VSC Sklep I Kp 13779/2021

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolžene J. Z., N. Z. in A. M., na podlagi predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 8. 6. 2021, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencem pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženi so storitve kaznivih dejanj: obdolženi J. Z. kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolžena J. Z. in N. Z. kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžena J. Z. in N. Z. kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, obdolženi J. Z., N. Z. in A. M. kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, obdolženi A. M. pa še kaznivih dejanj nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena v zvezi z 34. členom KZ-1. Obdolženci se nahajajo v priporu od 13. 3. 2021 dalje.

2Zoper sklep o podaljšanju pripora so se pravočasno pritožili zagovorniki vseh treh obdolženih. Zagovornica obdolženega J. Z. uveljavlja pritožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Povsem enake pritožbene razloge ter pritožbeni predlog uveljavlja tudi zagovornik obtoženega N. Z. Zagovorniki obtoženega A. M. pa se pritožujejo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in pripor zoper tega obdolženca odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Po preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprte obdolžence in sicer, da je podan utemeljen sum, da so storili očitana jim kazniva dejanja, da so še vedno ponovitveno nevarni, da je pripor zoper njih neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolžencev tudi sorazmeren ukrep.

5Zagovornica obdolženega J. Z. prvostopenjske zaključke glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi ta obdolženec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe zoper oškodovanca A. R. izpodbija s trditvijo, da je identifikacija obdolženca kot storilca še naprej vsaj vprašljiva. Priče B. R., T. K. ter T. H. ga kot storilca niso prepoznale, izvedensko mnenje, ki osebo na posnetku videonadzorne kamere oceni z vrednostjo +3 glede istovetnosti z obdolžencem, pa je po mnenju pritožnice nestrokovno in pomanjkljivo, zaradi česar naj bi bila dvomljiva tudi njegova dokazna vrednost.

6Sodišče druge stopnje zavrača povzete pritožbene navedbe. Zahtevani dokazni standard utemeljenega suma sodišče prve stopnje obdolženemu J. Z. glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v pritožbeno izpodbijanem sklepu gradi na izpovedbi oškodovanca A. R. Oškodovanec je kot priča zanesljivo izpovedal, da ga je s pestjo v čeljust nepričakovano udaril prav ta obdolženec, nakar ga je še spotaknil, tako da je padel po tleh. Posledica tega udarca, ki se izkazuje v oškodovančevi hudi telesni poškodbi, je obdolžencu v smislu utemeljenega suma dokazana z oškodovančevo zdravstveno dokumentacijo in na njeni podlagi izdelanim mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke dr. B. Š. Obdolženčevo identiteto je potrdil že pregled posnetkov videonadzornih kamer po policistih Policijske postaje ..., takšen zaključek pa dodatno izkazuje tudi izvedensko mnenje izvedenca kriminalistično tehnične stroke mag. G. K. z dne 7. 6. 2021, ki ga sodišče prve stopnje pravilno povzema v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Na lestvici verjetnosti od -4 do +4 je izvedenec s stopnjo +3 zaključil, da se na fotografijah oziroma posnetkih nahaja obdolžencu zelo podobna oseba. Takšni zaključki zadostujejo za zahtevani dokazni standard, saj izkazujejo, da je večja verjetnost, da je obdolženec storilec predmetnega kaznivega dejanja kot pa da ni. V predmetni fazi kazenskega postopka pa zunajobravnavni senat ni upravičen dokazno ocenjevati in vrednotiti izvedenskega mnenja, kar bo naloga sodišča v nadaljnji fazi kazenskega postopka. Glede izpovedb prič gre ugotoviti, da priča T. K. niti ni bila očividka dogodka, priča T. H. je na vprašanja zagovornika pojasnila, da storilca pred dogodkom ni poznala, priča B. R., sicer varnostnica v nakupovalnem centru pa je res izpovedala, da je za identiteto storilca izvedela od oškodovanca, vendar je glede na zgoraj povzeto na ravni zahtevanega dokaznega standarda dovolj zanesljivo izkazano, da je obdolženi J. Z. utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe.

7Zgovornica obdolženega J. Z. izpodbija ugotovitve prvega sodišča glede obstoja utemeljenega suma za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti s trditvijo, da oškodovana občinska redarja ter pripravnik zaslišani kot priče niso potrdili navedb iz kazenskih ovadb. Iz izpovedb naj ne bi izhajalo, da so se počutili resno ogrožene in se bali, da naj bi soobdolžena imela namen grožnje uresničit. Oškodovanec G. J. naj kot priča ne bi potrdil groženj. Sodišče prve stopnje pa naj se ne bi opredelilo tudi do vseh navedb obrambe, podanih v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, enako kršitev pa naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi s protispisnostjo razlogov. Zagovornik obdolženega N. Z. meni, da je neutemeljen obtožbeni očitek, da naj bi v prostorih občinskega redarstva v ... eden izmed obdolžencev grozil, da bo z G. J. obračunal, da ga bo razbil in da mu je vseeno, če bo potem šel v zapor, česar G. J. kot priča na zaslišanju v preiskavi ni potrdil. Niti z besedo ni omenil groženj, ki naj bi jih preko P. T. izrekala obdolženca. V tem delu naj izpodbijani sklep ne bi bil obrazložen, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga v sostorilstvu obtožena J. Z. in N. Z., sodišče prve stopnje obdolžencema na ravni utemeljenega suma dokazuje na podlagi skladnih izpovedb oškodovancev – občinskih redarjev M. Š. in Š. P. ter pripravnika G. J. v preiskavi. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 22. 4. 2021, opr. št. I Kp 13779/2021, zavrnilo tezo obrambe, da občinski redar pripravnik ne more biti oškodovanec predmetnega kaznivega dejanja, ker po prvem odstavku 22. člena Zakona o občinskem redarstvu ne sme samostojno opravljati nalog občinskega redarja in naj zato ne bi bil uradna oseba v smislu določb 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Kot je višje sodišče že zapisalo v citiranem sklepu, oškodovani G. J. 9. 3. 2021 redarskih nalog ni opravljal samostojno, ampak skupaj z dvema redarjema in zato gre tudi njega šteti za uradno osebo. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o protispisnosti prvostopenjskih razlogov, češ da oškodovanci niso potrdili, da so se počutili ogrožene in da se bojijo uresničitve groženj. Tako je Š. P. kot priča potrdil, da so grožnje bile zanj ″stresne″ in da mu ni vseeno, če kdo grozi njemu ali njegovi družini. Tudi M. Š. je kot priča potrdil, da je besede izrečene od obdolžencev dojemal kot grožnje. Prav tako je bojazen pred uresničitvijo groženj, še zlasti zoper partnerico in otroka, jasno navajal G. J.. .G. J. je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon 10. 3. 2021 navajal, da ga je zaposleni na mestnem redarstvu P. T., ko je prišel v službo obvestil, med drugim tudi to, da je eden od bratov Z. navajal, da bo z G. J, obračunal in sicer, da ga bo razbil in da mu je vseeno, če bo potem šel v zapor. Šlo naj bi torej za grožnje posredovane po tretji osebi, ki pa še ni bila zaslišana in je njeno zaslišanje predlagano v obtožnici. Zaenkrat pa po stališču pritožbenega sodišča spisovna dokumentacija na nivoju utemeljenega suma izkazuje tudi ta pritožbeno izpostavljeni obtožbeni očitek. Tako gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi glede predmetnega kaznivega dejanja v zadostni meri argumentiralo utemeljen sum, vsaj kar se tiče odločilnih dejstev, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila storjena.

9Zagovornica obdolženega J. Z. meni, da pri kaznivem dejanju nasilništva pod točko 3) obtožnice ni izkazan obstoj zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj (zmotno navaja, da ni podan kvalifikatorni element) oškodovanca I. Z.. Pri tem zagovornica ponuja sodišču svojo dokazno oceno dogajanja v zvezi z odhodom oškodovanca v hišo v zvezi z umivanjem rane iz katere je krvavel. Tudi v tem delu naj bi sodišče protispisno povzemalo izjave oškodovanca na zapisnik ustne kazenske ovadbe v primerjavi z njegovimi izpovedbami v preiskavi. Podana pa naj bi bila tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi senat sodišča prve stopnje prekoračil okvire obtožbe. Glede slednje očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka je treba že takoj pojasniti, da v predmetni fazi kazenskega postopka ne more biti storjena, saj je podana v primeru, če med obtožbo in sodbo več ni objektivne identitete. Podobne očitke na sodišče prve stopnje glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj naslavlja tudi zagovornik obtoženega N. Z. Meni, da bi lahko šlo le za očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

10Sodišče prve stopnje se je do predmetnega zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilništva ustrezno opredelilo, ko je zapisalo, da je bil oškodovani I. Z. zaradi prejetih udarcev oziroma načina napada in številčne premoči napadalcev v podrejenem položaju in se je zaradi strahu pred nadaljnjim pretepanjem in v posledici zadobljenih poškodb umaknil. Oškodovanec je kot priča izpovedal, kar pritožnika ne povzameta, da ko se je vrnil iz hiše, obdolžencev več ni bilo in so se vrnili šele pozneje, po prihodu policije.

