VSL Sodba IV Cp 882/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati za preživljanje sina A. A. za obdobje od 4. 7. 2018 do 28. 2. 2021 zapadlo in še neplačano preživnino v višini 3.934,20 EUR, od marca 2021 dalje pa je dolžan zanj plačevati mesečno preživnino v višini 282 EUR (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija drugo alinejo I. točke izreka (preživnino določeno od marca 2021 dalje), II. točko izreka (zavrnilni del) in III. točko izreka (stroški). Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo preživninske potrebe in preživninske zmožnosti ter napačno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca. Napačno je ugotovilo višino režijskih stroškov, stroškov prehrane in oblačil, stroškov za razvedrilo ter ni upoštevalo stroškov žepnine in telefona, ker naj bi ju plačeval toženec. Prezrti so ostali stroški vozovnice za mestni promet, stroški za nego ter športno vadbo. Sodišče ni upoštevalo, da se šole odpirajo in se otroci vračajo v šolo, ampak je zmotno štelo, da poteka pouk od doma. Sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do ugotovljenega zneska potreb v višini 470 EUR oziroma 490 EUR. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Razlogi iz 18. točke so v nasprotju z obrazložitvijo razlogov iz 19. točke. Sodišče je tudi napačno porazdelilo preživninsko breme med oba roditelja. Ni upoštevalo, da mora tožnica preživljati še enega otroka, saj toženec za polnoletnega B. B. ne prispeva ničesar. Poleg tega ni upoštevalo, da se je premoženjsko stanje tožnice od zadnjega naroka poslabšalo, saj je prenehala z izvedenskim delom. Po drugi strani toženec nima kreditnih obveznosti, je lastnik vsaj štirih nepremičnin in nič ne dela. Stike s sinom izvršuje pod minimalnim povprečnim obsegom, zato bi moral kriti vsaj 70 % preživninskega bremena. Sodišče bi moralo upoštevati tudi kredit, ki ga mora plačevati tožnica, najel pa ga je toženec.

4Toženec v obširni pritožbi sicer ne navede pritožbenih razlogov, smiselno pa izpodbija ugotovljene preživninske potrebe ter preživninske zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. Navaja, da od A. A. rojstva plačuje vse stroške povezane z njegovo vzgojo in izobraževanjem. Zanika, da bi se A. A. po 15. avgustu 2019 preselil k materi. Trdi, da je tožnica samovoljno spremenila dogovorjeno skupno varstvo. Očita, da se je tožnica samovoljno odločila za nakup lastniškega stanovanja, zaradi česar ima višje stroške, kar je njena zasebna stvar. Imela je možnost stanovati v družinskem stanovanju na C. To stanovanje je bilo kupljeno kot družinsko stanovanje za starejšega sina B. B. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnica prenehala z izvajanjem sodnega izvedenstva zaradi preobremenjenosti in izgorelosti. Sodišče bi moralo preveriti v koliko postopkih je tožnica še vedno angažirana kot izvedenka. Spremenilo se je tudi dejansko stanje, saj je tožnica prodala stanovanja na C., tako svoj delež, kot delež starejšega sina B. B. in prejeto kupnino v celoti zadržalo zase. Sodišče bi moralo ta dejstva preveriti po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi napačno tolmačilo toženčeve prejemke. Vsakdo z minimalnim ekonomskim znanjem bi ločil prejemke od plačila pologov. Edini omembe vreden prejemek v tem obdobju je bil, ko je bil primoran prekiniti življenjsko zavarovanje in je dobil povrnjene vložke v življenjsko polico ter občasno izposoja sredstev od prijateljev. Pregled sredstev pokaže, da je toženec prenehal plačevati kredit za stanovanje na C., ko mu je zmanjkalo prihrankov. Sodišče bi moralo natančno preveriti, koliko najemnin je prejel od svojih nepremičnin. Ena nepremičnina je majhna garsonjera, druga je zgolj soba, zato obe najemnini dosegata eno tretjino zneska, ki ga je navedlo sodišče. Sodišče napačno šteje, da je prišlo po 15. 8. 2019 do spremembe skrbništva in se je spremenilo dejansko stanje glede možnosti bivanja. Zaradi tega je prišlo tudi do napačnega obračuna preživnine oziroma njene višine. Preživninske postavke kot so frizer, higienski pripomočki, čistila in tako dalje so podrobnosti, ki so manj življenjsko pomembne, vendar toženec vse to nudi A. A. Od rojstva dalje plačuje stroške kot so zasebna varuška, vrtec, vse šolske potrebščine in obveznosti povezane s šolo, športna oprema, športne aktivnosti, mobitel, mesečna vozovnica, rojstnodnevne zabave in vse aktivnosti povezane z njegovim izobraževanjem in vzgojo. Prav tako zadnja tri leta redno plačuje žepnino. Sodišče je delalo neko analizo stroškov in delilnikov na podlagi netočnih navedb. Sodišče sedaj ponovno zaračunava stroške, ki so že plačani. Tožnica je s 1. 9. 2019 samovoljno spremenila edini dogovorjen način skupnega skrbništva, sodišče pa je s to odločitvijo legaliziralo kaznivo dejanje. Da tožnica še naprej izvaja sodno izvedenstvo, kar izhaja iz televizijskega prispevka na TV s ... 4. 2021, kjer nastopa v vlogi izvedenke in kar je dokaz, da izvedenstvo še zmeraj izvaja. Sodišču očita, pristranskost v korist tožnice.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in navedlo vse razloge, ki odločitev utemeljujejo. Razlogi so jasni in prepričljivi ter si med seboj ne nasprotujejo in jih je moč preveriti. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato ni podana.

