VSK sodba Cp 992/2009

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (glede določitve stikov med mladoletnim A. A. in očetom P. P. ter v odločitvi o preživnini za mladoletnega otroka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega mladoletnega sina A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu – tožencu P. P. pa naložilo plačevanje preživnine v višini 240,00 EUR mesečno od 2.7.2009 dalje. Glede stikov med očetom in sinom je odločilo, da bodo ti potekali med tednom neomejeno po vnaprejšnjem dogovoru med obema staršema, najmanj pa vsak torek popoldne, ko pride oče po sina na njegov dom ob 16.00 uri pa do 18.00 ure, ko ga pripelje nazaj na dom matere, poleg tega pa vsak drugi konec tedna od petka popoldne, ko mati pripelje sina na dom očeta ob 17.30 uri pa do nedelje zvečer, ko oče ob 19.00 uri pripelje sina nazaj na dom matere. Glede preživljanja časa med prazniki in počitnicami je odločilo, da bo sin pravdnih strank preživel ta čas izmenično pri obeh pravdnih strankah, glede poletnih počitnic pa se bosta starša sporazumno v naprej, vendar najkasneje do 15.6. v tekočem letu, dogovorila, kdaj bo sin pri očetu v trajanju najmanj 14 dni. Pri izvrševanju stikov na splošno sta dolžna starša spoštovati želje in obveznosti sina ter se pravočasno medsebojno obveščati o morebitnih opravičenih razlogih, ki bi pomenili začasno spremembo stikov kot so bili določeni s sodno odločbo.

Proti sodbi se, kolikor je določena višja preživnina od 161,00 EUR mesečno in glede stikov, kolikor ti niso z odločbo določeni pogosteje kot enkrat tedensko in to vsaj od 15.00 do 19.00 ure, pritožuje toženec po pooblaščencu. Pritožba meni, da odločitev sodišča o poteku stikov med tednom ni sprejeta v korist otroka. Sodišče namreč pri določanju minimalnega obsega teh stikov ni upoštevalo toženčeve želje, da bi imel stike z otrokom vsak dan v tednu ter da tej želji in predlogu tožnica ni nasprotovala. Toženec je upokojenec, nima nekih posebnih obveznosti oz. te lahko prilagodi potrebam otroka. Obseg minimalnih stikov je določen za primer, ko med starši ni možen dogovor, zato je še toliko bolj pomembno, da sodišče kljub temu, da sodi v času, ko se tožnica še strinja s tem, da toženec vsakodnevno obiskuje svojega otroka, določi stike tako, da bo v primeru nesoglasja med staršema otrok imel zagotovljenih dovolj stikov z očetom. Zato predlaga spremembo sodbe tako, da se stiki določijo najmanj dvakrat na teden ter vsaj od 15.00 do 19.00 ure. V zvezi s preživnino pa meni, da je sodišče po eni strani precenilo potrebe otroka, po drugi strani pa njegove preživljalske zmožnosti ocenilo previsoko, saj ni upoštevalo med njegove dejanske življenjske stroške tudi kredit za osebni avto, ki ga odplačuje v višini 137,88 EUR ter avtomobilsko zavarovanje v višini 44,79 EUR. Toženec je namreč kljub temu, da vozilo uporablja toženka, še vedno pogodbena stranka in kot tak po kreditni pogodbi zavezan za vračilo kredita, enako pa velja tudi pri pogodbi o zavarovanju. Pri določitvi preživnine pa je potrebno tudi upoštevati, da bo otrok vsak drugi vikend preživel pri tožencu in bo zato takrat imel toženec z njima stroške, tožnica pa na račun tega manjše izdatke. Glede same višine potreb otoka še ocenjuje, da je za prehrano znesek 150,00 EUR mesečno bistveno previsok, previsok je znesek 50,00 EUR za plenice, zadoščal bi 30,00 EUR, pretiran je znesek za kozmetiko in zdravila, saj bi zadoščal že znesek 15,00 EUR namesto 25,00 EUR, podobno velja glede igrač in knjig, saj je 30,00 EUR mesečno za dve leti starega otroka pretiran izdatek in bi 15,00 EUR mesečno zadoščalo. Potrebe otroka zato znašajo 269,00 EUR, toženčev prispevek, ki naj bi pokril 60% potreb otroka pa bi znašal lahko največ 161,00 EUR mesečno.

Tožnica je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje pogostost stikov, ki jih je določilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, kot primerno ter opozarja, da toženec do sedaj niti takih stikov kot so bili dogovorjeni ni zmogel vzdrževati, glede preživnine pa, da je pritožba očitno posledica dejstva, da toženec vseh otrokovih potrebne ne pozna dobro.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica, ki je v postopku predlagala, naj se sina A. A. zaupa v varstvo in vzgojo njej, je predlagala stike očeta s sinom za vsak drugi vikend, po želji pa tudi med tednom (zapisnik na list. št. 28 spisa), toženec pa je navedel, da si želi stikov čimveč in čimbolj kvalitetne ter se je o tem pripravljen natančno dogovarjati (zapisnik na list. št. 29 spisa). Tudi pri zaslišanju je tožnica poudarila, da stikov tožencu ne bo preprečevala, zavzemala se je celo za to, da naj bi stiki (drugače kot do sedaj) potekali brez njene navzočnosti, toženec pa je pri zaslišanju vztrajal, da želi otroka videvati dnevno. Ob taki relativno visoki stopnji soglasja obeh roditeljev o koristnosti in izvedljivosti pogostih stikov med otrokom in očetom tudi med tednom, je odločitev sodišča ki je s sodbo odločilo, da stik poteka „najmanj vsak torek popoldne“, smiselna. S tem je namreč po eni strani zagotovilo vsaj en fiksno določen termin, ko bo prišel oče po sina na njegov dom, hkrati pa omogočilo stike „med tednom neomejeno po vnaprejšnjem dogovoru med obema staršema“, kar bo staršema zagotovo omogočilo prožnejše sodelovanje glede na različne nepredvidljive obveznosti enega ali drugega, zaradi katerih bi stik, če bi bil določen na točno določen dan, lahko tudi odpadel. Odločitev sodišča tako omogoča roditeljema veliko možnosti dogovarjanj in prilagajanj, za katere sta tudi sama pri zaslišanju izkazala pripravljenost, po drugi strani pa zagotavlja tudi minimalni obseg stikov med tednom. Glede ure, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer, da naj bi stik potekal med tednom od 15.00 do 19.00 ure in ne od 16.00 do 18.00, kot je odločilo sodišče, je potrebno opozoriti, da gre za otroka, ki je star šele dve leti, zaradi česar več ur trajajoči stiki izven njegovega doma (in izven kraja bivanja toženca) lahko zanj predstavljajo preveliko obremenitev, po drugi strani pa potrebuje glede na svojo starost tudi daljšo pripravo na spanje.

Glede preživnine je potrebno opozoriti, da ta ne predstavlja zgolj golega matematičnega seštevka stroškov oz. izdatkov, ki jih je prikazala otrokova mati. Vsakodnevno namreč prihaja do vrste nepredvidenih manjših izdatkov, ki jih je težko umestiti v katero od kategorij, ki jih izpostavlja pritožba. Iz tega razloga kot tudi zaradi splošno znanih cen je neprimerno polemizirati s tožencem o tem, ali mesečni izdatki za kozmetiko in zdravila znaša v povprečju 25,00 ali 15,00 EUR oz. ali je cena plenice 0,20 EUR ali 0,30 EUR oz. ali jih potrebuje 5 ali več dnevno. Gre za manjše razlike pri konkretnih izdatkih, ki na višino preživnine bistveno ne morejo vplivati, še posebej ob upoštevanju omenjenih manjših ali celo večjih nepredvidenih izdatkov, ki jih je potrebno v povprečni mesečni znesek preživnine vkalkulirati. Predvsem pa je potrebno upoštevati, da je razmerje med osebnimi dohodki pravdnih strank nekajkratno, saj prejema tožnica plačo v višini 450,00 EUR mesečno, toženčevi mesečni prihodki pa znašajo 2.357,00 EUR. Kljub temu, da za lastniško stanovanjsko hišo odplačuje kredit v višini 910,00 EUR ter zavarovanje v višini 14,44 EUR, mu za življenjske stroške po odbitku nadaljnjih stanovanjskih stroškov (elektrika, voda, ogrevanje, itd.) ostane še vedno 1.177,94 EUR. Tudi če bo v bodoče še vedno odplačeval kredit za avto, ki ga vozi tožnica ter avtomobilsko zavarovanje, mu bodo njegovi mesečni prejemki nedvomno omogočali plačevanje preživnine v višini 240,00 EUR mesečno, torej pokrivanje cca. 70% otrokovih potreb. Upoštevajoč te okoliščine ni primerno zniževanje preživnine na račun prehrane, ki jo bo otroku nudil med vikendom, ko bo otrok pri njem.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi, v tem obsegu ne gre za nastanek potrebnih pravdnih stroškov in jih zato sodišče tožnici ni priznalo (155. člen ZPP).