11Zagovornica obtoženega J. Z. glede danosti utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja grožnje zoper oškodovanki M. P. in A. P. opozarja na razhajanja med zapisniki o sprejemu ustnih kazenskih ovadb in izpovedbami prič na zaslišanju v preiskavi. Pri tem podaja svoje videnje in oceno izvedenih dokazov, sodišču prve stopnje pa očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili v tem delu razlogi sklepa nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami sodnega spisa. Z enakimi argumenti pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa izpodbija tudi zagovornik obdolženega N. Z. Opozarja na določene razlike v izpovedbah prič, ki naj bi kazale na njihovo neverodostojnost. Ta zagovornik tudi opozarja na podvajanje očitka obdolženemu N. Z. v opisu kaznivega dejanja glede groženj z mačeto pod točkama 3) in 4) tenorja obtožnice.

12Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene očitke zagovornikov obdolženih J. Z. in N. Z., saj presegajo okvire ugotavljanja nadaljnjega obstoja utemeljenega suma za potrebe sedanje faze kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo dovolj tehtne razloge, ki potrjujejo utemeljen sum tudi glede kaznivega dejanja grožnje, dokazna ocena posameznih izpostavljenih razhajanj med izjavami in izpovedbami pa bo lahko predmet nadaljnjega postopka. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni bila zagrešena, senat pa tudi ne more posegat v sam opis kaznivega dejanja v obtožnici, ki ga osporava zagovornik obdolženega N. Z.

13Zagovorniki obdolženega A. M. razloge prvega sodišča glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi ta obtoženi storil kazniva dejanja pod točkami 4) do 6) obtožnice izpodbijajo s sklicevanjem na obdolženčev zagovor, da ga ni bilo na kraju kaznivega dejanja, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje grožnje zoper M. P. in A. P. in kaznivo dejanje nasilništva zoper K. K.. Nobena od oškodovank ga ni prepoznala. Oškodovancu kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi - policistu K. M. pa nikoli ni grozil. Zapletla sta se le v manjši besedni spopad, ker je bil policist do njega nesramen.

14Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožniki ugotavlja, da je prvo sodišče svoje zaključke o identiteti obdolženega A. M. kot storilca kaznivih dejanj pod točkama 4) in 5) obtožnice dovolj zanesljivo utemeljilo na prepoznavi po oškodovankah, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 13. 3. 2021 (list. št. 62), argumente o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zoper oškodovanca K. M. pa zanesljivo gradilo na izpovedbah tega oškodovanca z dne 12. 4. 2021, potrjenih z izpovedbami prič E. D., I. H. ter M. K.

15Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

16Zagovornica obdolženega J. Z. nasprotuje zaključkom prvega sodišča glede objektivnih okoliščin obdolženčeve ponovitvene nevarnosti s tem, da izpostavlja, da naj bi do konflikta pri kaznivih dejanjih pod točkami 3) in 4) obtožnice prišlo zaradi napada oškodovankinega psa na enega izmed obdolžencev. V tem delu naj bi sodišče glede na dokaze v spisu zagrešilo tudi protispisnost kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17Sodišče druge stopnje ne deli mnenja pritožnice. Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo kar nekaj objektivnih okoliščin. Ni se oprlo zgolj na težo kaznivih dejanj in očitano kriminalno količino, pač pa tudi na storitev kaznivih dejanj v kratkem časovnem obdobju, kar kaže na intenzivnost izvajanja nasilja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi glede po pritožnici izpostavljene okoliščine in zaključilo, da gre te navedbe zavrniti kot neutemeljene. Oškodovanke so se nahajale na sprehodu s psom, od groženj obdolžence ni odvrnila navzočnost devetletnega otroka, dejanja naj bi bila storjena sredi dne, v prisotnosti možice ljudi, pri izvajanju groženj je bilo uporabljeno hladno orožje.

18Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh navedb obrambe glede subjektivnega elementa ponovitvene nevarnosti obdolženega J. Z., zagovornica tega obdolženca zatrjuje na podlagi novih okoliščin, ki naj bi bile v tem, da ima obdolženec dogovorjeno zaposlitev, da pri preživljanju ni prepuščen samemu sebi, da živi v urejenih razmerah, da doslej ni bil obsojen ter da ni v drugem kazenskem postopku. Na izjavah stanovalcev, ki se nahajajo v sodnem spisu, po njenem mnenju sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Podobno za obdolženega N. Z. zatrjuje njegov zagovornik. Izpostavlja še na njegovi strani izkazano manjšo kriminalno količino ter umik predloga za pregon s strani E. N. Zagovorniki obdolženega A. M. pa menijo, da je pri tem obdolžencu ponovitvena nevarnost pojmovno izključena, saj se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja zoper javni red in mir oziroma zoper človekove pravice in svoboščine, pri čemer obdolženec za tovrstna kazniva dejanja še ni bil obsojen.

19Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe zagovornikov vseh treh obdolženih. Poleg izčrpno in razumno argumentiranih osebnostnih okoliščin, ki delajo vse tri obdolžence ponovitveno nevarne, sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstev, da obdolžena J. Z. in N. Z. doslej še nista bila obsojena in da se po sklenjenih poravnavah ne nahajata v drugih kazenskih postopkih, ki so se navajali v prejšnjih sklepih. V tej zvezi je pravilno, v skladu z ustaljeno sodno prakso poudarilo, da zgolj predkaznovanost in obravnavanost v drugih kazenskih postopkih ni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je izpostavilo, da so obdolženci pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanj izkazali izredno veliko mero odločnosti, agresivnosti in brezbrižnosti. Obdolženi J. Z. naj bi kaznivo dejanje hude telesne poškodbe storil zoper oškodovanca A. R. brez kakršnegakoli povoda. Obdolženi N. Z. je pri storitvi kaznivega dejanja za podkrepitev groženj uporabil hladno orožje. Dejstvo je, da sta ta dva obdolženca brez zaposlitve in živita od socialne podpore, zgolj dogovorjena zaposlitev pa še ne more pretehtati nad drugimi ustrezno utemeljenimi subjektivnimi okoliščinami. Prav tako ni nobene postopkovne ovire, da sodišče prve stopnje pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti v predmetni fazi kazenskega postopka ne bi sklepa o priporu podprlo tudi z izjavami oseb oziroma stanovalcev, ki so izražali svojo bojazen in ogroženost. Prvo sodišče v razlogih sklepa prav tako ni spregledalo okoliščine umika predloga za pregon oškodovanke E. N.ć, a je v tej zvezi pravilno ocenilo, da nekoliko zmanjšana kriminalna količina bistveno ne vpliva na utemeljenost pripora. Res je sicer, da obdolženi A. M. doslej še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kar je sodišče prve stopnje tudi zapisalo v razlogih sklepa. Je pa ob tem pravilno poudarilo, da je sedaj obravnavana kazniva dejanja storil v času preizkusnih dob po dveh pravnomočnih sodbah, kar pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kaže na to, da v preteklosti izrečene kazenske sankcije, čeprav zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj, nanj niso pozitivno vplivale v smislu odvračanja od novih kaznivih dejanj. Prav tako je sodišče prve stopnje izpostavilo, da se ta obdolženec nahaja pred Okrožnim sodiščem v Celju v kazenskem postopku po vloženi obtožnici zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 300. člena KZ-1. Tudi obdolženi A. M. je brez zaposlitve, preživlja se s priložnostnimi deli in ni mogoče govoriti o tem, da ima urejene življenjske razmere.

20Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, uspešno argumentiranim pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pripor zoper vse tri obdolžence še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Razlogi sklepa niso skopi oziroma nekonkretizirani, kot to trdi zagovornica obdolženega J. Z. in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje prav tako zavrača očitke zagovornikov, da naj sodišče prve stopnje ne bi temeljito ocenilo ter obrazložilo aspekt neogibnosti pripora zoper obdolžence ter možnost uporabe milejšega osebnega omejevalnega ukrepa kot je npr. hišni pripor. Sodišče prve stopnje je namreč sorazmernost pripora ustrezno utemeljilo na podlagi razumno argumentiranih zaključkov o tem, da so bila z inkriminiranimi ravnanji obdolžencev neposredno ogrožena življenja in telesa oškodovancev, da se obdolženim očita več kaznivih dejanj z elementi nasilja, da so bila dejanja storjena zoper naključne oškodovance, celo uradne osebe. Neprimernost hišnega pripora za dosego želenega cilja je pravilno utemeljilo z dejstvi, da glede na vse okoliščine ni mogoče sklepati o trdni volji obdolžencev, da milejšega ukrepa ne bodo kršili. Pri tej oceni sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja same okoliščine kaznivih dejanj ter s tem izkazano vztrajnost in intenzivnost ravnanja obdolžencev pa tudi obsojenost obdolženega A. M., čeprav zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj. Tako gre zaključiti, da je tudi pogoj sorazmernosti in neogibnosti pripora v pritožbeno izpodbijanem sklepu zadostno obrazložen, kar pomeni, da tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 20. člena Ustave RS oziroma 192. člena ZKP kot to skušajo prikazati pritožniki.

21Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljene.

22Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.