VSK sklep Cp 18/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru V. Š. in razveljavilo začasno odredbo, ki jo je izdalo 16.9.2009, s katero je toženi stranki naložilo, da odstrani betonski zid in vzpostavi prejšnje stanje tako, da bo tožnici omogočen nemoten dostop z javne poti do njej lastnih nepremičnin oz. nemoteno izvrševanje služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorji na nepremičnini parc. št. 267 k.o. D., ki poteka po parc. št. 2091/1 ob meji s parc. št. 2067 k.o. D., v širini treh metrov. Predlog, da se izda začasna odredba, je zavrnilo.

Zoper sklep o ugovoru vlaga tožnica pritožbo in v njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Ne strinja se s sklepom, da ni uspela izkazati verjetnost terjatve. Njen zakonski partner in njegov brat, to je prvi toženec, sta sporne nepremičnine podedovala po materi v letu 1998. Dejansko pa se sporna pot uporablja že več kot 30 let. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je do delitve nepremičnin prišlo že pred dedovanjem. Mati je sinovoma parcele podarila. Na podlagi ustnega dogovora so se nepremičnine v naravi razdeljeno uporabljale še za časa materinega življenja. Fizično so bile torej razdeljene že pred smrtjo matere na podlagi darilne pogodbe, ki sicer res ni bila zemljiškoknjižno izvedena, je pa skladno s teorijo o realizaciji treba šteti, da je lastninska pravica prešla na sinova v trenutku sklenitve ustnega dogovora. Zato je priposestvovalna doba za pridobitev pravice stvarne služnosti nedvomno že potekla in je tožnica uspela z verjetnosti izkazati svojo terjatev. To potrjuje tudi prva tožena stranka, ko navaja, da so bile parcele dejansko razdeljene že na podlagi ustnega dogovora. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o ugovoru spremeni tako, da ugovor kot neutemeljen zavrne podrejeno, da ta sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je lastninska pravica na posameznih nepremičninah, ki so predmet tega spora, prešla na pravnega prednika tožnice in prvega toženca že pred smrtjo matere na podlagi realizirane ustne darilne pogodbe. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (člen 49 SPZ, enako je določal pred tem 33. člen ZTLR). Za prenos zato ni zadoščala realizirana ustna darilna pogodba, ki je le obligacijski pravni posel. Do prenosa lastninske pravice na nepremičninah je prišlo šele z dedovanjem, sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da so od tedaj podani pogoji za priposestvovanje služnosti, ki je stvarna pravica na tuji stvari. Dokler so bile vse nepremičnine last enega lastnika, se uporaba poti ni mogla izvajati kot stvarna služnost.

Kljub tem pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa, pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo zmotno uporabilo materialno pravo. Iz navedb strank je ugotovilo, da stvarna služnost še ni priposestvovana, ker je do dedovanja prišlo šele pred enajstimi leti, za priposestvovanje pa je potrebna dvajsetletna doba, ker tožnica ni zatrjevala, da je dejansko posest izvrševala v dobri veri. Stališče glede dobrovernosti posesti je zmotno, saj se na podlagi 9. člena SPZ dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker se dobra vera domneva, je nasprotna stranka tista, ki mora nedobrovernost zatrjevati in dokazati in ne obratno. Zato bi v tem primeru moralo sodišče prve stopnje izhajati iz določbe prvega odstavka 217. člena SPZ, po kateri nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let. Samo, če bi tožena stranka zatrjevala in dokazala, da se služnost ni izvrševala v dobri veri, bi morala tožnica dokazati v skladu z drugim odstavkom 217. člena SPZ dvajsetletno izvrševanje služnosti. Ker se je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru postavilo na zmotno stališče, da bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati dobrovernost in da zato, ker temu trditvenemu bremenu ni zadostila ni niti z verjetnostjo izkazala priposestvovanja služnosti (terjatve), se do ostalih ugovornih navedb ni opredelilo, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep po tretjem odstavku 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve.