VSL Sodba II Cp 785/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v II/2. točki izreka tako, da se znesek odškodnine v višini 3.010,00 EUR nadomesti z zneskom 14.235,00 EUR,

- v II/3. točki izreka tako, da se znesek 3.435,49 EUR nadomesti z zneskom 3.462,13 EUR ter znesek 3.100,27 EUR z zneskom 3.126,91 EUR,

- v stroškovni odločitvi v III. točki izreka tako, da se prisojeni znesek 6.257,66 EUR pravdnih stroškov zviša na 7.548,87 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 411,69 EUR EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe in z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 45.962,71 EUR od 19. 5. 2017 do 12. 6. 2017 v višini 241,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.010,00 EUR, odškodnino za premoženjsko škodo (razen izgube na dobičku) v višini 3.435,49 EUR ter izgubo na dobičku v višini 11.232,25 EUR neto, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku do zahtevanih 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je še za 36.990,00 EUR in v presežku do zahtevanih 6.023,13 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, to je še za 2.587,64 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.257,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nedosledno povzelo ugotovitve dokaznega postopka. S fizioterapijo v omejenem obsegu je tožnica pričela šele po posegu in namestitvi v UKC L. in ne že v času namestitve v Splošni bolnišnici N. Nepravilno je povzelo dokazno gradivo, da je tožnica do konca leta 2014 že dobro hodila brez bergel. Takrat je res opustila uporabo bergel, kar pa še ne pomeni, da je dobro hodila. Izpostavlja izvid ortopedske bolnišnice V. z dne 17. 4. 2019, ki v sodbi ni povzet in iz katerega je razvidno do so pri tožnici posledice poškodb še vedno prisotne in bodo tudi v bodoče. V zvezi s telesnimi bolečninami in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da so bile bolečine hude intezitete prisotne tudi po vsakem naknadnem posegu oziroma hospitalizaciji, predvsem tudi pred, med in po odstranitvi odlomljenega dela vijaka iz skočnice. Prav tako je bilo ob drugi repoziciji izpaha kolka, potrebno opraviti repozicijo dvakrat. Skupno so tožnici tako opravili repozicijo kolka trikrat. Pri tožnici so ostale trajne anatomske in funkcionalne posledice, poleg v zasebnem življenju, je tožnica nedvomno omejena tudi na poklicnem področju glede možnosti izbire vrste dela. Tožnica je upravičena tudi do odškodnine iz naslova primarnega strahu, saj je izpovedala, da se je določenih stvari zavedala tudi neposredno po samem trku, ko je izmenično prihajala k zavesti. Skaženost predstavlja tudi zadebelitev proksimalnega dela levega stopala. Razlika v stopalih je znatna in predstavlja motnjo ter v poletnem času pri drugih vzbuja začudenje in pomilovanje. V primeru operativne zatrditve skočnega sklepa normalna hoja brez šepanja ne bo več mogoča in bo tožnica šepala brez daljše preobremenjenosti noge. Sodišče prve stopnje je glede na primerljive primere iz sodne prakse glede prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo dosodilo prenizko odškodnino. Sodišče je napačno zaključilo, da odškodnina v višini 49.000,00 EUR predstavlja približno 42 povprečnih plač v času sojenja, saj je povprečna plača na dan izdaje sodbe znašala 1.269,18 EUR, zato je že zgolj iz tega razloga tožnica upravičena do višje odškodnine. Nepravilen je tudi izračun valorizirane odškodnine v višini 45.990,00 EUR. Pravilen znesek znaša 45.765,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v okviru škode iz naslova tuje nege in pomoči napačno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo potnih stroškov ter pomoči pri selitvi tožnice in njunega sina. Pomoč ob selitvi je izreden dogodek, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je ta pomoč že vključena v splošno pomoč. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki so tožnici pomagale pri selitvi. Pri tuji negi in pomoči, ki jo je prejela tožnica, ne gre za strokovno pomoč, ampak laično, zato urna postavka ne zajema tudi potnih stroškov, ki so nedvomno nastali. V tem delu je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom popolne odškodnine. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo tožnici potnih stroškov in parkirnine v Kirurškem sanatoriju in v A. ter stroškov v zvezi s pregledi v obeh ustanovah. Tožnica je namreč upravičena do drugega mnenja glede zdravljenja njenih poškodb. Stroški nakupa obutve so bili medicinsko indicirani in upravičeni, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati tudi ta strošek. Po napotnici je bila tožnica upravičena do posebnega čevlja zgolj za poškodovano nogo in nikakor ne do običajne obutve. ZZZS ji je kril strošek enega začasnega, nadomestnega čevlja. Zaradi spremembe in deformacije stopala je potrebovala vse štiri pare čevljev in za vsak par je bilo potrebno pomerjanje, zaradi česar je upravičena tudi do povračila potnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi tožnici moralo priznati tudi potne stroške v zvezi z nakupom kompresijskih nogavic. Kompresijske nogavice so izdelane po meri, zato je za nakup ustreznih nogavic potrebno izmeriti nogo in je bila potrebna osebna navzočnost tožnice. Tudi če bi tožnica opravila nakup preko spleta, sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroška poštnine. Prav tako bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati strošek nakupa novega telefona, ki ga je uničilo medicinsko osebje ter vrednost uhanov, ki tožnici niso bili vrnjeni. Zaradi drugačne odločitve o tožbenem zahtevku tožnice in njene tožbe je potrebno na novo odločiti tudi glede pravdnih stroškov, tako da se tožnici priznajo vsi priglašeni stroški.

