VSK sodba Cp 59/2010

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki le 2.446,21 EUR (in ne 2.618,96 EUR) stroškov, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, naj ji toženca plačata 64.959,77 EUR, kolikor naj bi utrpela škode, ker toženca nista potem ko jima je tožnica v celoti plačala njuno terjatev, predlagala ustavitve izvršbe oziroma podala zahtevo za izbris hipoteke. Sodišče je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in je zato za škodne posledice, ki so domnevno prizadele tožnico, odgovorna ona sama, ker je prodala nepremičnino še pred pravnomočnim zaključkom izvršilnega postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi poudarja, da je bila hipoteka na njeni nepremičnini ustanovljena s pogodbo leta 1994, zaradi česar ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da naj bi tožena stranka kot upnica v izvršilnem postopku pridobila hipoteko po uradni dolžnosti z zaznambo sklepa o izvršbi. Prav zaradi pogodbeno ustanovljene hipoteke pa je tožnica zahtevala od tožene stranke, da hipoteko izbriše. Sploh pa bi tožena stranka morala takoj, ko je v izvršilnem postopku prejela poplačilo svoje terjatve, podati zahtevo za izbris hipoteke, česar ni storila, prav tako pa tudi ni umaknila izvršilnega predloga. Tožničino trditev, da je svoj dolg plačala, potrjuje ugotovitev sodišča v sklepu o ustavitvi izvršbe z dne 23.1.2007. Kljub večkratnim pozivom tožeče stranke k ustavitvi postopka, ker ji v nasprotnem primeru grozi razdrtje predpogodbe in vrnitev dvojne are kupcu njene nepremičnine, tožena stranka ni storila ničesar. Upoštevala ni nobenega od predloženih strokovnih izračunov dolga, niti tistih, ki so jih opravili izvedenec, sodišče in banka K. Izvedenec finančne stroke je celo ugotovil, da je tožnica ne samo plačala, temveč celo preplačala dolg toženi stranki, na kar je tožena stranka bila posebej opozorjena s pisno vlogo z dne 9.3.2007. Kupec tožničine nepremičnine je po 14-ih mesecih čakanja razdrl predpogodbo in zahteval vrnitev dvojne are, kar mu je tožnica plačala. Po mnenju pritožbe ni dvoma, da je do razdrtja predpogodbe prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Ta je s svojim ravnanjem, ko ni hotela izbrisati pogodbene hipoteke, povzročila tožnici direktno škodo, za katero odgovarja po krivdnem načelu. Vedela je za posledice razveljavitve predpogodbe, saj jo je o tem tožnica večkrat obvestila, seznanjena je bila, da je dolg preplačan in to po izvedencu in sodišču, pa kljub temu ni umaknila hipoteke. Škoda, ki ji jo je povzročila, je enaka višini are, ki jo je morala tožnica kupcu vrniti v dvojnem znesku. Pritožba še opozarja, da je tožena stranka že od marca 2006 vedela za odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/2006, s katero so bile ukinjene zamudne obresti, ki so na dan 1.1.2002 že dosegle ali presegle glavnico. Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroških, ki jih je po njenem mnenju sodišče toženi stranki odmerilo previsoko. Ni jasno, od kje toženi stranki pripada 3.770 odvetniških točk, saj znaša nagrada za sestavo tožbe 1.200 točk in za prvo obravnavo enako.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka povsem neutemeljeno očita prvostopenjski sodbi protispisnost glede vsebine dokaznih listin in zmotno zatrjuje, da so zaključki sodišča v izpodbijani sodbi nepravilni. Okoliščina, da je pravni prednik tožencev (podjetje A. d.o.o. - upnik v izvršilni zadevi In 1) pridobil hipoteko na tožničini nepremičnini že na podlagi sporazuma strank o zavarovanju upnikove denarne terjatve in na podlagi sklepa sodišča o vknjižbi zastavne pravice na podlagi tega sporazuma (251.c in 251.d člen tedanjega Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, Ur. l. SFRJ št. 20/78 in spremembe Ur.l. 27/90) ni omogočala toženi stranki (upniku) izbrisa hipoteke. Na zastavljeno nepremičnino je bila namreč, ker dolžnica svojega dolga ni plačala, dovoljena izvršba, zaznamba sklepa o izvršbi, ki je temu sledila kot prvo izmed izvršilnih dejanj po izdaji sklepa, pa je imela za posledico, da je že vknjižena zastavna pravica na nepremičnini imela pravni učinek že od dneva vknjižbe zastavne pravice dalje. Zaznamba izvršbe in pridobitev hipoteke sta tako postali neločljivo povezani (251.f člen ZIP, kasneje 250. in 251. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, sedaj 142.čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ta povezanost je razvidna tudi iz kasneje sprejetega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1 – Ur.l. RS, št. 58/2003), ki sedaj v členih 86 do 90 celovito ureja vpise v zemljiški knjigi, ki imajo podlago v sklepih izvršilnega sodišča. Če je bila v korist upnika, ki je izvršbo predlagal, že vknjižena hipoteka, odloči zemljiškoknjižno sodišče s sklepom, s katerim dovoli zaznambo izvršbe, po uradni dolžnosti tudi, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala vknjižba hipoteke (tretji odstavek 87. člena ZZK-1), medtem ko v primeru, ko upnik hipoteke še ni pridobil, le-to pridobi hkrati z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi (170. člen ZIZ in 88. člen ZZK-1).

