VSC Sodba Cpg 94/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) dopustilo spremembo tožbe z dne 15.3.2021, (II.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) od tožene stranke (toženke) zahtevala izstavitev ustrezne listine za vpis tožnika kot 50% družbenika v družbi E. d.o.o. (op. podrobnejša vsebina zahtevka je razvidna iz II. točke izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavlja), (III.) zavrnilo podredni zahtevek, ki je meril na enak cilj kot primarni zahtevek, s to razliko, da ni predvideval obiska pri notarju, ampak je vseboval besedilo pogodbe o prenosu poslovnega deleža in družbene pogodbe (op. podrobnejša vsebina zahtevka je razvidna iz III. točke izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavlja), in (IV.) odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh o prejema sodbe povrniti toženki 5.534,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vročitve dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo² je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu razpravljajočemu sodniku. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene navedbe, meni, da ni podal spremembe tožbe, in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Med drugim navaja, da ni šlo za spremembo tožbe in da gre pri dopustitvi spremembe tožbe za pritožbeno nepomembno kršitev, a vendarle za napako sodišča prve stopnje. Kljub ugotovitvam v 14. do 18. točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje v razlogih pod 20. in 21. točko obrazložitve prišlo samo s seboj v nasprotje. Pritrjuje tožnikovi verziji dogodkov, a jih hkrati korigira z izjavo toženke z dne 4.2.2013. Ko razlaga o nejasnih detajlih dogovora, ni razlogov o odločilnih dejstvih. V obeh primerih gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Iz izpovedbe tožnika in njegovih trditev izhaja dogovor, da bo toženka uredila formalen vpis tožnika v družbo s poslovnim deležem 50% v osnovnem kapitalu družbe. Dvojno dokapitalizacijo družbe bosta imeli pravdni stranki možnost rešiti kasneje. Izjava res ni podlaga za vpis, a česa takšnega tožnik ni nikoli zatrjeval. Sodišče prve stopnje je zmotno apliciralo določbo 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožbeni zahtevek ima izvršljivost v 224. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pogoji po točkah od 1. do 3. prvega odstavka 10a. člena ZGD-1 bodo del postopka pri notarju. Zato so razlogi o neizvršljivosti tožbenega zahtevka zgrešeni. Ker zakonski pogoji po ZGD-1 učinkujejo ad valorem, kot pravilno pojasnjuje sodba, in ker toženka in sodišče ne moreta vplivati na omenjene pogoje v zvezi s 481. členom ZGD-1, je možen le tožbeni zahtevek, ki izhaja iz podrednega zahtevka.

