše zaradi vlaganj, ki pomeni tržno povečano vrednost). Res je zahtevek v nadaljevanju modificirala, vendar je bilo kljub temu ves čas jasno, da je predmet tega spora obseg in delež (bivših) zakoncev na skupnem premoženju ter izplačilo vrednosti, ki odpade na zakonca. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (drugi in tretji odstavek 184. člena ZPP). Vse spremembe tožbe, ki v konkretnem primeru pomenijo razširitev zahtevka, pa je sodišče dopustilo.

10V drugem odstavku 51. člena ZZZDR² je določeno, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Tožnica trdi, da je to povečana vrednost nepremičnine, kreditna obveznost ter pravice iz naložbenega in življenjskega zavarovanja. Pritožnik pa trdi, da so njuno skupno premoženje prihranki iz naslova zavarovanj. To je okvir predmetnega spora o katerem je sodišče odločalo. Bistveno je, kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, da se najprej ugotovi katere premoženjske enote spadajo v skupno premoženje bivših zakoncev in nato določi delež na tem premoženju, pri čemer je zakonska domneva, da sta deleža enaka, če eden od zakoncev meni, da je njegov delež večji, pa mora to dokazati. Vrednost ustvarjata zakonca z dohodkom, ki ga pridobivata z delom v okviru zaposlitve oziroma opravljanja poklica, pa tudi z vsakim drugim delom, ki je namenjeno zadovoljevanju potreb skupnosti obeh zakoncev. Glede na končno postavljene zahtevke je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem zahtevku z dne 14. 1. 2020 in pritožnikovem z dne 29. 5. 2018.

11Pritožba opredeljeno ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obdobje pridobivanja skupnega premoženja januar 2003 do 30. april 2010, da je delež na skupnem premoženju tožnice in pritožnika za vsakega ½, da v skupno premoženje sodi 100 % premoženjskih pravic iz naložbenega in življenjskega zavarovanja pritožnika ter 31,15 % prihrankov tožnice. Glede ugotovitve, da v skupno premoženje sodi kreditna obveznost pa se pritožnik sprašuje zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove pripoznave tega dela zahtevka. Pripoznava zahtevka je eden od načinov razpolaganja z zahtevkom. Izražena mora biti izrecno, nedvoumno in brezpogojno (ustno na naroku ali pisno z vlogo na sodišče). Pritožnik zmotno meni, da zahtevek v primeru, ko mu ne nasprotuje, pripoznava. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko pripoznave tožbenega zahtevka v delu, v katerem je odločalo o kreditni obveznosti tožnice, ni vzelo na znanje, saj tožnik zahtevka ni pripoznal, priznal je le zatrjevana dejstva.

12V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede nepremičnine pritožba najprej poudarja, da je tožnica zatrjevala povrnitev vlaganj v nepremičnino, sodišče prve stopnje pa je samoiniciativno namesto „vlaganj“ uporabilo izraz „povečana vrednost“. Zakaj je sodišče prve stopnje to storilo, je pojasnjeno v 33. točki obrazložitve. Ni sporno, da sta tožnica in pritožnik v času trajanja zakonske zveze pričela z gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na parceli (barjanskemu travniku), katere solastnika sta bila v tistem času vsak do ½, z namenom, da bosta v njem živela s hčerkama, in da bo v njej pritožnik opravljal svojo dejavnost. V gradnjo so bila vložena denarna sredstva in delo. Ta vlaganja so posledično pomenila povečanje vrednosti nepremičnine, ki v naravi ni več predstavljala barjanskega travnika, temveč tudi objekt zgrajen do določene gradbene faze. Vrednost nepremičnine se je torej povečala zaradi na njej stoječega objekta, ta pa je nastal z vlaganji. Zato zaradi uporabe izraza "povečana vrednost" nepremičnine namesto izraza „vlaganja“ sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo več ali kaj drugega, kot to skuša prikazati pritožba in je sodilo v mejah postavljenega zahtevka.