8Pravdni stranki postopka sta starša 15-letnega sina, ki je bil s sodbo z 10. 2. 2020 zaupan v varstvo in vzgojo materi, stiki sina z očetom so bili urejeni tako, da potekajo redni tedenski stiki neomejeno, po dogovoru med njima, šolske počitnice ter praznike pa preživi polovico z očetom in polovico z materjo po vsakokratnem dogovoru med staršema.

9Postopek se je začel z vložitvijo tožbe 4. 7. 2018, z delno sodbo z 10. 2. 2020 je bilo nato odločeno o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otroka in stikih, z izpodbijano sodbo pa je bilo odločeno (še) o preživnini. V pritožbenem postopku je tako sporna (le) še odločitev o preživnini, ki jo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija določno preživnino od marca 2021 dalje, tožena pa višino preživnine.

10Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, pri njeni odmeri pa je treba upoštevati korist otroka in da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče poleg preživninskih zmožnosti zavezanca upoštevati otrokovo korist (129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).

11Prvostopenjsko sodišče je določilo preživnino za obdobje, ko je preživnina že zapadla in še ni bila plačana (od 4. 7. 2018 do 28. 2. 2021) in za obdobje od marca 2021 dalje, ko je naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v višini 282 EUR. Za tožečo stranko je sporno plačevanje preživnine od marca 2021 dalje, toženec pa v pritožbi navaja, da je stroške za sina redno plačeval in da se razmere po 18. 8. 2019 niso spremenile, saj sin ni odšel živet k materi, ampak je mati samovoljno spremenila dogovorjen režim skupnega starševstva.

12Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe 15 in pol letnega A. A. od aprila 2020 dalje 470 EUR mesečno. Podrobnejša opredelitev stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, izhaja iz 18. točke obrazložitve, znesek 470 EUR pa zajema 80 EUR za stroške bivanja, 250 EUR za prehrano, 20 EUR za osebno higieno, frizerja, zdravila in čistila, 30 EUR za šolske potrebščine, 80 EUR za obleko in obutev ter dodatnih 10 EUR za razvedrilo.

