UPRS Sodba II U 345/2020-18

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4577/2020-4 z dne 22. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 2. 7. 2020 vložila vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka je ugotovila, da vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije Covid-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) v prvem odstavku 16. člena, ki določa, da delodajalec lahko vloži vlogo pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Tožena stranka je zato vlogo, ki jo je vložila tožeča stranka dne 2. 7. 2020, zavrgla.

3Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je delavcem dne 1. 6. 2020 izdala odredbo o začasnem delu s skrajšanim delovnim časom in hkratno delno napotitvijo na začasno čakanje na delo od 1. 6. 2020 do nadalje do 31. 12. 2020, kar ji je dopuščal ZIUOOPE v III. delu, pod točko 1. Delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa. Tožeča stranka je še istega dne 1. 6. 2020 obvestila toženo stranko z elektronskim sporočilom, kateremu je priložila v priponki seznam delavcev z vsemi potrebnimi podatki. Dne 4. 6. 2020 je prejela povratno elektronsko sporočilo o prejemu navedenega obvestila in s tem izpolnila zahtevo iz četrtega odstavka 18. člena ZIUOOPE, ki zahteva, da mora delodajalec sporočiti toženi stranki, da je delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom po navedenem zakonu, najpozneje v treh delovnih dneh od odobritve. Dne 3. 6. 2020 je tožena stranka na svojem spletnem portalu objavila novo obvestilo glede delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa, kjer je obveščala, da bo vloga, ki jo bo možno predložiti samo v elektronski obliki, na njihovem spletnem portalu na voljo predvidoma 12. 6. 2020, kot izhaja iz navedenega obvestila Zavoda RS za zaposlovanje. Hkrati pa je tožena stranka v istem obvestilu z dne 3. 6. 2020 na drugi strani navedla „vlogo morajo predložiti v petnajstih dneh po odreditvi dela s skrajšanim delovnim časom, najpozneje do 31. 12. 2020.“ Takšno pojasnilo pa je zavedlo tožečo stranko, ki je menila, da je toženi stranki z obvestilom z dne 1. 6. 2020 predložila vse potrebne podatke in lahko zato vlogo predloži kadarkoli do konca leta. Dne 24. 6. 2020 je tožena stranka na svojem portalu objavila obvestilo, da je elektronsko dani vlogi potrebno priložiti še dokazilo o poslanem obvestilu o napotitvi na delo s skrajšanim delovnim časom. Dne 11. 7. 2020 je nato pričel veljati nov Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val Covid-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki je delodajalcem prinesel še dodatne obveznosti. Tožena stranka je o vlogi tožeče stranke, ki jo je vložila dne 2. 7. 2020 odločila šele 22. 9. 2020, torej v nasprotju z določilom tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE, kjer bi tožena stranka o vlogi morala odločiti s sklepom v 15. dneh. Tožeča stranka je prepričana, da v kolikor bi tožena stranka odločila skladno s 15 dnevnim rokom, torej do 17. 7. 2020, bi tožeča stranka prejela sklep dva meseca prej, posledično pa bi lahko vložila novo popolno vlogo za mesec avgust in september, kar za tožečo stranko pomeni 5.376,00 EUR denarnih sredstev subvencije. Tožeča stranka je prepričana, da izpodbijani sklep v delu za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020 ne da preizkusiti, saj tožena stranka ni konkretno in jasno utemeljila zakaj je vlogo zavrgla tudi v tem delu, kjer je bila namreč vloga za ta čas vložena pravočasno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odpravi izpodbijani sklep in vlogi tožeče stranke v celoti ugodi in tožeči stranki povrne stroške postopka. Podredno tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se vlogi tožnika ugodi za čas od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020, skupaj s stroški postopka ter še podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tožena stranka pa je dolžna povrniti stroške postopka. Tožeča stranka je z vlogo z dne 26. 11. 2020 modificirala tožbeni zahtevek, in sicer da se izpodbijani sklep odpravi in se vlogi tožnika v celoti ugodi in tožeči stranki povrnejo stroški postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožeča stranka v skladu s 16. členom ZIUOOPE morala toženi stranki posredovati obvestilo o napotitvi delavcev na delo s skrajšanim delovnim časom. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka priznati pravico od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020, saj so določbe ZIUOOPE jasne – delodajalec je dolžan oddati vlogo v 15. dneh od dneva napotitve delavcev na delo s skrajšanim delovnim časom. Upoštevajoč dejstvo, da je bi portal za delodajalce pri toženi stranki odprt šele 12. 6. 2020, se je v skladu z navodilom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) 15 dnevni rok v konkretnem primeru podaljšal do 27. 6. 2020. Ker je tožeča stranka vlogo oddala 2. 7. 2020 je s tem zamudila zakonsko določen prekluzivni rok, zato je tožena stranka njeno vlogo upravičeno zavrgla. Tudi sklicevanje tožeče stranke na rok za oddajo vloge do 31. 12. 2020 je nelogičen, saj bi v nasprotnem primeru zakonodajalec navedel, da za uveljavljanje subvencije zaradi odreditve skrajšanega delovnega časa, delodajalec lahko vlogo odda kadarkoli, najkasneje pa do 10. 12. 2020, s tem bi odpadla tudi dikcija zakona, da mora delodajalec vlogo oddati v 15. dneh od napotitve delavca na delo s skrajšanim delovnim časom.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2020 šestim delavcem odredila začasno delo s skrajšanim delovnim časom in hkratno delno napotitvijo na začasno čakanje na delo ter da je toženi stranki v zvezi s tem poslala dne 1. 6. 2020 obvestilo in uveljavljala subvencioniranje skrajšanega delovnega časa na polovičnega oziroma 20 ur na maksimum 24 ur tedensko za navedene delavce. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka prejela navedeno obvestilo in v elektronskem zapisu z dne 4. 6. 2020 zapisala, da tožečo stranko obvešča, da je ta elektronski naslov namenjen izključno hrambi obvestil, saj bo to obvezna priloga k vlogi za dodelitev subvencije. Sporno pa je, ali je bila vloga tožeče stranke glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, pravočasna.

7Prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije (v nadaljnjem besedilu: vloga), ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15. dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. ZIUPDV¹, ki pa je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenega „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog“ od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je rok za vložitev predmetne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila dne 2. 7. 2020 iztekel dne 10. 12. 2020, zato je ta vložena pravočasno znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV.

8Po obrazloženem je sodišče na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bo upoštevala, da se je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

9Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se zato v sodbi ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

10Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1² (podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pred toženo stranko prizadela težko popravljivo škodo. Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijanega sklepa, upoštevajoč vezanost upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava ter obveznost, da izda nov sklep v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

12Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Ur. l. št. 98/20, veljavnost 11. 7. 2020.
² Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.