VSK sklep Cpg 288/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za imenovanje posebnega revizorja za preveritev zakonitosti in poštenosti vodenja poslov nasprotnega udeleženca v zadnjih petih letih v vsebini, kot je razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa.

Zoper ta sklep se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil predlagatelj po svojem pooblaščencu, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljevemu predlogu v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da sodišče nima prav, da bi predlagatelj moral svoje delnice nasprotnega udeleženca deponirati v skladu z določbo 318. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj gre za delnice, ki so izdane v nematerializirani obliki. Zahteva za sklic skupščine je bila podana na redni skupščini nasprotnega udeleženca 20.06.2007, ker na tej skupščini ni bil razširjen dnevni red z novo točko, kot je takrat predlagal predlagatelj. Na tej skupščini predlagatelj tudi ni imel vseh potrebnih informacij o konkretnih poslih. Skupščina je bila nato izvedena 20.08.2007, pri čemer tudi tedaj predlagatelj še ni pridobil vseh potrebnih informacij o poslih nasprotnega udeleženca, ampak jih je pridobil tik pred potekom roka za vložitev zahteve za posebno revizijo. V besedilu 318. čl. ZGD-1 ni natančno določeno, kako natančno mora predlagatelj opredeliti posamezne posle. Prav tako na tem mestu ni natančnih določb glede vsebinske opredelitve teh poslov na skupščini družbe. Gre za varstvo delničarjev proti družbi. Dokazov je izjemno malo, pa še ti so v posesti nasprotnega udeleženca, pri čemer so posamezni posli že na prvi pogled nezakoniti in nepošteni.

Nasprotni udeleženec je po svojem pooblaščencu podal obrazložen odgovor na pritožbo in ob tem predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Posebnega revizorja praviloma imenuje skupščina delniške družbe. Le če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga lahko imenuje sodišče na predlog manjšinskih delničarjev. To z drugimi besedami pomeni, da sodišče o predlogu za imenovanje posebnega revizorja ne sme odločati, če o tem predhodno ne odloča skupščina delniške družbe na način, da predlog za imenovanje posebnega revizorja zavrne (1. in 2. odst. 318. čl. ZGD-1). Predhodno (negativno) odločanje o tem predlogu na skupščini delniške družbe je torej procesna predpostavka, gledano z vidika sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (čemur pritožba niti ne oporeka), da vsebina predloga sklepa na skupščini nasprotnega udeleženca, ki se je v zvezi s predlogom predlagatelja za imenovanje posebnega revizorja odvijala 20.08.2007, vsebinsko, to je glede vodenja posameznih poslov v zadnjih petih letih, sploh ne ujema s predlogom, ki ga je v skladu z 2. odst. 318. čl. ZGD-1 predlagatelj naslovil na sodišče. Sodišče prve stopnje v tej zvezi izrecno ugotavlja, da je bil predlog sklepa na omenjeni skupščini nekonkretiziran in presplošen, zlasti glede na vsebino predloga, ki ga je predlagatelj vložil v konkretnem sodnem postopku. Glede na to, da je posebna revizija namenjena predvsem odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih (konkretnih in za družbo škodljivih) poslov družbe, in upoštevaje pri tem, da mora o predlogu za imenovanje posebnega revizorja najprej odločati skupščina delniške družbe, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora biti podana identiteta (enakost) predloga za imenovanje posebnega revizorja (predvsem glede konkretne navedbe točno določenih poslov, glede katerih so zatrjevane nepravilnosti pri vodenju, ki so družbi povzročile škodo) na obeh omenjenih mestih; torej tako na skupščini delničarjev kot pred sodiščem. Če temu ne bi bilo tako, bi bila delničarjem na skupščini delniške družbe odvzeta pravica, da primarno odločajo o tem vprašanju. Šele če skupščina vsebinsko konkreten predlog za imenovanje posebnega revizorja zavrne, ga lahko (v enaki vsebini) imenuje sodišče na predlog preglasovane manjšine. Iz tega pa izhaja, da bi moral predlagatelj, čim je v obravnavanem primeru zvedel za določene sporne posle (kot so razvidni iz predloga za sodno imenovanje posebnega revizorja) vnovič predlagati najprej sklic skupščine delničarjev nasprotnega udeleženca, da o takšnem konkretnem predlogu za imenovanje posebnega revizorja sprejme z večino glasov svojo odločitev, in šele nato (če bi skupščina predlog zopet zavrnila) predlagati sodišču, da to stori namesto nje.

Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ko je zavrnilo predlagateljev predlog za imenovanje posebnega revizorja, zato je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 1. odst. 52. čl. ZGD-1 in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).