VSL Sklep I Ip 1085/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani točki II. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 4433/2019 z dne 8. 7. 2020 v I. 1. točki izreka razveljavi v delu za izterjavo glavnice v znesku 15.557,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 10. 2019 dalje do plačila in za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 7.329,05 EUR od dne 8. 10. 2019 do dne 9. 10. 2019 in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 446,78 EUR od dne 8. 10. 2019 do dne 18. 10. 2019 ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi.

II. V preostalem delu se ugovor dolžnika zavrne.

III. Upnik nosi sam svoje stroške odgovora na ugovor.

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu in navaja, da je minimalna plača predpisana z Zakonom o minimalni plači in da zakonsko določeni minimum izplačila v primeru klasične izvršbe znaša 76 % minimalne plače. To je znesek, ki mora delavcu ostati po obračunu plače. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu minimalne plače izhajati iz bruto zneska, temveč da je potrebno izhajati iz neto zneska plače. Omejitev izvršbe pomeni uresničitev 2. člena Ustave RS, da delavcu pušča minimalni znesek za preživetje, ki predstavlja neto znesek, saj od tega zneska delavec kupi hrano in tako dalje ter ne bruto znesek, saj s prispevki za socialno varnost delavec ne more prosto razpolagati. Sodišče je v odločbi UPRS I-U 1600/2017-8 že izreklo, da prvi odstavek 102. člena ZIZ govori o 76 % neto plači. Z zakonom se namreč zasleduje načelo, da mora biti tudi delavcem, prejemnikom minimalne plače, zagotovljeno dostojno življenje. Zakon zato določa vrednost minimalne plače za delo, opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi zakona dalje, kar v neto znesku pomeni vrednost košarice minimalnih življenjskih potrebščin, kakršna izhaja iz raziskave Inštituta za ekonomska vprašanja pri Ekonomski fakulteti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in izvršbo ustavi, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, upnika pa obveže k povrnitvi dolžnikovih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Glede na pritožbene navedbe in pravni interes za pritožbo je pritožbeno sodišče štelo, da dolžnik izpodbija odločitev v točki II. izreka, zato je sklep v tem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je odločalo o ugovoru dolžnika – dolžnikovega delodajalca zoper sklep o izvršbi, ki ga je upnik izposloval na podlagi 134. člena ZIZ. V skladu s 134. členom ZIZ lahko upnik predlaga, naj izvršilno sodišče s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Dolžnikova (delodajalčeva) obveznost tako predstavlja vsoto oziroma seštevek vseh neizplačanih zneskov, ki jih delodajalec neutemeljeno ni odtegnil in izplačal po prvotnem sklepu o izvršbi.

7Na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči le v omejenem obsegu. Kakšne omejitve veljajo za te prejemke, določa 102. člen ZIZ. Prva točka prvega odstavka 102. člena ZIZ določa, da na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči: za denarne terjatve, razen za terjatve, navedene v 2. točki tega odstavka, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače (če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči).

8Za izračun zneska, ki mora dolžniku ostati v izvršbi, je torej potrebno poznati višino minimalne plače, saj ZIZ izračun veže nanjo, in sicer se znesek omejitve izračuna iz bruto minimalne plače, brez zmanjšanja za prispevke in davke. Tak način izračuna namreč pomeni, da je varovani znesek za vse dolžnike enak in je odvisen le od bruto minimalne plače, kot je določena v Zakonu o minimalni plači - ZMinP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu zneska, ki mora prvotnemu dolžniku A. A. ostati po izvršbi, pravilno izhajalo iz bruto (in ne neto) minimalne plače.^{1, 2}

9Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se pri ugotavljanju višine rubljivih prejemkov izhaja iz bruto zneskov prejemkov delavca. Na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja (ti so opredeljeni v 37. členu Zakona o dohodnini - ZDoh-2 in mednje sodi tudi plača), ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči tako, da delavcu od skupnega zneska vseh prejemkov mesečno ostane 1/3 vsote vseh prejemkov (v neto znesku), najmanj pa neto znesek v višini 76 % bruto minimalne plače (oziroma če so predmet izvršbe terjatve iz naslova zakonite preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, najmanj znesek v višini 50 % bruto minimalne plače). Znesek, ki mora dolžniku ostati, predstavlja finančni minimum, ki še omogoča preživetje, zato se obračuna od neto (in ne bruto) dolžnikovih prejemkov.³

10Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, in sicer o neto višini prejemkov oziroma plač A. A. pri dolžniku, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika ugodilo, sklep v izpodbijani točki II. izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotavlja namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka (pravno pomembna dejstva je dolžno najprej ugotoviti sodišče prve stopnje), obenem pa ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v razveljavljenem obsegu v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 355. člena in a contrario drugi odstavek 355. člena, oba v zvezi s 366. členom ZPP, ter 3. točka 365. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Pritožbeno sodišče opozarja še na ugotovitve v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pri katerem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na določbo 134. člena ZIZ sodišče v izvršilnem postopku naloži delodajalcu le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca pri (ne)izvrševanju sklepa o izvršbi. Upnik je sicer upravičen tudi do povrnitve navedene škode (četrti odstavek 134. člena ZIZ), vendar pa (enako kot v primeru nasprotne izvršbe) povračila te škode ne more uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Ker zakonske zamudne obresti od izterjevane glavnice predstavljajo škodo zaradi pritožnikove zamude, da pravilno izvrši sklep o izvršbi, dolžniku v sklepu, izdanem po 134. členu ZIZ, ni mogoče naložiti v plačilo teh zakonskih zamudnih obresti. ⁴

12V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kolikšne so bile neto plače A. A. pri dolžniku in nato ponovno izračunati višino njegovih rubljivih prejemkov oziroma zneskov, ki bi mu jih dolžnik moral zarubiti in plačati upniku, pa jih ni, pri tem pa upoštevati, da je upnik upravičen le do izterjave teh zneskov, ne pa tudi do zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov.

13Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijani točki II. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Glej VSC sklep II Ip 7/2019 z dne 27. 2. 2019.
² Maja Lajevec in Elizabeta Žgajnar: Zaseg dolžnikove plače v postopku izvršbe, osebnega stečaja in v davčnem postopku – II. del.
³ Glej pravni članek pod opombo 2 ter Dr. Anja Drev: Izvršba po določbah 134. člena ZIZ, Pravosodni bilten, št. 3/2017, str. 101.
⁴ Glej pravna članka pod opombama 2 in 3, primerjaj tudi VSL sklep III Ip 597/2013 z dne 28. 8. 2013.