VSM Sodba IV Kp 53939/2011

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 53939/2011 z dne 16. 4. 2021 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M.J. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko A.Z. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika proračun.

2Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da oškodovanki Anici Zajec povrne škodo v višini 280,00 EUR, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kazenski pregon, kljub temu da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v času med 9. 4. 2010 in 12. 4. 2010, še ni zastaral, saj je bil obdolženec vsaj od 19. 12. 2013 (ko ni bila uspešno realizirana njegova prisilna privedba na predobravnavni narok) pa do 4. 2. 2021 (ko je bil prijet) nedosegljiv za državne organe, zaradi česar zastaralni rok v tem času v skladu s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ni tekel.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Z razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

6Bistvo vseh izvajanj pritožbe je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter trditvi, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na obdolženčev zagovor, kateremu ni mogoče pokloniti tolikšnega zaupanja. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Pritožba namreč izvedene dokaze ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje ter daje drugačen pomen izpovedbam prič in drugim dokazom, vendar prvostopenjsko sodišče ob pravilni oceni izvedenih dokazov obdolženca ni moglo spoznati za krivega očitanega kaznivega dejanja.

7Edini dokaz, ki obremenjuje obdolženca, je njegova biološka sled na filtru cigaretnega ogorka, najdenega na tleh pred vrati spalnice v stanovanju, v katerega je bilo vlomljeno. Zgolj takšen posreden dokaz, upoštevaje v nadaljevanju navedena dejstva, pa ne daje zanesljive podlage za dokazni standard gotovosti, ki se zahteva za izdajo obsodilne sodbe. Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora namreč biti za izrek obsodilne sodbe krog indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Obsodilno sodbo bo sodišče v takem primeru izdalo le, če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje,¹ kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

8Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izpostavilo, da obdolženčeva biološka sled na cigaretnem ogorku kaže zgolj, da je obdolženec bil v spornem stanovanju, ni pa na podlagi takšnega dokaza mogoče natančno ugotoviti, kdaj je to bilo. Še zlasti pa ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je ravno obdolženec vzel in si protipravno prilastil v izreku navedene stvari, ki bi naj bile last oškodovanke A.Z. Pri tem je kot odločilno potrebno upoštevati dejstvo, da je bilo v predmetno stanovanje, ki je bilo zapuščeno in nenaseljeno (zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 12. 4. 2010), že večkrat vlomljeno in da je bilo odnesenih zelo veliko stvari, kot je to povedala oškodovanka. Prav tako so se po navedbah priče C.F., zaposlene v družbi P. b. d.o.o., ki je imela poslovne prostore v pritličju iste stavbe, v tistem času v stavbi zadrževali brezdomci, saj je bil vhod odprt. Glede na to, da ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj je bilo vlomljeno v stanovanje, saj je priča C. F. povedala, da ni hodila vsak dan gledati v prvo nadstropje, pač pa na dva, tri dni, je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepalo, da ni znano, koliko časa je bilo stanovanje zaradi poškodovanih vrat odprto in dostopno, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da je v stanovanje v obravnavanem času (od 9. 4. 2010 do 12. 4. 2010) vstopil kdo drug. Poleg tega pa niti ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec cigaretni ogorek v stanovanju pustil ravno v kritičnem času. Okoliščina, ki jo izpostavlja državna tožilka, da v stanovanju niso našli bioloških sledi drugih oseb, pa ne utemeljuje pritožbenih zaključkov, da v stanovanju ni bil nihče drug, še zlasti, ker iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja niti ni razvidno, da bi policisti iskali biološke sledi tudi na drugih površinah v stanovanju (npr. na poškodovanih vhodnih vratih, televizorju...). Na okoliščino, da so se v stanovanju zadrževale določene osebe, pa očitno kaže tudi dejstvo, da je nekdo prinesel v stanovanje televizor in da bi naj po besedah oškodovanke tam tudi bival.

9Tako ni neverjeten obdolženčev zagovor, ki ga je podal na glavni obravnavi, in sicer da je bil z družbo večkrat tam in da so se na hodniku stavbe drogirali, v stanovanju pa je kadil cigarete in da iz stanovanja ni ničesar odnesel. Nenazadnje tudi sama državna tožilka v pritožbi ocenjuje, da se je v stavbi zadrževalo več zasvojenih oseb, ki bi se naj ukvarjale z odnašanjem vrednejših stvari (stran 2 pritožbe). Takšne navedbe državne tožilke, ki v bistvu ne potrjujejo njenih ostalih pritožbenih navedb, pa zgolj podkrepijo zaključke sodišča prve stopnje, da ni mogoče natančno ugotoviti, kdo je odnesel iz stanovanja dva kristalna kozarca na pecelj, dva kristalna kozarca za žganje ter šatuljico s fotografijami in osebnimi dokumenti. Dejstvo je namreč, da je bilo v stanovanje večkrat vlomljeno in da so se v stavbi zbirali in zadrževali narkomani. Zgolj biološka sled obdolženca na cigaretnem ogorku, najdenega v stanovanju, ob že navedenih okoliščinah, pa ne daje gotovosti, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj predstavlja edini indic, ki nima trdne in logične povezave v drugih dokazih.

10Po obrazloženem, upoštevaje ugotovljene okoliščine, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolženi M. J. storil očitano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

11Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 206/2001 z dne 8. 10. 2003 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.