VSK sklep Cpg 67/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka odpovedala konkretno potovanje z ladjo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Ta stranka je namreč izdala odločbo z dne 28.6.2004, v kateri je uporabila predpis, ki v času odločanja še ni veljal. Odpoved potovanja torej ne temelji na predpisih, ki so začeli veljati kasneje, to je s 1.7.2004. Ne drži tedaj ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, ker ni podana vzročna zveza med dogodkom, za katerega stranka odgovarja, in posledico tega dogodka, ki predstavlja škodo tožeče stranke v obliki izgubljenega dobička. Tožeča stranka bi konkretno vožnjo opravila, četudi ladja ne bi imela ustreznega mednarodnega spričevala. Dokler v inšpekcijskem postopku ne bi bilo ugotovljeno to dejstvo, tožeča stranka ne bi bila niti v prekršku. Iztoževana škoda je prav tako pravno priznana škoda. Eventualna globa bi predstavljala kvečjemu odbitek od prihodka za potovanje, opravljeno 1. in 2.7.2004, ki je bilo odpovedano zaradi protipravne odločbe tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem primeru podana protipravnost državnega organa (v smeri odškodninske odgovornosti države po 26. čl. Ustave Republike Slovenije), ki se kaže v uporabi predpisa (Uredbe ES št. 725/2004 z dne 31.3.2004 o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih in Uredbe o izvajanju zaščitnih ukrepov na ladjah in v pristaniščih), ki v času izdaje sporne odločbe pomorskega inšpektorja še ni veljal. S to odločbo z dne 28.6.2004, ki je s 1.7.2004 tožeči stranki prepovedala izplutje in je bila izdana tri dni pred začetkom uporabe omenjenega predpisa (ki je med drugim zapovedal, da mora imeti ladja po 1.7.2004 ustrezno mednarodno spričevalo), je državni organ po mnenju sodišča prve stopnje prekršil načelo zakonitosti kot temeljno načelo upravnega postopka. Vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala nadaljnje predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je vzročne zveze med tem protipravnim dejanjem tožene stranke in škodo, ki se odraža v izgubljenem dobičku tožeče stranke (odpoved rezervacij za potovanja z ladjo 1. in 2.7.2004). Razlog, da v konkretnem primeru ni podana vzročna zveza, pa je po oceni sodišča prve stopnje v tem, da tožeča stranka spornih potniških prevozov kritičnega dne itak (ne glede na protipravno odločbo državnega organa) ne bi opravila, upoštevaje, da potniška ladja tožeče stranke v tem času ni imela ustreznega mednarodnega spričevala. S takšno oceno prvostopnega sodišča, ki zadeva vprašanje obstoja vzročne zveze v konkretnem primeru, pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Pravno relevantno je, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba, da je tožeča stranka kritičnega dne odpovedala potovanje z ladjo zaradi (protipravne) odločbe državnega organa, pri čemer pa v tej zvezi ni pomembno, ali bi tožeča stranka z izvedbo potovanj kršila materialne predpise o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih. Zgolj okoliščina, da je v spornem obdobju obstajal predpis, ki je tožeči stranki prepovedoval izvajanje dejavnosti prevoza potnikov z ladjo (ker ladja ni imela ustreznega mednarodnega spričevala), sama po sebi še ne pomeni, da tožeča stranka teh prevozov dejansko ne bi izvedla in s tem tvegala kvečjemu plačilo kazni za storjeni prekršek, na kar ravno tako upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi.

V konkretnem primeru je s strani tožeče stranke uveljavljana premoženjska škoda tudi pravno priznana škoda, in sicer ne glede na to, da izgubljeni zaslužek (dobiček) nima zakonite podlage. Tudi izguba zaslužka od dela na črno (oziroma od prepovedanega dela glede na izostanek ladijskega mednarodnega spričevala) se v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 27.6.1989 šteje za pravno priznano škodo, pri čemer celo uveljavitev Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo utemeljeno odstopiti od tega načelnega pravnega mnenja (sodba in sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 611/2005). Dejstvo, da je tožeča stranka pred škodnim dogodkom opustila pridobitev mednarodnega ladijskega spričevala, potemtakem še ne zadošča za oceno, da izgubljenega zaslužka od prepovedne dejavnosti ni mogoče šteti za pravno priznano in gotovo bodočo škodo.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj se sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, upoštevajoč zbrano procesno gradivo, opredeli do vseh predpostavk uveljavljane odškodninske odgovornosti, zlasti tudi tistih, do katerih zaradi zmotne materialnopravne ocene zaenkrat še ni zavzelo svojega stališča, nakar naj o zadevo ponovno odloči.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP.