VSC Sodba Cp 367/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 39.396,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, v II. točki v presežku glede še zahtevanih 4.721,74 EUR s pp tožbeni zahtevek zavrnilo in v III. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 682,78 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

2Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe, in sicer tč. I (in ne II., kot je očitno pomotoma navedeno v pritožbi, saj je v II. točki v presežku zavrnjen tožbeni zahtevek) in tč. III. izreka, pri čemer uveljavlja kršitev ustavnih pravic tožene stranke, bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, ob tem pa tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki vse že doslej priglašene stroške postopka in tudi stroške pritožbenega postopka, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dni po vročitvi sodne odločbe o odmeri teh stroškov dalje do plačila. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialnopravne predpise in svojo odločitev ustrezno argumentiralo. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge sodbe prvostopenjskega sodišča in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje, kolikor jih v tej obrazložitvi ne povzema.

6Sodišče prve stopnje je s sklepom P 236/2019 z dne 7. 2. 2020 predlog tožene stranke za prekinitev postopka zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za prekinitev postopka. Obrazložilo je, da je o predhodnem vprašanju (pravici toženke do plačila odškodnine) bilo že rešeno z učinkom pravnomočnosti (s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 121/2018), vložitev ustavne pritožbe, na kar se je toženka sklicevala, pa ne predstavlja razloga za prekinitev postopka. Navedbe v obravnavani pritožbi, da je sodišče z izpodbijano sodbo toženi stranki kršilo ustavne pravice do enakosti in enakopravnosti in do poštenega sojenja iz 14., 22. in 23. čl. Ustave Republike Slovenje, s tem ko ni sledilo njenemu predlogu za prekinitev tega postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o njeni ustavni pritožbi, vloženi zoper Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2019, so ob dejstvu, da se tožena stranka ni pritožila na sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, neutemeljene. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo zgoraj navedene ustavne pravice s tem, ko se je očitno odločilo, da o vprašanjih, o katerih bo sicer odločalo v postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče, to je o vprašanju neustavnosti Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2019, odloči kar samo, pri čemer je o tem (za to pravdo predhodnem vprašanju) odločilo očitno napačno, sodba pa je glede tega tudi povsem brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in pri tem pravilno upoštevalo navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica zmotno meni, da če se je sodišče odločilo, da samo v tej pravdi rešuje predhodno vprašanje utemeljenosti ustavne pritožbe, bi moralo o tem predhodnem vprašanju odločiti tako, da bi ugotovilo in zaključilo, da je navedena sodba Vrhovnega sodišča očitno neustavna (toženka meni, da je Vrhovno sodišče s to sodbo arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse ter arbitrarno očitno napačno uporabilo pravo in to glede vprašanja ne/popolnosti revizije in glede vprašanja, ali je sosporništvo univerzalnih naslednikov in solidarnih zavezancev navadno ali enotno), takim sodbam pa pravni red ne more priznavati pravnih učinkov in bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vprašanje utemeljenosti ustavne pritožbe namreč ni predhodno vprašanje. Predhodno vprašanje je zgolj vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje.¹

7Med pravdnima strankama niso pritožbeno izpodbijane naslednje ugotovitve:

- da je bila po sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 532/2015 z dne 30. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 366/2017 z dne 5. 10. 2017 sedanja tožnica dolžna plačati sedanji toženki odškodnino za nepremoženjsko škodo 22.050,00 EUR, za premoženjsko škodo 702,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila in 1.837,36 EUR pravdnih stroškov, in da je bila poleg sedanje tožnice kot prve toženke, sodba izdana tudi zoper U. d.d. kot drugo toženo stranko;

- da je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2018 reviziji tožene stranke (sedanje tožeče stranke) ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ter sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, pritožba tožnice pa v celoti zavrne, tožeči stranki pa naložilo v plačilo 3.912,82 EUR stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh po prejemu sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

- da je toženka 5. 11. 2018 zoper sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2018 vložila ustavno pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno;

- da je tožnica izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 532/2015 z dne 5. 10. 2017, in sicer je 21. 11. 2017 toženki nakazala 38.253,90 EUR;

- da je tožnica v dopisu z dne 16. 11. 2017, ki ga je poslala priporočeno njenemu pooblaščencu, navedla, da bo, v kolikor bo zoper sodbo višjega sodišča v Celju vložila revizijo, izplačane zneske v primeru uspešnosti revizije zahtevala nazaj, in navedla, da je bilo plačilo izvršeno zgolj iz razloga pravnomočnosti sodbe oziroma preteče izvršbe;

- da je tožnica po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča s priporočeno pošiljko poslala toženi stranki regresni zahtevek, ki ga je ta prejela 1. 10. 2018, v katerem je toženko pozvala, da ji v roku 15 dni od prejema zahtevka nakaže 42.842,12 EUR.

8Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Po avtentični razlagi 195. člena OZ se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Po 195. členu OZ ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Zato je potrebno pri odločanju o vračilu neutemeljeno plačane odškodnine presojati, ali je bil oškodovanec v dobri veri. Sodišče prve stopnje je skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo obrazložilo, da informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oškodovanca, ki je prejel odškodnino, in mu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

9Sodišče prve stopnje utemeljeno ob obrazloženem ni sledilo toženki, da je tožnica svojo obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila prostovoljno in da zato nima zahtevka za vračilo. Pravilno je glede na zgoraj povzeto ugotovitev, da je tožnica pred izplačilom odškodnine toženkinega pooblaščena obvestila, da bo v primeru uspešnosti revizije izplačane zneske zahtevala nazaj, zaključilo, da je takrat toženka vedela oziroma bi morala vedeti za možnost, da bo pravnomočna sodba, ki je bila podlaga za izplačilo odškodnine, lahko spremenjena ali razveljavljena, in da glede na vsebino dopisa z dne 16. 11. 2017 ob prejemu odškodnine 21. 11. 2017 in porabi dela prejetega denarja toženka ni bila več v dobri veri. Toženka torej že ob prejemu prejetega denarnega zneska odškodnine ni bila pošteni prejemnik.² Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določilo 195. čl. OZ, ko je zaključilo, da naj bi bila tožena stranka slaboverna. Ne drži, da tožeča stranka ni podala in dejansko tudi ne more podati navedb, s katerimi bi ovrgla predmetno dobrovernost toženke, saj je podala (zadostne) navedbe o tem, da je v dopisu z dne 16. 11. 2017, ki ga je poslala priporočeno toženkinemu pooblaščencu, navedla, da bo, v kolikor bo zoper sodbo Višjega sodišča v Celju vložila revizijo, izplačane zneske v primeru uspešnosti revizije zahtevala nazaj, in navedla, da je bilo plačilo izvršeno zgolj iz razloga pravnomočnosti sodbe oziroma preteče izvršbe. Navedbe pritožnice, da je v škodnem dogodku (za katerega ji je bila z zgoraj citiranima sodbama Okrožnega sodišča v Celju in nato Višjega sodišča v Celju prisojena odškodnina, po Vrhovnem sodišču pa sta bili nato arbitrarno neustavno ti sodbi spremenjeni) utrpela hude telesne poškodbe in da ni mogoče zanikati, da se je hudo poškodovala in je trpela in trpi imaterialno škodo iz tega škodnega dogodka ter da je odškodnino prejela na podlagi takrat pravnomočnih in izvršljivih sodb, ne morejo privesti do drugačne odločitve. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da toženka, kot izpostavlja v pritožbi, odškodnine ni prejela tako, da bi zoper tožnico vložila izvršbo in da tako ni šlo za prisilno plačilo s strani tožnice, pač pa se je ta sama odločila prostovoljno poravnati škodo tožene stranke. Tudi sicer pa je tožnica v dopisu z dne 16. 11. 2017 jasno in nedvoumno navedla, da je plačilo izvršeno zgolj iz razloga pravnomočnosti sodbe oziroma preteče izvrše, kot je pravilno v sodbi povzelo tudi sodišče.

10Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, s tem posebno skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Dodati je, da se na odpad obogatitve zaradi dobroverne porabe lahko sklicuje le dobroverna stranka³, kar pa toženka po obrazloženem ni bila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi bila z denarjem ne ravnala dovolj skrbno; da je tožena stranka ves čas v socialni stiski, saj je mati dveh otrok in brezposelna in ji tako ni mogoče očitati, da bi ne ravnala skrbno pri porabljanju denarja, ko je v takšni situaciji iz predmetnega denarja poravnavala stroške življenja in predhodno nastale obveznosti, ki so nastale zaradi že predhodne brezposelnosti, ta pa je prav posledica v zgoraj opisanem škodnem dogodku nastale izgube zdravja, zaradi česar je tožnica bila primorana opustiti svoj s.p., in je težje zaposljiva; da je to ves čas vedela in ve tudi tožeča stranka, saj je bila seznanjena, da je prav na te okoliščine toženi stranki bila v zgoraj obravnavani odškodninski pravdni zadevi dodeljena oprostitev plačila sodnih taks in izvedenin. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je napačno razlogovanje sodišča, da je toženi stranki mogoče očitati slabovernost.

11Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tako glede prisoje glavne kot stranske terjatve, prav tako pa je, glede na dosežen uspeh v pravdi, toženi stranki pravilno naložilo v plačilo v znesku 682,78 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilno in potrdilo sodbo v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ 13. člen ZPP določa: ″Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.″
² Primerjaj VSRS Sodba II Ips 306/2017 in VSRS Sodba II Ips 7/2017.
³ Ugovor, da obogatitve ni več, temelji na ideji varstva prejemnika predmeta obogatitve, ki je zaupal, da je do njega trajno upravičen, in na podlagi tega prepričanja tudi ravnal (glej članek Damjana Možine: Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, objavljen na spletni strani Pravne fakultete v Ljubljani).