VSL Sodba II Cp 377/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v korist nepremičnin tožencev, ki v naravi poteka po obstoječi asfaltirani poti po zemljiščih parc. št. 10 in 11, obe v k. o. X, in sicer od meje z javno potjo par. št. 12, k. o. X, mimo vzhodnega vogala stanovanjske stavbe na parc. št. 10, k. o. X, in poteka naravnost ob jugovzhodnem delu te stavbe ter nato ob južnem vogalu stavbe zavije v smeri proti nepremičninam tožencev, do meje s parc. št. 44, k. o. X, po celotni širini te asfaltirane nepremičnine in po celotni nepremičnini parc. št. 11, k. o. X (točka I. 1. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo pravdnih stroškov (točka II. 2. izreka) in naložilo tožnici, da prvotožencu, drugotoženki, tretjetoženki, četrtotoženki, osmotoženki in desetotožencu povrne 3.198,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Najprej opozarja, da je sodišče napačno povzelo 222. člen Stvarnopravnega zakonika² (v nadaljevanju: SPZ) in poudarja, da sodišče lahko odstopi od ustaljene sodne prakse, če se spremeni ustavni okvir in ustavno skladno interpretirajo zakoni. Sodišče tako po mnenju pritožnice lahko 222. člen SPZ uporabi drugače kot dosedanja sodna praksa. Ponavlja, da pravni položaj tožnikov ščiti njuna lastninska pravica, da pa služnost ni več potrebna, saj ne izpolnjuje več socialne funkcije, ker imajo toženci dostop do javne poti. Lastnik služeče stvari lahko zahteva ukinitev služnosti tudi zaradi bistvene spremembe okoliščin. Gre za primere, ko je služnost še vedno v korist gospodujoče nepremičnine, a je ne kaže držati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujočega zemljišča, pri čemer je treba tehtati interese.

V nadaljevanju pritožba ponavlja dejstva v zvezi s tem, da so etažni lastniki stavbe 983, k. o. X, v letu 2015 pridobili lastninsko pravico na parc. št. 44, k. o. X, ki predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe in ima neposredno povezavo z javno cesto parc. št. 12, k. o. X. Funkcionalno zemljišče ni namenjeno zasebni rabi etažnih lastnikov v smislu ograditve vrtov, ampak normalni rabi stavbe, kar vključuje tudi vožnjo do nje in parkiranje. Služnostna pot preko zemljišča tožnice je (vsaj z vzpostavitvijo etažne lastnine in določitvijo parc. št. 44, k. o. X, za splošni skupni del stavbe 983) tako postala v celoti nekoristna za uporabo gospodujoče stvari.

Nadalje pritožnica oporeka ugotovljenemu priposestvovanju (s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, P 295/2016 z dne 15. 2. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1633/2018 z dne 5. 12. 2018). Opozarja, da je začela tožnica preprečevati vožnjo tožencem po služnostni pot že pred 15. 11. 2015 in sicer že v letu 2012, zato meni, da je služnost prenehala tudi zaradi triletnega neizvrševanja.

Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, saj je dokaze ocenjevalo enostransko. Navaja, da mora biti sodba obrazložena, v zvezi s tem pa opozarja, da se sodišče ni opredelilo do drugih možnih variant dostopa do etažnih stanovanj, ki si jih je ogledalo na terenu in jih tudi fotografiralo³. Iz zapisnika ogleda na kraju samem je tudi razvidno, da je sodišče opravilo meritve in ugotovilo, da imajo stanovanja primeren dostop, saj je širina 8,57 m⁴.

Na koncu očita pritožba sodišču, da je zavrnilo dokaz z izvedencem prometne stroke, a razlogov zavrnitve ni obrazložilo. V vlogi z dne 25. 2. 2019 je tožnica predlagala izvedenca, ki bi ob ogledu poti podal oceno, ali je mogoče z javne poti neposredno dostopati do parc. št. 44, k. o. X, in če je mogoče po tej parceli dostopati z vsemi vozili in peš okrog celotne stavbe, tudi do stanovanj 2 in 4.

3Prvotoženec, drugotoženka, tretjetoženka, četrtotoženka, osmotoženka in desetotoženec so po pooblaščenki odgovorili na pritožbo, soglašajo z odločitvijo sodišča prve stopnje, predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nekatere pritožbene navedbe se nanašajo na vprašanje priposestvovanja. Ker je bilo o priposestvovanju že pravnomočno odločeno, so takšne pritožbene navedbe v tem postopku brezpredmetne. Toženci so sporno služnost priposestvovali v letu 2011 oz. 2013 (v letu 2013 v korist A. A.), kar je bilo ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mesto P 295/2016 z dne 15. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1633/2018 z dne 5. 12. 2018.