3Na vročeno pritožbo toženka ni podala odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica hudo telesno poškodovana v prometni nesreči dne 21. 5. 2014, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. V nezgodi je sedemintridesetletna tožnica, po poklicu inž. graf. tehnologije, utrpela pretres možganov, odrgnine po levi podlahti, rano na četrtem prstu leve roke, izpah levega kolka, zlom leve kolčne ponvice v zadajšnjem delu, zlom desne pogačice brez premika odlomkov, odrgnine na obeh kolenih, rano na desnem kolenu, večdelni zlom kockaste kosti in zlom klinaste kosti levega stopala ter zlom druge, tretje, četrte, pete stopalnice levega stopala v področju nartnih sklepov. Bila je hospitalizirana v SB N. v skupnem trajanju 18 dni, trikrat hospitalizirana na KO za travmatologijo v L. v skupnem trajanju 11 dni, dvakrat v ortopedski bolnišnici V. v skupnem trajanju 13 dni. V bolniškem staležu je bila 8 mesecev. Kontinuirano zdravljenje predmetnih poškodb je bilo pri specialistu travmatologu zaključeno z zadnjim pregledom 24. 2. 2017, kontinuirano zdravljenje pri specialistu ortopedu pa s pregledom 4. 1. 2017.

6Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ)², in sicer mora upoštevati stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera. Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti tudi stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ).

7Temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen. Odgovornost za nastali škodni dogodek je v celoti na strani zavarovanca toženke. Sporna pa je bila višina nastale premoženjske in nepremoženjske škode. Tožnica je v posledici utrpelih telesnih poškodb iz prometne nezgode za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 35.000,00 EUR, od česar ji je sodišče prve stopnje priznalo 25.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR, od česar ji je bilo dosojenih 20.000,00 EUR, za pretrpljeni strah znesek 5.000,00 EUR, od česar je bila tožnici priznana odškodnina v višini 3.000,00 EUR ter za skaženost 5.000,00 EUR od česar ji je bilo priznano 1.000,00 EUR. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev materialne škode iz naslova tuje nege in pomoči, prevoznih stroškov in parkirnin, stroška nakupa čevljev, kompresijskih nogavic in povojev, alkoholnih krpic in poštnih stroškov, sobnega kolesa, mobilnega telefona in uhanov v skupni višini 17.395,53 EUR. Sodišče prve stopnje ji je za premoženjsko škodo priznalo skupno 3.435,49 EUR odškodnine. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev izgube na zaslužku v višini 12.451,37 EUR, od česar ji je sodišče prve stopnje priznalo 11.232,25 EUR. Toženka je tožnici tekom pravde dne 12. 6. 2017 nakazala nesporni del odškodnine v skupni višini 45.962,71 EUR.

