VSK sklep Cp 918/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženkama 416,38 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženki zaradi prikrajšanja tožničinega nujnega dednega deleža po pokojnem J.M., ki je umrl 28.4.2005, vrniti darilo iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 20.1.2005, s katero jima je zapustnik za primer smrti izročil svojo polovico nepremičnin, vpisanih v vl. št. 3067 k.o. P., ki obsega parc. št. 5195/2, stanovanjska stavba v L. v površini 135 m² in njiva 677 m² ter parc. št. 5195/8, pot v površini 20 m² in sicer 1/16 te nepremičnine sorazmerno tako, da J.Ž. vrne 2/48, V.J.L. pa 1/48 ter da se jima naloži izstavitev ustrezne listine, na podlagi katere bo tožnica v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu izposlovala vknjižbo lastninske pravice pri teh nepremičninah do 1/16 na svoje ime. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku po pokojnem J.M., kjer bi lahko uspešno uveljavljala pravico do nujnega deleža z zahtevkom za vrnitev darila, saj je bila z obstojem pogodbe o dosmrtnem preživljanju seznanjena najkasneje na zapuščinski obravnavi, zato je to pravico zaradi določbe čl. 220. Zakona o dedovanju (ZD) izgubila. V posledici takšne odločitve ji je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna toženkama povrniti stroške postopka v višini 1.994,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, v katerih je zahtevala izvedbo dokaza z vpogledom v zapuščinski spis opr. št. D1. Z nezakonitim postopanjem sodišča v prvotnem postopku ji je bila odvzeta možnost, da bi pravočasno predlagala oziroma podala navedbe in predlagala dokaze v zvezi z izvedbo tega dokaza, zato bi moralo sodišče to dovoliti v ponovljenem postopku. Sicer pa bi sodišče iz zapuščinskega spisa lahko ugotovilo, da v zapuščinskem postopku sodišče dejansko niti ni obravnavalo sporne pogodbe in tožnico s to pogodbo niti ni seznanilo. Sodišče se povsem neutemeljeno v sodbi sklicuje na zapuščinski spis, ki izkazuje ravno nasprotno od tega, kar se ugotavlja v sodbi, hkrati pa se sklicuje tudi na izpoved tožnice, ki naj bi ob zaslišanju potrdila, da je bila s sporno pogodbo seznanjena na zapuščinski obravnavi, vendar kaj takšnega iz njene izpovedi ne izhaja. Tožnica je laično povedala, da je sodnica v zapuščinskem postopku dvignila sporno pogodbo in dejala, da predmet te pogodbe ni del zapuščinske mase. Tožnica je ob tem lahko videla samo listino, ni pa vedela za kakšno listino sploh gre. Sodnica v zapuščinskem postopku te sporne pogodbe ni prebrala, niti ni z njeno vsebino na nikakršen način seznanila tožnice kot dedinje. Tožnica je tekom postopka pojasnila in predlagala ustrezne dokaze tudi o tem, da tožbenih navedb njene prvotne pooblaščenke, da se je s sporno pogodbo seznanila na zapuščinski obravnavi, ni mogoče upoštevati v dobesednem pomenu, temveč da je šlo zgolj za bežno ustno seznanitev ob priliki oziroma po zaključku zapuščinske obravnave ter da je tožnica šele določen čas po zaključku zapuščinske obravnave iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Piranu pridobila prepis sporne pogodbe in se šele tedaj seznanila s pogodbo. V zvezi s temi trditvami je tožnica predlagala dokaz z zaslišanjem sodnice, ki je vodila zapuščinski postopek in odvetnice B. Poleg tega je potrebno upoštevati, da tožnice v zapuščinskem postopku ni zastopal odvetnik, da se je torej zapuščinske obravnave udeležila kot laik, zato je sodišču to narekovalo, da jo v skladu z načelom pomoči prava nevešče stranke in po materialnem procesnem vodstvu ustrezno opozori ter ji omogoči varstvo njenih pravic, kot določa 12. čl. ZPP. Ker ni izvedlo dokazov v tej smeri, je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih in tudi v nasprotju z listinami in dokazi, ki se