VSL Sodba I Cpg 116/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 6.079,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2018 dalje do plačila;

- v II. točki izreka spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici v 15. dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 225,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek na plačilo 4.691,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.014,32 EUR od 2. 10. 2018 do plačila dalje do plačila, od zneska 1.391,26 EUR od 5. 7. 2018 do plačila in od zneska 285,58 EUR od 16.10.2018 dalje do plačila, potrdi.

III. Toženka je dolžna tožnici v 15. dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 48,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.771,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.094,16 EUR od 2. 10. 2018 do plačila, od zneska 1.391,26 EUR od 5. 7. 2018 do plačila in od zneska 285,58 EUR od 16.10.2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo še povračilo pravdnih stroškov v znesku 1.119,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica je z zahtevkom na temelju neupravičene pridobitve (kondikcijskim zahtevkom) zahtevala vračilo dela plačila, ki ga je izvedla toženki kot podizvajalki, na podlagi neposrednega zahtevka podizvajalca za plačilo od naročnika. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja odločilna dejstva. Tožnica kot naročnik je imela s S. d. d. kot glavnim izvajalcem sklenjeno gradbeno pogodbo za gradnje telovadnice v OŠ ... S. d. d. je dela po gradbeni pogodbi zaupal v izvedbo toženki kot podizvajalki. Gradbena pogodba je v 7. členu vsebovala določilo, da lahko tožnica izvede neposredno plačilo podizvajalcu na podlagi neposrednega zahtevka, kateremu morajo biti obvezno priloženi s strani glavnega izvajalca potrjeni računi. Dne 22. 11. 2016 je tožnica izvedla plačilo toženki na podlagi neposrednega zahtevka podizvajalca v višini 16.535,23 EUR. V gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici opr. št. I Pg 221/2017 je bilo (tukajšnji) tožnici naloženo, da glavnemu izvajalcu plača 6.445,29 EUR, z obrazložitvijo, da izpolnitev tožnice podizvajalcu v tem delu ni veljavna, ker pred izplačilom ni preverila izpolnjenosti pogojev za neposredno plačilo podizvajalcu, ki v konkretnem primeru niso bili podani. Tožnica je plačilo glavnemu izvajalcu po tisti sodbi izvedla 1. 10. 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V tem sporu pa tožnica zahteva plačilo zneska 6.445,29 EUR, povečanega za zakonske zamudne obresti in pravdne stroške S. d. d. v zadevi I Pg 221/2017 (skupno 9.094,16 EUR), stroškov tožnice iz prejšnjega spora v višini 1.391,26 EUR in stroške sestave poziva toženki z dne 15. 10. 2018 v skladu z Odvetniško tarifo v znesku 285,58 EUR.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica pri plačilu podizvajalca ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Morala bi preveriti ali so za takšno plačilo izpolnjeni pogoji – potrjen račun podizvajalca, ki ga v danem primeru ni bilo. Zaradi opustitve dolžnega ravnanja se ne more sklicevati na zmoto, saj se nanjo lahko sklicuje le skrbna stranka. V skladu z načelom volenti non fit inuria tožnica ne more zahtevati nazaj plačila za to kar bi morala vedeti, da ni dolgovala (191. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ko v bistvu navaja, da pri plačilu nedolga in kondikcijskem zahtevku ni pomembno ali je zmota bistvena in opravičljiva, ker krivdni element pri tem ni pomemben. Opozarja, da prvostopenjska sodba odstopa od poenotene sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem.

8Višje sodišče pritrjuje pritožbi. OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Že jezikovna razlaga te določbe pokaže, da se jo lahko uporabi le ob izrecnem zavedanju, da nekdo plačuje nekaj, kar ne dolguje. Posledično je ni mogoče uporabiti, kadar se plačnik ne zaveda, da prejemniku ničesar ne dolguje, pa čeprav zaradi lastne neskrbnosti oziroma krivde. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna in je plačnik v zmoti glede obstoja obveznosti, ker ni bil dovolj skrben.¹ Navedeno stališče je potrjeno tudi v sodni praksi.² Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo 191. člen OZ na način, da izključuje kondikcijski zahtevek, kadar je plačnik v zmoti glede obstoja dolga po lastni krivdi. Ker je v obravnavnem primeru sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa relevantna dejstva med strankama niti niso bila sporna, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP meritorno odločilo o zadevi.

9Tožnica je zatrjevala, da je izvedla dvakratno plačilo, saj je sporni znesek najprej plačala podizvajalcu (toženki), na podlagi sodbe I Pg 221/2017 pa še glavnemu izvajalcu. Dodatno je trdila, da je zmotno mislila, da znesek toženki dolguje, pri tem pa niso bili izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu, saj terjatev toženke ni bila pripoznana s strani glavnega izvajalca. Toženka se je zoper to branila z navedbami, da je vso delo opravila, zaradi česar ni mogla biti obogatena, in da je tožnica sama odgovorna za škodo, ker bi morala preveriti ali so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu, česar pa ni storila. Dejstvo torej je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica plačila podizvajalcu opravila, pri čemer njen račun v višini 6.079,84 EUR³ ni bil potrjen s strani glavnega izvajalca. Že na podlagi trditev pravdnih strank se je mogoče prepričati o tem, saj toženka ni izrecno zatrjevala, da bi bila njena terjatev do glavnega izvajalca v spornem delu pripoznana, ampak se je branila s tem, da bi morala tožnica sama preveriti ali so za plačilo izpolnjeni pogoji. V tem znesku je torej tožnica izvedla plačilo nedolga, saj za takšno plačilo ni obstajala niti pogodbena niti zakonska podlaga. Pri tem je tudi po presoji višjega sodišča ravnala malomarno, ker bi morala preveriti ali je račun podizvajalca potrjen s strani glavnega izvajalca, kar ji je nalagal 7. člen gradbene pogodbe, dogovorjen na podlagi tedaj veljavnega sedmega odstavka Zakona o javnem naročanju – ZJN-2.⁴ Kot obrazloženo pa to za uspešno uveljavitev kondikcijskega zahtevka ne igra vloge. Toženka je bila na račun tožnice obogatena, slednja pa je bila za znesek plačila prikrajšana. Nobenega dvoma ni, da je med prikrajšanjem na eni in obogatitvijo na drugi strani podana vzročna zveza. S tem pa so izpolnjene vse predpostavke kondikcijskega zahtevka. Na podlagi povedanega je zahtevek tožnice na plačilo 6.079,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2018 dalje do plačila utemeljen. Glede zamudnih obresti višje sodišče sicer meni, da bi jih tožnica lahko zahtevala že od dneva plačila, ker je bila toženka nepoštena pridobiteljica (193. člen OZ), saj bi se morala zavedati, da do plačila v tem delu ni bila upravičena. Ker pa sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka je zamudne obresti prisodilo, v okviru tožbenega zahtevka, tj. od 2. 10. 2018 dalje do plačila. V tem delu se zato pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje ustrezno spremeni.

10Tožnica je s tožbo poleg vračila zneska 6.079,84 EUR zahtevala tudi plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, kot so bile prisojene s sodbo I Pg 221/2017, pravdnih, pritožbenih in izvršilnih stroškov v isti zadevi ter strošek sestave dopisa toženki po Odvetniški tarifi, kar nanese še dodatnih 4.691,16 EUR. Navedeni znesek je uveljavljala po pravilih o odškodninski odgovornosti in ne kot kondikcijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo že v kondikcijskem delu in zaključilo, da posledično ni utemeljen niti njen zahtevek na plačilo zamudnih obresti in stroškov po navedeni pravdi. Višje sodišče ugotavlja, da pritožba v tem (odškodninskem) delu ne navaja nobenih razlogov, saj navaja razloge le glede plačila 6.079,84 EUR. Zaradi tega je pritožba glede preostanka zahtevka ostala le na ravni pavšalnosti, zajeta le s splošnim predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi v celoti. Manjkajočih pritožbenih razlogov glede odškodninskega zahtevka pa višje sodišče ne more nadomestiti v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v presežku, to je za plačilo 4.691,16 EUR pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega pravo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Drugih kršitev, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo.

12Glede na spremembo sodbe je potrebna tudi nova odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je uspela s 6.079,84 EUR od 10.771,00 EUR, kar predstavlja 56,45% uspeh. Toženka je uspela s 43,55%. Pravdni stroški se odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Vrednost točke je 0,60 EUR. Priglašeni stroški tožnice na stroškovniku (list. št. 57) znašajo 400 točk za tožbo (tar. št. 18), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), 200 točk za tretjo pripravljalno (tar. št. 19/3 OT) in 400 točk za zastopanje na naroku (tar. št. 20/1 OT), skupaj 1.700 točk, k čemur se prištejejo še materialni stroški v skladu z 11. členom OT – 27 točk in 22% DDV. Skupno pravdni stroški tožnice znašajo 1.264,16 EUR. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške toženke odmerilo na 1.119,96 EUR, česar pritožba ne izpodbija. Glede na uspeh je tožnica upravičena do povračila 713,62 EUR, toženka pa do 487,74 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu je tožnica upravičena do povračila 225,89 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stranki sta upravičeni do sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka glede na prej navedeni uspeh. Tožnica je upravičena do povračila stroškov za pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 21/1 OT), materialnih stroškov v skladu z 11. členom OT oz. 10 točk in 22% DDV. Skupno pritožbeni stroški tožnice znašajo znašajo 373,32 EUR. Toženka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v višini 500 točk, materialnih stroškov v skladu z 11. členom OT oz. 10 točk in 22% DDV, kar prav tako znese 373,32 EUR. Glede na uspeh in opravljen pobot je tožnica upravičena do povračila 48,16 EUR pritožbenih stroškov. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2003, str. 50.
² Npr. Sodbe VSRS III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012 in VIII Ips 203/2016 z dne 24.01.2017.
³ Znesek glavnice 6.445,29 EUR iz zadeve I Pg 221/2017 vključuje tudi kapitalizirane obresti od zneska 6.079,84 EUR.
⁴ Ta je določal: „Kadar namerava ponudnik izvesti javno naročilo s podizvajalci, mora: ponudnik v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem,podizvajalec predložiti soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto ponudnika poravna podizvajalčevo terjatev do ponudnika.“