Nepremoženjska škoda

8Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Oprte so na pravilno ocenjeno dokazno gradivo (izvedensko mnenje, medicinska dokumentacija, zaslišanje tožnice). Tudi sam potek zdravljenja tožnice je sodišče prve stopnje povsem pravilno in dosledno povzelo, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Vendar pa je dosojena odškodnina v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse in upoštevaje posebne okoliščine tožnice kot oškodovanke prenizka. Tožnica je utrpela hude telesne poškodbe, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo hudih primerov Fisherjevega sistema kategorizacije telesnih poškodb. Za primerljive primere hudih poškodb po Fisherjevi kvalifikaciji sodišča dosojajo oškodovancem približno od 40 do 60 povprečnih neto plač v RS.³ Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo s skupno odmerjenim zneskom 49.000,00 EUR namenilo 39 povprečnih neto plač v času sojenja,⁴ kar je izven navedenega okvira. Dosojeno odškodnino v celoti in po posameznih oblikah škode je bilo potrebno glede na omenjena merila za določitev odškodnine iz 179. člena OZ zvišati, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

9Dejanske razsežnosti vseh oblik nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, so predstavljene v razlogih 6. - 24. točke prvostopenjske sodbe, zato pritožbeno sodišče povzema le njen najpomembnejši del. Izhodišče za odmero odškodnine za telesne bolečine so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica trpela hude telesne bolečine 23 dni, srednje hude bolečine oz. zmerne bolečine po operaciji levega acetabula in levega stopala še v času druge hospitalizacije v SB N. ter tudi po dopustu domov v času rehabilitacije v skupnem seštevku 4 mesece in lahke telesne bolečine v skupnem seštevku 8 mesecev. Lahke telesne bolečine je tožnica trpela tudi še v času zdravniškega pregleda pri izvedenki in je možno, da jih bo tudi v bodoče. Drugačno zavzemanje tožnice v pritožbi glede časa trajanja bolečin hude intezitete in števila opravljenih repozicij kolka ni utemeljeno, saj nima podlage ne v medicinski dokumentaciji, kot tudi ne v izvedenskem mnenju. Izvedenka medicinske stroke je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno zavrnila morebitne dodatne bolečine hude intezitete v zvezi z odlomljenim delom vijaka iz skočnice, tretja repozicija kolka pa ni izkazana niti v medicinski dokumentaciji.

10Tožnica je trpela številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki so natančneje popisane v 7. - 9. točki sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi prikaza njihovega obsega in teže kot elementov, ki bistveno vplivata na odmero odškodnine, jih pritožbeno sodišče povzema le v bistvenem. Tožnica je bila hospitalizirana sedemkrat, skupaj 42 dni, imela je več operacij, 5 splošnih anestezij, dvakrat izpah levega kolka, 1-krat dnevno je prejemala injekcije v podkožje proti tvorbi krvnih strdkov v obdobju 41 dni, prejemala je infuzijo, uživala več tablet, prejela 24 urno antibiotično terapijo, tutor longeto, imela 4-kratno infiltracijo levega stopala, številne laboratorijske preiskave, skupno je bilo narejenih 68 običajnih rentgenskih slikanj in 4 kontrolnih ter 5 CT preiskav, ter opravila še druge preglede in rehabilitacijo ter fizioterapije. Zdravljenje je skupno trajalo približno 3 leta in pol.

11Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter številne in hude nevšečnosti med zdravljenjem navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da je iz tega naslova priznana odškodnina prenizka. Enak zaključek izhaja tudi iz primerjave dosojenih odškodnin za enako škodo.⁵ Pritožbeno sodišče je zato odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 5.000,00 EUR, tako da skupna odškodnina za to obliko škode znaša 30.000,00 EUR.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

12Pritožnica se utemeljeno zavzema tudi za zvišanje odškodnine za to obliko škode. Ob nesreči je bila tožnica stara 37 let, redno zaposlena ter mama dveletnega otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi zadobljenih poškodb zmerno ovirana na področju splošnih opravil in pri vsakdanjih opravilih. Na področju gibanja ima zmerno prizadetost, težave ima zlasti s hojo ter ohranjanjem osnovnega telesnega položaja. Težje hodi po ravnem terenu na daljše razdalje in težje hodi po neravnem terenu. Težje opravlja dela, ki so povezana z daljšim stanjem na mestu, hitrimi doskoki in poskoki, ne more teči, težave ima pri počepu, klečanju in z dvigovanjem iz počepa. Bistveno več truda mora vložiti v igro z otrokom. Ne more nositi visokih pet, ampak le udobno obutev. Na področju zaposlitve je zmerno okrnjena. Zaradi zatekanja noge mora službeno delo opravljati z nogo v dvignjenem položaju. Kakovost življenja se je tožnici spremenila na področju zasebnega življenja in poklicnem področju. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da ima zaradi poškodb trajne anatomske in funkcionalne posledice, ima funkcionalno zmanjšanje gibljivosti ter ob večjih naporih in obremenitvah šepa, nedvomno pa je omejena tudi pri izbiri dela, ki ga opravlja.

13Glede na navedene trajne omejitve tožnice, zaradi katerih nedvomno duševno trpi, je prisojena odškodnina v višini 20.000,00 EUR prenizka. Pritožbeno sodišče je zato upoštevaje omenjena merila iz 179. člena OZ prisojeni znesek zvišalo za 5.000,00 EUR, tako da skupna odškodnina za duševne bolečine zaradi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 25.000,00 EUR. Pri zvišanju odškodnine se je pritožbeno sodišče oprlo tudi na podobne primere (odškodnine za enako škodo) iz sodne prakse.⁶

Strah

14Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova utrpelega primarnega strahu. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za primarni strah, v nasprotju s trditvami pritožbe, prav tako upoštevalo, da je tožnica neposredno pred trčenjem utrpela zelo hud eksistenčni strah ter je primarni strah trpela tudi v času neposredno po trčenju, ko je prišla k sebi. Skupna višina odškodnine v znesku 3.000 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, pa je glede na intenziteto strahu tožnice v konkretnem primeru skladna s primerljivimi primeri iz sodne prakse, ki jih navaja tudi izpodbijana sodba.⁷

Duševne bolečine zaradi skaženosti

15Sodišče prve stopnje je nadalje tožnici prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine za skaženost. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica nad levim kolkom lateralno 28 cm dolgo nežno brazgotino, hrbtišče levega stopala v proksimalnem delu nekoliko zadebeljeno z vzdolžno 7 cm dolgo nežno pooperacijsko brazgotino. Nekoliko je v hrbtišču zadebeljeno zgornji del levega stopala. V predelu levega gležnja na lateralni strani so vidne nežne pooperacijske brazgotine. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnice, da jo brazgotine na stegnu, podlahti in stopalu motijo, da je deležna začudenih pogledov in duševno trpi, posebej pri navezovanju tesnejših stikov, in utemeljeno zaključilo, da opisane poškodbe v objektivnem smislu ter glede na oškodovankino trpljenje ustrezajo pravnemu standardu skaženosti. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina prenizka. Tožnica je še mlada ženska, brazgotine so vidne tretjim osebam, posebej ob navezovanju intimnih stikov, prav tako ima levo stopalo nekoliko deformirano, vse to pa nedvomno povzroča pozornost in tožnici vzbuja nelagodje. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino za skaženost zvišalo za 1.000,00 EUR, skupno torej na 2.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo tudi podobne primere iz sodne prakse.⁸

16Pri odmeri odškodnine za skaženost sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožničinega šepanja. Pravilno je zaključilo, da bi šepanje pomenilo skaženost le, v kolikor bi bilo prisotno ves čas in ne samo v primeru večje oziroma daljše obremenitve noge. Sicer pa je šepanje v posledici bolečin pri daljši fizični aktivnosti (hoja, stoja) upoštevalo pri prisoji denarne odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pritožbene navedbe, da bi tožnica v prihodnosti lahko šepala ves čas (zaradi operativne zatrditve skočnega sklepa)⁹, ne samo ob daljši obremenitvi stopala, so zgolj tožničino ugibanje in nimajo podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje.

Skupaj nepremoženjska škoda

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnici priznalo skupno 60.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar v času sojenja predstavlja približno 48 povprečnih neto plač. Ker je toženka tožnici dne 12. 6. 2017 že izplačala nesporno odškodnino v višini 45.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, je bilo treba upoštevati valoriziran znesek že plačane odškodnine na dan odmere odškodnine oziroma na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo, torej od vključno dne 13. 6. 2017 do 2. 2. 2021, ki znaša 45.765,00 EUR, kot to pravilno navaja tožnica v pritožbi ne pa 45.990,00 EUR, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Glede na že izplačano valorizirano odškodnino v višini 45.765,00 EUR, je zato tožnica upravičena še do zneska 14.235,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017 dalje do plačila.

Premoženjska škoda

18Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo tudi premoženjsko škodo v skupni višini 4.398,20 EUR, brez upoštevanja izgube na dobičku. Za splošno pomoč, ki jo je tožnica potrebovala pri gospodinjskih in hišnih opravilih, pomoč pri varstvu sina, nakupih, vožnjah, plačevanju položnic, prejemanju pošte, prilagoditvi postelje in pomoči pri selitvi, je skladno z izvedenskim mnenjem sodišče prve stopnje tožnici priznalo pomoč po 2 uri na dan, za 262 dni, skupno v znesku 2.096,00 EUR. Ker v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bile osebe, ki so tožnici nudile pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljene, je sodišče prve stopnje odškodnino pravilno odmerilo na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo (4h/uro). Tožnica pa v zvezi s splošno pomočjo, ki so jo ji nudili prijatelji in znanci, neutemeljeno zahteva ločeno še plačilo stroškov selitve iz najemniškega stanovanja v stanovanje k mami ter potne stroške, ki so jih imeli prijatelji in znanci s prevozi pri nudenju pomoči tožnici.

19Pri presoji o utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi stroškov za tujo pomoč, je treba izhajati iz oškodovančevega zdravstvenega stanja, upoštevaje njegove okoliščine. Odškodnina mora kriti stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine primera.¹⁰ Pomoč pri selitvi ter potne stroške je sodišče prve stopnje pravilno že upoštevalo v okviru splošne pomoči za nekvalificirano delo. V konkretnem primeru selitev tožnice iz najemniškega stanovanja ni izjemen dogodek, ki ga ne bi bilo mogoče uvrstiti že v okvir splošne pomoči. Enako kot so prijatelji in znanci pomagali tožnici pri vožnjah in nakupih ter gospodinjskih in hišnih opravilih, so ji lahko pomagali tudi pri selitvi, saj se pomoč pri selitvi po sami naravi dela v bistvenem ne razlikuje od pomoči pri gospodinjskih in hišnih opravilih. V urni postavki za tujo nego in pomoč so že upoštevani tudi potni stroški. Višino odškodnine za tujo nego in pomoč namreč sodišče določi ob uporabi načela prostega preudarka (prvi odstavek 216. člena ZPP), običajno oprto na izvedensko mnenje. Odškodnina se tako ne določi na podlagi dejansko opravljenih in izkazanih ali plačanih ur pomoči, ampak pavšalno v povprečju števila ur na dan, ki jih je glede na konkretne okoliščine v povprečju potreboval oškodovanec. Točna višina terjatve bi se namreč lahko ugotovila samo z nesorazmernimi težavami. V tako določeni urni postavki so posledično pavšalno zajeti tudi vsi potni stroški in preostali morebitni običajni stroški, ki so jih imeli prijatelji in znanci v zvezi z nudenjem pomoči tožnici. Zaslišanje predlaganih prič v zvezi z nastalimi potnimi stroški, zato ni bilo potrebno.

20Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo potne stroške in parkirnine v zvezi s prevozi na zdravniške preglede v skupni višini 1.274,26 EUR. Vendar pa ji v tem delu utemeljeno ni priznalo potnih stroškov in parkirnine ter stroška pregleda v Kirurškem sanatoriju in v A. d. o. o., ki sicer nista bila medicinsko indicirana s strani lečečega kirurga. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tožnica ni postavila dejanskih trditev za svojo odločitev, da gre na navedena pregleda. Ustrezne trditvene podlage pa tožnica ne more nadomestiti s pritožbenimi navedbami.

21Tožnica je s tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov nakupa čevljev, kompresijskih nogavic in povojev ter potnih stroškov v zvezi z opravljenimi nakupi. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica potrebno prilagojene čevlje prejela na stroške zdravstvenega zavarovanja preko ZZZS napotnice. Če bi bila tudi nadaljnja nabava čevljev medicinsko indicirana, bi tožnica lahko tudi te dobila na napotnico, torej brezplačno. Stroška za nakupih drugih čevljev, ki jih je tožnica kupila po lastni presoji, ji sodišče prve stopnje zato pravilno ni priznalo, saj ni izkazala, da naj bi bil njihov nakup v neposredni vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, ampak očitno v zvezi z običajnimi stroški življenja, ko posameznik po lastni presoji in navadi v določenem obdobju opravi nakup novih čevljev. Pač pa bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati potne stroške v zvezi z nakupom kompresijskih nogavic (dokolenk). V tem delu pritožba utemeljeno navaja, da je tožnica v zvezi z nakupom kompresijskih nogavic morala obiskati poslovalnico S. v N. zaradi pomerjanja noge in izmere ustrezne velikosti nogavic, ki se prilegajo nogi. Tudi če bi tožnica nogavice naročila preko spleta, pa bi morala tožnica plačati strošek poštnine. Pritožbeno sodišče je tožnici zato priznalo potne stroške za dvakrat opravljeno pot za nakup kompresijskih dokolenk na relaciji T. – N. v zahtevani višini 26,64 EUR. Skupaj je tako tožnica iz naslova stroškov nakupa kompresijskih povojev, nogavic in dokolenk ter potnih stroškov upravičena do 126,52 EUR.

22Tožnica zahteva tudi povračilo stroškov, ki jih je imela z nakupom novega telefona ter vrednost izgubljenih uhanov. Iz tožbenih trditev izhaja, da je uhane izgubilo medicinsko osebje v SB N., prav tako je bil telefon uničen zaradi malomarnosti medicinskega osebja v času tožničine hospitalizacije, ko se je tekočina iz infuzije razlila na nočno omarico in uničila telefon. Takšen zahtevek tožnice ni utemeljen, saj med ravnanjem zavarovanca toženke in nastalo škodo ni vzročne zveze. Le ta je bila namreč pretrgana z ravnanji bolnišničnega osebja, ki predstavlja nov neodvisen vzrok za nastalo škodo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

23Pritožbeno sodišče je brez upoštevanja izgube na zaslužku tožnici priznalo materialno škodo v skupni višini 4.424,84 EUR. Od tega zneska je odštelo že plačanih 962,71 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati še znesek 3.462,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 3.126,91 EUR tečejo od vložitve tožbe dne 19. 5. 2017 dalje, od zneska 335,22 EUR pa od vložitve spremembe tožbe dne 11. 10. 2018 dalje do plačila.

24Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določbo 179. člena OZ ter napačno odmerilo premoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba tožeče stranke v preostalem delu ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo njeno pritožbo v tem (preostalem) delu potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom delno uspela, ji mora v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP toženka povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Tožnica je uspela z zahtevkom v višini 74.892,09 EUR (45.962,71 EUR + 14.235,00 EUR + 3.462,13 + 11.232,25 EUR) od skupaj zahtevanih 103.474,50 EUR. Tožničin uspeh v pravdi je tako 72%, uspeh toženke pa 28%. Glede na skupaj priznane pravdne stroške tožnici v znesku 10.992,08 EUR in njen 72% uspeh, je tožnica upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 7.914,30 EUR. Upoštevajoče priznane pravdne stroške v višini 1.305,12 EUR ter 28% uspeh, pa je toženka upravičena do povrnitve 365,43 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 7.548,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

26Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je 28% (11.000,00 EUR + 225,00 EUR + 26,64 EUR od zahtevanih 39.577,64 EUR). Za sestavo pritožbe je priglasila stroške v višini 1.000 točk in 2% materialnih izdatkov ter strošek sodne takse. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 800 točk po tar. št. 21/1 OT in 16 točk za materialne stroške po tar. št. 11/3 OT, skupaj 816 točk ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22% DDV, skupno 597,31 EUR ter strošek plačila sodne takse v višini 873,00 EUR, skupaj 1.470,31 EUR pritožbenih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je ob upoštevanju pritožbenega uspeha tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 411,69 EUR (28% od 1.470,31 EUR) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami
² Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami
³ Prim. II Ips 878/2009 (VS002451): 40 neto plač, II Ips 48/2016: 44 neto plač, II Ips 82/2014: 48 neto plač, II Ips 888/2007: 50 neto plač, II Ips 693/2009 (VS002123): 51 neto plač, II Ips 107/2017: 60 neto plač.
⁴ Povprečna neto plača za februar 2021 je znašala 1.253,71 EUR, vir: Statistični urad RS.
⁵ Pritožbeno sodišče izpostavlja podobne primere, kot je tožničin glede na obseg nastale škode: odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 361/2016, odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 328/2014 in II Ips 107/2017.
⁶ Odločbe VS RS II Ips 48/2016, II Ips 693/2009, II Ips 888/2007, II Ips 82/2014.
⁷ II Ips 192/2016, II Ips 285/2014, VIII Ips 321/2017
⁸ II Ips 569/2009, II Ips 693/2009, II Dor 256/2012.
⁹ Izvedenka kirurginja je navedeni poseg indicirala le kot eno od rešitev v primeru napredovanja artroze levega stopala in krepitve bolečin, hkrati pa navedla, da se bo stanje levega stopala lahko stabiliziralo spontano in poseg ne bo potreben.
¹⁰ Prim. VSRS II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014