Podatki izvršilnega spisa opr.št. In 1, ki ga je sodišče prebralo v dokaznem postopku, pa kažejo, da je izvršilno sodišče šele 23.1.2007 izdalo sklep, s katerim je odločilo o utemeljenosti trditev dolžnice (sedaj tožnice), da je že 6.2.2006 svoj dolg v celoti poplačala in da zato več ni podlage za nadaljnje vodenje postopka. Ker je sodišče ugotovilo, da je bila terjatev res v celoti poravnana (in celo preplačana), je izvršilni postopek ustavilo, vendar sta bili proti sklepu vloženi pritožbi tako s strani upnika kot dolžnice. Iz podatkov izvršilnega spisa še izhaja, da je upnik med drugim zatrjeval tudi, da bi bilo potrebno pri izračunu dolga upoštevati konformni in ne linearni način obračuna obresti ter oporekal izračunu izvedenca H., ki ga je v postopku ponudila dolžnica. Ponavljal je torej tisto, kar je navedel že v vlogi z dne 20.2.2006, ki jo je podal takoj po prejemu tožničinega obračuna, ki naj bi izkazoval plačilo celotnega dolga. Trdil je, da njegov obračun izkazuje, da kljub nesporno plačanim zneskom še vedno obstoji precejšen dolg in za te trditve tudi ponudil svoj obračun (listovna št. 121 izvršilnega spisa s prilogo A9). Obe pritožbi sta bili zavrnjeni s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 5.6.2007, ki ga je pooblaščenec upnika prejel 9.7.2007 .

Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala takšnega (protipravnega) ravnanja tožene stranke, ki bi lahko imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo je utrpela tožnica, ker je nepremičnino, na katero se je vodila izvršba, prodajala mimo izvršilnega postopka. Tudi če si je prizadevala za čimprejšnjo prodajo nepremičnine zgolj zato, da bi lahko v celoti poplačala terjatev tožene stranke (upnika), je s tako prodajo brez morebitnega dogovora z upnikom oziroma brez njegovega soglasja, prevzela tveganje, da svoje obveznosti prenosa neobremenjene lastninske pravice na nepremičnini na kupca, ne bo pravočasno izpolnila. Uporabe rednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku, ki se jih je upnik poslužil in v katerih je argumentirano zastopal svoje materialnopravno stališče o načinu obračuna terjatve, ni mogoče šteti samega po sebi kot protipravno ravnanje, ki bi imelo za posledico njegovo odškodninsko odgovornost.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Utemeljena pa je pritožba glede pravdnih stroškov. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je te priznalo sodišče toženi stranki v višini 3.770 odvetniških točk, iz zahteve za povrnitev stroškov, ki jih je tožena stranka podala na zapisnik ob zaključku glavne obravnave pa izhaja, da jih je ta priglasila le v višini 3.650 točk (odgovor na tožbo 1.200 točk, prva pripravljalna vloga 1.200 točk, obravnava 1.200 točk in porabljeni čas 50 točk). Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka ustrezno spremenilo. Nižja skupna nagrada ima za posledico tudi nižji znesek iz naslova materialnih stroškov ter DDV-ja. Tožena stranka je torej upravičena do 1.675,35 EUR odvetniške nagrade, dalje 335,07 EUR iz naslova 20% DDV na odvetniške storitve ter do 2% materialnih stroškov oziroma 33,50 EUR. K temu je prišteti še sodno takso za odgovor na tožbo 324,80 EUR, potne stroške odvetnika 60,09 EUR ter potne stroški toženih strank 17,40 EUR, kar pomeni, da je skupaj upravičena do povrnitve 2.446,21 EUR (in ne do na prvi stopnji priznanih 2.618,96 EUR).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stroškov prvostopenjskega postopka, njeni pritožbeni stroški pa so bili odvisni od pritožbe zoper odločitev o glavni stvari, kjer tožeča stranka ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, katerega navedbe pa niso vplivale na odločitev o zadevi in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tudi tožena stranka nosi zato sama svoje stroške pritožbenega postopka.