VSK sodba PRp 6/2010

Pritožba predlagateljice postopka, PPP N. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo postopek o prekršku zoper obdolženega J. Š. zaradi prekrška po 13. odstavku 132. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve tretjega odstavka istega člena na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi se pritožuje predlagateljica postopka o prekršku, PPP N. G., kot izhaja iz pritožbenih navedb, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in obdolženca spozna za odgovornega za očitani prekršek. Pritožbi prilaga uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah in o zbranih obvestilih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišču določa okvir za presojo vloženi obdolžilni predlog predlagateljice postopka o prekršku, torej, tudi krajevna in časovna opredelitev prekrška. Glede na vloženi obdolžilni predlog naj bi obdolženi prekršek s tovornim vozilom storil dne 21. avgusta 2008 ob 22.20 uri v naselju S. pri pokopališču, kjer naj bi pri obračanju z zadnjim delom tovornega vozila trčil v zadnji del osebnega avtomobila, ki je bil pravilno parkiran pred pokopališčem. Iz nadaljevanja obdolžilnega predloga je še razvidno, da naj bi obdolženi odklonil strokovni pregled ob 23.50 uri, to je po tem, ko ga je ob 23.40 uri patrulja PPP N. G. izsledila na počivališču Š. na hitri cesti H4. Glede dokazov iz obdolžilnega predloga izhaja, da sta prometno nesrečo obravnavala in podatke zbrala policista PPP N. G., predlogu pa je priložen tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja obdolžencu. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je razvidno, da je obdolženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, med opombami pa je tudi navedeno, da je pil alkoholne pijače po prometni nesreči ter da mu je bil odrejen strokovni pregled v Zdravstvenem domu N. G. po sedmem odstavku 132. čl. ZVCP-1 ter da je tudi tega odločno odklonil.

Po določbi prvega odstavka 51. čl. ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oz. po sprejemu predloga zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje se po 2. točki prvega odstavka 3. čl. Zakona o policiji (Zpol) od policistov zahteva, saj kot naloge policije določa preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, ter odkrivanje in prijemanje storilcev prekrškov. Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali je imel udeleženec cestnega prometa oz. udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Glede na navedene zakonske določbe ni dvoma, da so policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči, zbranih obvestilih in potem, ko so obdolženca izsledili, zaradi suma, da je bil prav obdolženi povzročitelj prometne nesreče, imeli zakonsko podlago, da mu odredijo preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Vendar takšna odločitev, temelječa zgolj na sumu, da je bil obdolženi povzročitelj prometne nesreče, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženi tudi odgovoren za očitani prekršek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazov, da je bil obdolženec v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki jih navaja predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu kot voznik udeleženec cestnega prometa s tovornim vozilom namreč ni. Obdolženec je svojo odsotnost s kraja prometne nesreče v svojem zagovoru preprečljivo utemeljil s podatki iz tahografskega vložka vozila, iz katerih je razvidno, da je bilo vozilo ustavljeno in parkirano že od 20.58 ure. Pritožnica se sicer sprašuje, zakaj sodišče ne dvomi v točnost nastavljene ure na tahografu, vendar ne pove, iz katerih razlogov bi sodišče moralo dvomiti v točnost nastavljene ure na tahografu obdolženčevega vozila. Takšno okoliščino, ki bi bila seveda pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, če bi se izkazala za točno, bi namreč moral na kraju obravnavanja prekrška ugotoviti policist, pa tega ni storil. Prav tako bi s pregledom naprave in tahografskega vložka policist lahko na kraju tudi odvrnil sum, da je prav obdolženec povzročitelj prometne nesreče. Sicer pa je treba povedati, da enako kot za obdolženca, tudi za predlagatelja postopka o prekršku velja, da v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more navajati (tretji odstavek 157. čl. ZP-1). Zato višje sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dodatno pojasnjevanje okoliščin glede dejanskega stanja prekrška pa tudi navedbe o pričah ob odločanju o prekršku ni upoštevalo.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1) niso podane, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 147. čl. ZP-1).