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru vsebinsko nasprotuje pritožbenim razlogom in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da dogovor in izjava ne moreta ustvarjati nobenih učinkov glede na določila ZGD-1 ter da se za odsvojitev poslovnega deleža zahteva stroga obličnost, pri čemer tožnik takšne pogodbe niti ne zatrjuje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma velja poudariti, da je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, s katero se izrecno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, ne pa tudi kot pritožbe zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe s postavitvijo ″podrednega‶ zahtevka. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da gre za nepotreben sklep in za napako sodišča prve stopnje, ker ni šlo za spremembo tožbe, saj imata oba tožbena zahtevka isti cilj ter enako pravno in dejansko podlago (glej judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 3/2019 z dne 5.12.2019), vendar hkrati priznava, da ne gre za pritožbeno pomembno kršitev, ki bi lahko vplivala na druge pritožbeno izpostavljene kršitve. Navedenega pritožbeno sodišče ni štelo v smislu, da izpodbija tudi predmetni sklep, saj izrecno navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo, in želi doseči razveljavitev sodbe ter novo sojenje. Tudi sicer pa velja izpostaviti, da tožnik nima nobenega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe. Če se namreč sledi pritožbi, je sodišče prve stopnje namesto o ″enem tožbenem zahtevku‶ odločilo o dveh (istovrstnih) tožbenih zahtevkih, kar je tožniku zagotovo v korist. Hkrati je sodišče prve stopnje z dopustitvijo spremembe tožbe v celoti sledilo tožniku, ki je ″podredni‶ zahtevek ob ″glavnem‶ zahtevku uveljavljal z vlogo z dne 15. 3. 2021. Povedano drugače, če bi tožnik s pritožbo izpodbijal tudi sklep o dopustitvi spremembe tožbe, bi šlo v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nedovoljeno pritožbo.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem sojenju izdalo sodbo, ki nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba vsebuje razloge in razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V točkah od 14. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v pretežni meri na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ugotavlja dejansko stanje, pri čemer je razvidno, da tožnikovi izpovedbi ne sledi na način, kot se pritožbeno zavzema tožnik, ampak daje očitno večjo dokazno težo toženkini pisni izjavi. Torej gre le za izvajanje dokazne ocene izvedenih dokazov, ki tudi v primeru, če je zmotna, ne more pomeniti očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako velja za zapis, da ustni dogovor ni povsem jasen in določen v vseh detajlih, česar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej razlagati, saj je tožnik zatrjeval obstoj ustnega dogovora o njegovi vrnitvi v družbo v višini 50% poslovnega deleža, ko bo za to primeren čas. Tožnik torej v tem delu pritožbe tudi preko navidezne in neutemeljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko uveljavlja le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe ugotovilo, da se ustni dogovor ni nanašal na sporne dokapitalizacije, saj je dalo večjo dokazno težo toženkini izjavi, ki se nanaša na tožnikov delež v osnovnem kapitalu v višini 3.750,00 EUR, medtem ko tožnik s sklicevanjem na svoje trditve, svojo izpovedbo in toženkino izjavo z dne 4. 2. 2013 meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da se je ustni dogovor nanašal tudi na sporne kasnejše dokapitalizacije s strani toženke, ki so zvišale osnovni kapital družbe (da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor, da se tožnik v vsakem primeru (tudi če se osnovni kapital družbe spremeni) vrne v družbo kot družbenik z deležem v višini 50% osnovnega kapitala družbe). V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje navedlo le nekakšen dodaten argument za zavrnitev tožnikovih zahtev za polovični delež v osnovnem kapitalu družbe, ki pa tudi v primeru, če se v tem delu v celoti sledi pritožniku, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve sodišča prve stopnje. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, dejstvo, ali sta se pravdni stranki ustno dogovorili za vrnitev tožnika v družbo v višini le 3.750,00 EUR osnovnega kapitala ali v višini 50% vsakokratnega osnovnega kapitala, ni odločilno dejstvo oziroma ni dejstvo, ki bi lahko kakorkoli vplivalo na končno odločitev.

7Ob zgoraj izpostavljeni pritožbeno sporni izjemi, do katere se pritožbeno sodišče posebej ni opredeljevalo, saj ne more vplivati na končno odločitev, je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Ker je slednje razvidno že iz razlogov izpodbijane sodbe, ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Tožnik, ki je iz družbe izstopil s Pogodbo o prenosu poslovnega deleža v notarskem zapisu z dne 14. 11. 2012, na podlagi katere je edina družbenica v družbi postala toženka, s tožbenima zahtevkoma meri na izpolnitev ustnega dogovora o njegovem ponovnem vstopu v družbo in se obenem (predvsem v smislu dokaza) sklicuje med drugim na toženkino izjavo z overjenim podpisom na upravni enoti z dne 4. 2. 2013. Tožnik s primarnim zahtevkom zahteva izstavitev ustrezne listine s strani toženke za vpis njegovega deleža v družbi v višini 50% in posledično še njen pristop k notarju v zvezi z izvedbo notarskega postopka. S podrednim zahtevkom enako zahteva izstavitev omenjene listine s strani toženke, vendar s to razliko, da je v tožbeni zahtevek vključil vsebino omenjene listine (pogodbo o prenosu poslovnega deleža in družbeno pogodbo). Povedano drugače, primarni zahtevek predvideva toženkino ustrezno ravnanje s pristopom k notarju, podredni pa, da bo toženkino izjavo volje (in angažiranje notarja) nadomestil izrek sodbe. Z obema zahtevkoma tožnik želi doseči ustrezno izjavo volje za prenos poslovnega deleža s strani toženke. Skladno z navedenim je zmotno njegovo pritožbeno zavzemanje, da ima njegov zahtevek podlago za izvršljivost že kar v 224. členu ZIZ, ker naj bi morala toženka preprosto ″nekaj‶ storiti. Ta ″nekaj‶ je v tem, da bi morala toženka podati ustrezno izjavo volje, in je zato mogoče uporabiti v zvezi z izvršljivostjo le specialno določbo 238. člena ZIZ, ki se izrecno nanaša na dolžnikovo dolžnost podati izjavo volje. Ne gre le za ″drugačen način uveljavljanja pravice‶, kot neutemeljeno meni tožnik. Razlogi sodišča prve stopnje, ki je še dodatno presojalo primarni in podredni zahtevek v smislu njune sklepčnosti, določnosti in izvršljivosti, so šli glede na povedano sicer v pravo smer, vendar pa se pritožbeno sodišče do teh dodatnih (in odvečnih) razlogov ter z njimi povezanih pritožbenih navedb ne bo posebej opredeljevalo, saj sta tožnikova tožbena zahtevka, kot pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavlja toženka, neutemeljena že na podlagi materialnega prava (481. člena ZGD-1). Povedano drugače, sodišče prve stopnje je zadostne in pravilne razloge za zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov navedlo že s tem, ko je v točki 20. obrazložitve izpostavilo, da ustni dogovor skupaj s pisno izjavo toženke ne predstavljata ustrezne podlage in ne predstavljata nobenih posledic po statusnem pravu gospodarskih subjektov ter podlage za vpis v sodni register, in, ko je v točki 25. obrazložitve navedlo, da je pogoj za veljavnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa (481. člen ZGD-1). Presoja sodišča prve stopnje v smereh, ali se lahko s tožbo doseže sprememba družbene pogodbe, ali lahko izrek sodbe nadomesti izjavo volje (in notarski zapis), ali sta tožbena zahtevka dovolj določna in izvršljiva, ipd., je odvečna, saj tožnik vtožuje izpolnitev neveljavnega dogovora in sta že iz tega razloga njegova zahtevka neutemeljena ter sta bila s strani sodišča prve stopnje kot takšna pravilno zavrnjena.

