VSK sklep II Ip 745/2009

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zavzelo je stališče, da dolžnikovo zaupanje v pravilnost določitve izteka roka za ugovor s strani odvetnice D. V., ki ni bila njegova pooblaščenka, ne predstavlja očitno opravičljivega razloga za zamudo roka za vložitev ugovora.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, ugovor zoper sklep o izvršbi šteje za pravočasen in ga meritorno obravnava ter mu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in tudi ne utemeljena. Dolžnik je namreč nedvomno zamudil rok za vložitev ugovora iz upravičenega razloga. Bil je v opravičljivi zmoti glede izteka roka za vložitev, v katero ga je spravila odvetnica D. V., ki sicer ni bila njegova pooblaščenka. Dolžnikov sedanji pooblaščenec pa ni storil nobene pomote pri ugotavljanju roka za vložitev ugovora in je le-tega vložil istega dne, kot je bil dolžnik pri njem na obisku, torej v okviru domnevnega zakonskega roka. Dolžnik ne more trpeti škodljivih posledic, če je bil zaveden s strani odvetnice in je utemeljeno verjel, da se rok izteče na dan, ki mu ga je slednja navedla. Tudi ni imel razloga dvomiti v točnost tega datuma. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na pravni pouk v sklepu o izvršbi, saj je dolžnik kot prava neuka stranka prejel pravni nasvet s strani pravnega strokovnjaka, ki se je razlikoval od njegovega razumevanja pravnega pouka, zato se je pri tehtanju obeh informacij oprl na pravni nasvet odvetnice. Ravnal je celo z večjo skrbnostjo od pričakovane, zato mu ni mogoče očitati krivde in torej ne gre za zakrivljeno zamudo. Uveljavlja tudi povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je podal odgovor na pritožbo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Skladno s 1. odst. 116. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) mora stranka, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje za to, da ji sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, izkazati, da je ta rok zamudila iz upravičenega razloga. V obravnavani zadevi je dolžnik zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi ter se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje skliceval na pravni nasvet odvetnice D. V., ki ga je zakonitemu zastopniku dolžnika S. P. kot rok za vložitev ugovora navedla prepozen datum, sodišče prve stopnje pa pri (ponovnem) odločanju o dolžnikovem predlogu tega razloga ni štelo kot upravičenega razloga za zamudo skladno s citirano zakonsko določbo. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno in se pritožbeno sodišče z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu v celoti strinja. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je dolžnik 8.10.2007 prejel sklep o izvršbi s pravilnim pravnim poukom o pravici do ugovora v 8 dneh od dneva vročitve, dne 15.10.2007 pa je zakoniti zastopnik dolžnika sklep odnesel odvetnici D. V., katera je odklonila njegovo zastopanje kot pooblaščenka in ga opozorila na pravočasno vložitev ugovora, najkasneje do 18.10.2007. Iz dolžnikovih navedb ne izhaja, da mu odvetnica tega dne ni hkrati izročila sklepa o izvršbi, torej je z njim razpolagal pred iztekom roka za ugovor, vendar pa je svojega pooblaščenca prosil za postopanje šele 17.10.2007, to je dan po izteku roka, ko je bil tudi sicer (očitno predhodno) pri slednjem dogovorjen za sestanek. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da je dolžnik pravna oseba in gospodarski subjekt, od katerega se pričakuje posebna skrbnost, bi po mnenju pritožbenega sodišča nasvet odvetnice V. moral preveriti pravočasno, torej ob upoštevanju pravnega pouka iz sklepa o izvršbi (rok za ugovor se je iztekel 16.10.2007), ki ga je, kot navaja v pritožbi, sam razumel pravilno, vendar se je ob tehtanju z nasvetom pravnega strokovnjaka (odvetnice V.) odločil upoštevati slednjega. Takšno pritožbeno stališče pa pritožbenega sodišča ne prepriča, saj dolžnik ne pojasni, zakaj njegovo razmišljanje v razmerju do pravnega nasveta ni pravilno, zgolj sklicevanje na strokovnost odvetnice V. pa ne zadošča. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pomota pri določitvi izteka roka za ugovor predstavlja očitno neutemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pravilen, pritožba dolžnika pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka upnik, saj zakon v izvršilnem postopku odgovora na pritožbo ne predvideva (1. odst. 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).