VSL Sklep II Ip 893/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep v tistem delu I. točke izreka, ki se nanaša na določitev pogoja plačila varščine za odlog izvršbe, in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu tretjih za odlog izvršbe s prodajo nepremične ID znak X, last dolžnika do 1/1, ugodi tako, da se izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1508/2017 z dne 1. 8. 2017 s prodajo navedene nepremičnine odloži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III P 353/2021, pod pogojem, da tretji, razen A. A., B. B. in C. C., položijo varščino v znesku 13.500,00 EUR v roku 30 dni od prejema tega sklepa na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani št. SI56 0110 0600 0035 816, sklic na 000150150817 in o tem sodišču predložijo dokazilo (1. točka izreka sklepa), da se predlog tretjih, da sodišče naloži dolžniku, da tretjim povrne stroške vloge z dne 23. 12. 2020 in vloge z dne 9. 3. 2021, zavrne (2. točka izreka sklepa), da tretji sami krijejo strošek predloga za odlog izvršbe, ki so ga priglasili v vlogi z dne 7. 2. 2020 (3. točka izreka sklepa) in da upnik sam krije strošek odgovora na predlog tretjih za odlog izvršbe, ki ga je priglasil v vlogi z dne 2. 6. 2020 (4. točka izreka sklepa).

2Zoper tisti del 1. točke izreka sklepa, ki se nanaša na pogoj plačila varščine, ter 3. točko izreka sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožujejo tretji. Navajajo, da niso nujni sosporniki in je vsak solastnik upravičen do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Sodišče bi moralo predlogu za odlog ugoditi brez pogoja plačila varščine tudi s strani ostalih tretjih, odlog za A. A., B. B. in C. C. pa dovoliti ne glede na plačilo varščine ostalih tretjih. Dalje je s tem, ko je sodišče sklenilo, da so ostali tretji dolžni plačati varščino v roku 30 dni od prejema citiranega sklepa, dejansko onemogočilo vložitev pravnega sredstva, saj bi v primeru neuspešne pritožbe rok za plačilo že potekel. Sicer pa je določitev varščine nezakonita posebej, ker se glede sporne nepremičnine vodi postopek zaradi določitve pripadajočega zemljišča. Vsako razpolaganje s pripadajočim zemljiščem pa je nično, kar bi se moralo upoštevati tudi v izvršilnih postopkih in bi se izvršilni postopek moral odložiti tudi brez predloga tretjih za odlog izvršbe. S pogojem plačila varščine sodišče tretje postavlja v neenakopraven položaj, saj namreč ne gre za razmerje upnik - dolžnik, temveč upnik - tretji in je ta pogoj prekomerna ovira za učinkovito sodno varstvo tretjega. Citiran znesek ni zanemarljiv in je za povprečnega občana, tudi če ni eksistenčno ogrožen, znaten. Tretji smatrajo, da je določilo tretjega odstavka 73. člena ZIZ protiustavno, saj je s tem kršena ustavna pravica tretjih do enakopravnosti pred zakonom in pravica do sodnega varstva ter pravnega sredstva. Tretji se ne strinjajo z navedbo prvostopnega sodišča, da v zadevi VSM I Ip 449/2018 ne gre za enak položaj, ker so tretji v tem primeru izkazali svojo pravico s kvalificirano javno listino, saj zakon ne pogojuje plačila varščine le v primeru verjetnega izkaza pravice tretjih na predmetu izvršbe. Poleg tega je ustavno sodišče z odločbo U-I-446/18 zahtevo za presojo ustavnosti zavrglo iz procesnih razlogov. Tretji tako menijo, da bi sodišče moralo postopek prekiniti in sprožiti ustavni spor. Upniku z odlogom ne bi nastala nobena škoda, medtem ko se škoda dela tretjim s plačilom varščine. Tretjim pa bi moralo sodišče posredovati v izjavo cenilno poročilo ne glede na vpogled pooblaščenke v spis, saj ga je upoštevalo pri določitvi višine varščine. Sprašujejo se, kakšna vrednost nepremičnine in s tem znesek varščine (na primer 100.000,00 EUR) bi potemtakem predstavljal prekomeren poseg. Sodišče je po povedanem tudi neutemeljeno zavrnilo predlog tretjih po povrnitvi stroškov postopka. Priglašajo pritožbene stroške.

3Upnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), paziti po uradni dolžnosti.

6V obravnavani zadevi so tretji predlagali odlog izvršbe na sporno nepremičnino, ter uveljavljali, da imajo na njej solastninsko pravico, ker naj bi zemljišče predstavljalo pripadajoče zemljišče ID znak X k stavbi, v zvezi s čimer je tudi v teku postopek zaradi določitve pripadajočega zemljišča k stavbi ID znak Y. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so tretji s stopnjo verjetnosti izkazali obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo na tej nepremičnini, ter tudi pogoj, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpeli nenadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tudi predlogu upnika, da sodišče, če bo izvršbo odložilo, za odlog izvršbe postavi pogoj, da tretji položijo varščino v višini ocenjene vrednosti navedene nepremičnine.

7Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do pritožbe tretjim s tem, ko je za plačilo varščine določilo (paricijski) rok 30 dni od prejema sklepa. V skladu z določbo tretjega odstavka 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, začne rok za izpolnitev dajatve, ki ga določi sodišče, teči prvi dan po vročitvi prepisa sklepa stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Sodišče prve stopnje je tako začetek teka roka za plačilo varščine določilo v skladu z navedeno zakonsko določbo. Ker pa so pritožniki zoper odločitev o varščini vložili pravočasno pritožbo, jim bo začel paricijski rok za izselitev teči šele od vročitve tega sklepa višjega sodišča, s katerim je bilo odločeno o njihovi pritožbi.¹

8V konkretnem primeru še ni izkazano, da gre pri sporni nepremičnini za pripadajoče zemljišče, saj je to predmet pravde za nedopustnost izvršbe na to nepremičnino. Zaradi navedenega tretji neutemeljeno uveljavljajo, da je razpolaganje s pripadajočim zemljiščem nično. Prav tako nobena določba ZIZ ne določa, da bi sodišče v primeru, kot je dani, izvršbo moralo odložiti celo po uradni dolžnosti.

9Višje sodišče sicer pritrjuje stališču tretjih, da niso nujni sosporniki, saj imata skladno s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (vsak) solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Nujno sosporništvo pa pomeni, da morajo vsi sosporniki nastopati na aktivni ali pasivni strani, ker sicer v procesu ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana stranka. Tako predloga za odlog izvršbe niso bili dolžni vložiti vsi solastniki. Vendar pa navedeno še ne pomeni, da tretji niso enotni sosporniki, saj je zoper njih mogoče izdati le enako odločitev.² Po naravi stvari namreč ni mogoče odložiti izvršbe na sporno nepremičnino le za nekatere od tretjih, za preostale pa ne, sicer odlog izvršbe v razmerju le do nekaterih tretjih ne bi imel dejanskega učinka, t.j. taka odločba ne bi bila izvršljiva. Zato je sodišče prve stopnje tudi za tretje A. A., B. B. in C. C. odlog izvršbe pravilno pogojevalo s plačilom varščine s strani preostalih tretjih. Podobno mora v primeru, ko en upnik predlaga odlog izvršbe na nepremičnino, predložiti tudi pisno soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino (tretji odstavek 72. člena ZIZ), saj že pojmovno ni mogoče odložiti izvršbe za enega upnika, v korist vseh ostalih pa nadaljevati izvršbo na nepremičnino.

10Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni sledilo predlogu tretjih za prekinitev postopka in sprožitev ustavnega spora v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZIZ. V zadevi VSM I Ip 449/2018, na katero se sklicujejo tretji, namreč ne gre za enak položaj kot v konkretnem primeru. V izvršilni zadevi VSM I Ip 449/2018 je tretji obstoj svoje pravice izkazal s kvalificirano javno listino (s pravnomočno sodno odločbo) po prvem odstavku 73. člena ZIZ. Višje sodišče v Mariboru je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 73. člena ZIZ, kolikor določa, da mora tretja oseba položiti varščino, tudi v primeru, če tretje osebe izkažejo pravico, ki preprečuje izvršbo na način iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, vendar pa je Ustavno sodišče RS zahtevo Višjega sodišča v Mariboru za oceno ustavnosti tretjega odstavka 73. člena ZIZ z odločbo opr. št. U-I-446/18 z dne 24. 10. 2018 zavrglo.

