VSM Sodba II Kp 25625/2010

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V.M. po členu 358 točka 3 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivi dejanji nasilja v družini po členu 191/I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in po členu 191/III KZ ter kaznivo dejanje posilstva po členu 170/IV-I KZ. Po členu 96/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 7 in točka 11 ZKP, vendar ne pove, s čim sodišče prve stopnje v sodbi ni rešilo predmeta obtožbe in kakšna nerazumljivost in nasprotja izhajajo iz prvostopne sodbe, zato je uveljavljanje teh pritožbenih razlogov brez podlage.

5Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj. Zato ga je utemeljeno obtožbe oprostilo, pri čemer je svojo odločitev v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja take pravilnosti ne morejo z ničemer omajati. Pritožbeno sodišče, ki v celoti soglaša s tako prvostopno presojo, pa le še v zvezi s pritožbenimi pomisleki okrožne državne tožilke dodaja:

6Bistvo pritožbe je v prizadevanju za drugačno oceno na prvi stopnji ugotovljenih dejstev, saj so po stališču pritožbe obdolžencu kazniva dejanja dokazana. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je oškodovanka v vseh vlogah opisovala kazniva dejanja in ni posilstva omenila prvič šele na glavni obravnavi dne 11. 2. 2011; da je obdolženec izvajal nasilje nad oškodovanko, pa kaže tudi dejstvo, da je bil že obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, sodišče prve stopnje pa se do te sodbe ni opredelilo, ocenjevalo je le tisto, kar je bilo obdolžencu v prid. Neutemeljeno je sledilo izpovedbam prič B.V., D.B., M.T. in Z.L., na katere pa je obdolženec vplival in nekritično ocenilo telefonski pogovor, ki ga je snemala oškodovanka ter SMS sporočila, ki jih je obdolženec poslal oškodovanki glede selitve. Neutemeljeno je tudi zavrnilo predlagane dokaze, in sicer zaslišanja opisanih prič, ki bi vedele povedati o nasilju obdolženca nad oškodovanko, pri čemer je tudi napačno ocenilo, da oškodovanka dne 24. 11. 2008 ni prespala doma in naj bi trdila, da je takrat obdolženec delal popoldan. Kot neživljenjsko pritožnica tudi ocenjuje dejstvo, da se je obdolženec s hčerkama dne 26. 11. 2008 nahajal pozno zvečer na obisku pri prijatelju ter trdi, da je prvostopno sodišče tudi nekritično ocenilo mnenje NFL z dne 19. 12. 2012 in neutemeljeno sledilo izpovedbi priče M.T..

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je upravičeno podvomilo v verodostojnost izpovedb oškodovanke, za tako oceno pa je imelo oporo ne le v dejstvu, da je bila oškodovanka na policiji dne 25. 11. 2008, "torej dan po posilstvu" in je obdolženca prijavila le zaradi groženj, posilstva pa na policiji ni omenjala niti dne 24. 12. in 29. 12. 2008. Prijava posilstva datira šele z dne 8. 1. 2009, ko se oškodovanka na policiji in tudi v fazi preiskave ni znala datumsko opredeliti glede teh kaznivih dejanj. Te je navedla šele dne 11. 2. 2011 na glavni obravnavi, torej dve leti po storjenih dejanjih. Če se temu prišteje še dejstvo, da tudi kakšnih posledic dejanj ni bilo ugotoviti in da je že naslednje leto oškodovanka rodila otroka drugega partnerja, je več kot pravilna odločitev prvostopnega sodišča o tem, da zanesljivih dokazov v smeri krivde za obravnavana kazniva dejanja pri obdolžencu ni zaslediti. Zato so navajanja pritožbe, kdaj in kje je oškodovanka omenjala in pisala o posilstvih, brez teže. To pa velja tudi za dileme pritožbe glede dopoldanskega oziroma popoldanskega dela obdolženca in oškodovanke. Nedvomno je obdolženec takrat delal v dopoldanski izmeni, to je do 14.00 ure (list. št. 319), oškodovanka pa je navajala, da je delal popoldan, zase pa, da je delala do 18.00 ure, do posilstva pa naj bi prišlo po 22.00 uri. Sicer pa so navedene okoliščine, ki niso odločilna dejstva, služila prvostopnemu sodišču le kot eden od indicev pri presoji oškodovankine verodostojnosti.