13Zahteva pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti odsotnost pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ob upoštevanju njegovega nadaljnjega ugovora zastaranja terjatve, je pavšalna in ne prepriča. Skupno premoženje zakoncev se med zakonca razdeli tako, da se najprej ugotovi njegov obseg in nato določi delež vsakega od zakoncev na tem premoženju, zakonec pa ne izgubi pravice terjati ugotovitve skupnega premoženja in izplačila vrednosti zaradi izgube posesti nad nepremičnino. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje³, zastaranje med zakoncema ne teče, dokler se v pravdnem postopku ugotavlja deleže na skupnem premoženju. Zato zastaralni rok v relaciji med bivšima zakoncema ni mogel poteči, prav tako pa tudi ne v relaciji tožnice do bivše tašče (pritožnice), ker je zastaranje začelo teči šele, ko je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnica formalno ni več lastnica nepremičnine. To pa se je zgodilo po vložitvi nasprotne tožbe. Glede na to, da je kot relevantno obdobje, v katerem sta tožnica in pritožnik pridobivala skupno premoženje obdobje od januarja 2003 do 30. 4. 2010 pa so neupoštevne tudi pritožbe navedbe o vlaganju tožnice v tujo nepremičnino, saj je bila tožnica do 20. 10. 2015 solastnica nepremičnine, na kateri se je objekt gradil.

14Nesprejemljiva je pritožnikova trditev, da se ni mogel ustrezno braniti, ker konkretnih trditev glede nepremičnine, ki jim bi lahko nasprotoval ni bilo. Pritožnika v postopku nista zanikala vlaganj, ugovarjala pa sta višini skupnih vlaganj ter trditvi tožnice, da so bila vlaganja delno izvedena iz njenih osebnih dohodkov. Trdila sta, da je bil znesek vlaganj v nepremičnino plačan izključno iz dela sredstev prejetega kredita, darila, ki ga je pritožnik prejel od pritožnice, in plačila določenih stroškov s strani pritožnice in njenega pokojnega moža. Sodišče prve stopnje pritožnikovega ugovora, da je treba prispevke njegovih staršev obravnavati kot njuna lastna vlaganja v nepremičnino, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da starša za to nista imela pogodbenega temelja, kar pritožba ne izpodbija. Prav tako sodišče utemeljeno, zaradi neprepričljive izpovedi pritožnice in njenih navedb v pobotnem ugovoru, ni sprejelo pritožnikovega ugovora glede narave nakazila 30.000 EUR. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tožnica in pritožnik objekt zgradila s skupnim delom in sredstvi ter z delom in sredstvi, ki so jima jih z namenom pomagati mladi družini prispevali straši in prijatelji. To je pogost in običajen način pomagati mladi družini, ki ga zaradi razpada zakonske zveze pritožnika neuspešno skušata prikazati drugače. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je prepričljiva in ne terja dodatnih pojasnil.

15Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je bilo vse, kar je bilo vloženo v gradnjo objekta, dano in storjeno za družino tožnice in pritožnika. Povečano vrednost nepremičnine je tožnica opredelila z vlaganji. Ugotavljanje dejanske večvrednosti nepremičnine pa ni mogoče s seštevanjem stroškov, ker dosežena vrednost ni nujno enaka vrednosti vlaganj, temveč je treba večvrednost oceniti, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. V ta namen je sodišče angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je mnenje izdelal, ga dopolnil in tudi ustno zagovarjal. Res je izpovedal, da je imel kar nekaj težav, da je ugotovil, kakšno je bilo stanje leta 2010, vendar to ne pomeni, da mnenja ni mogel izdelati ali da je to pavšalno. Sodišče izvedencu ni naročilo, naj upošteva le s strani tožnice zatrjevana vlaganja, mu je pa naročilo, naj šteje za dokazano, da so bile vse zatrjevane investicije izvedene. Izvedenec je svojo oceno podal na podlagi cenitvenega poročila izvedenca D. D., ogleda na kraju samem in fotografij na podlagi katerih je ugotovil stanje objekta na presečni dan. Analizo je izvedenec izvedel na podlagi kombinacije nadomestitvene (primerjava objekta s tipičnimi kategorijami objektov) in stroškovne metode (stroški dejanske gradnje), kar mu je omogočilo, da je hitreje prišel do realne ocene vrednosti. V zvezi z očitkom, da je upošteval stroške, ki jih tožnica v postopku ni uveljavljala, je pravilno in utemeljeno odgovoril, da je bila njegova naloga narediti oceno več vrednosti nepremičnine in ne sešteti stroške. Zato so v zvezi s tem tudi brezpredmetne vse pritožbene navedbe o upoštevanju posameznih stroškov, ker ocena povečane vrednosti ne temelji na seštevku stroškov (vlaganj). Komunalni prispevek, ki se sicer razdrobi med ostale postavke, je izvedenec v dopolnitvi mnenja upošteval v ločeni postavki, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. V ločeni postavki ga je namreč upošteval zato, ker je bil ta plačan v enkratnem znesku za eno tretjino stavbe ali še manj in je zato drobljenje na ostale postavke v tem primeru neprimerno. Pritožba tudi zmotno meni, da je dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke informativni dokaz. V postopku je bilo namreč ves čas jasno za katero nepremičnino in za katero dogajanje v zvezi z njo gre. Za informativni dokaz bi šlo, če bi šele izvedba dokazala omogočila tožnici postavitev ustreznih trditev v zvezi z nepremičnino. Tožnica pa je glede na oceno izvedenca, ki je bila nižja od zahtevane, zahtevek le delno znižala.