11Višje sodišče tem razlogom pritrjuje, dodaja pa, da je sodna praksa tudi že zavzela stališče, da upnikova zahteva za plačilo varščine ni utemeljena takrat, kadar o pravici tretjega ni dvoma, ker je dokazana na način iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, in ne le v primeru ogroženosti preživljanja tretjega, ki kot izjema izhaja že iz samega zakonskega besedila. V položaju, ko tretji izkaže pravico, ki preprečuje izvršbo s pravnomočno sodbo, je dodatno pogojevanje odloga izvršbe s plačilom varščine nesorazmeren poseg v ustavno pravico tretjega do učinkovitega sodnega varstva njegove pravice (23. člen Ustave RS, tako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 818/2018 z dne 10. decembra 2018).

12Kot utemeljeno se tako izkaže stališče sodišča prve stopnje, da v dani zadevi ne gre za enako situacijo, kot v zadevah VSM I Ip 449/2018 in VSM I Ip 818/2018. Višje sodišče ocenjuje, da plačilo varščine kot pogoj za odlog izvršbe na predlog tretjih ni nesorazmeren ukrep v primerih, ko tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkažejo le z verjetnostjo ter dodatno izkažejo verjeten nastanek nenadomestljive škode. Ne glede na to, da gre za razmerje med upnikom in tretjim, upnik namreč razpolaga tako s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, kot pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi na sporno nepremičnino, kar pomeni, da je njegov položaj v postopku po naravi stvari močnejši, odlog izvršbe pa ne glede na to, da je dovoljen na predlog tretjih, predstavlja zgolj izjemen zastoj v postopku. Drži, da je verjetnost nastanka nenadomestljive škode v razmerju do tretjih treba presojati mileje, o čemer se je že izrekla sodna praksa, vendar pa to ne velja, kolikor ne gre za ogrožanje eksistence tretjih, tudi za pogoj plačila varščine. Glede na (z gotovostjo) izkazano močnejšo pravico upnika že pojmovno zaradi določitve plačila varščine ne more priti do posega v enako varstvo pravic. Pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva pa nista absolutni pravici, saj lahko zakon skladno s drugim odstavkom 15. člena Ustave določi način njunega uresničevanja, kar je v konkretnem primeru določitev varščine kot pogoj za odlog izvršbe. Ob tem Ustava ne predvideva pogoja, da je način uresničevanja pravic za stranke ugoden, netežaven. Določitev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v pravico, temveč Ustava terja zgolj, da je način uresničevanja razumen ter da sta nasprotujoči si pravici v pravičnem ravnovesju, kar pa je v danem primeru oziroma v obravnavani zakonski ureditvi izpolnjeno. Višje sodišče zaradi navedenega ni prekinilo postopka ter ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti tretjega odstavka 73. člena ZIZ.

13Ob nespornem dejstvu, da je pooblaščenka tretjih vpogledala v spis in se seznanila z ocenjeno višino vrednosti nepremičnine, tretjim ni mogla biti kršena pravica do izjave glede vrednosti nepremičnine ter s tem glede določenega zneska varščine, saj bi se o tem, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tretji lahko izjavili v vlogi z dne 9. 3. 2021. Določitev same varščine v višini ugotovljene vrednosti nepremičnine je pravilna, saj lahko tretji glede na pravnomočen sklep o izvršbi, če s tožbo na nedopustnost izvršbe ne bodo uspeli, za upnikovo terjatev jamčijo le do vrednosti nepremičnine, če ta seveda ne presega višine upnikove terjatve. Če bi bila vrednost nepremičnine 100.000,00 EUR, določitev varščine v takšni višini glede na višino terjatve, ki se v tem postopku izterjuje, ne bi bila pravilna, če izterjevano terjatev višina tega zneska presega.

14Pravilna pa je po pojasnjenem tudi odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izpodbijanega sklepa, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo s sklicevanjem na drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj so tretji s predlogom za odlog sicer uspeli, a pod pogojem plačila varščine. Višje sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre za delen uspeh vsake stranke, zaradi česar je pravilno sklenilo, da (vsaka) stranka krije svoje stroške postopka.

15Pritožba po povedanem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu 1. točke in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Tretji s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Primerjaj Lojze Ude v: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 56.
² O sosporništvu glej v Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana 2002, str. 232 in 233.