VSK sklep II Ip 556/2009

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi opr.št. VL 1 z dne 14.4.2009 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo, predlagal njegovo razveljavitev ter nadaljevanje z izvršbo. Trdi, da je dolžnik pripoznal obveznost in dolg, saj je dne 10.6.2009 nakazal denarna sredstva na račun upnika v višini 7.000,00 EUR, s čimer zapira zamudne obresti ter s preostankom glavnico. Navedbe dolžnika v ugovoru, kjer se sklicuje na pogodbo z dne 17.7.2008 med njim in podjetjem A. d.o.o., so zavajajoče, saj iz pogodbe sledi, da mora dolžnik poravnati prvo tranšo v višini 11.400,00 EUR v 30 dneh od podpisa pogodbe, kar ni storil. Terjani znesek je prva tranša iz pogodbe v višini 11.400,00 EUR + 20 % DDV. Podjetje A. d.o.o. je pripravilo zahtevano projektno dokumentacijo, ki je priložena, v rokih, ki jih je določala pogodba.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa navedbe, ki jih je dolžnik podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vloženem dne 24.4.2009. V njem je sicer priznal dejstvo, da je bila med njim in družbo A. d.o.o. dne 17.7.2008 sklenjena pogodba o projektantskih in konzultantskih storitvah. Vendar pa je hkrati navajal tudi, da od upnika ni dobil niti enega projekta ali drugih listin, razen računa za delo, ki ni bilo opravljeno, zato tudi ni plačal (za navedene trditve je predlagal tudi dokaze). Zato, četudi bi držale pritožbene trditve, da je bil dolžnik prvo tranšo, katere plačilo je predmet tega postopka, dolžan plačati v 30 dneh od podpisa pogodbe, je v 101. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določeno pravilo sočasne izpolnitve, po katerem v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla (1. odst.), in da v primeru, če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (2. odst.). Glede na to je predmetni ugovor zoper sklep o izvršbi tudi po mnenju pritožbenega sodišča obrazložen (2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), zaradi česar je bilo treba pritožbo upnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ).