VSK sodba Cpg 144/2009

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: 1.) primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ničen prenos 44.561 delnic izdajatelja – tožeče stranke – po nalogih za preknjižbo, izdanih s strani prvotožene stranke na drugotoženo stranko; 2.) podrejeni tožbeni zahtevek: na razveljavitev prenosa 44.561 delnic izdajatelja – tožeče stranke – opravljenega na podlagi nalogov za preknjižbo, izdanih s strani prvotožene stranke na drugotoženo stranko; da je drugotožena stranka stranka dolžna izdati KDD nalog za preknjižbo in izvršiti prenos 44.561 delnic izdajatelja – tožeče stranke, s svojega računa na račun vrednostnih papirjev prvotožene stranke, v 8 dneh, sicer bo tak nalog nadomestila sodba in je tožeča stranka upravičena predlagati prenos na podlagi te sodbe; 3.) zahtevek, da tožeči stranki pravdne stroške povrneta nerazdelno obe toženi stranki. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.457,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Najprej se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da določbi 18. in 24. čl. statuta, kot sta bili v veljavi do vključno 30.6.2003, nista dovolj konkretizirani, da bi sodišče lahko štelo, da sta tudi po 1.7.2003 veljavno omejevali prenos delnic. Poleg 24. čl. statuta je bilo soglasje nadzornega sveta tožeče stranke za prenos delnic razreda A povsem določeno tudi v 18. čl. statuta iz leta 2000. Spremembe 24. čl. statuta, sprejete na skupščini dne 1.7.2003, so glede možnosti zavrnitve soglasja za prenos delnic dodale še dva utemeljena razloga, in sicer: okoliščine, če pridobitelj ne poda izrecno izjave o tem, da bo delnice pridobil v svojem imenu in za svoj račun, ter okoliščine, da bi s pridobitvijo pridobitelj skupaj z delnicami, katerih imetnik je bil pred pridobitvijo, prekoračil delež 10 % glasovalnic pravic. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VPg 1 z dne 24.3.2009, v katerem je navedeno sodišče dejansko pritrdilo stališčem tukaj tožeče stranke, da je njen statut v 18. čl. že pred uveljavitvijo 233. a čl. novele ZGD-F zadostil tem zahtevam za določitev utemeljenega razloga za zavrnitev soglasja za prenos delnic. Niti ZGD in niti ZGD-1 pa ne predpisujeta, do katere mere bi morali biti utemeljeni razlogi. Visoka stopnja konkretiziranosti utemeljenih razlogov pa tudi ni možna, saj je praktično gledano nemogoče v statutu neke družbe vnaprej predvideti vse primere, ki bi utegnili biti razlog za neizdajo dovoljenja za prenos delnic. Ravno zaradi tega ZGD-1 v svojem 238. čl. omogoča pridobitelju delnic posebno tožbo, s katero nato od sodišča zahteva izdajo odločbe, v kateri bo šele pristojno sodišče v vsakem posameznem konkretnem primeru glede na okoliščine in glede na časovno umeščenost primera, presodilo utemeljenost zavrnitve izdaje dovoljenja za prenos delnic. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je na podlagi sklenjenega pravnega posla med prvo in drugotoženo stranko bil v KDD-ju nezakonito in v nasprotju z določili Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) opravljen prenos oz. preknjižba delnic na drugotoženo stranko. To je bilo storjeno navkljub vpisani omejitvi prenosljivosti delnic, ki so bile predmeta prenosa, čeprav ima ZNVP v 36. čl. „varovalko“, ki določa, da če je pri nematerializiranem vrednostnem papirju vpisana omejitev prenosljivosti iz 30. oz. 31. čl. tega zakona, se takšen papir lahko prenese na novega imetnika samo, če dosedanji imetnik nalogu priloži dovoljenje za prenos. To pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno in gre za grobo kršenje določil ZNVP-ja. Takšno ravnanje je v nasprotju tudi s 1. odst. 86. čl. OZ, zaradi česar je razpolagalni del pravnega posla med toženima strankama ničen, s čimer se šteje, da je ničen celoten pravni posel. Zaradi dejstva, da je kljub vpisu omejitve prenosljivosti delnic v KDD, drugotožena stranka vseeno vpisana kot imetnica delnic, ne držijo navedbe sodišča, da sta tako zavezovalni kot tudi razpolagalni posel veljavna, zgolj pridobitelj pa v razmerju do družbe – izdajatelja delnic, nima upravičenj, ki jih ima imetnik delnic. Pritožnica se ne strinja s pravnim naziranjem sodišča, da so delnice zaradi tega, ker tožeča stranka ni vpisala sprememb statuta v sodni register do 1.7.2003, dne 2.7.2003 postale prosto prenosljive oz. je bila vinkulacija spornih delnic „ex lege“ nična. Če bi temu v resnici bilo tako, zakaj bi potem registrsko sodišče dne 12.12.2006 sploh vpisalo spremembe statuta v sodni register. Pravni posel prodaje in nakupa spornih delnic med toženima strankama pa se je nesporno odvil po vpisu teh sprememb v register, torej je šteti, da sta bili obe toženi stranki seznanjeni s tem, da so delnice vinkulirane.

Toženi stranki sta po svojem pooblaščencu odgovorili na pritožbo, predlagali njeno zavrnitev in uveljavljali povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob uveljavitvi sprememb Zakona o gospodarskih družbah (novela ZGD-F, ki je pričela veljati 22.6.2001), statut tožeče stranke določal omejitev prenosljivosti delnic razreda A tako, da je za vsak prenos takšnih delnic na drugo osebo bilo potrebno pisno soglasje nadzornega sveta. Po novi zakonski ureditvi pa je moral statut določati razloge za odklonitev dovoljenja za prenos delnic, pri čemer so morali biti ti razlogi utemeljeni (1. odst. 233. a čl. ZGD-F). Po določilu 1. odst. 136. čl. ZGD-F so bile dolžne delniške družbe uskladiti svoje statute z novelo ZGD-F v 18 mesecih, šteto od začetka poslovnega leta, ki se je začelo po uveljavitvi tega zakona (tj. do 30.6.2003). Do navedenega roka tožeča stranka ni uskladila svojega statuta s prej navedenimi zakonskimi določbami. Glede trditev tožeče stranke, ponovljenih tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da njen statut pred uveljavitvijo novele ZGD-1 ni določal utemeljenih razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic v smislu 233. a čl. ZGD-1. Statut tožeče stranke z dne 19.12.2000 (priloga B 20) je v 18. čl. med drugim določal, da nadzorni svet soglasja ne izda, „če je pridobitelj oseba, ki bi utegnila izvajati konkurenčno dejavnost in bi kakorkoli lahko škodovala razvoju družbe ali urejenim partnerskim odnosom v družbi“ (v 24. čl. statuta pa je bil določen postopek oziroma način pridobitve soglasja za prenos vinkuliranih delnic razreda A tretji osebi). V zvezi z navedenimi statutarnimi določili, na katere se je skliceval pritožnik, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da utemeljenosti razlogov niso v sprejemljivi meri konkretizirala, ob upoštevanju posebnih okoliščin, značilnih za tožečo stranko. Isti zaključki pa veljajo tudi glede „konkurenčne dejavnosti“,saj ta ni določno opredeljena (napr. z vpisom vrste proizvodov oziroma storitev, ki so konkurenčni proizvodom družbe oz. storitvam, ki jih družba opravlja na trgu). Tožeča stranka pravilno opozarja, da ZGD-F ni predpisal, do katere mere bi morali biti razlogi utemeljeni; gre za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, nanašajočimi se na družbo, ne pomeni pa to, da bi morala družba vnaprej predvideti vse primere, ki bi utegnili biti razlog za neizdajo dovoljenja za prenos delnic, kot to zmotno meni pritožnica.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je šlo pri določbi 1. odst. 136. čl. ZGD-F za posebno ugodnost, namenjeno tistim družbam, ki so že pred uveljavitvijo novele ZGD-F imele v svojih statutih določeno omejitev prenosljivosti delnic (ni bilo potrebno soglasje vseh prizadetih delničarjev – 307. čl. ZGD-F). To pomeni, da za pravno učinkovitost ureditve omejitev prenosljivosti delnic pri tožeči stranki (na novo) niso zadoščale zgolj spremembe statuta z dne 1.7.2003 (ki so bile vpisane v sodni register 12.12.2006), ampak bi morale biti upoštevane tudi določbe 31. čl. Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, ZNVP (soglasje imetnikov delnic, ki mora biti izdano v obliki notarskega zapisa).

Ker tožeča stranka statuta do poteka zakonskega roka ni uskladila z določbami ZGD-F, omejitev prenosljivosti delnic, ki je bila v njem določena, po 1.7.2003 ni več imela pravnega učinka in so te delnice postale prosto prenosljive. Ker je šlo za učinek „ex lege“, ni pravno relevantno pritožbeno opozarjanje na kršitev 36. čl. Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) in dejstvo, da je bila v KDD-ju še vedno vpisana omejitev prenosljivosti delnic in da je bil kljub vpisu takšne omejitve opravljen prenos delnic s prvotožene stranke na drugotoženo stranko.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosita toženi stranki svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da nista v njem navajali nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).