nahajajo v spisu, zato tožnica predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pred prvostopenjskim sodiščem z ustreznimi napotili za novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, oporekala pritožbenim navedbam, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih tega spora in tudi protispisnosti, ki jo očita pritožba brez konkretizacije, ob uradnem preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tožnica je v tožbenih navedbah povedala, da se je v zapuščinskem postopku na Okrajnem sodišču v Piranu izkazalo, da je zapustnik z obema toženkama sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je svoj polovični delež na nepremičninah izročil toženkama. V pritožbi skuša te navedbe izničiti s pojasnilom, da je bila njena prvotna pooblaščenka le bežno seznanjena s potekom zapuščinske obravnave, kar pa ni logično, saj je o pomembnih okoliščinah, ki jih je zapisala v tožbi pooblaščenka dobila informacije od tožnice. Tudi tožničina izpoved je takšna, da navedbe pooblaščenke v tožbi samo še dodatno utrjuje. Ko je bila zaslišana kot stranka, je namreč tožnica povedala, da je vedela za očetovo solastnino na nepremičninah v L., ki pa ni bila zajeta v zapuščinsko maso, da je sodnica v zapuščinskem postopku dvignila pogodbo in dejala, da predmet te pogodbe ni del zapuščinske mase. Tudi na njeno vprašanje sodnici, zakaj hiša ni predmet zapuščine, ji je sodnica potrdila, da hiša ne spada v zapuščino. K odvetnici je odšla po nasvet pred zapuščinsko obravnavo in tudi po zapuščinski obravnavi ji je povedala, da obstaja neka pogodba glede nepremičnin v L. ter da ji je sodnica pojasnila, da predmet te pogodbe ni stvar zapuščinskega postopka. Odvetnici je pokazala tudi sklep o dedovanju. Navedbe v tožbi in tožničina izpoved so zato skladne, v izpodbijani sodbi pa so tudi korektno povzete.

Ker temelji izpodbijana sodba na izpovedi tožnice, ki je potrdila navedbe iz tožbe, tudi pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ni utemeljen. Tožnica je brez dvoma s potekom dogodkov, ki so pomembni za odločitev v tem sporu, najbolj seznanjena.

Ni sporno, da je tožnica v zapuščinskem postopku sodelovala, da je prejela sklep o dedovanju, v katerem niso bile zajete kot zapuščinska masa nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj ji je sodnica povedala na zapuščinski obravnavi, da hiša v L. ni predmet zapuščine in ji pojasnila, da to, kar je predmet pogodbe ni predmet zapuščinske mase. Ker se je s temi vprašanji obrnila tako na odvetnico pred zapuščinsko obravnavo kot po obravnavi in odvetnici še pokazala sklep o dedovanju, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila seznanjena z obstojem pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi katere nepremičnine pač niso spadale v zapuščinski postopek in bi zato morala ukrepati z zahtevkom na vračanje darila v zapuščinsko maso najkasneje, ko je prejela sklep o dedovanju. Zakon o dedovanju namreč v čl. 220 določa, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen če jim ni priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ker je tožničin zahtevek dedno pravne narave, bi morala obsegu zapuščine ugovarjati v zapuščinskem postopku, torej najkasneje po prejemu sklepa o dedovanju. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa zaradi določbe 220. čl. ZD svoje pravice v posebni pravdi ne more več uveljavljati, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, v izpodbijani sodbi so pravilno ugotovljena vsa pomembna dejstva tega spora, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, to je odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po veljavni taksni in odvetniški tarifi in jih predstavljajo stroški sestave pritožbe, poročilo stranki, materialni stroški in na odvetniške storitve še DDV.