6Med navedeno pravdo je tožnica vložila nasprotno tožbo na ukinitev te iste služnosti, ki pa se je obravnavala ločeno od pravde P 295/2016. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo nekoristnost služnosti in nastop spremenjenih okoliščin glede na stanje ob nastopu pogojev za priposestvovanje v letu 2011 in se pri tem sklicevalo na določbo prvega odstavka 222. člena SPZ, ki pravi: »Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.«

7Pritožba v tej zvezi nasprotuje pravnemu stališču, da zmanjšanje koristnosti ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti, ampak povzroči prenehanje služnosti le popolna nekoristnost. Prav tako ne sprejema razlage, da ni mogoče reči, da je služnost postala nekoristna, če se stanje v primerjavi s tistim ob ustanovitvi služnosti ni v ničemer bistveno spremenilo. Tožnica opozarja, da tega ne določa citirana zakonska določba, ampak da gre za sodno prakso, od katere lahko sodišče tudi odstopi, če so za to utemeljeni razlogi. Pritožbene navedbe o tem, da sodna praksa ni formalni vir prava in da sodišče lahko od nje odstopi, seveda držijo, vendar pa v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ne vidi prav nobene potrebe, da bi se odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki jo je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje. Drži, da je treba tehtati med interesi lastnika služeče nepremičnine in interesi lastnika gospodujočega zemljišča, pa vendarle v obravnavani zadevi ni mogoče najti nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da je prišlo od leta 2011 do odločanja v tej zadevi do bistvene spremembe okoliščin pri izvrševanju služnosti in pri sami potrebi po služnosti.

8Pritožba pravilno navaja, da so v letu 2015 etažni lastniki stavbe 983⁵, k. o. X, dobili v last parc. št. 44, k. o. X, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi 983 in ima neposredno povezavo z javno cesto na parc. št. 12, k. o. X. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve po skrbno izvedenem dokaznem postopku prepričljivo pojasnilo zakaj pridobitev navedene nepremičnine ne vpliva na (ne)koristnost priposestvovane služnosti. Po eni strani je namreč možnost dostopa do javne poti preko parc. št. 44, k. o. X, obstajala že pred letom 2015, ko je bila ta parcela v lasti Mestne občine Y.⁶, po drugi strani pa sta parceli⁷ v različnih nivojih in ju razmejuje oporni zid višine 1,24 m. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da ta ovira obstaja že od leta 1967, torej celotno priposestvovalno dobo. Višji teren in zato potreben oporni zid ovirata izgradnjo dostopa z vozili neposredno z javne poti do vhodov v stanovanji št. 2 in št. 4 stavbe 983, k. o. X, oz. bi bila izgradnja takšnega dostopa zaradi te ovire povezana z nesorazmernimi stroški. Da je med zemljišči oporni zid višine 1,24 m, je razvidno tudi s fotografij 20 in 21, na kateri se v pritožbi sklicuje tožnica.

9Sodišče prve stopnje je opravilo ogled na kraju samem in ob tem tudi preizkus vožnje, pri tem pa je ugotovilo, da do stanovanj št. 2 in 4. stavbe 983, k. o. X, ni drugega dostopa, kot le po služnostni poti. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da se sodišče ni opredelilo do drugih možnih dostopov do obeh stanovanj, pa vendarle ugotovitev, da ni drugega dostopa z vozili, kot po služnostni poti, pomeni, da se je opredelilo, da dostop po drugih poteh ni mogoč. Da je res tako, je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve⁸. Dodatno je sodišče pojasnilo v 21. točki obrazložitve, da tudi parkirišče⁹, ki ga je na parc. št. 44 zgradila B. B. po letu 2011, ne utemeljuje ukinitve služnosti, saj se z vozilom ne da peljati od opisanega parkirišča do vhoda v stanovanji št. 2 in št. 4 stavbe 983, k. o. X. Teren se namreč proti vhodu v stanovanji spusti, dostop pa ovira tudi lesen objekt, ki je bil postavljen pred letom 2011.

10Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da sicer preko parc. št. 44, k. o. X, obstaja povezava med javno cesto in zemljiščem pred vhodom v stanovanji št. 2 in št. 4 stavbe 983, k. o. X in da bi bila tudi pred letom 2015 možnost izgradnje povezovalne poti do obeh stanovanj, vendar bi bila ta izgradnja zaradi konfiguracije terena povezana z nesorazmernimi stroški. Zato ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem prometne stroke, saj je sodišče možnost izgradnje povezovalne poti ugotovilo samo, z ogledom na kraju samem. Vendar tudi ta ugotovitev ni zadoščala za zaključek, da je priposestvovana služnost nepotrebna.

11Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je služnost na parc. št. 11, k. o. X, prenehala zaradi neizvrševanja (223. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam tožnice, da je parc. št. 11, k. o. X, ograjena že od leta 2012. Očitno je šlo za ovire, ki niso preprečevale vožnje, šele postavitev ograje novembra 2015 pa je preprečila vožnjo, zato je tudi bila tik zatem vložena motenjska tožba (vložila jo je C. C.¹⁰). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je bila ograja na mejo parc. št. 11, k. o. X, postavljena šele 15. 11. 2015 in ne že 15. 2. 2015 in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

12Neutemljene so nadalje pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ker naj bi dokaze ocenjevalo enostransko. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč skrbna in prepričljiva, sodba pa je tudi ustrezno obrazložena. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Sami pa trpijo svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženci, saj odgovor ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
³ Fotografije 16 do 30.
⁴ Sklicuje se na fotografiji 20 in 21.
⁵ V tej stavbi so stanovanja tožencev, do katerih dostopajo po služnostni poti.
⁶ Kar pomeni tudi v letu 2011.
⁷ Parc. št. 44 – pripadajoče zemljišče k stavbi, pridobljeno v letu 2015, in parc. št. 12 – javna cesta.
⁸ Različni nivoji zemljišč, ki otežujejo izgradnjo dovozne poti.
⁹ Gre za zemljišče o katerem pritožba navaja, da je širine 8,57 m, kar naj bi omogočalo dostop z javne cest direktno do stanovanj št. 2 in št. 4 stavbe 983, k. o. X.
¹⁰ P 312/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu.