VSRS Sodba VIII Ips 245/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. P-5073666 z dne 20. 7. 2005 in z dne 21. 11. 2005 ter zahtevek za priznanje starostne vojaške pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi razlogi sodbe nasprotovali izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin in zapisnikov, uveljavlja pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče glede na dejanske ugotovitve odločiti, ali mu pokojnina pri toženi stranki na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ pripada ali ne in to ne glede na uveljavitev invalidske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja s 1. 4. 1994. Sodišče je zmotno zavrnilo njegov zahtevek s sklicevanjem na to, da je tožnik z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja že izčrpal pravico do izbire pokojnine na podlagi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Hkrati je sodišče zmotno razlagalo določbe Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Zakon o ratifikaciji, Ur. l. RS, št. 71/02 – Mednarodne pogodbe, št. 20/02), zlasti določbe 8. člena, da vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo v praksi.

4Tožnik v zvezi z revizijo v laični vlogi izraža prizadetost zaradi zavrnitve njegovega zahtevka in položaja, v kakršnem se nahaja v posledici razpada bivše Jugoslavije.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Ker je vložitev revizije na podlagi tretjega odstavka 86. člena ZPP vezana na zastopanje po odvetniku, sodišče tožnikove vloge pri obravnavi revizije ni moglo upoštevati. Tudi sicer pa vsebina vloge ne bi mogla vplivati na odločitev.

8Tožnik v reviziji očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziral, s katerimi listinami in zapisniki naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju. Prav tako ni konkretiziral drugih nasprotij, ki jih pavšalno zatrjuje. Zato sodišče očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo ugotoviti.

9Sodišče je sprejelo svojo odločitev na podlagi ugotovitve naslednjih pravno pomembnih dejstev, ki jih tožnik ves čas postopka niti ni poskušal zanikati: tožnik je bil oficir v JLA, rojen 16. 3. 1946 in naj bi do 18. 10. 1991 skupaj z bonifikacijami dopolnil 32 let, 11 mesecev in 11 dni pokojninske dobe. Z 18. 10. 1991 mu zaposlitev v JLA ni prenehala, temveč je z delom nadaljeval in bil s 1. 4. 1994 invalidsko upokojen s strani takratnega zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki mu izplačuje invalidsko pokojnino na podlagi 35 let, 5 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. Do 26. 2. 1992 je imel tožnik stalno bivališče v Republiki Sloveniji, v Slovenijo pa se je ponovno vrnil oziroma je ponovno pridobil stalno bivališče 23. 2. 2004, priznano pa mu je bilo tudi državljanstvo Republike Slovenije.

10Iz gornjih dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik v letu 1991 ni prestopil v teritorialno obrambo Republike Slovenije, da do 25. junija oziroma 18. oktobra 1991 ni zahteval upokojitve in da je po tem datumu nadaljeval z delom v takrat z vidika Republike Slovenije že tuji vojski, pri kateri se je v letu 1994 invalidsko upokojil.

11Republika Slovenija je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. 6. 1991 z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS/I, št. 1/91) med drugim zavezala zagotoviti varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih ob uveljavitvi tega zakona določali predpisi SFRJ, ter zagotoviti aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbah in civilnim osebam v službi JLA, ki v roku nadaljujejo delo v teritorialni obrambi Republike Slovenije, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. V ta okvir sodi tudi priznanje zavarovalne dobe, ki je bila dopolnjena do 25. 6. 1991 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Na podlagi UZITUL je takratni Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije sprejel najprej odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 21/91), ki ga je kasneje nadomestil z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). Krog upravičencev po tem odloku je z minimalnimi spremembami povzel kasneje ZPIZVZ, ta krog pa je še nekoliko razširil.