16Pritožba trdi, da so tožničine navede v šesti vlogi prepozne in posledično neupoštevne, pri čemer posebej opozarja na priloženo izvedensko mnenje D. D. Izvedensko mnenje D. D. je bilo narejeno v pravdnem postopku P 3040/2011-I za potrebe mirne rešitve sporov med strankami. V skladu s pravili Sodnega reda je sodišče nasprotno tožbo vpisalo pod novo opravilno številko P 427/2015/-I in tožnico v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo, da navedbe in dokaze poda tudi v tej zadevi, saj glede na procesno situacijo ni dovolj, da se na njih v nasprotni tožbi – tožbi v zadevi P 427/2015/-I le sklicuje. Tožnica je to storila v peti vlogi, kateri je priložila tudi mnenje D. D. z vsemi dopolnitvami (A53 do A56)⁴. Zato pritožbeno sodišče meni, da ima pritožnik v mislih to vlogo. Glede na opisano procesno situacijo in poziv sodišča, pa navedbe in dokazi v tej vlogi niso prepozni in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Katerih navedb in dokazov iz šeste vloge (kateri je kot edini dokaz priložen zemljiškoknjižni izpisek) sodišče ne bi smelo upoštevati, pa jih je, pa pritožba ne pove.

17Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Dejstvo je, da je mati (pritožnica) pritožniku podarila barjanski travnik, da ga je ta polovico podaril tožnici, da sta na njem zgradila objekt in da sta s tem njegovo vrednost povečala. Tožnica je morala po sodbi P 3040/2011-I svojo polovico te nepremičnine vrniti pritožniku. Glede na ugotovitev, da je večja vrednost nepremičnine skupno premoženje zakoncev, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za tožničin del tega skupnega premoženja obogaten, saj je od tožnice prejel več kot ji je podaril. V prvem odstavku 52. člena ZZZDR je določeno, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Brez soglasja tožnice bi lahko pritožnik razpolagal le s svojim posebnim premoženjem, to je v obravnavanem primeru z barjanskim travnikom. Za razpolaganje s skupnim delom (povečano vrednostjo) pa bi moral imeti soglasje tožnice. Zato ni nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožnik brez tožničinega soglasja razpolagal z vrnjenim darilom, njegov ugovor pasivne legitimacije pa ni utemeljen.

18Oba pritožnika se tudi neutemeljeno pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ocenilo je, da je uspeh pravdnih strank približno izenačen, kar drži. Tožnica je v razmerju do pritožnika uspela v celoti, pri čemer je pritožnik v razmerju do nje uspel le 21 %. Pritožnica je v razmerju do tožnice uspela 100 %, pri čemer je v celoti propadla s pobotnim ugovorom in glede začasne odredbe s katero ji je prepovedano obremeniti ali odtujiti nepremičnino. Zaradi modifikacij in delnih umikov posebni stroški niso nastali. Glede na to, da so pravdne stranke imele primerljive stroške in da toženca svojih stroškov nista ločeno priglasila, je odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške, pravilna.

19Ker zatrjevani pritožbeni razlogi zoper sodbo niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP). Enako velja glede izpodbijanega sklepa, ki ga je sodišče druge stopnje prav tako potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

20Glede na to, da pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške, prav tako svoje pritožbene stroške krije tožnica, ki k rešitvi zadeve z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerji, Uradni list SRS št. 17/1976, z nadaljnjimi spremembami, ki se na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/2017) uporablja za dokončanje postopkov, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakonika.
³ 19. in 20. točka obrazložitve.
⁴ Nasprotni tožbi je priložila le mnenje brez dopolnitev (A9).