13Tožnica ugotovljeni višini preživninskih potreb nasprotuje. Ocenjuje, da so ocenjene prenizko in se zavzema za matematičen princip izračuna otrokovih potreb. Očita, da sodišče ni upoštevalo stroškov za nogomet, telefon, žepnino in položnic za šolo. Upoštevane potrebe pa so po njenem mnenju ocenjene prenizko.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz razlogov sodbe ne izhaja, v čem je razlika med ugotovljenimi preživninskimi potrebami v znesku 470 EUR in 490 EUR. Razlika se nanaša na 20 EUR za šolske tabore, ki jih je upoštevalo sodišče in znesku 470 EUR prištelo še 20 EUR, kar skupaj znese 490 EUR.

15Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, ampak gre (le) za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer potrebnih za otrokov razvoj. In te so po oceni pritožbenega sodišča ustrezno ocenjene. Če stroški v zvezi z nogometom, šolskimi tabori in šolskimi položnicami zaradi razglašene epidemije niso nastali, ker so se otroci šolali od doma, jih sodišče ni moglo upoštevati. Sodišče sodi v okviru časovnih meja pravnomočnosti in ugotavlja stroške, nastale do konca glavne obravnave. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo stroškov, ki niso nastali v času sojenja. Če so se razmere po koncu glavne obravnave (občutno) spremenile, je treba spremembe ugotavljati v okviru spremenjenih razmer.

16Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da stroške povezane z žepnino in telefonom krije toženec, jih pravilno ni upoštevalo med preživninskimi stroški, saj bi sicer strošek nastal dvakrat in bi dvakrat obremenil toženca. Zato sta pritožbi obeh strank, ki navajata, da bi moralo sodišče te stroške upoštevati oziroma, da jih je upoštevalo dvakrat, neutemeljeni.

17Nasprotni udeleženec ugotovljenih preživninskih potreb konkretizirano ne izpodbija. Zatrjuje, da je v preteklosti vse stroške že poravnal in stroškov ni mogoče zaračunati dvakrat. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče že plačane stroške upoštevalo in v določeni preživnini do februarja 2021 niso zajeti. Katere stroške naj bi sodišče dvakratno upoštevalo, pritožnik niti ne navede.

18Toženec se v pritožbi zavzema za tak režim poravnavanja preživnine, ko te dejansko ne bi plačeval, ampak bi sam odšel po nakupih za A. A. in odločil o njegovih potrebah, vendar s takim pritožbenim predlogom ne more uspeti. A. A. je s pravnomočno sodbo zaupan v varstvo in vzgojo materi, zato je oče zanj dolžan plačevati mesečno preživnino. Starši sicer preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka (131. člen ZZZDR). Toženec lahko z A. A. odhaja po nakupih in ga preživlja v okviru svojega gospodinjstva, ko je sin pri njemu. Ker pa je otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi, mora oče zanj plačevati preživnino v določeni višini, saj otrok v okviru gospodinjstva z materjo preživi večino časa. Katere stroške otrokovih življenjskih potreb zajema preživnina je določeno v 129 a čl. ZZZDR, oceno o tem naredi sodišče.

19Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je višina ocenjenih otrokovih potreb soodvisna od sposobnosti in zmožnosti staršev kot preživninskih zavezancev. Večje kot so finančne zmožnosti roditelja, večje je njegovo breme. Zaradi razveze zakonske zveze ali razpada življenjske skupnosti pa se položaj otrok pri zadovoljevanju preživninskih potreb ne sme poslabšati, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi.

20Pri določitvi preživnine je treba primarno upoštevati materialne in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev in v okviru teh določiti preživninske potrebe otrok ter porazdeliti preživninsko breme med roditelja. Vendar se upoštevajo tudi drugi denarni prejemki oziroma premoženjsko stanje.

21Nobenega dvoma ni, da sta oba preživninska zavezanca dobro situirana, kljub temu, da nasprotni udeleženec ne prejema visokih mesečnih plačil in je bil v preteklosti v nekem krajšem obdobju brezposelen, tožnica pa sedaj (začasno) ne opravlja dodatnega izvedenskega dela. Oba imata po oceni sodišča še dovolj premoženja, da lahko otroku zagotovita standard, kot ga je imel pred razpadom njune skupnosti.