12Kot nosilci pravic po tem zakonu so najprej opredeljeni tisti upravičenci, ki so jim pravice priznane iz naslova sukcesije (prva in druga alineja 2. člena ZPIZVZ). Izven priznanja pravic iz naslova sukcesije pa je zakon omogočil tudi privilegirano obravnavanje nekaterih zavarovancev. Gre za aktivne vojaške osebe v nekdanji JLA, ki so prestopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do vključno 1. 2. 1992 izpolnile pogoje za priznanje pravic do pokojnine po vojaških predpisih (tretja alineja prvega odstavka 2. člena) in v nadaljevanju tudi za državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so bili tudi po 25. 6. 1991 v aktivni vojaški službi v JLA pod pogojem, da jim je do 18. 7. 1991 ta prenehala ali so bili po 18. 7. 1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve, oziroma so ostali v službi JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe in so do 18. 7. 1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18. 10. 1991 vložili zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo, oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije pri njih ugotovljena invalidnost I. kategorije po splošnih predpisih (četrta alineja prvega odstavka 2. člena). Dodaten pogoj za pridobitev teh pravic je bil, da gre za osebe, ki niso aktivno sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja oziroma so delovale v vojaški obveščevalni ali protiobveščevalni dejavnosti zoper Republiko Slovenijo (tretji odstavek 2. člena). Zakon je zagotovil privilegirano obravnavanje tudi tistim državljanom Republike Slovenije, ki jim je do 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 (dan, ki je bil določen za umik JLA iz ozemlja Republike Slovenije) stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Ti pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kot če bi pretežen del svoje zavarovalne dobe pridobili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, to je toženi stranki (četrti odstavek 2. člena). Pravica do privilegiranega obravnavanja izhaja tudi iz naslednjega odstavka, ki tistim državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, omogoča pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih pri toženi stranki, tako da se jim zavarovalna doba, pridobljena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. V zadnjem odstavku istega člena pa zakon državljanom Republike Slovenije, ki so prejemali akontacijo vojaške pokojnine in ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu, ter državljanom Republike Slovenije iz četrtega odstavka, omogoča uveljavljanje pravic do predčasne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na pogoje iz prve, druge in tretje alineje prvega odstavka 40. člena ZPIZ/92.

13Določbe četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ pomenijo ustrezno upoštevanje zavarovanja na podlagi vojaških predpisov, doseženega do 18. oktobra 1991, s strani tožene stranke v primeru, da po navedenem datumu zavarovalna obdobja po vojaških predpisih niso bila upoštevana ob upokojitvi zavarovanca pri drugih nosilcih zavarovanja. Ker je tožnik po 18. oktobru 1991 nadaljeval z zavarovanjem pri takrat že tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v letu 1994 uveljavil invalidsko pokojnino pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu ter so bila pri tem ustrezno upoštevana tudi njegova zavarovalna obdobja po predpisih vojaških zavarovancev do 18. oktobra 1991, zanj določbe ZPIZVZ ne pridejo v poštev.

14Tudi sicer je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ob izdaji spornih odločb ne bi izpolnjeval pogojev za predčasno pokojnino po slovenskih predpisih, saj je do 18. 10. 1991 dopolnil le nekaj več kot 32 let pokojninske dobe. To pomeni, da pogojev za predčasno upokojitev iz 40. člena ZPIZ/92, za katero se je zahtevalo dopolnjenih 35 let pokojninske dobe, ni izpolnjeval, ob teh pogojih pa bi glede na določbe 39. člena ZPIZ/92 izpolnil pogoje za upokojitev šele pri 63 letih starosti.

15V zvezi z revizijskimi navedbami glede pravic do izbire pokojnine v smislu 177. člena ZPIZ-1 sodišče ugotavlja, da ob nadaljevanju zavarovanja po 18. 10. 1991 in uveljavitvi pravic do invalidske pokojnine pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnik nima priznanih pokojninskih obdobij pri toženi stranki. Zato pravice do pokojnine pri toženi stranki ni pridobil in pri njej pokojnine ne more uspešno uveljavljati in izbirati.

16Glede MSVN sodišče utemeljeno ugotavlja, da le-ta ne more biti neposredna podlaga za uveljavljanje posamičnih pravic, temveč predstavlja le podlago za ureditev razmerij med posameznimi državami, naslednicami bivše SFRJ, glede urejanja teh pravic (1).

17Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče v zvezi z MSVN je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009.