VSRS Sodba U 1166/93-5

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 29.6.1993 odpravi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetnice. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv po 2. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92), ker ne izpolnjuje pogoja izjemne uspešnosti pri delu in tudi ne pogoja zahtevnejšega drugega strokovnega dela po 18. členu pravilnika. S predlogom ravnateljice, da ne napreduje v naziv svetnice, pa soglaša tudi učiteljski zbor.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V tožbi poudarja, da izpolnjuje vse pogoje po 18. in 20. členu pravilnika v naziv svetnice. Ima 20 let delovne dobe v vzgoji in izobraževanju in je opravila strokovni izpit. Izpolnjuje tudi pogoje drugega zahtevnejšega dela in sicer iz naslova mentorstva za vsakih pet učencev ali drugih udeležencev izobraževanja in usposabljanja za tekmovanja izven zavoda, štiri hospitacije, pet nastopov za starše, več predavanj za učiteljski zbor, vodenje strokovnega aktiva v zavodu, mentorstvo več pripravnikom, več priprav za javne kulturne prireditve v kraju, več organizacij tekmovanj na lokalni ravni, organizacije tekmovanja na državni ravni, recenzijo v postopku potrjevanja učbenikov oziroma delovnega zvezka in drugega strokovnega dela v povezavi z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport. Za vse našteto je ponudila dokaze, ki niso bili upoštevani. Tožnica je bila mentor pripravnikom. Na njeno delo ni bilo pritožb in R.Č. ter J.Č.T. na prvi seji učiteljskega zbora dne 16.11.1992, ko je ravnateljica podala predlog za naziv svetnice tudi za tožnico, nista imela pripomb. Ne drži trditev neprimernega odnosa do dela. Tožnica je imela samo en dan dopusta za privatne potrebe, ko je selila hčerko v Ljubljano, drugače pa je v zadnjih dveh letih bila odsotna samo takrat, ko je bila na strokovnem izpolnjevanju. Vabilo za drugo sejo učiteljskega zbora za oblikovanje mnenja o napredovanju v nazive, je tožnica prejela tik pred začetkom seje, zato ji je bila onemogočena udeležba. Seja ni bila sklepčna, saj je od 38 članov učiteljskega zbora na seji bilo navzočih le 14. Na seji tudi ni bilo glasovanja o predlogu ravnateljice za napredovanje oziroma o zavrnilnem predlogu za tožnico. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja, da je v ugotovitvenem postopku bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetnice. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na določbo 2. odstavka 20. člena pravilnika z obrazložitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja izjemne uspešnosti pri delu in pogoja zahtevnejšega drugega strokovnega dela po 18. členu pravilnika, zaradi česar ne more napredovati v naziv svetnice. Tožnica oporeka takšni dejanski ugotovitvi in zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv svetnice. Po določbi 2. odstavka 20. člena pravilnika pedagoški delavec, ki je do uveljavitve tega pravilnika dopolnil najmanj 15 let dela v vzgoji in izobraževanju in je opravil strokovni izpit, lahko do 31.8.1994 napreduje v naziv svetnik ne glede na določilo 1. alinee 7. člena tega pravilnika. Pogoje za napredovanje v naziv svetnik določa 7. člen pravilnika, po katerem do navedenega datuma lahko napreduje v naziv svetnik pedagoški delavec, ki ima visoko strokovno izobrazbo, je uspešen pri svojem delu in ima v času od zadnjega napredovanja v naziv najmanj 38 točk iz drugega strokovnega dela. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj uspešnosti pri svojem delu in pogoj drugega strokovnega dela. Merila za uspešnost dela določa pravilnik v 11. členu, po katerih se le ta ugotavlja na podlagi dela z učenci oziroma drugimi udeleženci izobraževanja in usposabljanja, sodelovanja s starši, sodelovanja in timskega dela z drugimi pedagoškimi in strokovnimi delavci, kakor tudi dela, ki so posebnost stroke oziroma delovnega mesta. Na podlagi teh meril ugotovi in utemelji uspešnost dela ravnatelj (12. člen). Tožnica je v zahtevi z dne 20.10.1992 podrobno opisala svoje delo iz naštetih vsebin dela. Toda po oceni sodišča utemeljitev ravnateljice o uspešnosti tožničinega dela, ne vsebuje celostne ocene njenega dela, ampak daje le delne odgovore na posamična vprašanja na tiskanem formularju. Naprimer glede sodelovanja s starši: "s starši sodeluje na roditeljskih sestankih - prilagam kopijo zahtevka." Nadalje "učiteljica je pri pouku matematike uspešna, za letošnje šolsko leto kljub zahtevi, da to stori do 9.10.1992 ni oddala učnih načrtov". Zato po oceni sodišča tako pomanjkljivo ugotovljena in obrazložena uspešnost tožničinega dela, ni mogla biti zanesljiva podlaga za sprejeto odločitev. Isto velja za pogoje drugega strokovnega dela po 18. členu pravilnika, ki podrobno določa, kaj se šteje za drugo strokovno delo, s kolikšnim številom točk se posamezna dela točkujejo. Iz izpodbijane odločbe niti iz podatkov spisov ni razvidno, da bi zatrjevano tožničino drugo strokovno delo bilo ugotovljeno in točkovano v skladu s citirano določbo, katero bi na podlagi predloženih dokazil morala opraviti ravnateljica (2. odstavek 18. člena). Zato je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V dopolnjenem postopku bo potrebno na podlagi danih meril v 11. členu pravilnika konkretno ugotoviti, katera dela iz 11. člena in kako jih je opravila tožnica, ravnateljica pa bo morala podati celostno oceno tožničinega dela. Isto velja za zatrjevano drugo strokovno delo po 18. členu pravilnika (mentorstvo in usposabljanje za tekmovanje izven zavoda, nastopi za starše, predavanja za učiteljski zbor, vodenje strokovnega aktiva v zavodu, priprave za javne kulturne prireditve v kraju, več organizacij tekmovanj na lokalni ravni, ena organizacija tekmovanja na državni ravni, recenzija v postopku potrjevanja učbenikov oziroma delovnega zvezka), ki mora biti konkretno ugotovljeno in točkovano v skladu s pravilnikom. Vsa dokazila za zatrjevane aktivnosti pa bo seveda morala predložiti tožnica (nekatera so že v spisu).

Ker zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91), na podlagi katerega je bil izdan navedeni pravilnik, nima posebnih procesnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, se glede tega v postopku uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da mora organ preden odloči o stvari popolno ugotoviti dejansko stanje v skladu s pravili ZUP, stranki pa mora biti dana možnost sodelovanja v postopku (143. člen). V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno tako ugotovljeno dejansko stanje, pravni predpisi in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev (2. odstavek 209. člena ZUP). Izpodbijana odločba takšne obrazložitve nima, saj je v njej naveden samo sklep, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv, ne da bi bilo navedeno, na podlagi katerih odločilnih dejanskih okoliščin, je bil tak zaključek sprejet. Prav tako iz podatkov poslanih spisov ni razvidno, da bi bil izveden ugotovitveni postopek po določbah ZUP, čeprav se tožena stranka v odločbi sklicuje na posebni ugotovitveni postopek. Iz odločbe tudi ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je bilo dano mnenje učiteljskega zbora, na katerega se sklicuje tožena stranka. Če pa se tožena stranka že sklicuje na mnenje, bi seveda morala preveriti, ali je to bilo dano v skladu s predpisom oziroma akti šole. Tožnica namreč temu oporeka, saj zatrjuje, da zbor ni bil sklepčen.

Ker je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče zadeve ne more rešiti. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.