8Po tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pravna teorija³ in sodna praksa⁴ sta si glede dosega izpostavljene obličnosti enotni. Gre za strogo obličnost oziroma za formo ad valorem za vse posle, s katerimi se prenašajo poslovni deleži med družbeniki. Notarski zapis je pogoj sine qua non za nastanek pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost. Najstrožja stopnja obličnosti ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih in/ali celo javnega interesa. Če navedeno apliciramo na konkretni primer, je sporni ustni dogovor (in tudi pisna izjava toženke z njenim na upravni enoti overjenim podpisom) o prenosu poslovnega deleža s strani toženke na tožnika neveljaven oziroma ničen, ker ne izpolnjuje zahtevane obličnosti. Posledično tožnik ne more uspešno (s tožbo oziroma s posredovanjem sodišča) doseči njegove uresničitve. Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Na tem mestu velja še dodati, da (osamljena) zadeva VSL I Cpg 858/2012 z dne 20. 11. 2013 ni primerljiva z obravnavano in je zato (ter tudi glede na zgoraj izpostavljeno enotno sodno prakso) ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. V zadevi VSL se je namreč tožbeni zahtevek nanašal na izpolnitev predpogodbe, ki je vsebovala vse bistvene sestavine glavne pogodbe in, kar je bistveno, ki je izpolnjevala obličnostne zahteve.

9Ker drugih pritožbenih očitkov tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob zgoraj pojasnjenem pritožbenem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je tudi povsem pravilna zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel in pritožbenih stroškov ni priglasil, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 1125 točk za odgovor na pritožbo (in ne upoštevaje vrednost spornega predmeta pretirano priglašenih 1250 točk), 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka v višini 125 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.

¹ S pritožbo se po presoji pritožbenega sodišča izpodbija le sodba.
² Glej npr. S. Prelič in drugi: Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 208 in 209 ter nadaljnje; dr. Peter Podgorelec: Sprememba družbenikov in poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), Pravosodni bilten 3/2010, str. 177; in B. Zabel in drugi: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba 2007, 3. knjiga, komentar k 481. členu ZGD-1.
³ Glej npr. odločbe VS RS II Ips 386/2011 z dne 19.4.2019 in III Ips 42/2006 z dne 19. 12. 2006 ter odločbe višjih sodišč VSL II Cp 7150/2006 z dne 12. 9. 2007, VSK Cpg 143/2008 z dne 12. 3. 2009, VSM I Cpg 526/2012 z dne 25. 4. 2013, VSL II Cp 1358/2016 z dne 5. 10. 2016, VSL I Cp 496/2019 z dne 21. 8. 2019 in številne druge.