VSK Sodba II Kp 1206/2018

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženi K.P. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1S sodbo, navedeno uvodoma, je okrožno sodišče obtoženega K.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za obravnavano kaznivo dejanje mu je določilo kazen enega leta zapora, po prvem odstavku 55. člena KZ-1 pa mu je, ob upoštevanju kazni dveh let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v N. opr. št. II K aa/bb z dne 20.6.2018, izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, v to kazen pa mu vštelo že prestano kazen po slednje navedeni sodbi. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo zaseženo drogo. V stroškovnem delu sodbe je sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo obtoženca oprostiti dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov ter nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice.

2Zoper to sodbo se pritožuje zagovornica obtoženega K.P.. Uvodoma sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vsebinsko pa je videti, da izpodbija predvsem dejstvene zaključke prvostopenjskega sodišča in odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnega gradiva in opravljeni javni pritožbeni seji višje sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo. Zagovornica ponovno izpostavlja, da je povsem običajno in življenjsko, da vsak kupec mamila le to preveri, zlasti je bilo to potrebno v konkretnem primeru, ko je bilo mamilo pakirano v zavitke iz aluminijaste folije in s tem dejstvom si gre razlagati najdbo obtoženčevih bioloških sledi na vsakem od sedmih zaseženih mu ALU zavitkov z mamilom in na samozapiralni PVC vrečki. Če bi ta zagovorničina teza sama po sebi še lahko držala, pa jo v celoti in z gotovostjo ovrže obtoženčeva reakcija, ko je zaznal navzočnost policistov A.D. in R.C.. Pognal se je v beg in se med begom skušal rešiti PVC vrečke z ALU zavitki mamila tako, da jih je odvrgel na polico panoramskega okna novogoriške avtobusne postaje, kjer je bilo mamilo tudi zaseženo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v kolikor bi obtoženec res mamilo imel zase, potem mu bežati pred policijo ne bi bilo potrebno, prav tako pa je neobičajno, da bi nekdo za lastno uporabo hranil pri sebi tolikšno število zavitkov, kakor je to v konkretnem primeru, saj bi za to ne bilo nikakršnega razloga. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obtoženčev zagovor o tem, da je tako pakirano mamilo v obliki in količini, kakor mu je bila zasežena, hranil zase, popolnoma neprepričljiv, zaradi česar se izkaže tudi pritožba obtoženčeve zagovornice kot neutemeljena, kar velja tudi za tisti del pritožbenih navedb, ko zagovornica ocenjuje zaseženo količino mamila v primerjavi z obtoženčevimi tedanjimi potrebami kot tako, ki bi zadoščala le za eno močno oz. dve srednje močni dozi za obtoženca. V kolikor bi bilo temu res tako in če bi verjeli obtoženčevemu zagovoru, da je mamilo kupil zase od dobrega znanca, potem bi za tak način pakiranja mamila, s katerim se srečujemo v tem kazenskem postopku, ne bilo nobene potrebe.

5Zagovornica oporeka tudi njenemu varovancu izrečeni kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožnica s temu nasprotnimi izvajanji uspeti ne more. Dejstvo je, da gre pri obtožencu za specialnega povratnika, ki je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil še preden je pričel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, kar nedvomno kaže na to, da prejšnje obtožencu izrečene kazni pozitivnega učinka v smeri neizvrševanja kaznivih dejanj nanj niso imele, zaradi česar se kazen, določena za sedaj obravnavano kaznivo dejanje pri obtožencu izkaže prej premila kot prestroga in zaradi česar tudi relativna odmaknjenost dogodka ne more imeti nikakršne teže, tako, kakor se temu nadeja zagovornica. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da so bili obtožencu predmeti, oz. mamilo na podlagi petega odstavka 186. člena ZKP povsem pravilno odvzeti.

6Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, to odločitev pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

7Kljub temu, da zagovornica s pritožbo ni uspela, je sodišče obtoženca na podlagi prvega dostavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec brez premoženja, zaposlitve in s tem tudi dohodkov, zaradi česar bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti še bolj prizadeto obtoženčevo že tako ali tako nezavidljivo premoženjsko stanje in s tem tudi ogroženo njegovo preživljanje.