VSK sklep I Cp 694/2006

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pritožba I.T. kot nedovoljena zavrže.

Proti takemu sklepu se po svojem pooblaščencu I.T. pritožuje. Navaja, da je predlagatelj v smislu 175. in 165. člena Zakona o dedovanju vložil na prvostopenjsko sodišče vlogo in predlog, da z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovi in odredi za pozneje najdeno premoženje po pok. F.P. vknjižbo lastninske pravice na pritožnika. Iz sklepa o dedovanju po pokojnem F.P., opr. št. O 1 Občinskega sodišča v Ilirski Bistrici izhaja, da se pri pokojnikovih nepremičninah vpisanih pri vložku št. 33 k.o. B. vknjiži lastninska pravica za osebo z imenom A.P. Dne 10.10.1973 je dedinja A.P. z darilno pogodbo podarila materi predlagatelja A.T. vse nepremičnine, ki jih je podedovala po njenem možu F.P.. Iz navedene pogodbe pod točko 6 tudi izhaja, da darovalka izroči v posest in prosto razpolaganje vse nepremičnine že pred podpisom te pogodbe. A.P. je v letu 1973 prišla v Slovenijo z namenom, da uredi vse premoženjsko pravne zadeve vezane na njenega pokojnega moža F.P.. Ker s seboj ni imela pooblastil svojih otrok, so ti naknadno, vendar pred opravljeno zapuščinsko obravnavo poslali dedne izjave, iz katerih izhaja, da se zakoniti dediči odpovedujejo dedovanju po svojem očetu na njegovem celotnem premoženju, v korist svoje matere A.P. in ji tudi predlagajo, da vse premoženje, ki ga podeduje prenese (proda, odtuji ali drugače) na njej znane ponudnike, v citiranem primeru na A.T.. Čeprav so tako zakoniti dediči, ki so se odpovedali dedovanju kot dedinja A.P. bili prepričani, da bodo oz. so prenesli vse premoženje z darilno pogodbo na A.T. v letu 1973, se je šele v letu 2000 ugotovilo, da je parc. št. 489 k.o. B., še vedno vpisana na pok. F.P.. Lustrum je bil v letu 1973 sestavljen pomanjkljivo, saj ni vključeval tudi sporne nepremičnine. Obdarjenka A.T. je imela v posesti vse nepremičnine, tudi sporno vse do njene smrti 30.3.2000. Pred zapuščinsko obravnavo je pritožnik ugotovil, da parc. št. 489 k.o. B. ni vknjižena na njeno ime, čeprav jo je že pred sklenitvijo darilne pogodbe imela v posesti in so ji tudi dediči pok. F.P. podarili in izročili vse njegovo premoženje. Na zapuščinski obravnavi je pritožnik, kot dedič po svoji materi na to dejstvo opozoril sodišče, sodišče pa je v obrazložitvi sklepa o dedovanju opr. št. D 1, z dne 8.6.2000 zapisalo, da so se zapustničini dediči še posebej dogovorili, da je zapustničin sin I.T. upravičen uveljavljati lastninsko pravico na sporni parceli št. 489 k.o. B., katere dejanska ne pa zemljiško knjižna lastnica je bila zapustnica. Sodišče je mimo listinskih dokazov izdalo nesklepčen dodatni sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da pozneje najdeno premoženje, parc. št. 489, vpisano v vl. št. 226 k.o. B., pridobijo E.F.P., A.P., J.E.P. in D.C., vsi ZDA, vsak do ¼-tine, saj so se ti dediči (oz. njihovi pravni predniki) leta 1973 odpovedali dedovanju. Prvostopenjsko sodišče je neopravičeno odločilo, da pritožnik ne spada v krog oseb, ki so v obravnavanem primeru legitimirane za vložitev pravnega sredstva. Po mnenju pritožnika je odločilno dejstvo, da so se dediči po dodatnem sklepu o dedovanju z dne 16.3.2006 odpovedali dedovanju v korist S.T., ta pa se je predhodno že s sklepom o dedovanju z dne 8.6.2000, opr. št. D 1 s sklenjenim dednim dogovorom s pritožnikom dogovoril, da sporna nepremičnina pripada pritožniku I.T.. Pritožnik meni, da glede na navedeno ni moč oporekati njegovi legitimaciji za vlaganje pravnega sredstva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ni dvoma, da je zapustnikova vdova A.P. s sklepom o dedovanju sodišča prve stopnje z dne 17.10.1973 po pokojnem F.P. podedovala nepremičnine vpisane v vl. št. 33 k.o. B.. Prav tako ni dvoma, da je A.P. nepremičnine vpisane v tem zemljiškoknjižnem vložku z darilno pogodbo z dne 31.10.1973 podarila A.T., pravni prednici pritožnika. Vendar pa je iz navedene darilne pogodbe, ki jo pritožba navaja, razvidno le to, da je A.P. A.T. podarila parcele, ki so vpisane v zemljiški knjigi v vložku štev. 33 k.o. B., med katerimi pa sporne parcele št. 489 k.o. B. ni. Glede na to, da je navedena parcela vpisana v vložku štev. 226 k.o. B., je jasno, da pri navedbi parcelnih številk v 1. točki darilne pogodbe ni bila pomotoma izpuščena, zato določba 6. točke darilne pogodbe, ne daje podlage za zaključek, ki ga pritožba ponuja, in sicer, da je pokojna A.P. hotela prenesti z darilno pogodbo na pravno prednico pritožnika kaj več kot je v darilni pogodbi navedeno. Za pritožbeno trditev, da so bili zakoniti dediči, ki so se odpovedali dedovanju po pokojnem F.P., kot tudi dedinja A.P., prepričani, da so leta 1973 z darilno pogodbo prenesli vse premoženje na A.T., torej tudi sporno nepremičnino, v spisovnih podatkih ni nikakršne podlage. Dogovor me pritožnikom in sodedičema po pokojni A.T., da je pritožnik »upravičen uveljavljati lastninsko pravico na parceli št. 489 k.o. B., katere dejanska, ne pa zemljiškoknjižna lastnica je bila zapustnica« (razviden iz obrazložitve sklepa D 1 z dne 8.6.2000 – list. št. 22 spisa) pa za obravnavano zadevo ni pomemben, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa o dedovanju po pok. A.T. le zapisalo, kakšen je bil dogovor med dediči glede sporne nepremičnine, ni pa o navedeni nepremičnini s sklepom o dedovanju po pokojni A.T. odločalo. Za obravnavano zadevo prav tako ni pomembno, da so se otroci pokojnega S.P. odpovedali dedovanju, na kar pritožba opozarja. To dejstvo nima pravnega učinka za pritožnika, saj ni dedič po pokojnem F.P.. Glede na navedeno, pritožba ni utemeljena, kot pa je že pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi dodatnega sklepa o dedovanju O 178/73 z dne 16.3.2006, bodo lahko dediči navedeno nepremičnino odstopili v korist nedediča, če bodo to hoteli, s pogodbo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo I.T. zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).