8Kar pa zadeva citiranih fotografij v pritožbi, ki bi dokazovale, da oškodovanka dne 24. 11. 2008 ni prespala doma in glede pristnosti le teh, pa je prav izvedenec, na katerega se sklicuje pritožnica, zaključil, da časovne pristnosti fotografij ni mogoče z gotovostjo ne potrditi in tudi ne ovreči, zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna. Takih ugotovitev upravičeno ni mogoče šteti obdolžencu v škodo oziroma razlagati v smeri njegovega reproduciranja fotografij, kot to napačno presoja pritožnica. Da pa je bil obdolženec s hčerkama dne 26. 11. 2008 pozno zvečer pri prijatelju na obisku, pa po stališču pritožbenega sodišča ni nič neživljenjskega, kot to trdi pritožba, predvsem ob dejstvu, ko je obdolženec zvedel, da ima oškodovanka drugega in da želi razvezo, pa je o teh stiskah govoril s prijateljem. Sicer pa slednje potrdi tudi priča D.B., ki je opisal obdolženca zaradi tega, kot zelo prizadetega. Da se je obdolženec počutil izredno slabo, pa dokazuje tudi evidenčna kartica o njegovi bolniški v tistem času, kar je pravilno presodilo prvostopno sodišče, zato je pritožba tudi v tej smeri brez teže. Ko pa pritožnica še opozarja na izvedensko mnenje NFL z dne 19. 12. 2012 in pri tem povzema ugotovitve mnenja za posamezne fotografije ter ob tem podaja lastno oceno, spregleda zaključke mnenja izvedenca, ki ga je pravilno sprejelo prvostopno sodišče še po zaslišanju T.P. ter ga sprejemljivo ocenilo na strani 23 in 24 sodbe. Zato je pritožba tudi v tej smeri neupoštevna. Nikjer v mnenju namreč ni zaslediti, da so citirane fotografije "ponarejene".

9Kar pa zadeva priče M.T. glede fotografije pod B15, ji je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, saj priča na vprašanje, ki je zadevalo izvedenca, ni znala odgovoriti in je bil tudi zato pritegnjen forenzični laboratorij. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo predloge po zaslišanju naštetih prič, razloge za to pa sprejemljivo pojasnilo. Za omenjene priče namreč nihče ni trdil, da bi bile prisotne pri dejanjih, ki se očitajo obdolžencu, da pa so bili njuni odnosi slabi, pa tudi nihče ni zanikal. Z dejstvom, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, se je sodišče prve stopnje seznanilo in je v ta kazenski spis tudi vpogledalo (K 13369/2009). Ker pa je v obravnavani zadevi obdolženca obtožbe oprostilo, se tudi ni bilo dolžno opredeliti do te kaznovanosti oziroma je upoštevati, kot si to zmotno razlaga pritožba. Je pa iz vsebine tega spisa razbrati, da se je oškodovanka odselila iz skupnega prebivališča prostovoljno zato, ker je imela drugega partnerja v L.. Sicer pa okoliščina, da je bil obsojen za drugo kaznivo dejanje, ne more biti obdolžencu v škodo pri odločanju o krivdi za obravnavana kazniva dejanja.

10S čim in kako naj bi obdolženec vplival na izpovedbe prič B.V., D.B., M.T. in Z.L., pritožba ne pove, temveč podaja lastno oceno izpovedb naštetih prič, zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženec oškodovanke ni preganjal oziroma vrgel iz skupnega prebivališča, kot se mu to očita, še ob tem, ko se ta ni želel razvezati in je oškodovanko prigovarjal naj ostane z njim in otrokoma, ko se je po izselitvi oškodovanka vračala domov, šla z obdolžencem na kavo in ga celo klicala v zvezi s pokvarjenim avtomobilom. Pravilno pa tudi ocenilo SMS sporočilo glede selitve, zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna, saj ne pojasni, kakšna naj bi bila ogroženost in strah oškodovanke, da se je zaradi tega morala odseliti in pri tem tudi ne upošteva, da je v naslednjem letu oškodovanka rodila otroka z drugim partnerjem ter v razveznem postopku predlagala, da se hčerki zaupata v varstvo in vzgojo prav obdolžencu. Prav tako spregleda, da naj bi oškodovanka "sporni" SMS sprejela dne 30. 11. 2008 ob 5.00 uri zjutraj, nato pa bila še doma in celo prespala ter se odselila šele naslednjega dne, ko je imela že pred tem prtljago delno pripravljeno, ob tem pa zatrjevala, kako jo je bilo strah obdolženca. Kritično je tudi ocenilo telefonski razgovor med obdolžencem in oškodovanko, ki ga je slednja snemala, saj ob lastni zaznavi poslušanega pogovora, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, upravičeno ni prezrlo izpovedbe priče B.V., ki je bila v svojih trditvah odločna in jih je celo večkrat potrdila. Sicer pa pritožnica tudi ne navede razloga oziroma motiva, zakaj naj bi priča lagala.

11Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v obdolženčevo korist (člen 98/II ZKP).