22Toženec v pritožbi očita, da sodišče ni pravilno ugotovilo preživninskih zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. Te naj bi bile pri tožnici višje, pri njemu pa nižje. Meni, da sodišče ne bi smelo šteti, da tožnica ne opravlja več izvedenskega dela. Po drugi strani pa zanika, da bi imel sam take preživninske sposobnosti, kot jih je ugotovilo sodišče. Pritožbena graja po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena.

23Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženec s prejemki v višini 600 EUR mesečno (kot jih sam zatrjuje), ne bi mogel (do sedaj) poravnavati vseh obveznosti, niti preživninskih obveznosti do mladoletnega sina, za katere trdi, da jih redno mesečno plačuje od njegovega rojstva dalje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi toženčeve preživninske sposobnosti, ki jih ima iz naslova ostalega premoženja. V stečaju je prejel 218.000 EUR in kupil tri nepremičnine, katerih velikost, na katero se sklicuje v pritožbi, niti ni relevantna. Poleg tega je še lastnik večje družinske hiše v D. in solastnik vikenda na E. ter stanovanja v D. Ker je po poklicu ekonomist in ima licenco iz nepremičninskega področja ter je po lastnih navedbah vešč upravljanja s premoženjem, je prvostopenjsko sodišče pravilno tudi to upoštevalo pri ugotavljanju njegovih preživninskih sposobnosti. Res je od toženca odvisno kako upravlja s svojim premoženjem, vendar mora poskrbeti, da bo plačeval naložene preživninske obveznosti do sina, za kar ima dovolj premoženja kljub nekoliko niže izkazanimi mesečnimi prejemki.

24Tožeča stranka v pritožbi sodišču očita, da ni dovolj upoštevalo kreditnih obveznosti, ki jih ima zaradi nakupa stanovanja. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je sicer ocenilo, da tožničina odločitev za nakup stanovanja (zaradi razveze) ni neracionalna, saj bi sicer morala plačevati za najem stanovanja. Toženec je med postopkom zatrjeval, da pripada stanovanja na C. starejšemu sinu B. B. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je tožnici zaradi nakupa stanovanja odpadel znesek za plačilo najemnine, a je štelo, da so kljub temu tožničine preživninske sposobnosti ostale do konca leta 2020 približno enake, saj se računi iz naslova izvedenin plačujejo z zamikom. Kasneje so se njene preživninske sposobnosti nekoliko zmanjšale, zaradi začasnega neopravljanja izvedenskega dela. Pritožbene navedbe, da je tožnica sedaj stanovanje na C. prodala in denar porabila zase, predstavljajo pritožbene novote, ki niso dovoljene (362. člen ZPP). Poleg tega gre za zatrjevano dejstvo, nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti.

25Pritožbene navedbe toženca, da bi moralo sodišče samo po uradni dolžnosti preverjati, če tožnica še opravlja izvedensko delo, niso utemeljene. Sodišče je verjelo tožnici, da zaradi izgorelosti začasno tega dela ne opravlja in svojo odločitev obrazložilo. Pritožbeno sodišče razloge sprejema. Tožničini mesečni prejemki so še vedno višji od toženčevih, kar je upoštevano pri razporeditvi preživninskega bremena.

26Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preživninsko breme ustrezno razporedilo med preživninska zavezanca. Upoštevalo je, da ima tožnica nekoliko višje prejemke ter da je sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Tožnica v pritožbi predlaga spremembo razporeditve preživninskega bremena tako, da bi toženec kril (vsaj) 70 % potreb, kar utemeljuje z navedbo, da se stiki izvršujejo v minimalnem obsegu. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, zakaj naj bi bili stiki med sinom in očetom redki, je pa s sodno odločbo določeno, da se stiki izvršujejo po vsakokratnem dogovoru in neomejeno (med tednom) ter polovico pri vsakem od staršev med počitnicami in prazniki. Določeni stiki tako ne utemeljujejo drugačne razporeditve preživninskega bremena, da bi bila na tožencu krivda, da se stiki ne bi izvrševali, pa ni izkazano ne zatrjevano.

27Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

28Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krijeta vsaka svoje stroške postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).